Od kovača, mlinarja in hrastarja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od kovača, mlinarja in hrastarja
Fran Nedeljko
Izdano: 1884/1887
Viri: http://www.dlib.si/v2/Details.aspx?query=%27keywords%3dfran+nedeljko%27&pageSize=20&URN=URN%3aNBN%3aSI%3aDOC-RXOIVTP5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bil je oče, ki je imel jako močnega sina; zato ga da kovačije učit. Učil se je tri cela leta — a delal je jako malo. Ležal je skoro vedno v postelji, pa gledal kako so pomagači kovali. Nekdaj morajo camlje kovati, pa to delo jim gre le slabo izpod rok. Učenec se jim posmehuje; eden pomagačev, pa mu veli naj sam gre in skusi ali je res kaj močen. Krepek mladenič skoči iz postelje, udari nekajkrat po camlji in nakovalu in oboje se pogrezne popolnoma v zemljo. Hočejo ga iz zemlje izvleči, ko pa ga ne morejo ganiti, vstane učenec zopet in železo z eno roko potegne ven. Zdaj se ga vsi prestrašijo; zato mu reče mojster pri obedu, da se je že izučil za kovača — da sme po svetu iti poprej, pa še si slobodno plačo izgovoriti. Ta ne premišlja dolgo pa reče, da bi si rad naredil železno palico. Mojster mu drage volje dovoli. Vsi se pa močno začudijo, ko dečko pobere vse železje po celi kovačnici — okoli dvanajst — in si iz teh skuje debelo in dolgo palico ter odide. Žalostno je gledal kovač za njim, ker smililo se mu je železo, pa vendar ni si upal nič reči. Uni pa je počel težko palico lučati proti oblakom, ter jo je vsakokrat v roko vlovil. Pride pa do nekega mlina. Tam najde mlinarja, ki se je lučkal z mlinskimi kamni, da so letali skozi kembelj v zvonu. Do oblakov. Tega pozdravi mladi kovač, pa mu reče: «Pač si precej močen!» — «Že sem malo bolj ko ti,» reče ta niti ogledavši se na prišleca. «Tega pa že ne!» odreže se mu kovač in vrže svojo palico kvišku, blizu do oblakov in reče mlinarju ali jo vidi? Ko pa prileti k tlom jo v roko zgrabi. Temu se mlinar jako začudi, a meni da je še vendar močnejši od tega dečka; zatoraj svetuje, naj se podata malo po svetu, da jima kdo razsodi kateri je močnejši. Prideta do velike šume, kjer je nek velikan hraste pipal (ruval) in visoko v zrak lučal. «Kaj delaš ?» vpraša ga kovač. «Saj vidiš da hraste pipljem in ga proti nebesu mečem!« «Ali misliš, da si močnejši od mene?» »Sem!» odvrne ta ponosno. Zdaj pa meni mlinar, da se mora razsoditi kateri je najmočnejši. Napotijo se k mlinu, da bi lučali mlinski kamen proti oblakom. Prvi ga zgrabi mlinar in vrže ga s tako močjo, da kamen še le čez celo uro prileti na tla. Zdaj ga vrže hrastar; temu pa prileti čez dve uri kamen nazaj. — Slednjič ga zaluča kovač — in zdaj kamen ne pade več na zemljo. — Bil je tedaj kovač najmočnejši. Zdaj se napravijo po svetu, češ ker so se tako jaki možje znašli, da lahko marsikaj imenitnega storijo. Ko že dolgo potujejo najdejo v velikem lesu tolovajsk grad, v njem pa piti in jesti. Ko še najdejo puške reče kovač: «Dva lahko greva na lov, eden pa ostane doma, da odganja tolovaje od grada.« Prvi dan ostane mlinar doma. Ko jim pripravlja večerjo in peče celo tele na ražnji, prikobaca iz enega kuhinjskega kota star berač in ga poprosi za mali grižljaj pečenke. Mlinar mu je da. Zdaj se vsede berač k ognjišču in je počasi. Naenkrat pa mu pade meso iz rok in on poprosi mlinarja, da mu pobere košček. Starček se je mlinarju smilil in on se pripogne za koščkom. Zdaj pa plane dozdevni berač na dobrosrčnega mlinarja in ga do dobrega premlati in zmeče po kuhinji. Šele po času se mlinar toliko ojači, da se mu nekoliko v bran postavi; tako močen je bil starec, ki je slednjič žugaje v kot izginil, iz katerega je bil prišel. Mlinar ne gre gledat kam je prešel ničvredni starec, ampak se na smrt zdelan vleže v posteljo. Ko unadva domu prideta, jima sramovaje se nič ne pove. Kovač, ki je bil njihov vodja, pa reče da tedaj ne morejo dolgo braniti gradu, če bo imel vsak hip kateri tresliko. Drugi dan pa ostane hrastar doma. Temu se ravno tako zgodi; ko zvečer lovca domu prideta najdeta tudi njega v postelji. Kovaču se to vendar čudno zdi in ker mora tretji dan on doma ostati sklene vedno s seboj nositi palico, zvesto svojo tovarišico. Ko počne v kuhinji pripravljati večerjo, pride kot poprej k unima iz kuhinjskega kota berač. «Hoj, kaj pa ti tukaj iščeš?« zadere se nad njim kovač, ki se mu je vsaka reč zdela sumljiva. «0j prosim vas, ne jezite se čez me, dajte mi raje košček mesa.» Kovač mu palico ponudi rekši: «Ta je zate!« Pa vendar mu da kos mesa, radoveden kaj bo zdaj. Kovač se obrne malo na stran, pa vendar ostro opazuje berača. Ta ugrizne nekoliko krat meso, zatem pa kos na tla spusti. «Prosim poberite mi meso, jaz stara reva se ne morem več pripogibati.« «Čakaj čakaj mrcina!» zagrmi kovač nad njim, «sam si vrgel meso, božji dar na tla!» Rekši pograbi palico, pa mahne tako zdatno po dozdevnem beraču, da se ta koj pobere v luknjo iz katere je bil prišel. Kovač gre za njim in najde v kotu široko luknjo, ki je peljala navzdol; v tej je bil zginil berač. Ko prideta una dva z lova se jako začudita, da je ta zdrav; on pa jima reče: «Zdaj vem, kako sta vidva dobila tresliko!» Drugega dne zahteva kovač, da ga tovariša na dolgej vojki ali vrvi spustita v luknjo, ker bi rad vedel kam je uni starec izginil. Pred pa sta mu morala priseči, da ga bosta potegnila nazaj, kakor hitro bi njima znamenje dal. Na to ga spustita v luknjo. Po globoki luknji pride slednjič v podzemeljski svet. Tam najde najprej staro, pol razpalo bajto; pogleda skozi okno in vidi unega berača, ki pa je bil sam škrat varovati lepo princezinjo. On vdari s svojo palico po koči in vsa se razleti in poruši. Škrat je poznal kovača še od večera sem in ga začel prositi naj ga ne tepe. «Daj mi princezinjo sem!» veleva kovač. Starec mu je neče dati, kovač pa ga krhne s svojo palico in to omehča starca. Kovač gre k luknji nazaj, priveže princezinjo za vrv, da znamenje tovaršema in ta jo potegneta navzgor; na to pa spustita vojko zopet doli. Kovač pa gre dalje in pride do druge hiše. Ko po tej vdari najde škrata, ki je bil hrastarja našeškal; tudi tega naklesti s palico, mu vzame princezinjo in jo pošlje na gornji svet. Zdaj je prišel k tretji bajti, kjer je stanoval možiček, ki je zmetal pred nekaj dnevi mlinarja po kuhinji. Ko vdari po bajti, razleti se sicer, a škrata ni bilo ugledati. Stala pa je še peč. Vdari še torej po tej in tu je imel hudoba zakleto dekle. «Daj princezinjo!« veli mu kovač. «Nečem!» zavrne starec jezno. «Čakaj, brž vidim, ali bo ali ne!» zagrmi prvi in vdari tako ročno po hudobi, da jo ubije. Zdaj vzame lepo dekle, nese jo k luknji in tovariša jo potegneta navzgor. Zdaj pa sklene kovač sam, na zemljo nazaj; prej pa se hoče prepričati ali sta mu tovariša tudi popolnoma zvesta. Zato priveže najprej težko palico in da znamenje. Una pa vlečeta in vlečeta, ko pa do sredine privlečeta prerežeta vojko in palica pribrni nazaj in pogrezne se globoko v tla. «Aha taka tiča sta vidva!« misli kovač. Tuhta torej in premišljuje, kako bi zopet dospel na zemljo; da bi tam vsaj nezvesta tovariša pošteno naplačal. Gre tedaj k unemu, katerega je zvečer poprej pretepal po kuhinji. Veli mu naj ga spravi na zemljo nazaj — a zastonj. Starec mu reče: «Idi, vreži enoletno leskovico, pa me ž njo nažgi — tedaj te moram ubogati.» Kovač pa je znal, da bi tedaj škrat čez njega moč zadobil, pa reče: «Le čakaj, dam ti svojo jednoletno po hrbtišči!» Rekši, ide in svojo palico iz zemlje izvleče. Ž njo se napoti proti hudobcu; zdaj pa je ta koj pri volji, pa ga porine skoz luknjo navzgor. Komaj pride vrh zemlje najde že tudi svoja tovariša, ki sta se hotela z princezinjami ženiti. On ju z palico pošteno natolče — a ne vtegne ju dolgo biti — ker vsa okolica dozdaj, v zakleto mesto se zopet spremeni. Godba in petje mu zadoni na ušesa in vsi ga za svojega rešitelja pozdravijo. On pa se oženi z najlepšo princezinjo in kraljuje še dolgo in srečno v rešenem mestu.