Od kod si, kruhek?

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od kod si, kruhek?
Tomaž Lapajne Dekleva
Spisano: Andreja Petan
Izdano: Radovljica: Didakta, 2003
Viri: ISBN 961-6463-64-0
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


(COBISS)


Ana se je na vrtu pred hišo igrala ristanc. Iz hiše je prišel oče, jo resno pogledal in ji, medtem ko je odhajal, naročal: »Ana, v službo grem. Glej, da bo vse v redu, ko me ne bo. Če boš lačna, si najdi kaj v kuhinji.«

Ana se je še nekaj časa igrala, potem pa je postala strašansko lačna. Odhitela je v kuhinjo in iskala kaj za pod zob.
V košari, kjer je bil ponavadi kruh, je našla majhno žemljico. Zagrizla je vanjo in joj! Skoraj bi si zlomila zob! V žemljici je bilo nekaj trdega.
S prsti je pobrskala po beli sredici, da bi ugotovila, kaj je. Ven je potegnila velik bleščeč zlat prstan.
»Čigav je?« je razmišljala Ana. »Gotovo ga je kdo izgubil. Ampak kdo bi to lahko bil? Oče je to žemljo kupil v trgovini. Mogoče je prstan izgubil trgovec, ki prodaja kruh.« Odšla je v trgovino.
Trgovina je bila polna pisanih stvari – bonbonov, suhega sadja, pisanih lizik, igrač ... Trgovec je ravno zlagal čokolado na police. »Dober dan, punčka. Kaj boš kupila?« jo je vprašal. »Dober dan. Ničesar ne bi kupila,« je odgovorila Ana in hotela nadaljevati, a je trgovec takoj pričel glasno naštevati, kaj vse lahko kupi v njegovi trgovini in ji kazati različne izdelke.
Ko mu je Ana še enkrat povedala, da ne bo ničesar kupila, se je trgovec zelo razjezil: »Ničesar ne boš kupila?! Če ne boš ničesar kupila, potem pa kar ven iz trgovine! Kaj se to pravi! Prideš v trgovino in govoriš, da ne boš ničesar kupila! Kar ven! Kar ven!«
»Samo nekaj bi vprašala,« je še rekla Ana. Trgovec pa jo je že porinil na ulico in zavpil za njo: »Sprašuj kje drugje! To je trgovina in tu se kupuje, ne pa sprašuje!«
Toda Ana se ni pustila odgnati. Prišla je nazaj in trgovca vprašala, če je on izgubil zlati prstan, ki ga je našla v žemljici. Ko je trgovec zagledal bleščeči prstan, so se mu zasvetile oči. »Ko bi le bil moj, drago bi ga lahko prodal,« si je tiho mislil, a je vseeno moral priznati, da ga ni on izgubil. »Mogoče ga je izgubil pek, ki je spekel to žemljico,« je še grenko pripomnil.
Ana je odšla v pekarno, kjer je bilo zelo vroče. Pek je v veliki peči pekel kruh, žemlje, preste in makovke. Dišalo je po toplem svežem kruhu. Ani je bilo to tako všeč, da je sedla in opazovala peka, kako peče kruh. Pek pa tudi ni imel nič proti. Zmešal je moko, vodo, sol in kvas ter tako naredil testo, ki ga je dobro zgnetel.
Nekaj časa je pustil, da je testo vzhajalo, potem pa ga je dal v vročo peč.
»Čudovito!« je vzkliknila Ana. »Zdaj znam tudi sama speči kruh! Imeti moram moko, sol in kvas, to zmešati z vodo, malo počakati, da testo vzhaja in ga speči. Pa je!«
Potem se je spomnila, zakaj je pravzaprav prišla k peku. »Ste vi izgubili prstan?« ga je vprašala. Pek pa je odgovoril: »Ne, nisem ga izgubil. Jaz sploh ne nosim prstanov. Testo bi se mi nabiralo za njimi, če bi jih imel. Mogoče je bil prstan že v moki in sem ga vgnetel v testo, ne da bi ga sploh opazil. Morda je mlinar, ki melje moko, izgubil ta prstan.« »Mogoče je res že bil v moki!« je veselo poskočila Ana in se odpravila k mlinarju.
V mlinu je zelo ropotalo. Mlinski kamni so glasno mleli pšenico v moko in bilo je tako hrupno, da se je bilo zelo težko pogovarjati. »Je ta prstan vaš? Je ta prstan veš?« je morala Ana dvakrat vprašati. Mlinar, ki je bil od moke ves bel, pa ji je zavpil, da ni izgubil nobenega prstana.
»Morda pa je bil prstan že v pšenici, pa ga mlinski kamni niso zmleli in je prišel cel v moko. Pojdi še h kmetu, on mi prinaša pšenico!« je glasno zavpil mlinar in nato mlel naprej. Ana pa je odhitela h kmetu.
Kmet je ravno sejal pšenico, ko je k njemu prišla Ana in mu pokazala prstan. Zelo se je razveselil in od navdušenja Ano veselo objemal.
»Ta prstan sem izgubil, ko sem žel pšenico. Iskal sem ga po vsej njivi, pa ga nisem našel. Najbrž je bil skrit v zrnju in sem ga, ne da bi to vedel, odpeljal k mlinarju,« je kmet veselo razlagal.
Ani je v zahvalo dal veliko vrečo pšenice. »Hvala! Že vem, kaj bom naredila z njo!« je bila navdušena.
Pšenico je odnesla k mlinarju, da jo je v svojem velikem mlinu zmlel v moko.
Z moko je odšla k peku in pek ji je spekel slasten hlebec kruha.
Ana je hlebec prinesla domov, kjer jo je pred hišo že čakal obupan oče. Zelo ga je skrbelo, saj Ane ni bilo doma, ko je prišel iz službe.
Ko jo je zagledal, se je zelo razveselil. Ana je očetu povedala, kako je dobila hlebec kruha. Pripovedovala mu je o prstanu, kmetu, mlinarju, peku in trgovcu, ob tem pa sta skupaj jedla svež, dišeč, še topel kruh. »Najbolj ponosna pa sem,« je rekla Ana, »da znam zdaj sama narediti kruh. Jutri ti ga ne bo treba kupiti v trgovini, saj ga bom spekla sama!«



Za peko kruha potrebuješ:
700 gramov moke,
4 male žlice soli,
2 grama kvasa,
2 mali žlici sladkorja,
1 malo žlico margarine.
Zmešaj kvas, sladkor, štiri velike žlice tople vode ter zmes za pet minut postavi na toplo (npr. na radiator), da se naredi pena.
To potem pomešaj z moko, s soljo, z margarino in z 1,5 decilitra tople vode.
Nastalo bo testo, ki ga pridno zgneti. Dolgo gnetenje naredi dober kruh. Če je preveč tekoče, dodaj malo moke, če je preveč suho, dodaj malo vode.
Dobro zgneteno testo prekrij s krpo in postavi za eno uro na toplo (npr. na radiator), da tam vzhaja. Ko mine ena ura, oblikuj testo v hlebčke (ali žemljice ali kifeljčke ali kaj drugega), jih spet postavi na toplo in prižgi pečico na 270 °C.

Ko je pečica vroča, položi svoje hlebčke vanjo in po približno 15 minutah bodo postali zlatorumeni. Takrat jih vzemi iz pečice, malo počakaj in še sveže pojej.