Od kdaj so cigani na svetu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od kdaj so cigani na svetu
Belokrajinske pripovedke
Lojze Zupanc
Spisano: Helena Penko
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt




OD KDAJ SO CIGANI NA SVETU


Kanižarica je vas v Beli Krajini. Tamkaj je naselbina belokrajinskih ciganov. Možje — cigani so izurjeni kovači, ženske in otroci pa tolčejo gramoz za posipanje cest. Malo delajo, malo prosjačijo in tako se po cigansko prebijajo skozi revno življenje.

Včasih se pa le primeri, da ta ali oni cigan v sili in pomanjkanju pouzma kmetu kako reč. Takrat se pri Belokrajincih zmerom osveži pripovedka o ciganu, ki ga je ustvaril Kristus.

Kristus in sveti Peter sta v davnih, davnih časih kot uboga popotnika hodila po svetu. Prišla sta tudi v Belo Krajino, kjer je ustvarjajoča roka Kristusova natosila toliko lepot, da je belokrajinska kotlina še danes s svojimi vinogradi in belimi zidanicami lepa ko sama nevesta.

Bilo je v poletju. Sonce je razlivalo toploto po belokrajinskih vinogradih in pripekalo, da sta se božja potnika žejna in utrujena s težavo pomikala po trdi cesti. Sveti Peter je imel na glavi širok kriljak, ki ga je branil pred sončno pripeko.

Kar iznenada pa se je sveti Peter obrnil h Kristusu in del:

»Gospod, toliko lepega si ustvaril v Beli Krajini, da se bodo Belokrajinci prevzeli dobrot, ki si jim jih podaril. Brez pokore ni kesanja! Ljudje bodo zabredli v grehote, če jim ne ustvariš nekaj, kar jih bo sproti opominjalo, da se bodo v revi in obupu obračali s prošnjami k tebi.«

»Ustvaril sem bolezen, ki bo od časa do časa obiskovala ljudi …« je odgovoril Kristus.

»To je še vse premalo!« je vzkipel sveti Peter. »Ustvari jim — nadlogo!«

Kristusu se je utrnila žalost v očeh, ko je zašepetal:

»Pa povej, kakšna naj bo tista nadloga?«

Tisti čas se je sveti Peter, ki je bosopetil ob Kristusu, udaril ob cestni kamen, ki je ležal sredi ceste v vročem prahu. Od bolečine je zastokal; iz palca na nogi se mu je pocedila kapljica krvi. Nejevoljen je postal še bolj ko prej, pokazal je na kamen in vzdihnil:

»Vidiš ga, Gospod, tale nebodigatreba, ki me je ranil v palec, je nadloga. Stori, da to oživel …« 

»Pa kako naj bo ime živi nadlogi?«

»Cigan!« je odsekal sveti Peter.

Kristus se je še nekaj časa predomišljal, po kratkem molku je pa spregovoril:

»Ampak, če ustvarim cigana, bo kradel.«

»Naj krade!« se je togotil sveti Peter. »Takšna nadloga ciganska bo prevzetnim ljudem kar potrebna, da bodo v ponižnosti izgovarjali tvoje ime.«

»Dobro, zgodi naj se po tvoji volji,« se je vdal Kristus.

Potlej je narahlo sunil z nogo v kamen na cesti in zamrmral:

»Bodi cigan …«

V hipu je nastal iz kamna — cigan. Umazan je bil od cestnega prahu. Nič ni pozdravil, nobene ni spregovoril, ko je pred seboj zagledal Kristusa in svetega Petra. Nekaj časa je začudeno pogledoval okrog sebe. Ko pa je opazil na glavi svetega Petra širok klobuk, je iztegnil roko, potegnil svetniku kriljak z glave ter jo z ukradenim pokrivalom ubral v bližnji gozd. — — —

Razoglav je sveti Peter žalostno gledal za uzmovičem.

Kristus pa se je nasmehnil in zašepetal:

»Peter, prvi si bil, ki si hotel, da ustvarim cigana! Prvi si tudi, ki okušaš njegovo nadlogo!«

Od takrat je sveti Peter ostal brez klobuka. In slikarji in kiparji so ga v vseh časih in ga še upodabljajo — razoglavega.