Od kdaj so bolhe na svetu

Od kdaj so bolhe na svetu Belokrajinske pripovedke Lojze Zupanc

Spisano:	Helena Penko
Izdano:	(COBISS)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

OD KDAJ SO BOLHE NA SVETU

Bolha je živalca, ki je nihče ne mara. Največ bolh imajo leni in nesnažni ljudje, psi pa menda tako nikoli niso brez njih. Saj kar tjavendan pa tudi ne pravijo Belokrajinci: »Kdor spi s psi, vstane z bolhami!«

Toda od vavek bolhe tudi niso na svetu. Ustvarjene so bile v Beli Krajimi. To se je zgodilo takole:

Prišla sta nekoč Kristus in sveti Peter v vas ob leni Kolpi. Še bolj ko Kolpa, so bile lene ženske v vasi. Ničesar niso delale, samo postavale so ob vodnjakih po dve in dve in opravljale sosede. Zaman sta božja popotnika opozarjala ženske na delo. Kristus je hodil od gruče do gruče in hotel opravljive ženske spraviti k delu, je govoril:

»Kdor dela, tri dni dlje živi!«

Ženščine pa niso vedele, s kom govore, zato so dvignile pesti in mu zagrozile:

»Pazi se, prihajač! Kdor hodi po selu, dobi po čelu!«

Sveti Peter se je zbal tepencije in je zaprosil Kristusa:

»Gospod, pojdiva dalje. Ženske so vzkipljive ko razdraženi purani. Bolje bo, da greva odtod, sicer se bodo res zagnale še v naju.« In je prijel Kristusa za plašč ter ga povlekel za seboj. Prišla sta na drugi konec vasi. Tam so pred zidanico spet posedale ženske in govorile, govorile, govorile ... Okoli njih so se pa lovili in kričali umazani otroci v raztrganih robačah. Zdaj pa zdaj se je iz gruče odtrgal otrok, se ustopil pred mater in z jokajočim glasom zaprosil:

»Mama, lačen sem ...«

»Počakaj, saj ne gori voda!« ga je zavrnila opravljiva ženska.

Spet drugi se je ustavil pred mater jo in zajokal:

»Mama, daj mi kruha!«

Klepetavi ženski pa ni bil mar otrokov jok in ga je nagnala:

»Počasi, burja, kaj sitnariš!«

Vse to sta videla Kristus in sveti Peter. Kristusa je v dno duše užalila ta malobrižnost lenih in opravljivih žensk, zato je mimogrede zasmehljivo pozdravil:

»Dolgo govorjenje — malo prida!«

Ženske so pa mislile, da sta božja popotnika prosjaka in so vse hkrati na njiju zakričale:

»Glejte ju, gizdava berača, ki prazno torbo nosita!«

»Nikar tako, ženske.« jih je posvaril Kristus. »Otroci tekajo gladni in raztrgani okoli vas. Dajte jim jesti, zašijte in umijte jih!«

Toda ženske so ga zavrnile:

»Ti se brigaj zase! Kaj bi nas učil in na otroke spominjal. Deca so veselje in žalost.«

»Kaj res nimate nobenega drugega dela, ko tukajle posedati in govoriti?« se je začudil Kristus.

»Nobenega!« so ženske zakričale vse hkrati in se pričele posmehovati božjima popotnikoma.

Sveti Peter je opazil, da se v Kristusu nabirata jeza in srd. Hotel je preprečiti najhujše, zato je brž dvignil popotno palico in posvaril klepetulje.

»Pazite, ženske, božja je najjačja! «

Ker pa lene ženske le niso prejenjale opravljati in se niso zmenile za jok gladnih, raztrganih in umazanih otrok, se je Kristus pripognil, pograbil na tleh za prgišče peska in ga vrgel v gručo žensk, rekoč:

»Evo vam, da boste za naprej imele polne roke dela!«

Še tisti trenutek se je pesek spremenil v — bolhe. Poslej so imele ženske z obiranjem bolh dela na pretek. Nič več niso na vasi stale in klepetale ...

Od takrat so bolhe na svetu.