Od kdaj rastejo gobe

Zmladletno sonce je pogrelo pohorsko zemljo, majniški dež jo je namočil in tedaj je po zelenih planinah zadišalo po gobah. Za goba¬mi je šlo vse: kmetice, drvarke, pastirji, pastiričke ter živina s paše. Lepega jutra je drvarka Katranja vstala, še preden se je začel po planinah delati dan. Prebudila je še svojo deklinico.

»Čuješ, zdaj pa le pokonou, če hočeva nabrati kaj gob.« Deklinica, ki se je komaj prebudila iz spanja, si je s pestmi mela oči, nato pa ročno skočila s klopi za peč ter obe nogi sunila v stare cokle.

»Le hitiva, da bova prvi v gošči!« je drvarka priga¬njala svojo drvaričko. »Zajtrkovali bova potem, ko se bova vrnili. Tedaj nama bodo žganci z mlekom tudi bolj dišali!«

»Saj je v gošči vendar tema pod vejami in gob še videli ne bova,« se je bala deklinica. »Le nič se ne boj! Jaz dobro vem, kje rastejo gobe kar na kupu, pa ne bi rada, da bi nas kakšni poljanci ali kake gorske babe prehitele.« Deklinici je dala trtnato košaro, sama pa je vrgla na svoj hrbet koš. Pred bajto se je drvarka še skrbno ozrla na vse strani, če ju kdo ne vidi. »Ne bi imeli sreče, pa še gobje prostore bi kakšna baba za nama zvohala!« In skočili sta za mejo, kjer so v jutranjem mraku molčale smreke in hoje. S trave se je pred coklami ulivala rosa, potegnili sta z rokami po njej in potem po licih ter se tako rosili, da bo več sreče.

Prišli sta na travnik ob robu gozda, ko se je že nekoliko videlo. »Tu na tej jasi vedno najdem kakšno gobo. Le poglej tamle pod smrečne koške in veje privzdigni!« je rekla drvarka in deklinico poslala tja, ker je dobro vedela, da je tam vse polno gob. To je storila zato, da bo drvarička imela z njimi več veselja in da jih bo drugič še sama šla rada nabirat. »Eno že imam!« je vsa srečna zavpila drvarička.

»Nikar se ne deri, sicer bo še kakšna baba čula, kje jih nabirava!« Drvarka je še sama stopila k njej, da vidi, če je goba prava in da se razgleda malo naokrog. »Prava je, prava! Le išči tod okoli, ker goba nikoli ne raste sama. V bližini bo prav gotovo še njena tovarišica!«

Drvarkine oči so bile tako navajene gob, da bi zagledala vsako, ki je komaj s svojim klobučkom pririla iz zemlje. Ljudje so pravili drvarki, da najde gobo, četudi bi sam vrag sedel na njej. Vrtela se je v velikih krogih okoli koševja, saj je težko in radovedno čakala, kdaj bo deklinica zagledala še ostale gobe.

Ta je napenjala oči, hodila sem in tja in privzdigovala košev je, dokler ni nenadoma veselo zavpila: »Mati, mati, tule sta pa kar dve skupaj zrasli! Po¬glejte, kako sta lepi!« Izdrla ju je ter vsa srečna in ponosna pokazala materi. »Vidiš, to sta gobja bratec in sestrica.« »Kaj, brat in sestrica?« se je drvarička močno čudila. »Seveda. No, pa tule poglej, kaj sem jaz našla! Vidiš, to je pa stara goba z gobicami, mati z otroki!« Te gobice pa so bile še tako bele in drobne, da bi jih bila drvarička sama s coklami prav gotovo vse pohodila. Hotela jih je pobožati.

»Nikar se jih ne dotakni, ker potem ne rastejo več! To noč so prikukale na dan. Le poglej jih, kako so drobne; Zdaj jih pa lepo pokrijva z listjem, kajti če jih bo videla še kakšna hudobna in škodoželjna babnica, bodo vse črvive!«

In res, čez gobjo družinico sta posejali zelenega listja in igličja. Iz jase sta krenili v brezinje, kjer pa so že ležali gobji otrebki poleg gobjih jamic v zemlji in mahu. »Tu jih je nekdo že pobiral in jih je kar sproti trebil!« se je jezila drvarka. »Tukaj že ne bova našli več gob. Skočiva še v hrastov gajič, tam rastejo čisto črne kravše. Seveda, če so se že pokazale!«

Počasi sta pregledali ves gajič, a zaman. Niti ene nista našli! »Ne rastejo še, a prostor si le dobro zapomni! Tu okrog jih je po na¬vadi vse črno. Nekoč sem jih samo na tem prostoru nabrala poln koš!«

Iz gajiča sta jo mahnili po klancu in vozni poti v smrekovje — v pravo črno goščo. Stopinje so se jima ugrezale v mahu, pod coklami se je polegala praprot in jima močila hodna krila, da so bila že kar okrogla in čisto trda. V smrekovju je dišalo po gobah in po jutranji rosi, po zelenem mahu in solzeči se smoli. Tedaj pa je skozi igličevje posijalo mlado sonce. Med vejami so se svetile rosne pajkove mreže, kot bi bile posute s samimi drobnimi biseri.

»Tu pa ni bilo še nikogar, ker je pajčevina še cela. Ta prostor je tako skrit, da vem zanj le jaz. Pred leti sem tu pobrala gobjo kraljico!« je zau¬pala drvarka svoji deklinici.

»Gobjo kraljico?« Drvarički so se svetile očke kot dve veliki rosni kaplji na pajkovi mreži. »Seveda, gobe niso same. Tovariši imajo tovarišice in bratci sestre, otroci matere in matere otroke. Vsi skupaj pa imajo svojo gobjo kraljico. — Le iščiva, tukaj rastejo gobe in nabrali jih bova toliko, da bova nesli domov poln koš in polno košarico!«

Šli sta malo naokrog in že sta čepeli na mahu kot koklja na svojih piščetih. Toliko je bilo gob, pravih gobanov — kravš, sivih dedcev in rdečih turkov, rumenih lisičk in medvedjih tac... Polna košara, poln koš.

Sedli sta na hlod ter z nožički pričeli trebiti gobe, kajti pravi gobarji in gobarke ne smejo nositi gobjih otrebkov iz gozda. Gobe ne bi potem rade rasle, četudi bi jih veter zasejal. Stare pa je tako treba pustiti nedotaknjene za seme.

»Deklinče, zapomni si, goba je pravi božji dar! — Toda če ne bi bilo Kristusa, ne bi bilo na tem svetu niti ene gobe!« je rekla drvarka.

»Kako pa je Kristus ustvaril gobe? In od kdaj rastejo?« Drvarička je to vprašanje tako hitro zastavila, da je rdečemu turku odrezala kar pol repa, namesto da bi ga bila lepo obrezala. Drvarka, stara gobarka, se je obrisala okrog ust ter začela:

»To je bilo takrat, ko sta po naši zemlji še hodila Kristus in njegov tovariš sveti Peter, ki pa tedaj seveda še ni bil svetnik. Hodila sta tudi po naših planinah in drvarijah. Pot ju je vodila skozi belo brezinje, po temnem kostanjevju in hrastovju, po redkem borovju in gostem smrekovju, po travnikih med goščami ter po obzidanih zadelan, po gajih in gajičih... Hodila sta že vse jutro in ves predpoldan, ko je sveti Peter postal hudo lačen. Seveda, kako bi ne postal lačen, če pa je bil že od prejšnjega dne tešč. Rad bi poldničal, posebno ker mu je Kristus vso pot govoril o nebeškem kruhu.

Tedaj se je Peter spomnil na zemeljski kruh, na lep kos domačega zmesnega kruha iz ržene in pšenične moke, ki ga je nosil s seboj v torbi. Petra je bilo sram, da bi jedel zemeljski kruh, medtem ko je Kristus govoril le o nebeškem kruhu. In Kristus je govoril, pa mu še na misel ni prišlo, da bi Petru dejal: ,Tak, Peter, pa malo sediva in južinajva kruh!' Nič takega se ni hotel Kristus spomniti.

Tedaj je Peter malo zaostal, odlomil grižljaj kruha ter ga dal v usta. Ravno v tem trenutku pa ga je Kristus poklical: ,Peter, kje pa si?' Peter je brž vzel iz ust grižljaj kruha in ga vrgel po gozdu. »Gospod, tukaj sem!«

Kristus pa je rekel: ,Pridi semkaj, nekaj ti hočem povedati! človek ne živi samo od kruha, temveč od vsake besede, ki pride iz ust božjih!' In z desnico je naredil križ po gozdu. Po travnikih in pašnikih ju je vodila pot. Ker Kristus le ni nič omenil, da bi sedla in pojedla kruh, je Peter zopet malo zaostal, segel v torbo in vtaknil grižljaj kruha na skrivnem v usta. Toda Kristus ga je prav tedaj zopet poklical in Peter je znova vrgel grižljaj po travniku ter se mu oglasil. Kristus pa je z desnico naredil križ.

In tako sta hodila in hodila že ves popoldan, Kristus spredaj, Peter za njim. Kadar koli je Peter skrivaj dal v usta kruh, vsakikrat ga je Kristus poklical in vsakikrat, ko je Peter vrgel grižljaj stran, je Kristus naredil križ. In tako je Peter zmetal ves kruh križem po travnikih in gajičih, po zadelah in mejah, po brezinju in smrekovju, po borovju in kostanjevju. Kristus pa je vsak grižljaj in vsako krušno drobtino blagoslovil in iz vsake blagoslovljene drobtine je zrasla užitna goba. Le enkrat Kristus ni bil naredil križa in iz tistega grižljaja so zrasle gobe brez njegovega blagoslova; to so strupene, hudičeve gobe, ki takoj pomodrijo in počr-nijo, če jih prerežeš ali odlomiš. Takih hudičevih gob se izogiba živina in še celo polž se jih ne loti.

Nazadnje pa je Kristus utrujen le sedel na štor, Peter pa v skrbeh malo vstran na drugega. ,Peter, zdaj pa le daj iz torbe kruh!' mu je velel Kristus. .Gospod, ni ga več! Skrivaj sem ga zmetal po travnikih in goščah.' ,Vem to, Peter! Zato sem pa sproti blagoslavljal in ustvaril novo rastlino. Odslej bodo rasle tudi gobe!' In res, od tedaj rastejo vsako zmladlet, poleti in jeseni kostanjevke, borovke in štorovke, kravše, turki in dedci, glive, lisičke in medvedje tace; vmes pa še stru¬pene mušnice in hudičeve gobe!« Drvarka Katranja je končala svojo pripovest o gobah in odšla z drvaričko domov, kamor sta prinesli poln koš in polno košarico lepo otrebljenih gob. Po pohorskih planinah in zelenih travnikih pa veter še vedno seje gobovo seme, iz katerega rastejo blagoslovljene gobe, bratci in sestrice, tovariši in tovarišice, matere z otroki ter njihova kraljica.