Od kdaj ima zajček kratek rep

Od kdaj ima zajček kratek rep

Slovenska ljudska pravljica.

Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvi vinograd je prekopal in z vilami zasadil sam volk, ki je povabil na delo lisico in zajčka. Za oba kopača pomagača je pripravil sladko južino: zvrhan lonec meda.

Vsi trije so pridno delali. Lisico pa je zamikalo, da bi še pred južino pokusila strd. Obrnila se je od dela proti bližnji lozi in zabavkala: »Hoj, hoj!«

»Kaj pa je?« sta vprašala volk in zajček.

»Na botrinjo me kličejo!« se je zlagala lisica

»Pa pojdi!« je odvrnil volk.

»In kmalu se vrni na delo,« je dodal zajček.

In lisica je odšla pod grm, kamor je volk skril lonec z medom. Nalizala se je sladke strdi ter se vrnila k volku in zajčku.

»Kako ste krstili?« se je zaradovedil volk.

»Pričetek!« se je zahihitala lisica.

»Ste dobro jedli, botrica?« je vprašal še zajček.

»Dobro in sladko,« je zahinavčila lisica.

In kopali so dalje. Kmalu pa se je lisica spet obrnila proti lozi in zabavkala: »Hoj, hoj!«

»Kaj pa je?« sta vprašala volk in zajček.

»Na botrinjo me kličejo, » je odgovorila lisica.

»Pa pojdi!« je privolil volk.

»In skoraj se vrni,» je prikimal zajček.

Lisica je odšla. Ko pa se je vrnila, je na vprašanje, kako so krstili, odvrnila: »Osredek!«

Ko pa je lisica v tretje odšla z dela in polizala ves med iz lonca, sta volk in zajček, utrujena od težkega dela, zaspala. Zvitorepka se je vrnila k njima in s preostanki medu spečemu zajčku namazala gobček. Potlej je zaklicala: »Pokonci, zaspanca!«

»Oho, si že nazaj? Kako ste krstili?« je zazehal volk.

»Dokonček!« se je zahihitala lisica.

»Ste dobro jedli?« je vprašal zajček in si otiral krmežljavčke.

»Dobro in sladko,« se je oblizovala lisica.

»Kaj pa ti kumek, ali nam ne boš privoščil južine?« se je obrnila k volku.

»Saj res,» je pokimal volk. »Poldne je in čas je da obedujemo.«

Potlej je planil pod grm v bližnji lozi, kamor je bil skril lonec z medom. A vrnil se je s praznim loncem in jezljivo zarenčal: »Nekdo je polizal med. Oh, če bi le vedel, kdo je tat, raztrgal bi mu vrat!«

»Zajček je polizal med, ko si ti spal, kumek volk.«

»Jaz ga že nisem, res ne!« se je branil zajček.

»Oh, kaj bi le lagal, saj imaš še zdaj gobček namazan z medom!«

Takrat je volk zarenčal in planil proti zajčku, da bi mu raztrgal vrat. Zajček pa jo je ucvrl v dir, da se je kar prašilo za njim. Volk pa za njim. Ujel je zajčka za rep ter mu ga odgriznil, a uhitel ga ni, da bi mu pregriznil vrat.

Od takrat je zajček – kratkorepec.