Od kantonskih cést

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od kantonskih cést
Mihael Ambrož
Podpisano z Ambrož.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 20 (15.5.1850), št. 21 (22.5.1850)
Viri: [1], [2]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


V 11. listu „Novíc“ je bilo govorjeno od potrebe srenjskih naprav. Kolikor bolj se pa čas približuje za vpeljanje svobodnih srenj, tolikanj bolj je potréba srenjske opravila razjasniti.

Med srenjske opravila se štejejo tudi kantonske céste in srenjske pota. Nekdaj ni bilo po deželi kantonskih cestá, ampak le večidel stezè so vezale vasí med seboj, zató se tudi ni vozílo, ampak le tovorilo, kakor nam še dandanašnji spričuje tovoršina, ki se znajde tù in tam med urbarskimi dolžnostmi. Ko se je pa ljudstvo po deželi pomnožilo, so se tudi občne potrebe jele prikazavati in od časa do časa se je takim potrebam pomagalo, in takó so ljudje tudi napravili pota in ceste, po kterih se je namest tovorov vozilo, kar je gotovo velika dobrota. Perve ceste in pota so bile v začetku malo vredne, kér so se večidel le iz poprejšnih tovornih stezá naredile, dosti ovinkov imele, in tudi dostikrat čez griče in hribe peljale, torej za vožnjo komaj bolj pripravne bile, kakor poprejšna tovoršina. Sčasama se je v cestah veliko veliko popravilo in poboljšalo.

Po dozdanjih postavah so imele kantonske gospóske dolžnost, za napravo novih in za popravljanje starih cestá skerbeti; kmetje so bíli zavezani péš ali z vozam dela opravljati; kar pa potroške za umetalne rokodelce in scer za cestno pripravo (material) vtiče, so se iz kantonske kase plačevali, ktera je imela dohodke peterih goldinarjev od sto cesarskiga davka. Res je, de je bilo pri narejanju ali popravljanju kantonskih čestá do zdaj veliko zaderžkov, kér je za vsako umetalno napravo, kakor za mostove, za vodotoče i. t. d. kresijski inženir poprej mogel na ogled priti, prerajt zastran potroškov napraviti, de se je po storjenim prevdarku delo po očitni dražbi ali licitirengi tistimu izročilo, ki ga je nar boljši kup prevzel, pa, žali bog! dostikrat zató tudi nar slabši naredil; – res je; de tudi zanikernikov ni manjkalo, ki so se dostikrat delam ustavljali, pritožbo na zadevajoče gosposke pošiljali i. t. d., ali pri vsim tem so se vunder le kantonske ceste v naši deželi sploh v dobrim stanu obderžale, če je kantonski komisar le količkanj iskrice imel za občne potrebe, zakaj previdni in pametni kmetje se niso takim ukazam vstavljali, za zanikernike pa je bil sekucijon.

Ali od tehmal, ko so jeli poprejšnje kantonske komisíje in kresíje konca pričakovati, od tehmal se je veliko v nemar pušalo in s žalostjo vidimo, de veliko potrebnih tacih naprav hira, kakor jetični človek. Od takih prigodeb hočemo tukaj le ene omeniti, ki nam je dobro znana.

Lansko léto 12. septembra je grozoviten naljiv pokončal cesto, ktera pelje od Svibna v terg Rateče pri zidanim mostu na Dolenskim in reka Zapota je most v Ratečah poderla. Prebivavci Svibenške in Šent-Urške fare so bili v zadregi, ker niso imeli poti do Rateč in do kantonske gosposke na Dvor; z vozam se nekoliko dni ni moglo voziti; pešci so pa po takih stezah mogli hoditi, ktere so komaj za kozé pripravne. C. k. stavsko vodstvo je neutegama napravilo most čez Zapoto v Ratečah, zastran poderte ceste se pa ni dolgo nič druziga zgodílo, kakor de se je v enim kraji nekaj hriba odkopalo, takó de kako kljuze komaj naprej precipa; v druzih krajih je pa podertija ostala, takó de morajo pešci še zmiraj po kozje hoditi, vozovi pa le z veliko nevarnostjo in težavo se naprej pomikovati, kér morajo na več krajih čez vodo bresti, čez grabne gomaziti in dostikrat po produ ceste iskati. Koliko de živina in ljudjé terpé, koliko de se orodja potare, vsaki lahko prevdari. Kér od nobene straní pomoci ni bilo, je neki posestnik na poprejšnjo c. k. kresijo v Novim mestu 14. novembra p. t. prošnjo poslal, de naj se ta cesta popravi. C. k. kresija je 28. decembra p. l. to prošnjo na poprejšnjo c. k. kantonsko komisijo na Dvor poslala in ukazala, de kaj za popravo pokvarjene ceste potrebniga storí. Kantonska komisija je pa to prošnjo prošniku nazaj poslala, de naj ima za vednost, kar kresija ukaže. Ta prošnik ni mogel druzíga storíti, kakor tiho biti, kér sam ni mogel ceste narediti. Celo zimo se je uboga živina po tistih podertijah terpínčila; celo zimo so se ljudjé plazili, kakor je bilo mogoče, na spomlad pa jim je že preveč bilo in poslali so nekteri soseskini predstojniki in gg. fajmoštri tistih krajev prošnjo do deželniga poglavarstva, de naj bi se cesta naredila, de oni so pripravljeni vse storiti, kar je potreba, samo de naj kdo vodstvo prevzame. Gotovo je deželno poglavarstvo to prošnjo na zadevajočo gosposko za spolnjenje poslalo, ali kje de zdaj ta reč leží, ne vémo, samo to vémo, de ceste še zdaj ni.

Mi scer dobro vémo, de take in enake rečí so izvirale iz nestanovitniga stanú (provizorium), v kterim so se zadnji čas kantonski uradi znajdli, in tudi prenapetiga ne tirjamo, de bi novi uradi, ki so komej svojo službo začeli, vse na enkrat poravnati mogli, posebno kar po večim delu spada v prihodnje opravila srenj – vunder kjer je potreba takó očitna, mislimo, de bi se ne čakalo vstanovitve srenj, posebno tukaj, kér soseskam nič druziga ne manjka, kakor vodstva za izdelovanje ceste in potrebne pomoči zoper nektere zanikernike.

Ambrož.