Od jare kače in steklega polža
| Od jare kače in steklega polža Fran Milčinski |
| |||||||||||||
Za obe historiji ne bo dovolj časa – katero hočete, da Vam hitro povem, ali to od jare kače ali ono od steklega polža?
Ta od jare kače je negnusno lepa. Od kač so lepe vse, druga bolj od druge. Najlepša pa je ta od jare kače, kajti je bila jara kača bolj jara kakor kača, in kdo ve, ali je sploh bila kača.
Ali bi vam rajši povedal historijo o steklem polžu? Ta je daljša. Kako ne bi bila, ko polž leze počasi, najsi je stekel.
Pa ta polž od začetka niti ni bil stekel, nego ga je prijelo šele sredi povesti.
Polž leze počasi pa mu mora povest stopati vštric in tudi počasi, povest ne more bezlati sama naprej in brez polža – kaj pa mislite! Dolga je pot, ki jo ima polž pred seboj. V neznanski daljavi, pet klafter odtod in šeste pol, onkraj grede košate in bele steze, stoji zeleni bor. V vrhu zelenega bora in sto pedi od tal sedi črni gavran in se roga »ha-ha-ha« in nihče ne ve, čemu se roga – to je usodna tajnost črnega gavrana.
Predno stekli polž ne preleze neznanske daljave, pet klafter odtod in šeste pol, preko grede košate in bele steze do zelenega bora in po zelenem boru sto pedi navzgor do črnega gavrana – »ha-ha-ha!« – se historija niti dobro ne prične.
In leze polž in leze, leze in sopiha, poti se in si briše pot z rdečo ruto, sredi rdeče rute mu reži črna mrtvaška glava. Leze in mrke misli nosi v nedrih, bridki nož skriva vzad, leze in leze in ko je prelezel eno klaftro poti, je solnce preromalo dve uri hoda in se je črni gavran morebiti že preselil v drugi bor »ha-ha-ha!« in se roga in nihče ne ve, čemu se roga – to je velika tajnost črnega gavrana.
Stekli polž pa se zakolne, da ne odneha, za hrbtom skriva bridki nož in leze, leze, leze in ko bo srečno prilezel do zelenega bora in še po boru sto pedi navzgor se bo morebiti zgodilo, da bo črni gavran hotel in ga bo počakal. Pogledala si bosta iz oči v oči, šele tačas se bo pričela prava povest. O, historija od steklega polža se čudovito vleče – nekaterim so všeč take historije, ki so dolge.
Lepša pa je ona od jare kače nič koliko. Kajti jara kača ni polž, nego je jara kakor živi ogenj – komaj se mi je posrečilo, da sem jo ujel, s črnilom zvezal in s peresom priklenil v knjigo. V vseh barvah se izpreminja kakor pijancu nos in kar lase mi dviga in kapo – taka je! Nekateri imajo silno radi take historije in potem kriče v spanju.
Le dosti krajša je seveda, kakor je historija od steklega polža. Kaj bi le-ta ne bila daljša, ko je polžu treba dve uri hoda že za prvo klaftro, ko je še čvrst; pri drugi klaftri bo že omagoval in počival in zbiral novih moči, črni gavran pa se roga »ha-ha-ha!« – in nihče ne ve, čemu se roga – to je usodna tajnost črnega gavrana. In leze polž in leze, leze in sopiha, poti se in si briše pot z rdečo ruto, sredi rute mu reži črna mrtvaška glava. Leze in mrke misli nosi v nedrih, bridki nož skriva vzad in ko je prelezel klaftro poti, je solnce preromalo dve uri hoda in se je črni gavran morebiti že preselil v drugi bor »ha-ha-ha!« in se roga in nihče ne ve, čemu – to je usodna tajnost črnega gavrana.
O, ta historija je precej dolga in je že dolga, še predno se prične. Prelezti mora stekli polž neznanske daljave, pet klafter odtod in šeste pol, preko grede košate in bele steze do zelenega bora, po boru sto pedi navzgor in še se mora zgoditi, da bo hotel črni gavran in ga počakal. Dosihmal se historija od steklega polža sploh ne prične. In ni bil stekli polž že stekel od kraja – nikakor ne! Stekel je še le v historiji in od historije, ker toliko časa traja in je vroče. Toda ni mogoče drugače in ne more biti krajša, ko je polž tako počasen, da mu je treba dve uri hoda že za prvo klaftro. In leze polž in leze, leze in sopiha, poti se in si briše pot z rdečo ruto, sredi rute mu reži črna mrtvaška glava. Leze in mrke misli nosi v nedrih, bridki nož skriva vzad in ko je prelezel klaftro poti, je solnce preromalo dve uri hoda in se je črni gavran morebiti že preselil v drugi bor »ha-ha-ha!« in se roga in nihče ne ve, čemu – to je usodna tajnost črnega gavrana!
Od jare kače historija ni ne pol tako dolga, kaj pol – še tretji del ne! Kaj tretji – še četrti ne! – Kaj četrti – še sedmi ne! Kaj sedmi – še sedemnajsti in sedemindvajseti ne! Toda zato je lepša, ne enkrat, krajša dvakrat, kaj dvakrat, recimo trikrat – kaj trikrat, recimo štirikrat – kaj štirikrat, recimo sedemkrat, kaj sedemkrat, recimo sedemnajstkrat, sedemdvajsetkrat je lepša in je silno napeta in je napeta bolj in bolj od vrste do vrste, od črke do črke, in je nazadnje tako napeta, da skoraj poči in mi raznese knjigo in jo moram iznova dati knjigovezu, pa me nova vezava ne stane dosti manj nego deset dinarjev. O, tako lepih povesti, kakršna je historija od jare kače, je malo na svetu in je tudi za mlade ljudi jako priporočljiva, ako ne stoje preblizu, da jih ne zadene, ako bi počila. Le bolj kratka je – to je res.
Ona pa je dolga, od steklega polža, seveda je, ko je polžu treba dve uri hoda že za prvo klaftro, pa je še čvrst; pri drugi klaftri bo že omagoval in počival in zbiral novih moči črni gavran pa se roga »ha-ha-ha!« – in nihče ne ve, čemu se roga – to je usodna tajnost črnega gavrana! In leze polž in leze in sopiha, poti se in si briše pot z rdečo ruto, sredi rute mu reži črna mrtvaška glava. Leze in mrke misli nosi v nedrih, bridki nož skriva vzad pa se mi zdi: to sem že enkrat povedal, da bridki nož skriva vzad, mrke misli nosi v nedrih in da leze počasi. Baš zato je ta historija daljša in bo še dosti daljša, da je ne bo že prej konec.
Ona od jare kače je pa lepša.
Ko se boste odločili, ali to, ali to – pa povejte!