Od fabrik v Ljubljani in okoli Ljubljane
| Od fabrik v Ljubljani in okoli Ljubljane anonimno |
Podpisano z A-ž.
| |||||||||||||
V Ljubljanskim nemškim časopisu smo unidan z veseljem brali naznanilo, de je denarno oskerbništvo vprašalo: ali bi ne bilo Ljubljansko mesto pripravno za napravo tobačne fabrike. De je Ljubljana v resnici za fabrike pripravna, je gotovo, kar nam poterdi tudi skušnja pretečenih časov.
Pred več léti je bila v Selu pod Šen-Petram sùknarska fabrika, kakor pravijo, nar starejši v Avstríi, ktera je okoli tavžent ljudí živila. Od te fabrike se imenuje Selo še dan današnji: „na fabriki“. Poslednji posestnik te suknarske fabrike je bil g. Deselbrunar. Rajnki gosp. Malič je iz fabrike bil napravil mlin, kteri je bil zavoljo dobriga izdelka sloveč; veliko se je žita v tem mlinu pomlélo in moka se je v Terst pošiljala. Ali tudi ta mlin je nehati mogel, zató kér se je jéz čez Ljubljanco poderl, de je voda hitrejši odtok dobila in de se je tako k osušenju Ljubljanskiga močirja pripomôglo. Ako ravno zdaj nobene fabrike v tem kraju ni, vender le vas še zmiraj imé „fabrike“ ohrani.
V poslednjih časih so napravili v Ljubljani dvoje sladkornih fabrik (Zuckerfabricken), od kterih ena na Poljanah se tako dobro obnaša, de vsako leto okolj 80 tavžent centov sladkora naredi, druga v blatni vasi, ktera je bila v létu 1834 pogorela, se je sprebernila v predivno fabriko (Spinnfabrick), ktera več ko 300 osébam kruh daje.
Pred malo léti so napravili v Vevčah v fari Device Marije v Polju papirno fabriko in prešo za ogeršično olje, kteri fabriki se takó dobro obnašate, de ste si ob kratkim slavno imé zadobile.
Nar mlajši obertnijska naprava blizo Ljubljane so fužine pri Šmarji blizo sv. Križa, v kterih se svinčena ruda koplje in svinc nareja. Tudi te fužine so se tako ukoristile, de že svinc topé v eni peči, ob kratkim se bo pa še druga peč odperla.
Vse te fabrike svoje izdelke takó doveršujejo, de vlastnikam dobre prihodke dajejo, zraven tega pa tudi veliko ljudi živijo in takó v blagostanje naše domovíne in posebno v prid Ljubljanskiga mésta pripomorejo. Gotovo bi se sedanja koristnost imenovanih fabrik in fužin ne bila oživila, ko bi ne bila Ljubljana po svoji legi za take naprave pripravna. Če so tedaj deržavljani svoje obresti v takih obertnijskih napravah nešli, kolikor bolj se mora Ljubljansko mesto vladi in denarnimu oskerbništvu za vpeljanje fabrik pripravno zdeti, ker vlada marsiktere zaderžke lože odverne, kakor posamesni človek.
Ni nam scer znano, kdo de bo odgovor dal na vprašanje denarnimu oskerbništvu zastran tabačne fabrike v Ljubljani, in tudi ne vémo, ali se ima novo poslopje za njo sozidati ali le kakšno pripravno v najém vzeti. Ko bi se hotlo kakšno poslopje v najém vzeti, je potrebno, de se ta namen očitno razglasí, in upanje imamo, de se bo dosti takih poslopij ponudilo; po tem se ne bo treba bati, de bi zavoljo prevelikiga činža vlada obupala nam fabriko v Ljubljano dati, in de bi nam mila zvezda, ki nam hoče zasijati, spet berž v začetku omedlela.
Mi se tedaj prederznemo tiste pohištva očitno imenovati, ktere bi znale biti za tobačno fabriko pripravne, se vé de če bi jih njih poséstniki v ta namen prepustiti hotli; postavimo: g. Maličevo pohištvo na fabriki, pohištvo g. Baumgartnarja v Gradišu, grad g. Pagliarucita v Šiški, grad g. Terpinca na fužinah, grad pod Turnam, grad g. barona Codelli blizo Udmata, in hiši pod številkama 66 in 67 v Krakovim.
Prosimo tiste gospode, kteri bojo v ti zadevi kaj opraviti imeli, de naj iskreno priporočujejo Ljubljano – pozabljeno Ljubljano – de se ji novo upanje za zaslužik obudí, kteri se je velikim družinam v poslednjih dnevih silno pomajnšal. Zatorej bi bila ta fabrika posebno privošiti Krakovskimu ali Ternovskimu predmestju v gori omenjenih pohištvih, zató kér ravno tukaj stanujejo tiste družine, ktere so se dozdaj od nakladanja živile, prihodnjič pa bojo ob ta zaslužek prišle, kadar bo železnica do Tersta dokončana.
A–ž.