Od davšin gostačev in bajtarjev

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
Od davšin gostačev in bajtarjev
Mihael Ambrož
Podpisano z Ambrož.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 8, št. 7 (13.2.1850)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v Sloveniji v  javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Delo ni nujno v javni domeni tudi v ZDA. Za dela, objavljena pred letom 1978, se v ZDA upošteva rok preteka avtorskih pravic 31. december 95. leta od datuma stvaritve dela, za dela, objavljena leta 1978 ali pozneje, pa 31. december 70. leta po smrti zadnjega živečega avtorja.

Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Po ministerskim ukazu od 11. septembra 1849 (§. 5. čerka a.) nehajo brez odškodovanja vsaktere odrajtvila in davšine gostačev.

Med temi odrajtvili so pa le tiste plačila gostačev zapopadene, ktere so oni gruntnim gosposkam kakor takim odrajtovati mogli. V naši deželi ni takih davšin, in če se vonder kje pod kakoršnim imenam znajdejo, bodo odpadle brez vsiga odškodovanja. Urbarske davšine so po svojim namenu le zavolj sprejetiga obdelvavniga grunta kmetam naložene bile; kér pa gostač ali osebenik nobeniga grunta od gospóske prejel ni, tedaj tudi ne more zavezan biti, kakšno odkupnino odrajtati. Dela ali odrajtvíla, ktere so gostači po nekterih deželah grajšinam opravljali, so jim le za varstvo dajali, to je, za to, kér so jih nekdanji grajšaki – vitezi in knezi – ptujih sovražnikov varovali. Ali zdaj je to vse drugač. Zató tudi take davšine brez plačila odpadejo. Ako je pa kak gostač od grajšine kaj kupil, morebiti kaj žita ali kaj derv za kurjavo ali kaj druziga, in de je plačilo na dolg ostal – tak dolg se mora pa pošteno plačati, kér taka davšina ne izvira iz zaveze podložtva.

Tudi je bila po nekterih krajih taka šega, de so sirote, to je, otroci, ki so jim starši pomerli, mogli pri grajšinah nekoliko lét služiti – to so imenovali po nemško:„Waisendienste“. Ta pravica je bila terda za tiste, ki so se ji mógli podvreči, in prav je, de neha brez odškodovanja.

Pri ti priliki se tudi lahko pomenimo od bajtarjev. Po 5. odstavku postave 7. septembra 1848 in po patentu 4. marca 1849 so tlaka in tlačanski denarji na podložníh zemljiših štiftanih bajtarjev brez plačila odpravljeni. Pod tem odločkam so zapopadeni taki bajtarji ali kajžarji, kterih bajte ali kajže na soseskinih ali srenjskih zemljiših stoje. Postavim: nekteri gruntar je s kakim človekam pogodbo storil, de se je na njegovi zemlji bajta ali kajža postavila, in zavolj te pogodbe se pri gruntni gospóski nobeniga zamerka ali prepisa v gruntnih bukvah storilo ni. Take pogodbe so se dostikrat za več lét veljavne uterdile. V teh zadevah novi bajtar s grajšino ni imel nič opraviti; ako bi se pa bilo vender takim bajtarjem kakšna grajšinska tlaka ali kakšno drugo odrajtvilo vrinilo bilo, zdaj odpade brez vsiga odškodovanja.

Ako se je pa tak bajtar zavézal, gospodárju zemljiša, na kterim je bajto naredil, ali kup v denarjih odrajtovati, ali pa vsako léto nekoliko pridelka dajati ali k njemu delat hoditi, tak mora te dolžnosti tudi prihodnjič spolniti, zakaj one ne izvirajo iz zaveze podložtva ampak iz zaveze posebne pogodbe ali glihenge. – Ravno takó se ne smejo po novih postavah motiti tisti gostači, ki v kmetijskih bajtah stanujejo in za tó gospodarjem ob žetvi, mlačvi, košnji in drugih splošnih delih delat hodijo. Tacih dolžnost jih te postave ne odvežejo, zató kér tudi ne izvirajo iz zaveze podložtva. Ako bi se tedaj taki gostači kaj obotavljali, jim bo to malo pomagalo, – gospodár ima pravíco, jih iz bajte spoditi in konec bo vse pravde.

Med temi do zdaj omenjenimi bajtarji pa niso zapopadeni tisti bajtarji ali kajžarji, ki so svoje kajže na grajšinskih ali dominikalníh zemljiših postavili. Taki bajtarji imajo v gruntnih bukvah svojo urbarsko številko, so v zavezi podložtva s grajšinami, in bojo za tlako in urbarske davšine primerno odškodovanje po pričijočih postavah odrajtati imeli. Ako je pa med njih odrajtvili tudi kaj taciga zapopadeniga, kar sploh neha brez odškodovanja, se samo dobro vé, de bo to polajšanje tudi za nje veljalo.

De zadeve gostačev in bajtarjev do dobriga dokončamo, moramo še nekoliko povedati od tistih dolžnost, ktere bojo tudi prihodnjič še obstale. Gostači in bajtarji so imeli dolžnost, pri soseskinih ali srenjskih potrebah pomagati, zató kér so oni tudi udje srenjske družbe in tudi oni vživajo dobrote srenjske edinosti. Kantonske ceste, srenjske pota, cerkve, šole, farovži i. t. d. so občinske potrebe, in de se v dobrim stanu obderžé, morajo vsi udje srenje pomagati. Zató tedaj bodo mógli gostači in bajtarji tudi prihodnjič pri tacih zadévah delat hoditi in primerjene dolžnosti opravljati. Gostači in bajtarji se ne morajo izgovarjati, de nimajo veliko dohodkov in pridelkov. Saj se od njih veliko več druziga ne tirja, kakor delo – to pa lahko storé in so to tudi vestno storiti dolžni, zakaj le soseski se na ramo obesijo, ako obolé in delati ne morejo; le soseska njih zapušene udove in male otročiče redí, ako jim smert očeta pred časam vzame. Soseske bodo mógle prihodnjič same skerbeti za obstoj cerkvá, šol in farovžov i. t. d. – Keršanski in šolski nauk – perva in nar imenitniši potreba svobodniga človeka – se tudi gostačem in bajtarjem in njenim otrokam delí, zató morajo tudi oni k ohranjenju in obstoju takih občnih potreb po svoji moči pomagati. Nadjamo se, de se bo sploh po Slovenskim dozdanja dobra volja za ohranjenje cerkva in farovžov ohranila, – za kantonske ceste in srenjske pota in za šole pa bolj oživila, kakor dozdaj!

Ambrož.