Od bojne sekire do orala

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od bojne sekire do orala

Zaklad v preriji
Lea Fatur

Viri: Vrtec: slovenski mladini, november 1929, letnik 60, številka 3: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


5. Zaklad v preriji

Širom prostrane prerije leti jezdec. Zdaj zadri, zdaj zažene konja in se ozira. Pred njim skačejo roji kobilic, bežijo veliki kuščarji in kače, vzletavajo zlatoglave papige, rjava kokoška, nerodna riba. Daleč za jezdecem na obzorju pa se gibljejo črne pike. To so Vranjeglavci, ki so na poti k Veliki vodi. Jezdec je pa Utalisi. Ločil se je od svojcev, da uživa sam širino prostora, da razmišlja, sklepa. Pred njim je prerija. Pašnik bivolov in jelenov, lovišče Indijancev in volkov. Prerija, brezkončna pot, tu ravna, tam valovita, tu preproga, pretkana s cveticami, vsa rdeča od jagod, tam puščava, obrobljena z osatjem in pelinom. Prerija, ti last in kraljestvo indijanskega rodu. Utalisi zadrži konja, se vzravna in zamisli: »Sem še ni segla roka drugo-rodcev. Po tej velikanski ravnini stanujejo še dujbovi, se še javlja privid. Hodiš in jezdiš po cele dneve in tedne, a zdi se ti, da si vedno na istem mestu. Prerija nima idej, nima konca. Tu boš vladal ti, Utalisi, tu boš zbiral razkropljena plemena. Saj ti prerokujejo možje veliko prihodnost. Oče pravi: ,Treba ustaviti tok belih naseljencev, ki silijo po kopnem in po rekah naprej in naprej na napad... Iztrebljajo gozdove, uničujejo divjačino in podijo (domačine naprej na napad, potlej Skalno gorovje, in še dalje do Velike vode. Odpor tem tujcem! ´Vrnejo naj se časi, ko je kraljeval Indijanec svoji deželi! Zadnji kralj je bil Filipa.' Mati mu pripoveduje, kako se je bojeval s prti belimi naseljenkami. Pripoveduje mu o lepi in dobri Cokahontis, ki je svarila belokožce pred napadi svojega očeta Povhatana. Ko posedajo možje ob ognju, se spominjajo z žalostjo Črnega Sokola, ki je vladal ob Misisipiju in branil dolgo časa svojo zemljo pred ,nakupom belo-kožcev, Pregnali in pobili so ga pred petimi leti. Zdaj imenujejo njegovo nekdanje last zasmehljivo: «Kupljeno od črnega Sokola. In jeseni — je pravil potujoč lovec — so bili prišli na prizorišče boja iz Vašingtona taki Čarovniki, ki stavijo zobe mrtvih v usta živim ljudem. Nakopali so baje za cel koš indijanskih zob...« Utaksi se strese in sikne: ˝Pa narava pravi jokamo o bratski ljubezni! Ko vendar ve tudi on, da nas hočejo belokožci le iztrebiti. Včeraj — ko so leteli preko prerije — se je ustavil Nohamo in se zagledal. Stegnil je roko in vzklikal: ¨Vidim na preriji velikanska mesta ... Vidim jo vso zlato od pšenice... Vidim po rekah barke kakor gore in po cestah drseče vozove. Bogastvo, neizmerno bogastvo bo zraslo iz te puste prerije!- »Ali nas vidiš tu kot lastnike tega bogastva? je vprašal on, Utalisi, zapičil svoje oči vroče v Xoliama. On pa se je vzbudil iz sanj in poudaril žalostno: Utalisi — vse, kar se ustavlja oralu, pogine. Pa mi, je bil planil Utalisi, »mi nočemo, da poginemo, mi se ne podvržemo nikdar vašim postavam in navadam!« Noharoo ga je bil pogledal žalostno. Kaj hoče Noliamo? On pravi in kaže, da ljubi Indijance. Pa ne one zračne prikazni. Baraga, popis navad in združenja Indijancev. Popis navad in razrnne naših navad. Ne ve, da se izuri tleček v bojih in da sme sedeti ob ognju samo možak, ki se je izkazal v bojih. Ne ve, kako veselje zavlada v vasi, ko pridejo možje obloženi s plenom, s krvavečimi skalpi za pasom. -Ženske zakurijo, kuhajo, plešejo, pojejo slavo junakom! ... Ni bilo Noharnu lahko, da pregovori Vranjeglavcev, naj opustijo svoj = pohod na Črnonožce. Četudi ima Noliamo vedro in venčke školjk, ki potrjujejo, da je poslan od zbora glavarjev; Četudi ima šišikvo, ki je dokaz, da je prijatelj glavar Indijancev. Debeli bober, Cingah, Maropa, Povhan, bivol — in najbolj vroči, domači čarovnik — vsi so silili v očeta, da jih pelje, kakor so bili dogovorjeni, še tisti večer na Črnonožce. Tedaj je vzkipel. Na videz tako mirni Noliamo: Zadal sem besedo. Med vani in črnonožci je zdaj mir do sončnega zahoda po vclikem zborovanju. Potaka, glavni - črnonožec, je tudi pripravljen, da pokoplje sekiro za vse čase, če mu pošljete nazaj Nikuro, njegovo hčerko, in mu daste v zameno za ubitega Sokola mladeniča iz vašega plemena.« Llougb! ,.. Hougii! .. . so se začudili možje. »Črnonožci "hočejo zakopati sekiro? ...« Oče pa je zrasel; »Kdaj so nas pa premagale te šleve? V mojem vinogradu je dovolj prostora za Potakovo hčer, svoje mladeniče pa potrebujemo za svoj lov in boj. Nohamu so se zabliskale oči: Kdor se ne pokori ukazu velikega zbora, zapade kazni. Hočete, da izpustim na vas črno bolezen?« Segel je v skriti žep. Možje so pozabili svojega dostojanstva in Vači se je prestrašil Še najbolj, žene so zavpile, miren je ostal samo oče. Dvignil je roko in poudaril: »Pusti, Nohamo, bolezen v njeni posodi! Med nami in črnanožci je mir do sončnega zahoda po zborovanju. Toda žene črnonožcev ne bodo dočakale vrnitve svojih mož. Pojdimo! Pogledamo, kako rijejo podzemske veverice. Pokažimo onim, ki so se naselili brez našega dovoljenja na naši zemlji, lepoto in moč indijanskega rodu. Srce naseljenikov bo kakor plašni zajec, ko poleti mimo njenega tropa "Vranjeglavcev. Govoril sem.« Nohamo je kimal: »Mogoče, da umiri veliki zbor tudi vaš spor. Na pot torej!« Vači je godel: Jaz bom doma. Stražil bom sužnjo. Nohamo je pogledal glavarja: »Nikura in Vači pojdeta z nami.« Tako je bilo in zdaj so že več dni na poti. Možje, Utala in mati in Nikura. Vači uganja po poti svoje čarovnije in poskuša, da bi pregovoril može, o bi ne šli do kraja, kjer biva črna suknja, Fridcrik. Pa Noham ima oči in ušesa povsod. Škoda, da ni Vranjeglavec ta dobri Nohamo. Ne pozna sicer še vseh glasov prerije in učiti ga mora Utalisi — vendar kaže, da bo nadkrilil kmalu svojega učitelja. Koliko pripoveduje ta Nohamo o črni suknji Friderika! Utala kar vprašuje vsako jutro: »Je že tukaj črna suknja? In Utalisi želi vsak dan bolj, da vidi in sliši očeta Indijancev. Ni mu za tista sela, kjer se tišci vigvam ob vigvamu, rad bi pa videl, kjer se shajajo dečki in se učijo poslušati glasove tistih čačk na zarisani tenki koži. Vse povedo dečkom tiste Čačke. Pa kaj hočeš, konjiček moj? Ni nevarnosti, ljubček! Kar se nama bliža, sta samo Nohanio in moj oče. Bojita se za Utaliaija. Utalisi pogleda ta hip bolj pozorno okrog sebe: Glej tam drevesce... drevesce, ki stoji osamelo v preriji. Utalisi požene konja do mladega javora, ki žaluje samcat sam... Žalostno mu visi listje in rumeni, deblo se nagiblje polahkoma na sever in pripoveduje Utalisiju ... Pridrvita Dnlfrolas in Ohamo. Oče in sin se spopadata. Dolfrolas vpraša: »Kaj misli beli glavar: kako to, da rodi prerija javor, ki je več milj daleč od svojih bratov? Nohamo reče raztreseno: »Je že prinesel veter seme,« Oče in sin se nasmehneta. Oče pokima sinu, Utaltsi pa poudari: To drevo ni zraslo na travi a šumi in šepeta: Vse smo videle, vse vemo!« »Menda resl« spozna Nohamo. »Tukaj je nekaj skritega. Nemara je skril tu Indijanece svoj lovski plen, ali pa kak trapero?« Deček se nasmehne: »Lovski plen spravljamo najrajši v prodnatih tleh ob rekah. Star traper pa ne bi zaznamoval tako neumno svojega skrivališča: še manj bi naredil kaj takega najmlajši Indijanec. To drevo je privlekel belokožec, ki je novinec v naših krajih. Dolgolas pokima: »Prerija je polna skrivnosti. Ne pobijajo se tu samo Indijanci med seboj, ne samo belokožci in Indijanci. Pogostoma naletijo tu skupine belokožnih potomcev drug na drugega. Poglej jagodne grmičke v bližini: vršički so polomljeni... Toda so se preganjali in pobijali — pod javorom se skriva zaklad. Misliš?« reče Živahno Nohamo. ^Mogoče je javor samo v spomin na grob mrtvega popotnika?« Mrtvega bi izkopali volkovi,« pojasni Dolgolas, »premalo je potlačena zemlja, preplitvo skopana za grob.« Skloni se Dolgolas in zajarae stebelce z rokami. Strese ga, in drevesce se zamaje. Dolgolas vzame sekirico in začne odkopavati prst. Pridružita se mu Utalisi in Nohamo. Kmalu leži drevesce poleg svoje jame, mož in deček pa kopljejo molče in z "vnemo dalje — dokler ne udari Nohamov nož ob nekaj trdega. Kaplje potu se stopijo kopalcem na čelo. Konji opazujejo šest Prerijskih lovcovr. Nerazumno delo, radovedna kokoška prileti tik do izkopanega revesca. Po travi šumi in šepeta: »Vse smo videli, vse vemo!« Dolgola seže z obema rokama v prst... zanimanje za nekaj — zagiblje — glavar izvleče za pol lakta dolg in približno tako visok zavitek. Bivolova koža, zvezana z bajuko, krikne Utalisi. »Kaj neki je v njej?« Dolgolas otrese molče prst, odvije zavitek in posadi drevo nazaj v jamo. Nokamo ga ustavi: Ni morda še...« sneg!« zatrdi Dolgolas. >Ako je kdo padel v boju za ta zavitek, so ga odvlekli do kraja, odkoder so privlekli to drevesce. Mislim, da do reke Snke, ki teče nekaj milj od tukaj. Tam so javori. Če bi kdo zakopal truplo poleg zaklada, ga bi izkopali volkovi.« -Kaj je neki notri — in čigavo je?« ponovi Utalisi z otrosko radovednoatjo. Dolgolas gleda belokožca in vpraša: >Kakšne so vaše postave?« NoKamo pcemišljuje: »prerija je vaša... Ne vemo, komu je vzeto, ne vemo, komu bi vrnili.. .< Dolgolas se vzravna: »Nam ni treba stvari, po katerih so tako lakomni bclokožci. Vzemi, Nohamo, ta zavitek, mogoče izveš po mestih dobiš kaj za lastnika.« Rastline, ki jo rabijo lndijanci naioesto motvoza.