Od blizu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Od blizu
J.K.
Izdano: Slovenec 44/166 (1916), 1-2
Viri: dLib 1
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Plačal sem listek, stopil na vlak, pokazal parkrat »pasiršajn« in v par štacijah sem bil tam, kamor me je že dalj časa vleklo srce, kjer je živel tisto dni moj prijatelj, s katerim se že od početka vojne nisva videla. V drugi vrsti pa sem hotel videti »od blizu« dirindaj, ki me je dan za dnem, včasih bolj, včasih manj, vznemirjal s svojim bobnenjem. Če bi bil potrjen v vojaka, bi me gotovo to vznemirjalo, pretreslo živce, tako pa se nisem bal, celo ponosen sem bil. Ko smo se ustavili na skritem kraju na progi, sem jo udaril z vojaki pogumno po novo skopani stezi na cesto in dalje ...

V dalji, a ne prav veliki daljavi je bobnelo ... Jaz sem mislil samo na prašno cesto, na avtomobil, ki je dvignil še večje oblake prahu in le obrobljena hiša čez vodo na levi me je malo čudno vznemirila. Toda v vrvenju letečih vojakov in ob poslušanju njih hlastne, nerazumljive govorice ni bilo misliti ničesar. Vse je imelo le eno željo: Naprej, naprej!

Naenkrat je tuleče zasičalo. Jaz sem bil zmeden, nisem vedel, ali je avtomobil, ali kaj ... Nekateri so obstali. Par žensk je kriknilo in planilo pod skalo ob cesti. Tedaj sem zagledal: Na drugem koncu reke le v mali oddaljenosti od poslopij, kamor je bil strel namenjen, se je z zamolklim pokom dvignila kopa rjavega prahu, dima, drobcev, kamenja, prsti in grmovja ... Prvikrat v življenju sem videl učinek topovskega strela. In morda, da bi mi ne bilo vlilo plašnosti v srce, da niso nekateri zajavkali in planili pod skalo, obstali, se spogledali. Tako pa je bil prvi vtis name tak, da ga me je danes sram. Morda napravi na vsakega tak vtis. Morda vlije slednjemu bojazen, da bi tisti trenutek stopil domov. Toda to je bilo trenutno. Vojaki so šli dalje po cesti, kot bi se ne bilo ničesar zgodilo, pridržal je avtomobil par renskih voz, dva voza z obvezanimi ranjenci trpečih pogledov.

Še deset minut imam do cilja. Ali naj ostanem tu pred vasjo, ko vidim že zvonik Sv. Lucije? Dalje! Ne vem, kam sta šla tedaj plašnost, kam strah ...

Dohitel sem mlado dekle z jerbasom na glavi.

»Od kod?«

»Od tu in tu.«

»Je nevarno?«

»Ko grem po oni strani hriba, bi me lahko s kroglo. Pa, kaj hočejo z mano?«

Bilo me je skoro sram. Prah se je dvigal. Pricepetali so konji od zadaj.

»Pa zakaj je cesta maskirana?«

»Na onem hribu tamle imajo Lahi topove ... Glejte ...«

Vrhu bližnjega hriba se je rjavo zakadilo, dim se je dvigal. Granata.

Molčal sem nato vso kratko pot. Ob cesti so ležale izkopane jame, na njivah, na travnikih, grdo izkopane in svojevoljno, od granat.

Nad potjo je stala nekoč lepa hišica — kje je? Kot bi jo bil z batom udaril, je razrušena od ene same granate. Ni strehe, podi, sploh ves les je zdrobljen, kot s sekiro razsekan, stene razrušene. Na cerkvi se pozna rana .... Od znotraj ena sama grozna razvalina in opustošenje sten ...

Oddahnil sem se, ko sem sedel pri g. Munihu v izbi, katerega niti dva strela v hišo nista pregnala in kramljal s prijateljem. Zdelo se mi je, da ni več na fronti, da smo daleč proč kje...

Da, tupatam se sliši strel skozi okno, pa to je lahko karsibodi, morda žegnanje ... Ljudje se kretajo, govorijo, delajo, kot bi nič ne bilo, Zamahnejo z roko. Česa se človek no privadi?

»Pojva na izprehod!«

»Na izprehod?«

»Kaj pa je novega na tem? Mi hodimo na izprehod.«

Pred hišo je govorilo par žensk. Par vojakov na cesti. Otroci so brizgali z vodo ... Ko sva stopila izza hiš, je posijalo solnce na naju. Šla sva, kot sko solnce, a dobrodejno. Šla sva, kot bi nič ne bilo, počasi, govoreč ... Tuintam sem se ozrl nehote na oni hrib.

Skrila sva se v s trto porastlo uto. Rjavo listje nama je puščalo lep razgled na vse strani. Tu sem opazoval moderni boj, ki ni na zunaj videti popolnoma nič strašnega, nič posebnega. Tu bi vojskovodje ne mogli opazovati z griča razvoj bitke. Doba je spremenila popolnoma vse in čimdalje bolj lezemo pod krinko, čimdalje bolj smo zviti in potuhnjeni, tem strašnejši smo. Zakaj ta bitka na zunaj tako nič strašna, je silno strašna; ne zame, ki som sedel v uti in celo pisal razglednice, ampak za one v jarkih, čakajoče na vse grozote.

Tam sloni in čaka. Morda puši tobak iz dolgega časa, sloni, misli na bogve kaj. Nekaj zažvižga v zraku, zacvili, zatuli ... Vsa srca zatrepetajo, vsa telesa se nehote vpognejo, stisne se nekaj v prsih krčevito ... Zdaj, zdaj ... Ali dvigne granata kos zemlje, s trupli in napravi vrtinec, grozen in krvav ter pokoplje vse, z mislimi in pipo vred?

Ali se vsuje toča krogel iz šrapnela in — o, saj mu ni za misliti, ni za misliti, zato puši, puši ... Vendar visi nad njim nekaj, kar ni nič, a bi se slednji trenutek ozrl kvišku ... To je silna groza, groza pričakovanja nekega, česar se bojimo.

Sicer pa ni nič ... Nikjer človeka, nikjer vojaka ... Ali se tu bije bitka, o kateri bodo pisali listi čez par dni obne se zemlja in dim ... V zraku zatuli tuljenje preleti pobočje hriba in dvigne se zemlja in dim ... Zatuli znova, zemlja se dvigne vrhu hriba in dim se dviga pod nebo ... Slišiš glas, spremljaš glas, a ne vidiš ničesar, prav ničesar ... vidiš samo učinek. Zacvili v naglem poletu in poku, rezkemu poku sledi nad slemenom hriba oblaček ... Drugi šrapnel, tretji šrapnel ... Razpočijo se v zraku, meglice se dvigajo, mi ne vemo, ne vidimo ničesar ... Kaj se je zgodilo pod njimi?

»Ali ne gre po cesti voz z ranjenci?« 

»Gre. Nevarno je podnevi iti z vozom v Tolmin, a saniteta opravlja službo. Glej, tam na cesto streljajo, na hiše ... iz neke hiše se kadi...«

»In tam na vas ... Tista mala, uboga vas! ...« 

Dve granati sta pritulili in se zakadili med redke hiše dvajset, minut oddaljene vasice. Tisti hip je rezko udarilo nedaleč proč in zacvililo skozi zrak, čez hrib. En strel, dva, trije... rezki, da me je vedno streslo.

»Naši.«

»Kje so?«

»Izsledi jih! V njih bližini plevejo ženske. Sicer jih tudi jaz ne vidim ... Izsledi jih ...«

Pokalo je zaporedoma, divjalo, zavijalo, a moje oči so se upirale zastonj, samo enkrat sem zagledal mal dimček ...

»Izborno kritje. Potem naj jih izsledijo. Kam žvižgajo? Niti tega ne moreš skoraj izslediti ...«

»Ne ve se skoraj, odkod pridejo, kam grejo. Kar tu so, kot tirjalec pred dolžnikom.

Zažvižgalo, zatulilo in zavilo je na treh straneh hkrati ... Popadel sem se za glavo ... še je moja ... In potem poki in oblački dima, kope dvignjene zemlje od granat, tuljenje ... nepretrgoma skoraj. Tuintam mal presledek ... zopet huje ...

Oglasile so se puške vrhu hriba, zamolkli, zaletujoči, neenakomerni poki ... neprestano pol ure med gromenjem in dimi ... Najbistrejše oko ne bi opazilo ničesar drugega ... sami poki, pojenjujoči, naraščujoči ...

»Eni so zapustili kritja ... «

»Kaj se zdaj vrši? ...«

»Vse to je zakrito očem radovedneža ... Preresno je, pre ...«

Zamislil sem se in zagledal v globel nehote na neko točko, strmel vanjo, kot bi nekaj pričakoval od nje ... Naenkrat je zagorelo iz zemlje in počilo, da sem odrevenel ... kolobar dima se je dvignil ob hribu, čez katerega je zalajalo zavijajoče, kot volkovi ... in izginilo. Nikdar me ni bilo groza ob strelu topa, tu me je bilo ... Streslo me je v dno telesa ... Ne pok, ampak tisti žalostni lajajoči glas leteče granate, kot bi hotel naprej oznaniti: Smrt vam, kamor pridem, strašnejša od dum-dum krogel, na stotine, 130 m visoko vas dvignem pod nebo . . . jov, jov, jov!...

»Možnar 30'5. Laški ujetnik je imel eno samo željo, videti to zver, ki mečlje žive ljudi v zrak ... Bogve, kaj se je zgodilo tam zadaj ...«

»Pojva! Videl sem bitko ... «

Ko sva se spuščala počasi po pobočju, je pokalo vse križem, jaz nisem slišal pokov, ne videl dimov ... »Jov, jov, jov, jov! ...«

»Zopet.« Zatisnil sem ušesa, zastonj, glas mi je brnel v ušesu, v zavesti, da se ga nisem mogel otresti. Nisem skoraj slišal prijateljevih besed, ni me zanimal laški zrakoplov nad vasjo, na katerega so deževali šrapneli ... Ko sem se peljal z vlakom, sem komaj zapazil krasoto ognjev v vojaškem taboru. Ves čas je šel z mano in še danes mi buči v zavesti najmočnejši utis boja, lajajoči glas: »Jov, jov, jov! ...«