Od Reke do Senja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Od Reke do Senja. Črtice iz hrvaških kopališč.
Rajko Perušek
Izdano: Slovenski narod 37/179–183, 185–187 (1904)
Viri: dLib 179, 180, 181, 182, 183, 185, 186, 187
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Poglavja I. II. III.dno

I. Iz Kraljevice.[uredi]

Odkar sem bil pred dvema letoma mesec dni v Kraljevici, sem se moral čuditi o napredku, katerega je napravila Kraljevica v svojem svojstvu ‚prvega hrvatskega kopališča‘. Kako siromašno je to mestece (varoš), razvidi se iz tega, da se ni iz lastnih sil moglo popeti do više stopnje, do katere se je sedaj dvignilo s tujo pomočjo. Pa tudi slavna hrv. slav.-dalmatinska vlada ni imela najpotrebnejših sredstev, da bi pomogla Kraljevici z brezobrestnim posojilom, ker je glavnica neizogibno potrebna, da se zgradita ‚hotel‘ in ‚vodovod‘. Pitno vodo si je morala Kraljevica doslej vedno nabavljati iz Bakra, kjer je hladen in bogat neusahen studenec. Neki stari ribič hodi vsak dan ob ugodnem vremenu po dvakrat s čolnom v Baker in donaša v lesenem, s plehom iztapeciranem zaboju svežo vodo ter jo prodaja po 1 krajcar liter; kdor pa hoče biti pri njem osebno poslužen, mora plačati za vrček vode vračunši tudi vodo za čiščenje vrčka, po en krajcar. Ime mu je Ivo Todorović. Ta siromak je zjutraj ob 7. uri dne 28 julija 1904, vračajoč se s svojo ladjo, ponesrečil. Grozovita burja je bila začela tuliti ob 2. uri zjutraj. Ko se je vračal, mu je burja obalila ladjo tako, da se je prekucnila in da je tudi on pal v vodo. K sreči je baš ob pol osmih odhajal poštni parnik ‚Pola‘ iz Kraljevice v Senj. Ko je videl kapitan Schneditz preobrnjeno ladjo in človeka, ki se bori z valovi, je skrenil s pota in starega moža na pol mrtvega pripeljal v Kraljevice. Upajmo, da bode skoro okreval in še mnogo let pojil tujce in domačine z bakersko vodo. Za kuhanje, umivanje, perilo so si pomagali doslej z vodo kapnico, katero so zbirali v cisternah iz rezanega kamenja. Ker so bile pokrite te ‚čatrnje‘ (cisterne) samo v privatnih hišah, lahko si mislimo, koliko nesnage se je nabiralo v odkritih vodnjakih. Zelenje je gosto pokrivalo vodno površino, kjer so imele nebrojne žabe svoje šotorje. Ta voda je rabila za napajanje živali. Letos v Kraljevici in njeni okolici že štiri mesece zaporedno ni pala nobena kaplja dežja! Jasno je torej, da so bile one ženske, ki nosijo brentó vode iz takih cistern za 3 kr. in ki dobivajo za nošnjo te vode po bregovitih ulicah varoških tudi 3 kr. od dotičnikov, katerim dobavljajo vodo za kuhinjo, pranje in perilo ter ostalo hišno porabo, v veliki zadregi, ko so zaradi brezprestanske solnčne žege polagoma vsi hišni gospodarji v strahu za bodočnost zaprli svoje cisterne. Tedaj so jele seljakinje črpati zadnje blatne, z nebrojnimi povodnimi rastlinami in žuželkami napolnjene vodne ostanke, ki so bili zgoščeni še z debelimi plastmi prahu, ki se je pri burji — v Kraljevici je zadnjih 10 dni, od 12.—22. julija brila burja, vroča poleti kakor saharski vetrovi — z bližnjih cest nalagal v cisternah. Ena taka velika in obširna cisterna je ob cesti iz Kraljevice v Bákarec, dve zapuščeni sta bili na iztočni in zapadni strani polotočiča, na čigar obeh straneh so skušali zasaditi in vzgojiti gozd iz različnih rastlin in črnice (Nadelholz), ki je ob južni in zapadni strani še dosti dobro uspela, dočim je bil ves trud, zapadno stran tega rta zasaditi, brezuspešen, ker morska voda, ki se dviga ob burji iz morja in môči rastline, zamori vsak poskus nasadov. Da mesto ne pogine od žeje, usmilil se je ljudoljubni gospod vitez Olschbauer, in je dal napraviti velik zaboj, sličen onemu, v katerem vozi stari ribič pitno vodo iz Bakra, in prinaša tudi ladja, katero vodita dva ali trije njegovih zidarjev, ki so uslužbeni pri gradnji novega krasnega in komfortnega hotela, kateri se v njegovem imenu zidu (on si je za to gradnjo pridobil konsorcij dunajskih kapitalistov). Kraljevica mu je dala brezplačno (ako se sme 50 gld., katere je dal g. vit. Olschbauer mestu prostovoljno, smatrati samo za neko navidezno plačilo, da ne bo ostalo njemu ime, da si je dal prostor od siromaške občine poklanjati). To bode trajalo toliko časa, da se bodo zopet cisterne po kakem izdatnem dežju napolnile. Milo se stori človeku, ko nosijo ženske (sploh opravljajo v Kraljevici službo postreščkov ženske, ki prenašajo z ladij včasi ogromna bremena visoko v mesto) na hrbtu, potem ko so po cele ure čakale na prihod ladje z vodo iz Bakra ter se ob nje prihodu z glasnim krikom vrgle na ladjo, ker želi vsaka prva napolniti svojo brento, ki ima navadno podobo zgoraj odsečenega stožca, ali pa sodca (lodrice), ki je na strani, sloneči na hrbtu in tej nasprotni, ploska, tako da imata oba dna podobo elipse. Prtajo pa žene vsa mogoča bremena na ta-le način. 5 do 8 centimetrov širok, kakih 5 metrov dolg močen trak iz lanú ali konoplje ali sicer primerne snovi, si polože okoli vratu in vržejo oba konca nazaj. Nekdo jim napravi na hrbtu iz obeh koncev v primerni višini križ, kamor se položi breme, potem se oba konca potegneta preko bremena z novim vozlom in potegneta zopet čez ramena ter pri vratu pod okroglino traka ter se pritiskata z obema rokama tako, da dotičnici ne more pretežko breme okoli vrata zdrgniti traka in da nosijo torej enakomerno pleča, hrbet in roke. — Na glavi ne vidiš nikdar nikogar nositi nobenega bremena.

Čim kreneš s parnikom mimo Urinja, zagledaš na severni strani boke (ustja) bakarske staro razvalino z dvema tonarama. Od todi krene ladja v zaliv bakarski, na istočni strani obdan od peščenih vinogradov, kjer raste glasovita ‚bakarska vodica‘, neko sladko, šumeče vino, dočim je zapadna stran zaliva pokrita samo s kržljavim grmovjem, pelinom in smiljem. V severu se vzdiguje amfiteatralno Bakar, kjer je sodišče (županija, t. j. okrajno glavarstvo je na Sušaku) tudi za Kraljevico. Na jugu pa so tudi tunare. Žalibog je menda neznanska vročina in vedna burja kriva, da se letos zastonj trudijo na svojik poševnih, v morje nagnjenih ogromnih lestvicah pazniki, ki opažajo, kdaj se bliža sprodovod tonov, ki dajejo posebno ukusno meso (najimenitnejša poslastica so za moj okus pražene škrge tonov).

Doslej sta se k eni teh tonar izgubila samo enkrat dva tona enkrat pa eden edini, in da se zanje ne bi kraljevičani potepli, so jih poslali na Reko, naj se tam mirno prodado. — Morska ožina vodi med rtom zapadnega poluotoka, na katerem je svetilnik in med rtom s staro podrtino nekdanjega mestnega utrjenja v zaliv mestni, okoli katerega vodi kamenit skver, ki je žalibog v stanju propadanja, ker ga nihče več ne rabi razen v najskrajnejšem južnem kotu ‚jachta‘ gospoda pl. Olschbauerja, sem pa tja kaka ladja s krepelji posušenih drv ali kaka vinska ladja iz Dalmacije. Redek gost je kraljevska financijska parna barkasa, vedno pa se premikajo veslače in jedrenice, ki prevažajo z raznih mest zaliva kopališčnike v kopališče in nazaj. Tudi parniki so pogosti gostje v kraljeviškem pristanu. Ungaro-Kroata pošilja dvakrat na dan mimo Urinja in Kraljevice svoj parnik ‚Hrvat‘ v Baker. Poleg tega odhaja ‚Liburnija‘ in ‚Drava‘ vsak dan z Reke mimo Kraljevice v Senj in nazaj. Slednjič je še konkurencijska ladja ‚Ante Starčević‘ ali pa ‚Hrvatska‘, (te dve ladji sta imetek na novo ustrojivšega se hrvatskega parobrodarskega društva v Senju, ki je kot narodno podjetje našlo pri hrvatskem narodu tolikega odziva, da je od vlade podpirana ‚Ungaro-Croata‘ za preprosto ljudstvo morala obaliti ceno vožnje na 10 helerjev do Senja, ker misli s tem hrvatsko društvo ubiti in ugonobiti. Kolikor sem imel jaz prilike videti, je ljudski prostor na hrvaških ladjah vedno dobro zaseden, in ni apel ravnateljstva, da je od naroda odvisno in njegove požrtvovalnosti, hoče li moči konkurirati z društvom, od magjarske vlade bogato podpiranim, ostal brezvspešen. Ves živež namreč prihaja iz tujih krajev, ker neznanska suša, ki tu vlada, ne da dozoreti ni poljskim pridelkom, ni sadju, ni vinu. Ako je letina ugodna, je vino močno in sladko, sadje, posebno smokve, okusno; ostali poljski pridelki pa so majhni in neznatni. Dokler je še cvelo ladjarstvo — na južnem koncu skvera so še preklani zgradili in spustili v vodo malo barkaso, tirano s parom; sedaj so ladjedelnice zapuščene; nekdaj erarska poslopja v pozadju bo razkrita in očrnela, živ dokaz propalega blagostanja.

Kraljeviško pristanišče je vrlo lepo zavarovano, kakor tudi bakersko. Dokler je v obmorske kraje graničar dovažal svoj les in druge pridelke in dokler ni bilo v hrvaški granici cest in železnic, pač pa veliko vojaštva in zato mnogo prometa, bile so ceste, ki bo vodile z gora k obali, jako živahne. Sedaj so tudi lepe ceste le malo živahne. Ves les se sedaj izvaža s parniki, ali pa z železnico na Reko, ostala pristanišča pa samo životarijo. Moški služijo kar je mladih, v inozemstvu za mornarje, zidarje ali rokodelce i. t. d.; doma so samo starci, starke in mlade žene z drobno deco, ki često ne pozna roditelja, niti on njih. V vsaki hiši je pogosto par takih derancev, ki se zvečer v hladu po ulicah pred hišami igrajo. Skoraj vsaka hiša ima namreč klop z naslonjalom, kjer sede zvečer starci z mladežjo. Vračajo se možje pogosto šele čez mnogo let; v čolnih prevažajo letoviščarje le stari možje v svojih ladjah, ki jim služijo vsaj poleti vsakdanji kruh. Ena taka vožnja stane 20 kr., a za vsako osebo, ako jih je več, po 5 kr. Hiše so večinoma pritlične ali enonadstropne in v obče čedne. Nedostatek je, da je v večini hiš kuhinja s svetlim kuhinjskim orodjem in posodjem v neposredni zvezi z zahodom. Tujcem, o katerih sedaj večinoma žive ‚Kraljevičani‘, taka spojitev večinoma nič kaj ne ugaja, ker morajo mimo zijal, kamor bi radi neopaženi prišli. Imenitnejša poslopja so v južnem zalivu, razdeljenem od vrha, preko katerega vodi cesta od Kraljevice v Bakarac in ondi ob zapadni strani zaliva Bakerskega v Baker ‚villa‘ (letovišče, pa tudi prezimišče) viteza Olschbauerja z izbornim vinogradom in vrtom ter parkom, katerega napaja z lastnim vodovodom. Na jugoiztoku te vile je mogočni, z okroglimi stolpi utrjeni grad frankopanski, kjer je sedaj nameščeno učilišče jezuitsko, ki vzgaja italijanske mladiče. Neposredno poleg njega južno leži na mogočnih kamenitih substrakcijah moderni dvonadstropni hotel, ki bode imel odprto, tudi po zimi proti tuji zavarovano verando z razgledom preko slikovitega po različnih rtovih razdeljenega morja. Od g. viteza Olschbauerja se pričakuje, da bode napravil vodovod v svoj hotel in da bode pri tem tudi občina udeležena, ako da ona kak donesek, de večji donesek pa hrv. slav. deželna vlada.

V nedeljo zjutraj smo si nekateri gostje ogledali prostore in pohištvo novega hotela pod vodstvom nekega umirovljenega kr. šolskega deželnega nadzornika, ki je poseben prijatelj g. Olschbauerja. Pred zgradbo hotela je sicer napisano, da je vstop neudeleženim pri delu zabranjen, ali poslopje smo si pri tleh lahko pogledali. V substrukcijah je električna naprava, tople morske kopeli, pralnica, kleti in različni prostori za drva itd. V prvem nadstropju bo gostilniške sobe z obširno dvorano za kavarno in obednica, obe poslednji z verandama, kjer je zjutraj hlad. V drugem nadstropju in deloma v srednjem traktu tretjega nadstropja so stanovanja. Število sob je 42. — Vse sobe so elegantno opremljene s pletenimi stolci in fotelji iz fabrike Thonetove na Dunaju. Vse mobilje so iz svetlega lesa in politirane, posteljišča iz bakrenih peres, ki so zvezana in preprežena z železnimi mrežami. Sobe so dosti prostrane, ter so z eno in dvema posteljema opremljene. Nekatera stanovanja so sestavljena iz sobe in predsobja; elegantnih stanovanj pa nam cerberus, ki je imel ključe do sob, ni hotel pokazati. Vse sobe so okusno enobarvene s pestrimi frizi ob stropu, ki predstavljajo moderne arabeske živalske in rastlinske. Gosp. Olschbauer, kakor čujem, hoče si nabaviti še neko zemljišče na severni strani, ga poravnati in zasaditi v senčnat park, tako da bodo uživali njegovi penzijonarji vse udobnosti. Stal bode hotel brez parka 200.000 gld., katere je g. Olschbauer sam založil in pravijo, da bode tudi hotel in restavracijo v svoji režiji imel, da ne bi kak najemnik z visokimi cenami goste odgnal.

Hotel in vodovod sta neizogibno potrebna, ako naj se privabijo v še večem številu tuji kopališčniki. Pravijo, da je bilo letos že nad 700 tujcev v Kraljevici. Tretji pogoj je primerno število komfortnih kabin za kopališčnike. Mestna občina je baje za 15.000 gld. pródala g. vit. Olschbauerju kopališče. Prejšnje lesene slačevalne kolibice, so se pomnožile. Na levi (ženski strani) je 35 kabin, na moški 50, v sredini pa je še stari leseni trakt, kjer se ima v prihodnje prirediti garderoba in bufet. Vsa podstava za te kabine je zgrajena iz kamenenega zida, takisto tudi zadnja stran kabin, dočim so seveda pregraje, streha in vratišča lesena. Vendar je že zdaj, ko je zgradba še nova, mnogo nedostatkov. Voda je zjutraj čista, prozorna in vedno zelo slana, 4 lesene stopnice vodijo od hodnika pred kabinami najprej v pesek, kjer je vedno prav živahno. To velja za moško stran; na ženski strani morje jače valovuje, a za to so tla pokrita z dosti hrapavim živim kamenjem. Kopališče je podobno krogu na čigar zapadni strani je potegnjena vrv, ki spaja ali deli kopališče od morja. V bližini vrvi je trambolin in na moški strani še nekak molo s kamenitimi stopnicami. Ladje prihajajo od desne in se ustavljajo pri nekem glorijetu iz rezanih lat; na drugi strani t. j. na levi, precej oddaljeno od ‚mola‘ je pa druga hišica za potrebe.

Kopališče še nima svojega nadzornika; zato je navadno ob robu vse polno nesnage, katero prinaša plima in ki ostaje pri oseki na kopnem. Meni samemu se je že trikrat pripetilo, da sem z golo nogo stopil dvakrat na ubite vrčke in se ranil, enkrat pa na obroč s štrlečimi žeblji. To ne bi smelo biti. Moral bi se rob kopališča vsak dan zjutraj očistiti. Ker so bile ženske doslej zapostavljene s svojim delom glede na petek, zato so letos ukinili vrv, ki je poprej delila moške od ženskih. Vprašanje je dvomljivo, je-li ta uredba za moralo koristna ali ne. Otroci se vedno na pesku igrajo, a ne v zdravstvene svrhe. Navajajo vodo v pesek in tako izpreminjajo pesek, ki je koristen za solnčne kopeli, v kaluže.

Omeniti bi bilo še cerkve v italijanski baroščini, kjer se služba božja v stari slovenščini vrši. Eno fronto tvori in sicer severoiztočno dvoje dvorišč, nekdaj Zrinjskega palača. V vsakem je po ena kamenita cisterna. V delu pri cerkvi na južni in severnoiztočni strani je nameščen stan duhovnikov. Ob ostalem sovero-iztočnem delu so dozidane na cesto nizke hiše glavnega trga. V južno-iztočnem dvorišču je kamenit vodnjak v podobi večkrat stisnjenega valarja; z grbom Zrinjskih in napisom: C(omes) P(etrus) A Z(rinyi). 1. 6. 5. 1. Tudi severno-iztočno dvorišče ima svoj sličen vodnjak z železnim obročem, na katerem teče vedro in je obdan s štirivoglatim zidom. Dvorišči sta obe romanski ali brez umetniške znamenitosti. Še manj imenitna je fasada te palače. V severozapadnem delu je nameščeno mestno sodišče (mirovno sodišče z mestnim sodnikom, ki razpravlja o bagatelah, pomorska in kopna, financijska straža, gradsko poglavarstvo in čitalnica. Poleti je čitalnica nameščena v veliki dvonadstropni dvorani, okrašeni s slikami na stropu, predstavljajočimi embleme umetnosti. Dvorana podpirata dva bakrena okrogla stebra od tal do stropa; v dvorano imajo tudi gostje pristop za prispevek 1 gld. za osebo, 2 gld. za družino na mesec. Ta je v zgradi šestrazredne više in niže pučke škole (s pretežno poljedelskim značajem); za to šolo se imajo Kraljevičani zahvaljevati bivšemu rojaku, načelniku odseka hrv. vlade za bogoštovje in nauk. g. lsidoru Kršnjavemu. Kdor zvrši to šolo in še dva razreda meščanske šole v Bakru, tega sprejmo v nautično šolo bakersko, iz katere izhajajo civilni pomorski kapetani.

Položaj Bakra je uprav krasen. Mesto je zgrajeno na griču, ki se razteza ob vzhodu kraljeviškega zaliva. Z onega rta, preko katerega na zapadu kraljeviškega zaliva vodi cesta ob obali in preko pustega grička k kopališču, se odpira lep razgled. V severu je polotok bakerski. V severno južni smeri se na iztoku morske drage (vallone) dvigajo visoko ležeča sela: Sv. Jožef, Sv. Katarica itd.; Sv. Jošt in Hreljin z razvalinami starega gradu in cerkve. Iznad teh se vleče železnica, ki vodi z Reke v Plase, štacijo za Kraljevico, do kamor te vozi po glavni cesti kočija po več ur. Cesta, ki vodi v Križišče, vodi preko globokega ponora, ki se proti severu spušča v dolino do Bakarca. Onstran mosta, ki je od tal do vrha zidan iz rezanega kamna, pa vodi ta cesta ob desni strani doline, proti jugu do Križišča. Med Križiščem in Bakarčem je izpod Hreljina v dolini cerkev sv. Trojice. Razgled je imeniten do Bakra, ki se razteza ob severu bakerskega zaliva. Za temi visokimi griči se dvigajo od severnega do južnega zapada kranjski Snežnik, Malagost, Glavina, Tisovec, Stasica, Veternjak in predgorja ‚Velike Kapele‘. Seveda se to ne vidi od obali, nego treba je, da se popneš nekoliko više iznad mesta. Ravno tako se ti odpre lep razgled ako greš po cesti, ki vodi kot nastavek Strosmajerjeve ulice preko Smrike še precej daleč. Ko se jame cesta stalno spuščati, vidiš obalo hrvatsko in krško do ‚Dobrinjske drage‘ z varošjo Dobrinjem v visokem ozadju.

Kar se tiče četrtega pogoja, to je senca. Zjutraj do kake 10. ure je še mogoče uživati hlad v šetališču, ki se od šole razteza v dveh terasah do blizu ladjedelnice. Namesti stare ropotije bi tudi lahko tamkaj namestili nekaj klopi. Sploh so klopi redko zasejane. Pri jezuitskem samostanu je sicer tudi samo v vzhodu neki gozdič, ki pa je od varoši preveč oddaljen, ob potu pa, kjer je bilo popreje popoldne mogoče uhvatiti malo sence, je sedaj moderni hotel. Ves pot od hotela Zagreba pa do kopališča šteje črez pot preko brega 5 klopij, od hotela Zagreb do lučnega poslopja pa eno samo. Ob morski obali jih je od onega mesta, ko se od njega deli pot čez breg h kopališču vseh skup štiri. Tudi vrtič na koncu Strosmajerjeve ulice je zelo redek in imajo samo kakih 5 majhnih in še nespretno nameščenih klopi ter je oddaljen. Sploh popoldne ne moreš ubegniti silni žegi solnca, ako se nočeš doma v večinoma tesnih sobicah pariti, drugače, kakor da se zavlečeš v čitalnico, ki je obširna in visoka. Ali če nimaš svojih knjig sabo, se bodeš pri onih 6—7 časnikih dolgočasil, ker te celo ne zanimajo oni neznosni bratski prepiri; Hrvati so sedaj tudi siromašni na leposlovnih listih. A da ni dobiti v čitalnici nobene knjige na posodo, je malo priporočljivo.

Skrbeti bode torej treba za kak park, kakršnega imajo n. pr. v Novem. Tudi pri pokopališču bi se lahko uredil gozdič iz hoj, ki so prilično visoke, primeren park; ali klopi ne bi smele biti pričvrščene tako, da se ne dajo premakniti, ker se senca vedno menja in so pričvrščene klopi 8/10 dneva v solnčni žegi. Ako se hočem pariti, lahko doma ostanem. Privatniki imajo ob gričih obširnih gozdičev; izmed teh bi moralo mesto enega kupiti, prirediti in zasaditi.

Za nameravani ‚curhaus‘ bi bilo treba preskrbeti vsaj kak ‚železniški in parniški vozni red. Zastonj iščeš na javnih mestih, na pošti in v lučnem poslopju v gostilnah in v čitalnici javno nabitih oznanil z voznim redom. Potem bi bilo skrbeti za različne narodnosti, med katerimi tvorijo Slovenci, včasih Srbi, navadno Madjari in Nemci znameniten ekvivalent.

Ako hoče občina kaj storiti za one goste, od katerih ima meščanstvo največ dobička, — jaz se bojim, da bode v ‚hotelu‘ g. Olschbauerja vladala eksklusivnost; za vsako malenkost, vendar ne more gost hiteti na Reko. Tako pa so tukajšnje gostilne jako slabo preskrbljene z vinom. V vseh gostilnah razen ene cika črno vino, belo pa je — prisegel bi — s sladkorjem popravljeno in najzanikrnejša pijača stane 40 — 54 kr. liter. 3/10 litra piva stane 11 kr. In to — tudi ‚puntigamskega‘. Hrana v gostilnah je poskočila v treh letih od 70 kr. na 1 gld., eno drobno jajce stane 4 kr., goveje meso brez priklade 80 kr., telečje 80 kr., par drobnih piščancev 1 gld. 40 kr. itd., cenene so pa ribe; mleko za domačine po 8 kr. liter, za tujce po 10—15 kr.

Včasih je po cel teden na trgu na prodaj le krompir, pesa, kumare in napol gnilo sadje, ali pa povsem nezrele slive, ki so gotovo zdravju škodljive; potem pa je nekaj časa dobiti finih sadov.

Komforta ne poznajo nobenega. Ne glede na zahode, ki navadno smrde, tudi v sicer čednih hišah, kjer plačuješ za tri beznice, katerih najmanjša meri: 3.75 x 3.45 x 3.00 m, druga isto toliko, tretja za eno tretjino več in za kuhinjo ‚osemdeset‘ goldinarjev mesečno, pa nimaš ni pljuvalnika (Kraljevičani so sploh menda zdravi ljudje, kajti tudi v kursalonu ni nobenega pljuvalnika in ker je v edini sobi dovoljeno pušiti cigarete in smodke, pljujejo gospodje pod mizo, kjer čitajo časopise, in gospe pobirajo nehote s svojimi krili pljunke. O higijeni pljuvanja še niso nič izvede le oblasti v Kraljevici. V sobah ni nobenega zajca, ki bi bil v ti grozni vročini, ko se noge spote, ako napraviš 100 korakov, tako potrebni; lahkih črevljev pa v tem prahu in po potih s šiljastim šljunkom ne morem priporočati.

Sicer si pa ljudje domišljujejo, da mora biti tukaj vse napol zastonj. Ako bi bila okolica bogata ali rodovitna, se ne bi čudili cenenosti. Tako pa, morajo vse, celo vodo dobavljati iz tujih krajev. Zatorej tudi cene v gostilnah 1 gld. za hrano opoldne in zvečer niso pretirane in samo kak nemški lačenbergarski ministerialrat iz Beča je mogel najti, da je pristojbina za kopanje po 15 kr. za odrasle in po 75 za otroke, da je hrana in da so stanovanja preskopa in predraga (plačeval je 1 gld. za sobo z dvema posteljama) ter je pobegnil koj drugi dan v Piran, kjer menda pričakuje, da mu bodo dajali zastonj kopeli, pa morda še kaj doplačali zato, da bodo smeli njegovo in njegovih rodbinskih članov kopališke obleke hraniti.

Summa summarum ima ‚Kraljevica‘ zadosti lepo kopališče, ne preveč drago življenje v njem, pa tudi ne preceno. Nekaj temnih strani pa sem tudi omenil, ki ne delajo življenja, razen v kopališču, preveč udobnega.

‚Kraljevica‘ je bila last hrvatskih knezov Frankopinov in Zrinjskih. Po nesrečni zaroti ogrskih in hrvatskih knezov in po konfiskaciji imetka l. 1671 obglavljenih junakov, je prišla v posest cesarja Karola VI, očeta Marije Terezije, ki je spoznal izbornost kraljeviškega pristanišča ter dal zgraditi imenitni kamniti škver.

Med Slovenci je tukaj stalno nameščen neki kovač s svojo družino z Vrhnike. Vsi govore med seboj slovenski, bero pa reški ‚Novi List‘, katerega bo hrvatski popovi istotako bojkotirali, kakor naši ‚Slovenski Narod‘. Ker imajo pred kovačnico vedno kako kočijo v popravi, se spravi zvečer vsa družina po večerji v kočijo in se ohlaja na mehkih sedežih kočij s čašo vina od napornega dnevnega dela pri zapaljeni kovačnici in ob pripekajočem solncu.

Med ljubljanskimi prehodnimi gosti so zastopniki juristov (advokati, notarji, sodniki), pedagogov (ravnateljev, profesorjev, učiteljev), uradnikov, obrtnikov, zasebnikov. Vobče so s kopeljo zadovoljni, samo dvorni založnik in en advokat sta jo zaradi neznosne vročine kmalu domov popihala. — Drugim pa ugaja kopanje v Kraljevici tako, da se hodijo ne samo dvakrat na dan, nego celo po večerji ob polnoči kopat. Ker pa so v takem stanu, kakor je pozni uri primeren, bili nesposobni razlikovati svojo kopelno obleko od tuje, in so celo nekaj obleke izgubili, jim je bil posestnik, predno je za to nepristojnost iz vedel, kopanje osebno dovolil, drugi dan pa dohod h kopeli, ki je bil dotlej odprt, takoj zakleniti dal in tako nadaljevanje ponočnjaškega kopanja preprečil.

Tudi za ‚ponočni mir‘ bode moralo skrbeti mesto. Doslej ima Kraljevica menda dva policista, ki se ponoči umakneta javnosti. Ker si celo olikani Slovenci štejejo v posebno čast svojo nezmerno spretnost v uničevanju alkohola, so često pripravljeni razgrajati ponoči. Celo ‚dame‘ se ne stidijo potikati se do polnoči po kavarnah in gostilnah in potem vračati se z glasnim petjem in nebrzdanim krohotanjem v družbi pripitih gospodov domov ter krasti miru in počitka potrebnim ljudem spanje. Tako počenjanje ne bode utrdilo dobrega imena Slovencev, kakor ga niso utrdili trije glumci, ki si, po krivdi seveda, pripisujejo naslov ‚člani slovenskega gledališča‘ v Ljubljani in so spomin zapustili s svojimi neplačanimi dolgovi. Takim individuom naj ‚Dramatično društvo‘ prepove imenovati se ‚član slovenskega gledališča‘.


II.Izlet v Novi.[uredi]

Doslej je prirejala družba ‚Ungaro croata‘ včasih kak izlet s parobrodom v bližino hrvaških kopališč. Ker pa se menda daljši izleti niso zadostno izplačevali — ‚Ungaro-croata‘ je bila navajena pri osebah 1. in 2. razreda delati z 20—30 odstotki dobička in ker so se včasih zaradi slabega vremena — hude burje —, pred dvema letoma izletniki v dalmatinski romantični Obravac ob reki Zermanji, zelo zakasnili, premrznili in tudi morsko bolezen izkusili, zato se ni hotela letos ‚Ungaro-croata‘ več spuščati v taka podjetja. Drug vzrok pa je bilo konkurenčno hrvaško podjetje v Senju, ki si je dalo zgraditi dve ladji: ‚Hrvatsko‘ in ‚Anta Starčeviča‘ pri neki tvrdki v italijanski Chioggi. Vidi se, da so nam Italijani v gradnji parnikov za nekaj meric spredaj, ako najljučiji sovražniki Italijanov, primorski Hrvatje, dajejo prednost inozemski tvrdki pred domačimi avstrijskimi in magjarskimi (Rečani smatrajo sebe za Magjare in imajo res magjarske srednje šole, na Reki mornarsko akademijo, kjer je v 3 razredih 28 dijakov, med njimi trije pristni Magjari) katere podpirajo dotične vlade z mastnimi zneski. Hrvatje so računali na rodoljubnost svojega naroda in res je bil promet vedno zelo živahen, tako da je hrvatsko parobrodno društvo prevzelo precej osebnega in prtljažnega prometa. To zopet ‚Ungaro-croati‘, kjer se širi na prvem mestu magjarščina, ni bilo povšeči in da je magjarska pomorska oblast postopala prestrastno, je razvidno od todi, da morajo hrvatske ladje pristajati izven dige v Baroševem pristanišču, kjer je dosti navarno za tako majhne ladje promet, ker morajo potniki posebno ob neugodnem vremenu se podvreči nevarnosti vožnje v čolnih do ladij. Ako je torej na Reki nepriročno pristanišče, ter je Reka Hrvatom neprijazna, zmislila si je ‚Ungaro-croata‘, da zniža za 3. razred cene. Znižala jih je od 30 na 20 vinarjev. Samo požrtvovalnost naroda, ki na hrvatskih parnikih rajši plačuje višjo pristojbino, nego manjšo na tujih pijavk ladjah, zato se je letos priredilo že več izletov z Reke in Senja v Bakar, in zadnjič, v nedeljo 24. julija, v ‚Novi vinodolski‘. Cena vožnji je bila za vse prostore brez razlike po 1 krono za osebo, polovica za otroke in vojake. Že iz Reke se je pripeljalo precej ljudstva. Najbolj pa so bodli v oči štirje podčastniki 97. polka Jelačićevega, ki so pri vožnji v Novi in nazaj v Reko vselej, kadar se je ladja ustavila, kakor najeti, peli ‚Lepo našo domovino‘. Ker je ta pesem, ako je svečano peta, zvezana z nekimi običajnimi ceremonijami, gostom pa, ki so bili večinoma letoviščarji iz raznih kopališč, ni ta zbor štirih uniformiranih vojakov posebno imponiral, tako da je vse občinstvo na ladji molče poslušalo to petje. Pa tudi Cirkveničanje, Selčanje in Novljani se pri našem prihodu niso za nas prav nič zmenili. Molče se je nekaj gostov izkrcalo, nekaj vkrcalo in dalje do Novega, kamor je bila ‚Hrvatska‘ pripeljala k ljudski veselici goste iz Senja, dočim smo dospeli mi z Reke in niže ležečih pristanišč.

Ko smo bili zapustili kraljeviško pristanišče ter se povezli okoli rta, na katerem je svetilnik, se nam je otvorila vsa istrska obala od vzvišenih naselbin Kastava in Matulj, dalje Voloska, Opatija in nad njima Veprinec, Lovrana pod ‚Učko goro‘, Kraj, Sv. Peter, Moščenice, Sv. Martin in Beršec. Tamkaj je stopila pred istrsko obalo severna glavina ‚Jablanovac‘, pred tega pa otok Čresa, skrit za rtom severnim otoka Krka draga ‚Omišeljska‘, kjer sem bil pri nekem predlanskem izletu. V Omišlju, ki leži na neki strmini nad morjem, je še ohranjen velik del frankopanskega gradskega stolpa, razgled od severne cerkve je obsežen in obsega isto območje, samo da se vidijo gore južnoistrske, kranjske in hrvaške do Velike Kapele. Skozi kanal, ki teče med kopnim in skalovitim otokom (scogliom) Sv. Marka vstopili smo v kanal vlaški ali gorski, ki se v gorenjem delu imenuje Canale di maltempo (hudourni kanal).

Na kopnem so se vrstile vasice z blesketajočimi se belimi hišicami, na desni strani smo kmalu minili skulj in šli mimo ribarskega pristanišča, katerega tvori obala krška in neki polotočič, na katerem leži selo Vos —. Obala krška je nerodovitna, ker kaže proti burji svoja gola rebra, na hrvaškem kopnem pa je precej zelenja in dosti selišč, n. pr. Sv. Helena in slednjič Cerkvenica, katero so hoteli Magjari izpremeniti v magjarsko Opatijo. Na severni strani Cerkvenice je zgrajen velikanski hotel, ki pa nič kaj ne uspeva, ker je že šel iz več rok, jedenkrat celo iz rok nekega nadvojvoda, ki je enkrat akcijsko družbo rešil, pa se je potem kmalu tega bremena znebil. Magjari so bili tudi tisti, ki so prisilili vlado, da je premestila okrajno sodišče iz Novega v Cerkvenico. Ob obali je cel kup prav imenitnih, ne prevelikih, ali vendar čednih novih hiš. Ta kraj si je dobro opomogel s hrvatsko protekcijo. Cerkvenica ima dve kopališči. Na južnem kraju je molo, kjer se ustavljajo ladje. Cerkvenica ima okoli hotela bujen park. Morje je daleč venkaj plitvo, ali nima peščenih, nego takoj kamenita tla. Nasproti Cerkvenici se odpira daleč v krškem otoku dobrinjsko pristanišče, nad katerim se v južni smeri vzdiguje visoko na prehodu črez goro kraj Dobrinj, odkoder vodi naravnost cesta v Krk na južno stran Krka v mesto Krk, ki leži na poševni obali, v bližini krasnega zatona košljanskega s frančiškanskim samostanom.

Dan ja bil krasen. Odpluli smo proti pol ure od Cerkvenice južno-ležečem Selcu. Tudi ta kraj ima svoje stalne kopališčnike med Slovenci. Kopališče je izpod mesta kakih 10 minut. Na severnem kraju proti Cerkvenici je prostor, obrasel s košatimi drevesi. To je selska promenada.

Odtodi se odpira kanal, ki obrazuje do Novega dosti ravno črto, ki se potem preko Senja obrača v navpični smeri, od Senja dalje pa v lahko napetem loku dalje do Dalmacije. Proti Novemu je na Krku polkrožno morsko od glavine Sila do glavine Velegrada. Ob obali je več naselbin, v 2. tretjini pa se dviga na visokem brdu ‚Vrbnik‘ nad morjem, o katerem poje národna pesem; ‚Vrbniče nad morem, visoka planino, trajna nina ni nena, trajna, nina ni nena, visoka planino! — V tebi se goje, po izbor djevojke: Trajna itd.‘

Novi ima prav krasno lego ter dva hotela, pri ‚Slavcu‘ in Na lisi ali Na lišaju. Mesto leži ob morski obali in nad njim bo dvigaje na vrhu mestnega, popolnoma s hišami pokritega griča štirivoglat mestni stolp. Onkraj mola vodi velik drevored, ki je samo, žal, pokrit z debelim prahom, kakor vsi drevoredi v hrvaških kopališčih do obširnega, dosti senčnatega parka, kjer se nahaja ves dan senca, ne kakor v Kraljevici, kjer je samo zjutraj do desetih v Nikoličevem parku poleg šole debela senca. Še niže proti jugu je kopališče, ki pa nima nič peska. Kakih 30 korakov je sicer morje plitvo, ali koj s početka je dno pokrito s skalami. Končno spada k Novemu še eden otočic (skulj) v morju z imenom S. Martina. Za njim so med morjem in cesto na kopnem razvaline starega gradu.

Nas je posebno zanimala ljudska (pučka) veselica, ki je bila naznanjena, da se ima vršiti v parku pri hotelu Na lišaju. Plačali smo vsak svoj obol ‚60‘ filerjev (vinarjev) za vstopnino, ki se je imela vporabiti za polepšanje ‚Novega‘. Ujeli smo še po sreči neko mizo iz navadnih neotesanih desek zbito. Za sedala pa so služile deske, ki so bile nameščene na lepih pletenih ali pa na stolcih iz zvitega lesa, tako da so se mi v srce smilili ti stolci, ko so opravljali tako nedostojno službo.

Naročili smo si piva. Privlekel ga je neki star osivel natakar, ki se je po svojem govoru izdal za zvitega Laha. ‚Pa ga smo Lah‘, je takoj eden naše družbe dejal in se z natakarjem pošalil. Žal, da pivo ni bilo užitno. Imelo je namreč toplino onega plzenskega piva, ki se navadno toči v ljubljanskem narodnem domu. Pokrepčali smo se tudi z različnimi mrzlimi jedili in z izbornim črnim vinom. Natakar je menda že poznal svoje goste, da ne bodo posebno radodarni, zato si je zaračunal porcijo šunke s 50 krajcarji, za katero je on dal 40, za 4 do 5 koščekov salame 40 kr., vino je on zaračunal liter po 60 kr. — ker ga nekdaj dolgo ni bilo k naši mizi, je poslal eden naših gostov svojega sinčka po pol litra vina, ker se je vsa pijača točila na prostem. Temu jo gostilničar zaračunal samo 25 kr. pol litra onega vina, katerega je prinašal naš natakar za 30 kr. Prijateljev zgled smo tudi mi posnemali ter si sami cenejše in promptnejše služili. Ko pa je naš natakar zapazil, da prihajajo od naše mize (kar se je sicer tudi od drugih vsevprek godilo) se je začel pritoževati ter je trdil, da ne gre to, da mi za pol litra vina plačujemo pri točaju samo 25 kr., dočim mora on zanj 30 kr. položiti. Seveda smo mu dokazali svoje stališče ter objasnili, kar mu je šlo.

Pri narodni veselici je sviral oddelek vojaške godbe 79. Jelačićevega polka Otočanov, pri katerem sem tudi sam svoje enoletno prostovoljno službo opravil l. 1878. ter se z enim oddelkom okoli Bihača in Kulen — Vakufa potikal. Program je bil poleg tega petje in tamburanje ondotnega pevskega in tamburaškega društva, ki nas je zadovoljilo. Stopalo je po parku tudi nekaj pestro odičenih narodno oblečenih deklet, med njimi pač nekaj lepih obrazov, ki so se preoblekli v temno seljaško obleko, okrašeno s pestrimi trakovi in ki je bila po posebnem kroju prirezana. Zvečer se je vršila tombola, za kar so mestne gospodične prodajale številke; razen tega razglednice, korijandoli (v národnih barvah), umetne vžigalice. Zvečer v temi pa se je zažigal umetni ogenj. Vse te točke so bile dostojne. Eno točko pa, ki je bila seveda namenjena, da vzbudi smeh preprostih seljakov, so izvajali črno namazani dečki, v kopalnih hlačicah, pred katerim je jezdil odrasel človek na oslu, za njim pa sta stopala bobnar in trobentač, ki je s svojim rogom neprestano proizvajal en edini glas.

Ker je bilo vino prejako in je sililo v glavo, smo sklenili se preseliti v prvi hotel, kjer bo obečali sveže pivo. Res smo si priborili prazno mizo in neki nestrpni gospodje naše družbe so hiteli v klet, kjer se je nastavljalo baš sveže pivo; kar pridejo vsi potrti nazaj in javijo, da je sicer pivo nastavljeno, a da se je pipa zlomila in da piva ne morejo točiti. Hvalili smo Boga, ko smo v hotelu našli vodni reservoir, kjer smo se vprvič v hrvaškem kopališču napili sveže vode zastonj, kajti v hotelu, kjer se je vršila veselica, je bila voda podobna kropu, ki se še ni popolnoma ohladil.

Ker smo imeli še časa, predno je imel odriniti parnik — bili so tedaj trije v novski luki — eden od Austro-ungare, ki je odšel ob ½9. uri, drugi ‚Hrvatska‘, ki je odrinil ob 9. uri in 3. ‚Ante Starčević‘, s katerim smo se imeli odpeljati v smeri proti Reki. Ker so vsi trije parniki prilično enako svoje goste klicali na brod, se je vse zagnalo proti ladjam in najbližje prijatelje Senjane je spremljalo pevsko društvo, ki je za odhodnico prilično dobro pelo nekaj pesmi, vmes pa je izpopolnjevalo odmore udarjanje v boben in enakomerno piskanje v rog, kar je napravljalo nekak vtisek afričanske godbe.

Ko je najprej odplula brez pozdravov ungaro-hrvaška ‚Liburnija‘, smo čakali med tako zabavnim petjem in med glasbo, ki bi bila lahko boljše doma ostala, da se ne bi smešila, odhoda ‚Hrvatske‘, ki je povela goste iz Senja domov. Govorancij nisem nikakršnih slišal, kar svedoči, da se slovesa zgovorni honoracijori niso udeležili. Ob ½10. uri smo se na prilično enak način poslovili tudi mi. Posedli smo vsak po svojih izbranih mestih, ali kjer je kako mesto popreje zasedel. V salonu so se namestili zopet oni podoficirji z Reke, ter so ves čas prepevali narodne pesmi; pozneje pa tudi nekaj kosmatih italijanskih, ki so si jih priučili v reških beznicah. Na vratih salona je bilo sicer zapisano. ‚Moli se, da se tu ne puši‘, a pušili so vsi to bak in popivali pivo, nekaj drugov pa se je po baršunastih blazinah s škornjami na nogah stegnilo. Pri vsaki staciji so naši otočani zapeli ‚Lepo našo domovino‘, a zmenili se niso zanjo ni tuji gosti, niti radovedna zijala, ki so pričakovala ladjo. Samo v Cerkvenici so spustili na obali nekaj raket. Vrnili smo se ob ½12. v Kraljevico, kjer je bil isti večer ‚koncert in ples‘ v korist ‚cursalona‘. Ker mi je bilo več do tega, da vidim nekaj hrvaških kopališč, nego da čujem srednje petje in tamburanje, sem se rajši udeležil izleta. Sicer pa so se nekateri izletniki še v tako pozni uri poiskali krepila v obliki piva in vina pred kursalonom, kjer so bile nameščene mize s stoli, v salonu pa se je navzlic neznanski vročini plesalo.


III.[uredi]

Prihodnjo nedeljo 31. julija je priredilo hrvatsko parobrodarsko društvo izlet v Senj, kjer je ‚Senjski Sokol‘ v prvič nastopil v javni produkciji. ‚Ante Starčević‘ je zbral na Reki in Sušaku ter v Kraljevici toliko potnikov, da ni bilo moči zapustiti svojega mesta, ako ga nisi hotel izgubiti in potem stati ali pa se na žgočem solncu pariti. Iz Cerkvenice in Novega je pripeljal kratek čas za nami goste parnik ‚Hrvatska‘, iz Dalmacije pa so prišli mnogobrojni gostje na parniku ‚Nibbijo‘ iz Zadra. Dalmatinci so bili že pristali na desni strani mola, ko smo mi dospeli z Reke in Kraljevice in tako se je vršil sprejem z obligatnim govorom in petjem ‚Lepe naše domovine‘, na kar so se društva v redu pomikala proti slavnostnemu prostoru. Vožnja od Novega do Senja ne ponuja nič znamenitega. Ista goljava na hrvaški obali, kakor na krški od veligradskega do spasačkega rta. Iz Kraljevice so se udeležili le maloštevilni domačini, tem več pa kopaliških gostov. Iz Sušaka so bili zastopani eden del meščanske godbe reške, potem zastopniki delavskega društva ‚Radnik‘, ter moški in ženski člani primorskega ‚Sokola‘ v Sušaku. Vsi ti sokolaši in sokolašice pa so bili v svoji nedeljski obleki in le trobojni trak z napisom ‚Primorski Sokol na Sušaku‘ je pričal, da so članovi telovadnega društva, ki pa menda bolj goji petje, ker na povratku so se odlikovali moški in ženski člani posebno s petjem slovenskih narodnih pesmij, kakor je sploh na Reki često slišati mešanico hrvaške čakavščine in slovenske kajkavščine. V sokolski obleki je bil eden zastopnik ‚Karlovskega Sokola‘. Kako lahkomiselni so ti južnjaki, naj svedoči dejstvo, da so imeli neki člani primorskega ‚Sokola‘ seboj rakete in druge umetne ognje, ki so rahlo v papir zavite, pri obeh krajih ven moleli, na pokrovu, ki se nahaja nad salonom. Ker so okoli in okoli posedali gospodje in gospodične, so vsaj vsi gospodje pušili brezskrbno svoje smotke in cigarate in otresali žareči pepel ne da bi se brigali za nevarnost take manipulacije. Davna moja želja je bila, da po 24 letih zopet dobodem priliko iti v Senj in sicer s čisto drugimi čuvstvi, nego l. 1878. iz Pazna, kjer sem služboval za nadomestnega učitelja pri tedanji nemški gimnaziji. Dobil sem klic, da moram v 24 urah odriniti preko Divače, Št. Petra, Reke in Senja v Otočac k 79. regimentu, pri katerem sem bil vstopil kot enoletni dobrovoljec. Tedaj sem probavil sicer v Senju dolgo časa, a ker mi je dotični graničar, ki mi je obljubil za 3 gld. na lojternicah, na katerih je bil prišel po pivo v Senj, popeljati v Otočec, si nisem upal zapustiti onih ulic, ki so bile v območju one gostilne, v katero je ta graničar desetkrat prišel in odšel, dokler me je končno sabo vzel ter sem se mrcvaril na kupu slame, dočim sem hrbet naslanjal na sodce s pivom in se potem vsaj desetkrat po gostilnah ustavil in svojega voznika naganjal, da naj se žuri, ker nisem vedeldobro, kako daleč je še do Otočca in sem se bal, da ne stiževa o pravem času. Slednjič me je privlekel pozno čez polnoč v Otočac, kjer sem odsel v Paveličevi gostilni in se še tisti večer seznanil z nekim prijaznim lajtnantom Trbuhovićem, ki je kmalu potem odrinil v Senj in pozneje v Gorici končal svoje življenje. Bog daj pokoj duši vrlega Srba, ki se me ni sramoval, ko sem ga drugi dan v vojaškem infant monduru (uniformi) pozdravil, me s seboj povabil in potem često z menoj občeval. Tudi, ko je odhajal v Senj, je stopil izpred svoje čete k meni nastran, mi stisnil roko in se presrčno poslovil. Sploh sem v Otočcu tudi drugih prijateljev našel, učiteljev, dijakov, če prav je bilo število inteligentnikov zelo majhno.

Ker nisem imel torej tedaj prilike, vtisniti si podobo Senja, zato sem rad porabil priliko tega izleta, da si ogledam in ponovim spomin tega mesta. Na velikanske zgrade, brez vsakega okraska oken, ki bo bile nekdaj skladišča za robo, a sedaj po propasti male trgovine, služijo v shrambe za sol, sem se še jasno spominjal. Na levi strani od mola je sedaj ‚Art‘ prvi hrvatski paromlin, in neka ulica vodi na glavni trg, kjer je ‚Ožegovićianum‘, zadušba biskupa bar. Ožegovića, kjer je malo in veliko semenišče. Tamkaj je tudi neko gradu podobno poslopje, pred 24 leti vojašnica, sedaj sedež finančnega in carinskega urada. Nova je tudi velikanska tobačna fabrika.

Vse drugo je staro, ali zame je bilo novo, ker sem si okolico šele tedaj ogledal. V to svrho je najbolje, ako se človek popne na grič, ki se dviga na južni strani mesta in na katerem stoje ostanki ‚Nehajgrada‘. Razvalina je nekoliko popravljena. Na vrhu griča, h kateremu vodijo lepi in zložni poti skozi nasade, ki, žal, ravno tako ne uspevajo, kakor ne uspevajo nikjer na mestih, ki so severni burji izpostavljeni. Grad je podoben malo na notri nagnjenemu odseku piramide iz rezanega kamenja. Na vseh štirih straneh so bili nekdaj štirivoglatni trinadstropni stolpi, ki slonijo v polovinski višini zidovja na trozobčastih kamenitih podstavkih (konsolah), tako, da sta prednja in ena stranska stena nekoliko iz zidovja izbočeni, ostali dve pa v poslopji nevidno skriti. V sredini je od treh strani zazidan predzidek. Samo z desne strani vodijo vrata v vežo in odtod na dvorišče. Nad tem predzidkom se vzdiguje dičen stolp na 6 trozobčastih podstavkih, a samo ena prednja stran se izbija za debeljino vrhovnega konca podstavkov, dočim so ostale strani v notranjščini nameščene. Obe vnanji steni severno — zapadnega stolpa sta povsem porušeni. Trije ohranjeni stolpi imajo po tri puškarnice razvrščene po redu eno nad drugo; srednji stolp, v katerem je tudi nameščeno stopnjišče pa ima puškarnice, in sicer štiri razvrščene eno nad drugo. Sprednja stran z vhodom ima tri vrste po dvoje oken na vsaki strani veže in stopnjišča in sicer sta obe najnižji štirioglati, obe srednji se od zunaj na notri zožujeta ter imata na gornji strani rahel obok. Vrhnji okni sta visoki in imata okrogel lok zgoraj. Ostale tri strani imajo vsaka v vrhovni vrsti po 3 okna, v srednji in nižji po dve enake oblike, kakor na prednji strani gradú. Okoli vrhnjega nadstropja vodi med prsobranom in streho hodnik do stolpov. S teh hodnikov se uživa prekrasen razgled. Proti severu se razprostira mesto in onkraj mesta Velika Kapela in njena predgorja Vilica, Plan, Planišta, Ivakuša, Alino Bilo, Mala Javornica, Drinjak, Smolnik, Bijela Stijena, Jelov vrh, Vetrnjak. Proti vzhodu se vije visoko v brdo srpentinska cesta preko Vratnika. Proti jugu se dviguje kameniti Prolog, Jadićeva Planina, Lumbarda in Ostri vrh, pod vznožjem katerih leži v romantični dragi Sv. Jurij, postaja za ladje. Za temi vrhovi se dvigajo v vis Knežji vrh, Markovo, Plešivica (871), Mali Rajnač itd. Onkraj morja je na iztočni strani otok Rab, severno pred njim trije goli otoki ‚Goli‘, ‚Sv. Gregorja‘ in ‚Prvić‘. Med Prvićem in južnim delom otoka Krka je senjska boka, ki spaja kvarnerol z morovlaškim kanalom. Tu je zaliv ‚Beškenove‘, ki ima živahen promet s Senjem. Proti severu se vidi onkraj morja iztočna obala otoka Krka, dokler se gore Krške navidezno ne spoje s hrvaškimi v daljavi. Proti zahodu vodi nizdol pot do kopališča ob morju mimo ‚Kalvarije‘. Kamenite skupine, do katere vodi podstavek peterih stopnic. Skupino tvori Kristus na križu, Mati Božja (na levi) in sv. Janez (na desni).

Ako stopiš z griča po poteljku na severno stran doli, dospeš preko ceste do mestnih vrat, ki vodijo na Vratnik. Vrata so lepo baročno delo ter obrazujejo lok, ki je na vnanji strani različen od notranje. Skozi ta vrata se prihaja k imenovanemu gradu, ki služi sedaj za namestitev carinskih uradov.

Pogledal sem si še dve cerkvi, in sicer cerkev sv. Frančiška, čije enostavna fasada ima nad vratmi romansko okno, ob strani pa po eno štirivoglato okno. Glavna vrata so renesanska z dvema gladkima stolpcema na visokih postamentih, z dorskim frizem in grbom v slemenski plošči. Na desni je prizidan štirivoglat stolp s pet odprtinami, katerih najvrhnja je zgoraj okrogla, druga tvori krog, 3—4 pa štirikotnike. Na levi strani je prizidana kapelica, poleg nje so stranska vrata. Ob glavni ladji so na vsaki strani po 3 kapelice. Pred ladjo je prostor, ki je pokrit ob obeh straneh vrat s kamnitimi spomeniki imetnikov. Na desni: Vincencija Smoljana, Pariževića, Gržanića, Hreljanovića, na levi pa Gemelli-Löwensfelda. Ob prvem desnem stebru je primitiven grb moža, ki seka glavo s turško čelado. Drugi steber nosi spomenik Bassannija de Sacchis. — Ob glavnem altarju je med drugimi kamniti grb frankopanski in grobna ploča Ižote Frankopanske, rojene princese Aragonske. Okoli altarja so še nagrobni kamni: Stipešića, Goić-Mogorojevića de Novaki, ob levih stebrih pa Mateja Trdislavića (krivi meč v roki) in čikinovića.

Stolna cerkev je blizu enaka. Stolp je oddaljen od cerkve. Fasada kaže na levi strani odkrite ostanke starega romanskega sloga, kakršen je bil navaden tudi v cerkvah dalmatinskih in pisanskih, lučanskih, pistojskih. Glavna vrata so iz visoke renesance, desna postranska vrata (levih ni) pa kažejo zgodnjerenesanske cvetlične ornamente. Cerkev ima tri ladje; kor deli od cerkve gotski timpanon, ob čigar desni strani je nameščen doprsni kip barona Ožegovića, biskupa senjskega, ki je ostavil svoj imetek zavodu Ožegovićisneum za malo in veliko semenišče. V glavnem altarju je kamnit relief: Marija sredi angeljev. Na plošnatem stropu pa je naslikan vnebohod Marijin brez posebne umetniške vrednosti.

Zgodovinske zgradbe grada Nehaja in mestnega grada, ter obe cerkvi sta me napolnili s spomini iz dobe senjskih Uskokov, ki so obrazovali neko neukročeno vojaško silo, zaradi katere se je Avstrija morala v vojno spustiti z beneško republiko in po sklepih miru preseliti Uskoke v različne kraje. En del je naselila v kranjskem Žumberku, dokler ni leta 1873., ko se je vojaška granica popolnoma prenehala, prešla ta naselbina pod upravo trojednice.

Vmes sem malo časa porabil tudi za to, da sem gledal prvo javno vajo ‚Senjskega Sokola‘, ki se je edini dejansko udeležil telovadnega nastopa. Vaje so bile seveda primerne začetnikom in so obsezale po priliki iste točke z drogi, kiji itd., kakor smo jih večkrat videli pri skušnjah ženskega telovadnega društva od naših deklic.

Ko sem se vrnil v mesto, sem si poiskal nekaj razglednic v spomin, a tudi Dročičeva knjigoveznica, ki se je bahala z napisom: ‚Največi izbor dopisnicá o Senju‘, ni premogla fotografske slike stolne cerkve. Potem sem se nekoliko okrepčal, a potem sem pomneč, da bode kasneje hud naval, odšel ob pol 8. uri na parnik in čakal odhoda, ki je bil napovedan na 8. uro. Ali ob 8. uri je naš parnik šele vprvič zatrobil in svoje potnike poklical. Vmes so prihajali tudi gostje iz Novega, Selca in Cerkvenice ter Dalmatinci. Spremljali so jih domačini, ki so za slovo peli in spuščali umetalni ogenj. Ob pol 9. je zatulila ladja vdrugič, potem pa je še dala vtretjič štirikrat poslednje znamenje odhoda. Potem se je začelo živahno življenje na ladji, kjer so na štirih mestih pevali različni zbori, kar je bil večkrat vzrok jako smešne kakofonije. Najbolj so mi ugajali reški pevci, ki so ponajveč peli slovenske narodne pesmi in pa neki zbor treh ali štirih hrvatskih deklet, ki so pele primorske hrvatske pesmi, n. primer ‚Vrbniče nad morem‘ od konca do kraja. Ladja ‚Ante Starčević‘ se je izkazala za izvrstno brzoteko. Iz Senja smo odšli ob tričetrt na 9, v Kraljevico pa smo dospeli ob 11.

Še isti večer je v bližini Senja pogorelo 40.000 borov, novo zasajenih, kar je za ono golovje neizmerna škoda, ker bode bogve koliko let preteklo, da se borovci zopet primejo v ti kameniti zemlji. Štirnajst dni poprej je pogorel gozdič v bližini Olschbauerjevega vinograda. Goreti je začelo ob kakih pol 12. predpoldne in je gorelo ves dan. Z velikim trudom so omejili s kamni ogenj, ali dotični del, menda mestna lastnina, je pogorel ves. Malo dni po požaru v Kraljevici je gorelo na nekem griču v Dolcih iznad Reke in so goreči gozdič pogasili šele drugi dan.