Od Martina Krpana do današnjih dni

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje

Jutro 163 a, poned izd. št 28 (29), 17. jul 1939, 3, Od Martina Krpana do današnjih dni (tihotapstvo, avtor? Rudolf Dostal?, primerjaj Dostalov čl. 8. april 1939; morda pa ur. Davorin Ravljen?), il. Nikolaj Pirnat – pustna šala Ižancev z županom Ivanom Tavčarjem

Besedilo je 18. marca 2015 uredil France Malešič.

http://slov.si/doc/odmartinakrpana.doc

Od Martina Krpana do današnjih dni

Mnogim ljudem v obmejnih vaseh je tihotapstvo še zmerom kruh, ki si ga služijo s tveganjem sreče, imetja in glave


Po zgodovinskih virih nam je France Levstik sporočil v svojem »Martinu Krpanu«, da so Notranjci nekoč tihotapili sol z Reke v slovenske dežele. V poznem srednjem in zgodnjem novem veku, tja do reform Marije Terezije in Jožefa II., je bila sol v Sloveniji in skoraj v vsej Avstriji zelo zaželeno in zelo drago blago. Notranjci so tihotapili po večini sol angleškega izvora, naši Korošci in Gorenjci pa so tovorili to blago iz bavarskih in solnograških rudnikov. Toda »solna« doba je minula. V prejšnjem stoletju je bila ustvarjena med Avstrijo in Ogrsko carinska meja. Na ogrski strani je bil poceni tobak, mak, žito, hrastov les, na avstrijski strani pa šivanke, stroji, železo, noži, skratka vse, kar človek potrebuje za vsakdanje življenje. Ob vsej črti od Notranjske, mimo Kočevskega, Bele Krajine, Krškega in ob Sotli se je razvilo bujno tihotapstvo, ki je prenehalo šele tedaj, ko je padla carinska meja.

Najbolj so se v tem tihotapstvu seveda izvežbali Notranjci, na drugi strani pa prebivalci čabranskega okraja. Še 1918, ob koncu svetovne vojne, je stal na slovensko- hrvatski meji v Prezidu lesen mejnik v madžarskih barvah: znamenje, da se tu na hrvatskih tleh neha moč ogrske krone ter se pričenja avstrijska oblast. Vse to je minilo in upokojeni pandur je 1918 sam pomagal narodni straži na tih in miren način odstraniti neljubi mejnik, ob katerem je svoj čas dolgo let nadzoroval promet in lovil tihotapce s te in one strani.

Mrzla smrt[uredi]

Ali od očetov so tihotapski posli prešli na sinove. Notranjci so se po vojni našli pred novo mejo. Italija se je pojavila na Snežniku. Tam kje v Igivasi, Pudobu, Ložu, Cerknici, Martinjaku, na Blokah, na Rakeku, v Logatcu, Planini, Žireh, da celo v Poljanski dolini pa zopet na Vrhniki ali v Polhovem gradcu ni bilo tedaj nič čudnega, če so prišli fantje v gostilno, vrgli tisočake na mizo ter oblastno zahtevali pijače in jedače. Odkod neki majo ti gruntarski, pa bajtarski in dninarski fantje toliko denarja? Eh, komu naj bi bilo to uganka! V eni cerkniških vasi je živela priletna ženica. Tudi ženske je prijela tihotapska strast, saj ni čudno, ko se tam cigarete in tobak tako dobro prodajo, kofetek, cikorija in saharinček pa je tako poceni! Ženica je šla čez Javornik na italijansko stran. Srečno se je sešla z znanko na oni strani, nazaj grede pa se je v zimski mrzli noči po isti poti vračala. Toda sredi temnega gozda so ji stare oči dale spoznati, da stoji na stezi italijanski stražnik. Ženica se je umaknila za smreko in čakala v snegu, da se stražnik umakne. Stražnik se je res umaknil, ker ga je na straži zamenjal drugi. Vsa otrpla od mraza in strahu se ženica ni upala premakniti. Ob zori so jo naši in italijanski stražniki našli mrtvo v snegu. Ženica je zmrznila. Njen nahrbtnik pa je bil prava zbirka špecerijskih dobrot, kupljenih na italijanski strani.



Kadar prestopajo meje, iščejo tihotapci najskrivnejših, najtežjih steza. Strah jim je neprestano za petami, vsak šum, ki se zgane med drevjem, jim daje slutiti zasledovalca. Za nobeno kupčijo na svetu ni treba tako dragocenih, tveganih [manjka vrstica, druga podvojena] tihotapca. Za to kupčijo je premalo kapital, vanjo mora človek položiti tudi svoje živce, svojo kri; pač prevelika žrtev, da bi se mogla izplačati. Ob vseh mejah na svetu jih je na tisoče, ki ves svoj življenjski račun vržejo na to karto, a najbrž bi jih lahko na prste seštel, ki se jim je tihotapstvo kaj pride podjetje obneslo.

Svila, saharin in kokain[uredi]

Znano je, da je v Italiji svila, bodisi naravna, bodisi umetna, prav dobra in poceni. Svilene nogavice, robci, srajce, šerpe, ah! Tihotapstvo tekstilij iz Italije je že zahtevalo nekaj smrtnih žrtev, še več pa jih je, ki so bili občutno kaznovani. V Ljubljani še živi propal trgovec, ki je mislil, da bo obogatel s tihotapstvom. Dolgo mu je šlo po sreči, toda prav pri tihotapstvu se najbolj uveljavlja pregovor, da hodi vrč toliko časa k vodnjaku, dokler se ne ubije. Tihotapskega trgovca so končno le zasačili z ogromnim plenom. Kazen: poldrugi milijon globe. trgovec se je otepal, kolikor se je mogel, iskal posojila, nikakor ni mogel plačati. Carinska oblast je bila neizprosna, če ne plačaš, moraš iti eno leto pod ključ. Najboljši odvetniki niso mogli pomagati in trgovec je moral res iti eno leto sedet. Eno leto ječe je najvišja carinska kazen. O saharinu in kokainu je že toliko zgodbic, da bi jih ne mogel kdo popisati v debeli knjigi. Kokain je pri nas dovoljeno prodajati samo na zdravniški recept. Toda kokainisti, ki iščejo vsa sredstva, da si pribore ta prašek, so seveda žrtev tihotapcev. Ti jih izkoriščajo na mile viže. Pa se tudi tihotapci, oziroma »trgovci« s kokainom pogosto med seboj goljufajo. Kolikokrat je bil kdo potegnjen z navadno kuhinjsko sodo, ki jo je smatral za pristni kokain. Pred nekaj leti je nekdo dal celo sredi Ljubljane ugrabiti goljufivega tihotapca, ki mu je prodal sodo za kokain. Podobno, kakor s kokainom se dogaja tudi z morfijem, opijem, heroinom in drugimi omamnimi strupi.



Mitnica in Ižanci[uredi]

Bohotno cvete tihotapstvo čez mestno mejo. To velja za vsa slovenska mesta, najbolj pa za Ljubljano. Prejšnji ravnatelj trošarinskega urada Zupan je nekoč izjavil: »Tudi če bi se naši pazniki krog in krog Ljubljane držali za roke, še bi se tihotapec zmuznil skoznje. Po statistiki izpijemo v Ljubljani kaj malo šampanjca in penine. Javna tajnost pa je, da marsikateri avtomobilist pripelje v Ljubljano še nekaj steklenic penečega vina, toda mitničar seveda ne more pregledati vsakega vozila do zadnjega kotička. Staro pravdo z mitnico imajo Ižanci. Znan je upor leta 1848., ko so Ižanci prikorakali v Ljubljano in blizu Karlovškega mostu podrli šrango. A duhovite so ižanske prigode z mestne meje. Pride na mitnico mož in lepo prosi: »Ne odpirajte koša, hud pes je notri, bo ušel!« Mitničar se zasmeje: »Eh, saj vem, da nosiš svinjsko meso!!« Mitničar odpre koš, iz njega pa v resnici skoči hud pes in pobegne. Možiček zajavka in steče lovit žival. Kmalu prisopiha nazaj, spet s košem na ramah. Mitničarju se zasmili mož in ga spusti brez pregleda, misleč, da je v košu spet pes. Tokrat pa je bilo v košu res svinjsko meso! Nekoč je pokojni dr. Tavčar imel sestanek s političnimi prijatelji na Ižanskem. Ižanci so župana pobarali zaradi mitnice. Dr. Tavčar tako pa tako in da mitnine ni mogoče odpraviti. Ižanci pa: »Sicer nam je pa vseeno – kadar hočemo, lahko zaklanega prašiča brez mitnine uvozimo v mesto!« Beseda je dala besedo, udarili so in stavili za pijačo. Na pustni torek se je iz Ljubljane proti Igu peljala elegantna kočija, ki je na Igu prevzela pustno šemo, oblečeno v frak. Kočijo so mitničarji gladko spustili čez mestno mejo. Pred magistratom se je kočija ustavila in Ižanci so poklicali gospoda župana. Pokazali so mu v frak oblečenega zaklanega prašiča. Dr. Tavčar je rad plačal dogovorjeno stavo. Znan je tudi primer neke ženice od nekod blizu Polhovega gradca. Mitničarju se je v obraz suhljata ženska zdela po telesu nekoliko predebela. Dali so jo preiskati. Odkritje je bilo čudovito: Ženska si je bila nadela nenavadno oblačilo. Plast slanine enega prešiča je na sredi izrezala ter si jo odela na hrbet in na prsa ter jo tako hotela pretihotapiti v mesto. Neki drugi ženski pa so visele na prsih – seveda pod obleko – in na hrbtu po štiri slatinske steklenice, polne izvrstne slivovke.

... pa tihotapstvo z ljudmi[uredi]

Toda to so majhni, skoraj nedolžni primeri tihotapstva. Najnovejši čas nam je prinesel Bodijeve afere, tihotapstva valut in denarja v obročih avtomobilskih koles, da, celo tihotapstva živih ljudi iz ene države v drugo. In vsak dan nam prinese kaj novega, tudi v »važni« gospodarski panogi, ki ji pravimo – tihotapstvo.