Od Idrije do Vipave. Po nekdanjih poteh ...
| Od Idrije do Vipave. Po nekdanjih poteh ... Črtomir Šinkovec |
| Odlomek (str. 309–311) iz istoimenskega poglavja v knjigi Oblaki nad sončno deželo. Izbrane pesmi in proza (Nova Gorica–Ljubljana, Založba Branko–Jutro, 2003).
Ur. Branko Marušič.
| |||||||||||||
Od Idrije do Vipave. Po nekdanjih poteh ...[uredi]
Šele z večerom sva vstopila v nekdanjo partizansko prestolnico – Cerkno. Za nama je že ostal Otalež in Plužnje in Lazec; strm svet ob Idrijci, porasel s sadnim drevjem, grmičjem in gozdovi. Po rebreh so raztresene domačije in vasi. Skopa zemlja je tod, z žulji ji je treba iztrgati plod. Toda ljudje so marljivi in polni zdravja, prave pravcate korenine, zaraščene v zemljo. Na plodni zemlji v ravninah tarnajo, tukaj delajo. Delajo, drugače bi si ne mogli zgraditi 56 m dolgega in 34 m širokega zadružnega doma. Še poprej pa so zgradili porušeno in požgano vas. Požigali so Nemci. In v Plužnjah se stara Grudnovka, ki bo kmalu učakala sto let, ni hotela umakniti iz goreče vasi. Ko je njena hiša gorela že v zgornjih prostorih, je ogenj sama pogasila. Zanimiva žena ta Grudnovka. Mladost je preživljala v času, ko še ni bilo žveplenk, ko so tobakarji uporabljali še gobo in kresilo, ko so si predice svetile s treskami. Najbolj gosposko dekle je tedaj nosilo obleko iz doma tkanega platna, jedlo domač bobov, ovsen, ržen ali koruzni kruh.
»Kaj se hoče, čas teče naprej,« je dejala kot v opravičilo, ker je tudi njej prava črna kava najljubša hrana.
»Da, čas teče naprej,« sva z Matejem začutila tudi v Novakih. Pred kratkim so za vedno vrgli med staro šaro smrdljive petrolejke in karbidovke ter jih nadomestili z elektriko.
»To je naš prvi povojni uspeh!« so zatrjevali možje. »Imaš čudovito luč v hiši in hlevu, žene ti motor in stroje.«
To sva slišala v vaški krčmi ob vinu in beseda je bila odkrita. Na električno luč še čakajo izrazito partizanske vasi, kot so npr. Šebrelje, Krnice, Masore ...
Večer sva pokramljala z znanci v zadružni gostilni v Cerknem. Pred nami je bila razgrnjena trpka zgodovina zadnjih dvajsetih let, odkar so zagospodovali fašisti, ko je organizacija TIGR imela tu svoje ljudi. Tu so bili prvi zametki svobode v kraju, kjer je bilo nič koliko bunkerjev, strojničnih gnezd, minskih polj, žičnih ovir ter blokov na cestah in prelazih. Tu so širili svobodno misel: Jaka Platiša – Franc, Jaka Štucin – Cvetko, Jože Primožič – Miklavž in drugi. Že ob koncu leta 1942 je bilo v vseh 32 cerkljanskih vaseh organizirano osvobodilno gibanje. Da. Cerkno, partizanska prestolnica. Med nami je sedel človek, ki so ga obsodili na smrt zaradi večjega prvega partizanskega napada na Primorskem, v Zakrižu pri Cerknem. Dva meseca je prebedel v samici v bivši vojašnici v mrazu in gladu, tam, kjer je danes elektrogospodarska šola, kjer so zbrani učenci z vseh štirih strani domovine. Ta šola je edina te vrste pri nas. Ima svojo termoelektrarno, hidroelektrarno ob potoku, ki izvira v strminah 1632 m visokega Porezna. Pripravljajo pa tudi svoj dieselov agregat ... Med nami sedi človek, ki je pomagal organizirati tisto partijsko šolo, ki je bila v Cerknem izdana in je zaradi izdajstva izgubilo življenje 47 njenih gojencev, samih mladih ljudi, ki so kot prestreljeni orli padli na zemljo ... Med nami je mož, ki je v skalnatih soteskah Pasice pri Novakih pomagal zgraditi bolnišnico »Franjo«, drag in svetal spomenik na najtežje dni zgodovine našega naroda. In končno je bilo med nami dekle, ki je sodelovalo pri rojstvu prvega partizanskega gledališča, gledališča, ki je preromalo pot od Istre in Gorenjske do Rezije in Benečije. In ko se je nit pogovora že trgala, se je oglasil stari profesor in resno povedal, da Cerkno tudi nekoč ni bilo tako pod nič, saj je svetu dalo slavnega matematika Franca Močnika, čigar matematični učbeniki so še danes v veljavi.