Od Dunajskiga deržavniga zbora

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Od Dunajskiga deržavniga zbora
anonimno
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 47 (22.11.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Zdej ko je moč strahovavske derhali na Dunaji v nič pripravljena, si spet upajo ondašnji časopisi ojstre pa resnične besede čez deržavni zbor govoriti. De te besede ne zadenejo vsih poslancov, ni treba opomniti, zakaj veliko veliko poštenih in dobromislečih mož sedí v zboru ‒ te besede zadenejo le posebno nektere mogočnike, ki so v eno méro v zboru klepetali in si s svojim klepetanjem sčasama tako oblast prisvojili, de so jih njih tovarši kot pervake zbora poslušali. Tako so ti ljudjé zmirej ošabniši in priderzniši prihajali in so postali glava zbora!

Ozrimo se ‒ pravi nek Dunajski časopis ‒ na pretečeni čas, in očitno nam bo, de deržavni zbor je vse nesreče kriv, ktera je zadnje 3 mesce čez cesarstvo prišla, zakaj on je svojo nalógo, zavoljo ktere je bil na Dunaj poklican, zanemaril ‒ on ni ustave zložil. Ta zamuda je začetek vsih nesreč.

Cesar so nam Svojo besedo dali, in noben pameten človek ne dvomi, de bojo Svojo cesarsko besedo tudi spolnili ‒ ali dokler ustavniga pisma nimamo, so Cesar kakor poprej samovladar, če le hočejo to biti. De pa Cesar to nočejo biti, marveč de so resnično pripravljeni, svojim ljudstvam berž berž svobodo dati, se je pokazalo že pri tolikih prigodbah poslednjiga časa.

De tedej ustavniga pisma nimamo in de je tedej večidel še vse po starim kopitu, tega niso Cesar krivi, tega je le deržavni zbor kriv!

Kér pa ustavniga pisma ni bilo, so imeli podpihovavci in šuntarji na Dunaji, ki so se od vsih krajev na Dunaj pritêpli, obširno polje, strupeni sad sejati, ki je 6. kozoperska dozorel.

Ako bi bil deržavni zbor svojo dolžnost spolnil in nam ustavo izdelal, bi ne bilo vsiga tega ne.

Deržavni zbor je brezpostavnost podpiral, zató kér ji ni krepko nasproti stopil.

Deržavni zbor je večidel razvujzdanosti Dunajskiga ljudstva kriv, zakaj grôza nas obide, če pomislimo, kaj se je vse ta čas na Dunaji godilo! Poslanec Fister vé iz lastne skušnje v ti reči veliko govoriti.

Deržavni zbor je majal stebre cesarskiga trona, kér poslancov, ki so razžaljive besede zoper Veličanstvo v zboru govorili, ni po ustih udaril.

Deržavni zbor je vedil, kaj de domači in ptuji podpihovavci in šuntarji z besedo in denarjem vse počenjajo, pa ni nič storil, de bi bil podučil ljudstvo in ga svaril.

Cesar so nam s polnimi rokami dali, kar smo le poželeli ‒ pa deržavni zbor je ovíral, de še nismo zadobili? kar nam je obljubljeniga, kér ustavnih postav nimamo, po kterih se zamore še le nova vlada vpeljati.

Deržavni zbor se bo tega spomnil in si mora prizadevati v Kromerižu popraviti, kar je na Dunaji zamudil.

Zadnjič ‒ pravi Dunajski časopis ‒ vprašamo še: ali se je deržavni zbor s slovesno velko mašo začel, kakor se spodobi, vse imenitne dela začeti? Na blagoslovu Božjim je vse ležeče!

Se vé de taki, ki pravijo, de nobena véra nima deržavna véra biti, nam bojo na to odgovorili:

Judje zdaj in brezbožniki
So kristjanam učeniki.