Od Bohinja kàj
| Od Bohinja kàj anonimno |
Podpisano s P.
| |||||||||||||
Desiravno je bilo od Bohinja tudi v „Novícah“ že marsikej brati, vendar praviga popisa tega znamenitiga gorenskiga kraja v slovenskim jeziku še ni. Čeravno jim tudi jez natanjčniga in popolniga popisa dati ne morem, naj dragim bravcam prijetno bo, vsaj nektere rečí od Bohinja zvediti. Spomina vredno in zlo želeti pa bi bilo, ko bi kteri v Bohinju prebivajočih gospodov, ki imenitniši in visokejši goré in planíne sami prehodijo, za vse šege in navade in druge okoljšine tega kraja dobro vedó, ali po spisih in drugih spričbah tudi od nekdanjih časov vednost imajo, v spoznavo, čast in korist domovíne, ta znameniti kraj popolnama popisati hotli.
Bohinj, ki tri fare, Bistrico, Srednjo-vas in Koprivnik (kjer je nekdaj slavni Vodnik prepeval) obseže, je zdej v dve županíi, Bistriško in Srednjisko s Koprivnikam združeno, razdeljen.
Bohinjci so sploh terdne in večidel velike in lepe postave. Naj bi le tudi zmiram prav in po pameti skerbeli, de bi se njih čversti rod ne spridil in ne popačil! Živé bolj o pustim, za delo in zaslužek so pridni, skorej bi rekel, silni, včasih clo prederzni; zató jih je pa tudi dosti zlo premožnih med njimi. Velikrat po takó stermih, nevarnih potih, in v coklah hodijo, ter moški in ženske po tacih krajih mléko, sir in srovo maslo in druge rečí prenašajo, kjer bi si marsikteri še prazin iti ne upal, ali pa bi ga, jih clo gledati, že groza bilo. Ker Bohinjci bolj pust živež imajo, in skor celi čas svojiga življenja na prostim zraku preživé, si večidel terdno zdravje in dolgo življenje ohranijo; tako de tukaj ljudjé, 80 lét stari, nič posebno redkiga níso, in de marsikteri še mislijo ne in še vediti nočejo, de so stari, dokler 80 lét nimajo. Matere svoje otročiče že v zibeli poléti skor vès čas pri sebi na polju in v planínah imajo; če solnce pripéka ali dež gré, pa strehe (omrele) čez zibelke razpnejo, in ne marajo, če dete tudi véka.
Obléko (vsaj dozdaj še) Bohinjci in Bohinjke za rabo in terpež prav dobro nosijo. Moškim pri njih jerhastih ali pa suknénih kratkih hlačah se posebno lepo vdajo plave nogovice s čižmami. Ženske pa na glavi po navadi svojo pripravno zavijačo imajo; ob nedeljah in praznikih, mlajši pa le o posebnih priložnostih, še péčo čez njo ogernejo. Rudečih nogovíc in škapulirke (suknje iz debeliga domačiga sukna) se pa bolj mlade po nepotrebnim že sramovati začenjajo! Kožuh, zlasti med ženskami, skor vsak otrok ima. –
Znano že sploh je Bohinsko jezero; eno uro dolgo, ima posebno žlahne postervi v sebi. Na enim kraju jezera se zavpitje ali streljanje sedimkratno odméva. Od jezera eno uro naprej se pride do slovečiga slapa Savíce, kteriga bobnjenje se že od delječ sliši. Savica pozimi navadno trikrat têči preneha, dokler na spomlad spet stanovitno iz kotla vreti in bobneti začnè. O lepi zimi 1845.–46. leta je neki sedimkrat têči začela. Nad Savico, povéjo, je še sedim jezer, pet večih in dvoje manjših; troje jih je po versti; iz eniga zmed njih Savica izvira, ktera se potem v poprej omenjeno jezero, in pri podružnici sv. Janeza Kerstnika (ktero za nar starši cerkev v Bohinju imajo) spet iz jezera iztéka, in pod imenam Bohinska Sava iz Bohinja pridere. V kraju pri sredi jezera pa lepa cerkvica svetiga Duha stojí, ktera je, kakor pripovedujejo, po neki obljubi zidana bila, ko namreč pred kakimi sto léti zemlja v Bohinju že nektere léta nič roditi ni hotla. Od tod pravijo, so se tudi te tri zaobljubljene srede začele, ki jih še zdej zmiram praznujejo, namreč kvaterna sreda o postu, velikonočna in binkoštna sreda, v kterih se pri sv. Duhu tudi vsako léto svete maše opravljajo.
Ozrimo se zdej nekoliko na mnogoverstne dela in opravila Bohinjcov in njih preživitek.
Kmetovanje. Ker so njih zemljiša majhne in rodovitne zemlje le malo, je iz tega razvidno, de samo kmetija Bohinjcov preživiti ni v stanu. Kar koli pa se iz zemlje pridela, se v priméri z druzimi kraji le z velikim trudam in terpljenjem pridobljuje. V dolíni sejejo še ozimino, na tó nekoliko tudi ajde; po gorah in planínah, se vé de, samo jaro žito imajo. Nekej lét sèm precej turšice sadé, ki se sploh dosti dobro obnaša; tudi lanú se dokaj najde, in trud se večidel dobro poverne. Gnojenja je njivam, ker je zemlja debéla in pusta, memo drugod veliko več treba. Kadar enkrat domá vse obdelajo, pa gredó v planíne, kjer svoje rovte, njive in senožeti imajo (nekteri clo za 70 senosékov), de poórjejo, sejejo, séčejo – požanjejo in pospravijo. Fižol (ki mu ondi bob pravijo) še tudi sadé; bôba (ondi v razloček od oniga pravi bob imenovaniga) pa clo malo. Graha je nekoliko, léče pa najti ni. Tudi ženske takó pridno delajo, plévejo, osipljejo i. t. d. de malokje takó. De si marsiktere potroške prihranijo, jim tudi to na hvalo pride, de možje skor vsakoršno domače orodje večidel sami delati in popravljati znajo. – Ravno zató pa, ker je rodovitne zemlje takó malo, je pa tudi silno draga; v priméri z marsikterimi druzimi kraji na pol dražji.
Drevoreja. Kar izrejo sadniga drevja dotiče, se do poslednjih lét v Bohinju za to niso kej dosti pečali, desiravno toliko prostora in pripravne zemlje imajo, de bi si prav veliko lepiga in dobriga sadja lahko pridobili. Zdej pa prid sadjoreje zmiram bolj spoznavajo, in se zmiram bolj za njo vnemajo. K temu pa so v spodnji dolíni (na Bistrici) en gosp. kaplan zlo pripomogli, ki so vertno šolo napravili, in šolsko mladost v izréji in požlahnjenju sadniga drevja podučevati in djansko vaditi začeli, česar se je tudi ondotni gosp. učitelj z veseljem in pridam poprijel. V zgornji dolíni (v Srednji vasi) si pa posebno gosp. fajmošter z besedo in z izgledam prizadevajo, ljudi od prida sadjoréje prepričati, jim vse potrebno pokazati, in jih k posnémanju opominjati. Zmed kmečkih ljudí si je pa posebno en mož– Juri Stare, po domače Kristan, iz Podjéla – za sadjorejo že dolgo lét veliko prizadjal, si že veliko in lepiga sadja priredil, in o poslednji delitvi častnih daril za sadjoréjo od kmetijske družbe sreberno svetinjo dobil. – Kar pa drugotno drevje ali gojzde tiče, je pa zlo škoda, de z Iésam takó lahkomišljeno ravnajo, in ga toliko v nič priti pusté. Desiravno mislijo, de jim lesá zmanjkati ne more, se vender lahko zgodí, de čez kej lét njih otroci še za potrebo lesá imeli ne bodo, če ga bodo le pokončevali, za zarejo pa ne skerbeli. Tode od modriga in skerbniga srenjskiga predstojništva je zagotovo upati in pričakovati, de tudi te rečí v nemar pustilo ne bo.
3. Živinoreja. Nar veči premoženje Bohinjci v svoji živini – govedi in drobnici imajo. Manj premožni kmetovavci po 4–6–8, bolj premožni pa po 12–16 in še več samo krav redé. (Le snažili naj bi jih malo bolj!) Zató pa tudi toliko masla napravijo, de ga na léto gotovo po tavžent centov iz Bohinja – večidel v Terst – izvozijo; posebno, ker ga sami prav malo vžijejo, de ga le več skupej spraviti in prodati zamorejo. Zraven tega jim pa pri domačíi tudi sir veliko odrine, ki ga v planínah delajo – se vé de bolj pustiga, ker bi scer masla napravljati ne mogli. Bohinjci v vsih treh farah svoje planíne imajo, po kterih, kakor se gorkota naraša in rast zmiram više pomika, iz bližnjih v daljniši in višji planíne s svojo živino gredó. Nar daljniši planine imajo na „belím polju“ (od beliga kamna in peska tako imenovanim), kjer po navadi le šest tednov ostanejo. Iz daljniših planín pridejo o sv. Jerneju, iz bližnjih pa o sv. Martinu nazaj, nekteri pa še le o Božiču, ker planínsko senó v stajah pušajo in na mestu živini pokladajo, de jim ga ni treba domú voziti ali vlačiti.
4. Rudarija in ogljarija. Veliko bogastva Bohinj gotovo tudi v rudarskih jamah ima, ki se v vsih treh farah najdejo; nar boljši in nar zdajniši jame za rudo pa utegnejo biti na „rudnim polju“, ki ima od tod tudi svoje imé. Ko po toliko krajih – zlasti moški – pozimi nobeniga zaslužka nimajo, si v Bohinju ta čas z vlačenjem in vožnjo rude in oglja, ki ga čez léto za fužine pripravijo, veliko zaslužijo. Nekoliko se jih tudi z žebljarijo ali kovanjem žebljev preživí. Sploh je pa enkrat že v „Novícah“ omenjeno bilo, koliko baron Cojzove fužine Bohinjcam k preživitku pripomorejo, in de bi jih brez tega pripomočka prav veliko v Bohinju živeti in obstati ne moglo.
De tudi omiko nekoliko v misel vzamem, je zlasti veselo slišati in prepričati se, de si ondotni duhovni gospodje, učeniki in šolski prijatli za keršansko izobraženje, vljudno zaderžanje, za umsko in djansko izučenje mladosti le naprej posebno veliko prizadevajo. Kar vsaciga pošteniga kristjana v serce veseliti mora, je na dalje tudi to, de vkljub brezbožnim šuntarjem in zapeljivcam, kteri v doségo svojih hudobnih namenov skor povsod ljudí ob zaupanje do duhovšine pripraviti išejo, se ljudstvo v Bohinju nikakor ni motiti in bégati dalo, in je vse tri gospod fajmoštre še za županijske svetovavce izvolilo. Očitne hvale in posneme je vredno, de si obdvojno županijsko predstojništvo, v Srednji-vasi in na Bistrici, za vse, kar je v pravi prid in blagor ljudstva, toliko in s toliko skerbjó prizadene. Tako je že marsiktere postave dalo, ki so od kantonskiga poglavarstva že poterjene in razglašene: de se po kerčmah pozno v noč in med božjo službo v odvernjenje nerodnost in pohujšanja nikdar točiti ne smé, in de bodo prelomljevavci te postave ojstro kaznovani – de bo vsak, kdor bi se ponoči kod vlačil, nôrel in razsajal, odločeno kazen v denarjih plačati mogel – ravno tako tudi vsak, kdor bi se med božjo službo brez praviga vzroka zunej cerkve potikal – od vsakiga hloda ali stoka, kteriga bo kdo prodal, bo nekej v srenjsko denarnico odrajtati mogel – kako je zastran varnosti z ognjem ravnati i. t. d. Že iz vsiga tega se vidi, de pridno in za občinski blagor vneto predstojništvo županije veliko dobriga storiti in vpeljati zamore, in de so taki skerbni župani in svetovavci za ljudstvo v resnici veliki dobrotniki.
P.