Od železne ceste

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
V spomin Andreja Smoleta Od železne ceste
(Poezije)
France Prešeren
Zapušena
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Bliža se železna cesta,
nje se, ljubca! veselim;
iz Ljubljane v druge mesta,
kakor tiček poletim.«

»Ak je blizo tista cesta,
moraš vzet' me, ljubček moj!
de, pogledat tuje mesta,
bom peljala se s teboj.«

»Sam se po železni cesti
vozil bom od nas do nas;
drugo ljubco v vsakem mesti
ímel bom za kratek čas.«

»Ceste tebi ne zapéram,
ne na Dunaj, v Gradec, v Trst;
ti pa mene pusti zméram,
pet 'mam boljših na vsak prst.«

»Ve Kranjice ste košate,
so prijazne Štajerke;
Trst dekleta 'ma bogate,
Dunaj zal' oblečene.«

»Smo poštene mé Kranjice,
vsak sleparček ni za nas;
mé pa hočmo bit ženice,
ljubce ne za kratek čas.«

»Ve si pa žel'te možičke,
ki ne stópjo z vójence,
zmeram vprežene osličke,
dolgočasne revčeke.«

»Tebe sla pa h krotkim ticam
vleče, buzakljunski kos!
Veter dal boš dvajseticam,
pricapljal nazaj boš bos.«

»Jaz popeljem se tje v Brno,
snubit Judnje kršene;
bom priženil z ženo črno
penezov na mernike.«

»Jaz pa iz domačih starcov
si moža zvolíla bom;
ímel bo ko peska dnarcov,
mene várval bo in dom.«

»Žene jaz ne bom zapiral,
bal ne bom se zanjo nič;
nje obresti bom pobiral,
živel brez skrbi ko tič.«

»Jaz pa hlače bom nosila,
gospodar bom čez mošnjó;
bom vabila na kosila,
kogar meni bo ljubó.«

»Varij! celi dan bo gódil,
vso noč kašljal stari mož;
bo te še od hiše spodil,
ak mu stregla prav ne boš.«

»Judnja je ko satan zvita,
kadar boš z njo zavozlan,
privošíla skoporita
komej ti bo sok neslan.«

»Torej bodi meni zvesta,
sej te ljubim le samó;
kje je še železna cesta,
koj mi v zakon daj rokó.«

»Tebi jaz ne bom nezvesta,
ljubček! ti si tiček zrel:
ko železna pride cesta,
varij, de ne boš mi ušel!«

»Po nji peljal te ženico
bom na Dunaj, v Gradec, v Trst,
zvesto kazat jim Kranjico,
ak ne bo na poti – krst.«

»Ak kaj tacga se napravi,
boš počakal, ljubček moj!
Vselej mož najmanj zapravi,
ak ženico 'ma s seboj.«