Od Črne prsti čez grebene na Rodico
| Od Črne prsti čez grebene na Rodico Maks Klodič |
Livški
| |||||||||||||
št. 1[uredi]
Krasnega poletnega dne sva mahnila prijatelj in jaz od ceste, držeče na Bohinjsko jezero, po lepi stezi skozi gozd proti Rodici (1964 m). Pot vodi ob suhem potoku in je prav lahka. Na Suhi planini, dve uri hoda od ceste, tam, kjer nehava gozd, se nahaja majhno prenočišče našega društva, kakor se pa vidi, uporabljajo kočico le pastirji, saj hodi tod bore malo turistov. Po kratkem počitku na zeleni trati kreneva, kakor nama ukaže kažipotna tabla na drogu, po markaciji proti sedlu med Bohinjem in Tolminskim.
A ne dolgo, in konec je najinemu gorskemu veselju! Že lezejo megle od juga črez rob. Sploh je ta kraj močno izpostavljen južnim vetrovom; saj je vse to gorovje pravi zid med severom in jugom. Dostikrat se dogaja, da so ti vrhovi docela v oblakih, a Triglavsko pogorje kipi čisto v temno-modro nebo. Jug in sever se srečavata v Bohinju. Tako tudi sedaj. Vreme se je izpreminjalo. Kaj naj storiva'? Nevarnosti ni nobene, poskusiva srečo!
Od okroglastega sedla sva šla polagoma navzgor proti vrhu. Megle so se vedno gostejše podile. Dospevši slednjič na Rodico, kjer je stal prevrnjen trigonometrični trikotnik, sva bila v vrtečem se belkastem soparu, ki se ni še za sekundo razkropil. Tu imaš razgled! Ali naj čakava, da se megla razprši? Bolj gotovo je, da se zgosti in da Rodica ne sname za danes več svoje kučme.
„Žalost in veselje hribolazca" — kako imenitne slike bi se dale napraviti s tem naslovom! Midva bi bila sedaj klasičen predmet za žalost, ker izteknila sva jo kar najslabše, veselje pa sva imela le zjutraj, ko naju je speljalo lepo vreme na led. A „bridke žalosti" ni bilo še konec. Povedati moram prej, da je stopati parkrat črez nizke holmce in majhne sedline po robu, predno dospeš na vrh Rodice. Nazaj grede prideva kmalu do prve sedline. Megla je gosta, da se 10 m predse ne vidi. Sedaj morava stopati zopet navzgor. Lezeva že dalje časa — čudno, nekako predolgo se nama zdi to navzgorje. Slednjič zagledava poteze drugega trigonometričnega trikotnika. Šment, kaj pa je to? Sva mari zagazila na kak drug vrh zahodno? Saj prej nisva videla nič takega daleč naokrog. In — hm, saj je ta trikotnik tudi prevrnjen. O, da bi te! Ni treba, da izrečno povem, da sva stala zopet na vrhu Rodice! Barometer najine dobre volje je kazal sedaj vihar; a nič ni pomagalo, tudi tuhtanje ne, kako se je nama to pripetilo. Sicer je bila stvar prav jasna. Na zahodnem boku vrha je namreč dolinica. Od one sedline sva šla po levem grebenu na vrh, po njem zopet nazaj in potem ne naravnost naprej, ampak v gosti megli po drugem grebenu onkraj dolinice zopet na vrh. Vedela sva že prej po zemljevidu za to dolino, a kdo naj bi bil prej mislil, da bi se moglo kaj takega primeriti! Kar se pa tiče markacije, ne more biti nepretrgana po takih tratah, koder je najti le težko večji kamen za barvo, tudi je pri lepem vremenu od Tolminskega sedla naprej res ni treba; prave poti pa tudi ni.
Zdaj pa počakajva nalašč, morda je bilo vse to migljaj dobrega gorskega duha, da se vreme zopet obrne na bolje! No, čakanje je pripomoglo le v to, da sva se slednjič prepričala, da sva se opeharila s čakanjem v drugič. Sedaj pa kreniva na kako drugo stran, da se že iznebiva Rodice! Hodiva torej le navzdol, da ne zalezeva zopet na kak vrh. A izteknila sva jo zopet prav slabo. Blodila sva v megli, zašla večkrat v zagate, plezala po stenah, skozi debelo grmovje, črez skalovje in prode ter dospela slednjič iz megle in kobacala brez poti črez drn in trn na cesto.
Kod sva hodila, bi tudi ob lepem vremenu ne mogel več dognati; gotovo hodijo po takih krajih le divje koze.
Takšna je bila prva najina hoja na Rodico.
Ker nama je izpodletelo, da bi videla razgled po leti, sva poskusila svojo srečo po zimi. Bilo je januarja meseca, mraz je pritiskal, da je vse pokalo. Toplomer je kazal — 14 °C. Sneg na vrhovih se je lesketal, kakor bi steklo odbijalo solnčne trakove — znak, da je sneg zmrzel in da drži kakor v dolini. Odrinila sva po isti poti proti Suhi planini. Gredoč kmalu nisva več čutila mraza. Res je, človek se spoti, a vsekakor se je nama zdelo čudno, da naju prav nič ne zebe. Sneg je držal toliko, da ni bilo treba ne derez ne krpelj. A čim više prideva, tem slabše je. Jug in oblački so zopet tu! Zato naju ne zebe, ker tukaj gori posebnega mraza ni več ali ga sploh črez noč ni bilo! Noge se začenjajo vdirati v sneg. Vendar je gotovo sneg po vrhovih trd, ker je najstarejši, in lesketanje je tudi zanesljiva priča. A za sedaj nama prede slaba. Krpelj nimava; kdo naj bi jih nosil s seboj pri tako stalnem lepem vremenu, sva si mislila pri odhodu. Kdor je poskusil, ve, kaj se pravi vdirati se v sneg.
Dospeva do strmine, visoke približno 60 m, ki sva jo po leti spravila podse v kakih desetih minutah. O poti ni sledu. Torej kar gori, kamor pride!
Za kolikor metrov zgaziva navzgor, za dvakrat toliko se vdereva zopet navzdol. Vzpenjaje se od debla do debla, dospeva slednjič za dobro uro na vrh. No, upehana sva bila dodobra in potratila sva tudi dokaj časa. Sneg pa je držal že bolje in nisva več gazila, ampak hodila.
Med drevjem na vrhu je ležalo razmesarjeno truplo vitke srne. Uboge živalce, koliko jih pogine po zimi! Sledov je bilo vse polno naokrog od lisic in drugih živali. Dospeva na plan planine. Res, sneg je bil tukaj vendar zopet trd. Natakneva si dereze. A kje so koče? Zagledava nekaj belih, nizkih kupov, v potezah podobnih streham. Ti kupi, vrhovi, vse belo na belem; res, bivališča Eskimovcev kje gori v Grenlandiji! Vse je pokrito z mrtvaško belo odejo, skoraj ni videti skale, le tupatam kako drevesce. Smrtna tišina, le kakšenkrat votlo šumenje vetra in tiho vrvenje pred njim se valečih ledenih snežnih zrn. Grozna samota!
Iščeva, kje bi našla varen kot za počitek. Prideva mimo kažipotne table, a ni je nad nama, ampak taji se pod snegom. Slednjič najdeva pod zunanjim vrhom koče prostorček. Zelo nerodno se je stiskati tukaj, a da le moreva skuhati gorek čaj in prigrizniti kaj in da nama veter ne pride do živega. Ko sva si privezala dušo, pomisliva, kaj storiti. Od ceste do sem sva hodila pet ur. Pri dobrem vremenu bi lahko še prišla na vrh, a ob takih okoliščinah — robovi so bili že docela v megli — ne kaže hoditi naprej; slabo vreme je po zimi vse kaj drugega nego po leti. Pri Rodici naju pač preganja smola. Tudi takrat nama je nagodila. A le počakaj, midva ne odnehava in ne odnehava; ako ni šlo v drugo, pojde v tretje! Še enkrat si globoko vtisneva v spomin divno zimsko sliko in odideva, koder sva bila prišla. Precej hitro sva dospela na cesto. Tudi druga tura na Rodico se nama je torej ponesrečila.
Klanjam se ti, o Rodica! Oprosti, da sem te smatral za goro brez pomena, da sem te žalil, rekši, da je pot lahka nate orjakinjo, nadkriljujočo vse gore vesoljstva, ki so nižje; tebe, ki si se rodila iz najčrnejših globočin triasnega morja, tebe, sodobnico noto- in mastodonsavrusov. Ali pa si naju vodila za nos, hoteč namigniti milostno, da se nama, tako imenitnima tlačiteljema gorskih vrhov, ne spodobi hoditi po dobrih potih, ampak koder je najslabše in najnerodnejše, koder živa duša ne hodi? Ako je tako, pa vedi, da se ti hočeva iznova bližati ponižno od tvoje družice Črne prsti, in če imaš le trohico človekoljubja, ubraniš naju v tretje smole!
(Konec prih.)
št. 2[uredi]
KONEC.
Julija meseca preteklega leta, ob veliki vročini in suši, sva se odpravila ob petih zjutraj v tretje proti Rodici. V dolini gosta megla; vse kaže, da bo lep dan. Kmalu sva bila nad meglo. Krasen pogled se nama nudi na Triglav, na nebo, čisto kot ribje oko, v dolini pa v vrveče belo valovje megle. Črez dve uri stopiva v Orožnovo kočo. Kako to dobro de, ako je na poti zavetišče, kjer se dobi vse, po čemer hrepeni hribolazčeva telesna stran! Na misel mi prihaja oni »gospod«, ki se je pozneje enkrat tako malo gentlemanski vedel v tej koči. Mož je bil na Črni prsti, odpočil se v koči, vpisal se v knjigo. Pri odhodu mu je moral oskrbnik opisati še natanko pot do Bohinjskega jezera. Ko je odhajal, ga je oskrbnik opozoril, da mu je plačati 40 h. »Kaj, kako to?« — »Prosim, gospod, ako vi te vsotice ne plačate, jo moram jaz, ker ste se vpisali v knjigo.« A nič ni pomagalo. Imenitni turist vstopi zopet, vzame knjigo, prečrta svoje ime in odide ponosno ob ne baš laskavih opombah mojih ogorčenih znancev. V knjigi se njegovo prečrtano ime vendar lahko čita. Res, mož je doma iz kraja, kjer ni gora in koč, a vendar — no, so pač »vse sorte« ljudje na svetu.
Od koče naprej je le kamenita pustinja, samotna in mrtva, in česar ti ni zabiti pri odhodu — povsem brez vode. Napolniva si torej vsak svojo čutaro, držečo po dva litra, naprtiva si še steklenico vina in hajdi naprej. Črez uro, ob devetih, sva stala na Črni prsti. Tam zahodno naju pozdravljajo razorane skale Visokega vrha. Novi vrh in rob, držeč na Rodico, nje vrha pa ni videti. Mahneva brez počitka naprej. Črez kamenato trato po južnem boku okroglastega roba, malo metrov pod vrhom, je hoja kaj prijetna. A rob postaja vedno ožji; slednjič se prikaže greben, kjer se shaja zahodno od Črne prsti proti severu ležeči postranski rob z glavnim in odkoder je že videti planino Osredke. Greben je na obe strani strm, po vrhu pa oster in skrajno raztrgan, dolg kakih 200 m. Oprijemava se skal, le počasi lezeva naprej. Tu morava plezati po vseh štirih, tam se drsati sede, zopet drugje se spuščati navzdol za kak meter, ker črez rob ne gre, sedaj pa stopati pokoncu, a vedno ostro skalovje v pesteh. Ta kos grebena je precej zamuden. Na koncu se vzdiguje vrh, zaznamenovan v zemljevidu s točko 1833 m. Pred njim postojiva, da razgledava pot. Črezenj ne bo treba hoditi, tudi bi ne imelo zmisla. Prvih 20 ali 25 m morava vsekakor navzgor, kajti ako bi hotela naprimer na levi naravnost naprej ob rebru, bi zašla v strmo viseče plošče, na katere pa naju prav nič ne mika. Na desni pa sploh ni mogoče obhoditi vrha, ker je tam na severu svet navpično odrezan. Morava torej tukaj navzgor, da dospeva nad plošče, in potem šele nad njimi ob rebru do roba onkraj vrha naprej. Svet, kamor nama je priti, je tako strm, da treba plezati; z visoko travo je obrastel, poln drobnega in velikega kamenja. Ravno to je zelo nerodno. Plezajoč moram stopiti na kamen. Otipljem ga, pa prej z nogo, da se prepričam, ali je —. Glej ga! Odskoči z vso silo in se zakadi navzdol, kakor da bi ga sprožil iz topa. Zdi se, kakor kako živo bitje! Za njim se udere cela gruča manjših kamenov. Vrvenje neha in zopet je tiho. Opreznost je pač prva reč v gorah! Ko dospeva više, res nisva vedela, kje bi se prijela — le ne za kak kamen! — in kako spravila nogo nad nogo in poleg druge. No, slednjič sva prelezla tudi ta svet in stopala zopet laže. Po precej kameniti strmini sva dospela preko rebra na okroglast rob in mahnila po lepi trati dalje. Grede si nabereva šopek prelepih planik in duhtečih murk. Planike so pokrivale trato kar na cele kvadratne metre. Sem prihaja pač še malo ljudi; kadar bode tekla nova železnica, vzame pa gotovo slovo divna samota teh gora.
Kmalu stojiva pred Visokim vrhom. Črezenj iti naju ne mika, na levi črez strme skladate skale ni mogoče; a na desni, to je na bohinjski strani, pa pojde izlahka. Prej pa sedeva malce in si privoščiva nekaj iz nahrbtnika. Proti severu gledava na Triglav, na Bohinj in pred sabo na Bukovsko planino, proti jugu pa v gost sopar, iz katerega se komaj razločujejo poteze hribovja. A čad stoji ne samo v daljavi, ampak tudi prav blizu, zaganja se črez robove na sever, nad njimi pa se ustavlja kakor odrezan, topeč se, komaj da doseže vrh. No, da le megel in oblakov ni videti, huda vročina se že prenaša.
Črez raztrgano skalovje in meli ubereva potem pot v smeri na rob med Visokim vrhom in Novim vrhom (1969 m). Videti je bilo namreč že od tukaj, da se ta vrh severno ne da obhoditi. Ko prideva tja na rob, si bova že razgledala, kako naprej. In res, na srečo je od roba naprej južna stran precej pripravna. Po ne prestrmem rebru, tupatam plezaje črez skale in okoli njih in črez dobre police, dospeva zopet na rob ob zahodnem boku Novega vrha. V dolinici pred sabo zagledava tropo divjih koz. Naju videti in z ropotom izginiti črez skalovje in stene, je zanje le stvar malo sekund. Ko gleda človek te živalce, s kako lahkoto se gibljejo po takem svetu, skoraj da ga zapusti volja in gorečnost, hoditi v gore. Nasprotno pa je vendar gotovo, da je bil človek že na gorskih krajih, kamor divja koza svoje žive dni ne more. Severno od Novega vrha se vzdiguje, kakih 800 m oddaljen, predvrh. Vidi se v Bohinju od vseh strani, razgled na dolino je z njega gotovo obsežen. Mikalo naju je nanj, a preveč časa bi potratila in tudi ni bil v programu. Na levi je več dolinic, bolj ali manj še s snegom napolnjenih.
Sedaj stojiva na robu, ki drži naravnost na Rodico. Že razločujeva prevrnjeni trikotnik. No, že smeva reči, da nama takrat ni izpodletelo. Kar po robu naprej in kmalu sva tam. Ker je rob preveč razjeden, se spuščava na primorski strani malo navzdol. Tako prideva brez posebnih težkoč precej hitro dalje. Še par sto metrov daljave, še par minut, zavriščeva in — stojiva pred globoko, strmo zarezo na robu! Razočarana gledava to jamo, Rodica se nama pa zopet smeje! Veselila sva se zmage malo prezgodaj, tu je sedaj plačilo. No, nič ne de, zakasnila se bova za 30 ali 45 minut. V zarezo in onkraj naravnost navzgor se ne more. Na desni je prepad. Vidiva tam neke police, a ne ugajajo nama. Na levi, to je na jugu, so zopet plošče. Odločiva se zanje. In prav sva ukrenila. Povedal mi je namreč znanec, ki je pozneje hodil našo pot in se spustil na one police, da je iztaknil prav slabo. Naprej ni mogel, zato se je prijel na pripravnem mestu za vogel roba ter napravil vzporo nanj v zarezo. In malo je manjkalo, da ni storil žalostnega konca, ker mu je vzpora skoraj izpodletela! No, mene taka telovadščina prav nič ne mika; ako bi bil jaz zagazil takrat na ono mesto, bi se bil raje vrnil, nego poskušal kaj tako vratolomnega.
Spustila sva se torej na levi črez skalovje navzdol in stopala potem pod zarezo črez plošče. Svet je tod skladen, vsak sklad je plošča, ena pokriva drugo kakor skriljavci na strehi, le ne od zgoraj navzdol kakor pri strehi, nego od leve na desno. Nagnjene so pa tudi dovolj. Sedeva in drsneva čreznje, le tupatam se morava zanašati na trenje, ker ni kam prijeti se. Vesela sva, ko dospeva na ono stran zareze; tu splezava zopet na rob. Sedaj pa imava pred očmi vsak kamen ostalega roba, sedaj ne more več biti razočaranj, in kar v naskoku hitiva črez ostro skalovje in zmaga je danes najina!
V tretje stojiva sedaj na Rodici in razgled, ki naju je mikal toliko, se nama nudi. Seveda, danes nama razgled ni bil kaj novega, saj je skoraj po vsem potu od Črne prsti sem isti. Radi njega samega se ne izplača taka hoja; morda pa je vredno hoditi na Rodico naravnost po navadni poti od ceste. Pogled na Triglav je tu lepši nego od Črne prsti, ni pa tukaj odprtega vida na Bohinj. Vidi se samo vzhodni kos jezera in srednjevaška dolina. Zanimiva pa je v zemljevidu z »Vareč dolina« vpisana dolinica severno pod robom Rodice. Kako lepo bi bilo, ako bi bila jezero! No, mogoče, da je bilo tudi nekdaj tako. Zahodno se razločujejo vrhovi tja do Škrbine bolje nego od Črne prsti, vzhodno pa se vidi seveda manj daleč, ker so vmes vrhovi, ki sva jih bila ravno obhodila. Južno pod rebrom našega vrha je videti lepo ležečo vas Nemški rut in zeleno hribovje dalje na jugu — kako daleč, nisva mogla razločiti radi čada, čeprav ga je bilo v bližini manj nego prej.
Od Črne prsti sem sva hodila z enkratnim počitkom štiri ure. Kdor hoče priti od Črne prsti na Rodico po pripravnejši poti, naj hodi po stezi, ki drži preko reber kakih 300 m pod robovi, in tudi veliko manj časa bo potreboval. A mnogo zanimivejša je bila najina pot. Povsod, pri vsakem ovinku, pri vsakem vrhu se kaže kaj novega v bližini, nova perspektiva v daljavi, tako razgledna pa seveda spodnja pot ni.