Ocvrtje

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ocvrtje.
Anonimno
Izdano: Domoljub 14. maj 1890 (3/10), 102—106
Viri: dLib 10
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Nič posebnega, nenavadnega ni na mizarskem mojstru Petru; opravlja pridno svoje rokodelstvo in zraven tega oskrbuje še lepo kmetijo, katero je priženil. Hiša njegova stoji blizo velike ceste, koder je vedno videti mnogo raznovrstnih popotnikov. Sosedje njegovi Petra spoštujejo; rad zasluži, tako sodijo o njem, pa tudi drugim privošči košček kruha; ni ravno najbolj radodaren, vendar noben revež ne gre brez darú od njegove hiše. V tem oziru ima neko posebno svojo »muho«.

Kadar koli namreč pride po veliki cesti kak rokodelski pomočnik ter se oglasi v delavnici pri mojstru Petru za dar, vselej mora popustiti hišna gospodinja, skrbna žena Marta, svoje delo in nevtegoma mora rokodelcu napraviti »ocvrtje« iz jajec. Tako hoče Peter imeti in on mora že vedeti zakaj. Marsikak rokodelec se začudi, ko poprosi darú ter mu mojster Peter reče, da naj počaka »ocvrtja«, ki se zanj takoj pripravi. Nekateri popotni pomočniki, ki ne poznajo šegavega Petra iu ki menijo, da se iz njih norčuje, ocvrejo jo po cesti naprej, veseli, da se jim ni prigodilo nič hujega. Kdor pa je verjel gospodarju ter se vsedel na klop pred hišo ali po zimi počakal v gorki delavnici, pred njim je kmalu prijetno zadišal »ocvrt« in slišal je prijazno povabilo mojstra Petra, da naj se le pokrepča s tečno hrano za daljno pot.

»To je pa tako, kakor pri nas v največjih praznikih,« govoril je nekega dne sam seboj lončarski pomočnik, ko se je poslovil od gostoljubnega mizarja, »ko bi bilo takih hiš veliko ob veliki cesti, tedaj bi se nam rokodelskim popotnikom bolje godilo, kakor se nam navadno godi. Kako redek je košček kruha, ki ga dobim in koliko bolj redka je še prijazna beseda, prijateljski obraz, ki jo slišimo, ki ga vidimo na potu od nemila do nedraga.« — »Ha, ha, proč danes s takimi mislimi. Bog živi mojstra mizarja in njegovo skrbno gospodinjo; izvrstno »ocvrtje« dobi se v njih gostoljubni hiši!« In vesel ter zadovoljen je žvižgal rokodelec svojo pesmico, pozabil vseh svojih britkosti ter brezskrben hitel po cesti naprej, češ, Bog ima še mnogo dobrih ljudi na svetu.

Vsakemu popotnemu rokodelcu je dobro dišalo »ocvrtje« v Petrovi hiši; a zvedel vendar nobeden ni, zakaj ga je dobil. S teboj, dragi bralec, bo danes ravno narobe; ti tukaj ne boš dobil »ocvrtja«, a zvedel boš, zakaj ga mojster Peter oskrbi vsakemu popotnemu rokodelcu. Tako »ocvrtje« je namreč pripomoglo, da je Peter priženil svojo sedanjo lepo kmetijo; zgodilo se je to natanko, kakor ti hočem sedaj povedati:

V tej hiši cvrla je neko nedeljo, bilo je ravno cerkveno »žegnanje« ali proščenje, ali somenj, kakor drugod pravijo, že bolj poštama gospodinja po končanem cerkvenem opravilu v ponvi na ognjišču; tak dan je bilo treba seveda pošteni in pridni družini kaj boljšega pripraviti. Ko je delo dovršeno, postavi gospodinja ponev od ognja na ognjišče ter gre v hišo, da pregrne mizo in jo napravi. Družina je bila zbrana na vrtu v senci pod košatim orehom. V tem stopita v vežo dva rokodelska popotnika hoteč prositi božjega darú. Nikjer ni bilo nobenega človeka, le »ocvrtje« jima je tako prijetno in zapeljivo dišalo z ognjišča.

»Nikjer nobenega?« pravi prvi bolj tiho; najbrže se je bal, da bi ga kedo ne slišal.

»Tiho bodi,« pravi drugi, »nikjer ni nobenega, gotovo so vsi pomrli in mi, ki smo živi, smo njih dediči!« V tem pa urno zagrabi ponev z ognjišča in bliskoma jo švigneta z »ocvrtjem« čez cesto v bližnji gosto zaraščeni gozd. Ko se čutita dovolj varna, sedeta na mehek mah ter začneta iz ponve pobirati lepo dišečo in okusno napravljeno jed. Bilo jo je za celo družino; jedla sta, kolikor sta mogla; le žal jima je bilo, da je danes tako majhen njih želodec, ki je sicer vedno tako prazen in prostoren. — Slaba vest pa, da sta kradla, napravila jima je velik strah; blizo grma, za katerim sta se skrivala, nekaj zašumi in mislila sta za trdno, da so jih gotovo iz hiše zasledili. Prepozno je bilo, da bi bila bežala, le bolj tesno se še skrijeta za grm. Strah njujin je bil prazen. Po gozdni stezi jo namreč primaha mlad rokodelec, hotel si je po bližnjici skozi gozd prihraniti lep kos zavite ceste. — »Nič hudega ni,« pravi prvi, »ta je eden naših vrstnikov, malo majhen je še, najbrže je še le izlezel iz gnjezda in je to njegova prva pot po svetu. Ta gotovo tudi ni sit in zanj bi bilo ocvrtja še dovolj.«

»He, he, prijatelj, kam tako hitro in moško? Sedi k nama v senco; glej, kako dobro kosilo te čaka. Kmet tam-le v bližini, kmalu prideš do njega, ima danes gostje in ko sva ravno mimo prišla, je tudi naju pogostil ter nama dal dobro kosilo, katero to v senci povživava, a mož je bil predober, dal je nama preveč, sedi torej sem-le v senco in povžij, kar je nama ostalo, saj gorkega danes še gotovo nisi imel v želodcu.«

Z nekim strahom se jima približa mlad tujec in ker le silita vanj, sede k njima na mah, vzame iz svoje torbe žlico ter začne pobirati kosce iz ponve.

»Glej ga, glej,« pravi eden rokodelcev, »ti pa še žlico nosiš seboj; gotovo k nisi bil daleč po svetu?«

»Danes je četrti dan.,kar sem od doma,« pravi vprašani, »in prvi dan, ko imam nekaj gorkega v želodcu. Bog vama povrni, draga prijatelja vajino prijaznost!«

»Kaj se boš nama zahvaljeval? Hvala gre le onemu kmetu, ki je hotel, da se tudi mi poveselimo ob cerkvenem žegnanju. Toda nekaj moraš storiti za plačilo, da si se najedel.«

»Vse rad storim, ako le smem in je meni mogoče,« pravi mladi rokodelec.

»Glej,« reče mu eden prvih dveh, »midva sva ponev z jedjo sem prinesla, ti jo moraš pa nazaj nesti in se tudi v najinem imenu spodobno zahvaliti za dobro kosilo. He, Adam ali boš nesel?«

»Jaz nisem Adam, ampak Peter in prav rad to storim, saj pot me vodi tako memo hiše.«

Naš novi znanec Peter, kakor vidimo, je bil še le od doma, ni še nič poznal, kako zviti in prekanjeni so mnogi rokodelski pomočniki vzlasti na potih, zato je vzel vse za resnico, kar sta mu starejša tovariša-lisjaka trobila na ušesi. Poštenemu mladeniču ni prišlo na misel, da bi bila mogoče tovariša ukradla to jed.

Bili smo priče, da se popotnikom v gozdu ni slabo godilo; bolj čudno pa se je plela stvar pri bližnjem kmetu. Ko je namreč gospodinja pripravila na mizo ter skozi okno poklicala družino kosit, vrne se v vežo pred ognjišče ter hoče vzeti ponev z jedilom ter je postaviti v ponvi na mizo, da jed ostane bolj gorka. Kdo bi popisal, kako se je čudila in jezila gospodinja, ko ni bilo nikjer ponve na ognjišču; družine pridejo v hišo in se še bolj čudijo, ko jim mati pove, da jim nima kaj dati na mizo, da morajo nekoliko počakati. Oče je stopil iz hiše okoli voglov ter gledal, kje bi zasačil nepovabljenega gosta. Nikjer ni bilo videti ničesar.

»Ali nisi nobenega videl?« ga vpraša gospodinja.

»Nikjer ni nikogar; ej pa kaj, Bog mu blagoslovi, kdor je, naj ima danes tudi žegnanje kakor mi, ti nam pa hitro kaj novega pripravi!« — Gospodinja pa se ni dala tako hitro potolažiti. »Saj mi ni nič za tisto jed; pa to ne gre, da bi kdo segal v moje pravice. Ti »vandravci,« vedno jih je vse polno in nobena reč ni varna pred njimi. No, pa jed naj bo že, kjer hoče, le za ponev mi je žal, ki je vendar precej vredna. Pojdite še v bližnji gozd pogledat čez cesto, tam mora gotovo biti tat še skrit.«

Ko so o tem še nekaj časa besedovali in ko je gospodinja pripravljala že drugo jed, vstopi brezskrbno v hišo naš znanec Peter s prazno ponevjo. — »Tukaj je ponev,« pravi Peter, nič hudega sluteč, »Bog vam povrni vašo dobroto in vam daj še veliko tako veselih »žegnanj« doživeti, kakor letos!«

V tem pa je že toča sula na Petra; skoro ni imel več časa spregovoriti zadnjih besed. Od ene strani ga je strojil gospodar, od druge ga je obtepavala gospodinja.

»Ti predrzni potepin, kaj so te krasti doma mati učili, in sedaj se še iz nas norčuješ?« Nič niso hoteli poslušati Petra, da je nedolžen, da on ni ukradel ponve, da mu je vse to neznano in ne vem, kako bi se mu bilo godilo, ko bi mu ne bila priskočila na pomoč domača hči.

»Nehajte tepsti reveža, morda je pa le nedolžen,« hudovala se je nad stariši in dosegla, da je bil Peter rešen iz hudih klešč. Potem mu je bilo še le mogoče dopovedati, kako je res prišel do tega. Ker je Peter tako nedolžno pripovedoval in ker je vest očetu in materi očitala, da sta se v jezi prenaglila in ker sta se v tistem trenotku prikrohotala naša prejšnja znanca mimo hiše, zato so spoznali, da je Peter nedolžen.

str. 106 - nejasno