Obuti maček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
PASTIRICA DROBTINICA
Kristina Brenk
Spisano: Damjana Nišandžić in Nina Popović
Izdano: (COBISS)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 50%.svg To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Neki mlinar je zapustil svojim trem sinovom samo mlin, osla in mačka. Fantje so si premoženje brž razdelili. Klicali niso ne notarja ne pravdarja — vedeli so, da bi bili sicer kmalu ob vso bore dediščino. Najstarejši je dobil mlin, drugi osla in najmlajšemu je ostal maček. Prav najmlajši se ni in ni mogel potolažiti, da je podedoval takšno revščino. »Moja brata,« je govoril, »si bosta lahko pošteno služila kruh, če bosta skupaj delala. Ko bom pa jaz pojedel mačka in si naredil kučmo iz njegovega kožuščka, bom moral umreti od lakote.« Maček ni pokazal, da razume, kaj fant govori. Ko pa je fant končal, mu je rekel s pomenljivim in resnim glasom: »Nikar ne žalujte, gospodar. Samo vrečo mi priskrbite in par škornjev mi dajte delati, da se bom lahko zrinil v goščo. Videli boste, da vaš delež ni tako zanič, kakor si mislite.« Mladi mačkov gospodar sicer ni dosti verjel tem besedam. Videl pa je le, da je maček od sile gibčen, najsi je že lovil podgane in miši, se obešal za noge ali pa se skrival v moko in ondi prežal. Zato je kar upal, da mu bo maček v njegovi revščini pomagal. Ko je maček dobil, za kar je bil prosil, se je čedno obul, si obesil vrečo okoli vratu, zagrabil oba konca vrvce s sprednjima tacama in jo mahnil v ogrado, kjer je bilo veliko domačih zajcev. Nasul je otrobov po tleh in natlačil zelenega mlečka v vrečo, se stegnil, ko da je mrtev, in čakal, kdaj bo kak mlad zajček, ki še ne pozna dosti zvijač tega sveta, zlezel v vrečo, da bi si privoščil dobroto v njej. Komaj je legel, že mu je uspelo. Mlad, lahkomiseln zajček se je zrinil v vrečo. Maček je potegnil za oba konca vrvce, zgrabil zajčka in ga brez usmiljenja stisnil. Ves srečen nad svojim plenom je odšel h kralju. Zahteval je, naj ga spustijo predenj. Spremili so ga v kra¬ljeve sobane. Vstopil je, se globoko priklonil in rekel kralju: »Veličanstvo, izročam vam zajca, ki mi ga je dal gospod grof Karabas,« — to ime si je izmislil za svojega gospodarja — »naj vam ga poklonim v njegovem imenu.« »Reci svojemu gospodarju,« je odvfnil kralj, »da se mu zahvaljujem in da me je razveselil.« Drugič je maček šel in se skril v žito. Tudi ondi je nastavil svojo vrečo. Ko sta zašli vanjo dve jerebici, je vrečo zadrgnil in pobral obe. Odnesel ju je h kralju in mu jih poklonil, kakor je bil storil z zajcem. Kralj je z veseljem sprejel tudi obe jerebici in naročil, naj dado mačku piti. Dva ali tri mesece je nosil maček kralju venomer kakšen dar z gospodarjevega lova, kakor je pravil. Ko je zvedel nekega dne, da se bo peljal kralj na sprehod ob reki in da pojde z njim njegova hči, najlepša kraljična daleč naokoli, je rekel svojemu gospodarju: »Če boste storili, kakor vam svetujem, vam sreča ne uide: pojdite se samo kopat v reko, na kraj, ki vam ga bom pokazal, in pustite me, da vse drugo sam napeljem.«


Mlinarjev sin, ki je bil poslej grof Karabasrje storil, kar mu je svetoval maček. Še sanjalo se mu ni, čemu vse to početje. Medtem ko se je kopal, se je kralj pripeljal mimo in maček je začel vpiti na ves glas: »Na pomoč! Na pomoč! Gospod grof Karabas se potaplja!« Ko je kralj zaslišal to vpitje, se je sklonil iz kočije. Ko je spoznal mačka, ki mu je prinesel že toliko dobrot v dar, je velel strežajem, naj gredo gospodu grofu Kara-basu brž na pomoč. - Medtem ko so vlekli po sili grofa iz vode, je stopil maček h kočiji. Rekel je kralju, da so se priplazili tatovi ta čas, ko se je njegov gospodar kopal, in mu odnesli obleko. Niti vpitje jih ' ni prepodilo, ko je na vse grlo klical: »Tatovi! Na pomoč!« Obleko je bil namreč spravil pod veliko skalo. Kralj je pri priči ukazal služabnikom, naj hite po najlepšo njegovo obleko za gospoda grofa Karabasa. Mladega grofa je na vso moč miloval in ker je lepa obleka, ki si jo je ta nadel, povzdignila njegovo postavo — bil je namreč lep in postaven fant — je bil kraljevi hčerki močno všeč. Komaj jo je dvakrat ali trikrat spoštljivo in nekoliko prijazno pogledal, že se je vnela zanj. Kralj je hotel, naj prisede v kočijo in naj se z njima popelje na sprehod. Maček je bil nadvse srečen, ko je videl, da teče vse po maslu, in je urno zdirjal naprej. Naletel je na kmete, ki so kosili senožeti. Rekel jim je: »Dobri ljudje, če ne porečete kralju, da je to senožet gospoda grofa Karabasa, vas zmeljem v sončni prah!« Kralj je res vprašal kosce, čigava je senožet, ki jo kosijo. Vsi hkrati so odgovorili: »To je senožet gospoda grofa Karabasa!« Zakaj ustrašili so se mačkove grožnje. »Lepo posestvo imate,« je rekel kralj grofu Karabasu. »Kakor vidite, veličanstvo!« je odvrnil grof. »Tale senožet mi vrže sleherno leto obilo sena.« Maček je venomer dirjal pred njimi. Naletel je na žanjice. Rekel jim je: »Ljube žanjice, če ne porečete kralju, da je to žito gospoda grofa Karabasa, vas zmeljem v sončni prah!« Kralj se je hip nato pripeljal mimo. Rad bi bil vedel, čigavo je žitno polje, ki se je razprostiralo pred njim. »To je polje grofa Karabasa!« so hitele žanjice. Kralj se je tega z grofom vred razveselil. Maček pa je dirjal pred kočijo in naročal venomer isto vsem, ki jih je srečaval. In kralj se je čudil velikemu premoženju grofa Karabasa. Maček je dospel nazadnje pred lep grad, čigar go¬spodar je bil najbogatejši ajd, kar jih je kdaj koli živelo. Vsa zemlja, koder se je vozil kralj, je spadala namreč k temu gradu. Maček je skrbno povprašal, kdo je ta ajd in kaj zna. Hotel je, naj ga spuste predenj, čaš da noče iti mimo njegovega gradu, ne da bi se mu poklonil in ga pozdravil. Ajd ga je sprejel z vso vljudnostjo, ki je je ajd zmožen, in mu ponudil stol. »Pravili so mi,« je začel maček, »da se lahko spreminjate v katero koli žival, da postanete lahko — postavim — lev ali slon.« »To je res,« je odgovoril ajd osorno. »Čakaj, da ti dokažem, se bom spremenil v leva.« zadnjo ped platna — in šele zvečer je doumela beračeve besede. Saj v naglici in zavzetnosti ni imela niti toliko časa, da bi pomislila, od kje je prišlo toliko dišečega belega platna v njeno čumnato. Zvečer, ko je vrnila mero, je povedala bogati kmetici, kako je na beračevo besedo dobila ogromno platna. Čim je bogata kmetica to slišala, je ukazala hlapcu: »Brž vprezi konja in pripelji berača. Revežu moramo pomagati!« Hlapec se je moral odpeljati in naslednji dan je v neki vasi našel berača. Ta sprva ni hotel z njim, šele ko ga je hlapec milo prosil in rekel, da brez njega ne upa nazaj, je prisedel na voz. Kmetica ju je sprejela nadvse prijazno. Berača je peljala v najlepšo sobo in ga gostila in pojila. Tako dobro se možu še nikoli ni godilo. Jedel je, pil in spal, koliko je mogel. Še mislil ni, da bi zapustil gostoljubno hišo. Kme¬tico pa je potrpljenje že minevalo. Seveda, spoditi ga ni mogla. Kako se je preračunljiva in lakomna ženska razvese¬lila četrtega dne zjutraj, ko se je berač jel poslavljati. Ker je šel k vratom in molčal, ga je sama vprašala: »Kaj bom pa danes delala ?« Berač ji je odgovoril: »Kar boš delala, delaj do večera.« Kmetica je stekla v hišo, da bi poiskala mero in začela meriti platno. »Ej, prej moram še pošteno zajtrkovati,« ker bom cel dan brez hrane. Brž si je ocvrla jajca in nato jih je cvrla ves dan, dokler ni sonce zašlo, da je izpraznila shrambo do zadnjega jajca. Prav ji je bilo. Prav se ji je zgodilo!


Finska pravljica