Obrnjena slika
| Obrnjena slika Olga Gutman |
| |||||||
Neke poletne noči, ko je sijala polna luna, Tonček m m ni mogel zaspati. Premetaval se je z boka na bok, strmel v strop, zatiskal veke, a zaman. Spanec je nekam odšel, morda na potep, na Tončka pa je pozabil. Ko je Tonček spoznal, da je ves trud po spanju brez uspeha, je vstal. Ogrnil si je haljo in odšel v očetovo delovno sobo. Usedel se je pred računalnik in začel pritiskati na tipke. Pritiskal je tipko za tipko in ko bi se na ekranu morala pojaviti figurica znane igrice, je zagledal nekaj čisto drugega. Na ekranu se je pojavila podoba možička. Glavo je imel veliko mnogo preveliko za drobceno telesce in bil je prozoren, kot da bi bil iz stekla. Iz glave so mu levo in desno štrlele tipalke, podobne antenam. Oči, usta in nos so bili, kot bi jih narisal sosedov Rokec, ki hodi v vrtec, samo črta. Roke in noge pa so bile kot suhe rogovile.
"Kakšno spako sem le to priklical iz računalniko¬vega spomina," se je hudoval Tonček.
Čudna podoba pa je nakremžila tanka usta in stisnila oči v dve tanki reži in spregovorila s kovinskim glasom, značilnim za elektronska bitja in robote:
"Kaj se pa jeziš in me zasmehuješ, Tonček? Saj nisem jaz kriv, če sem tukaj. Ti si me poklical. Nase se jezi. Danes si prava sitnoba. Ne moreš spati pa svojo jezo stresaš na druge. Jeziš se na luno, zakaj sije, pa na zvezde in na vse, kar ti pride na pot. Jeznoritež si in nergač, da veš."
"Kdo si in od kod si prišel, da me tako dobro poznaš?"
"Tvoja obrnjena slika sem in ime mi je kečnoT, z velikim T na koncu. Moj dom so računalniška pro¬stranstva."
Tonček je poslušal in strmel v podobo pred seboj, da je celo pozabil zapreti usta. Še bolj se je začudil, ko je končno stopil z ekrana na mizo in z mize na tla. Sprehodil se je po sobi in obhodil vse štiri stene in se ustavil pred Tončkom. S tankima rokama je naredil nekaj nenavadnih kretenj in izpustil nekaj rudnih glasov, takih, kakršne slišimo, ko izbiramo program v računalniku. Potem je začel rasti in se večati. Rastel je in rastel tako dolgo, da je stal s Tončkom ramo ob rami enako velik.
"Vidim, da ti je dolgčas. Pojdiva se igrat!" je spregovoril.
Povabilo k igri je Tončka malce pomirilo, čeprav so mu prej že začeli vstajati lasje od strahu. In začela sta se igrati. Najprej sta igrala šah, potem človek ne jezi se in še druge igre. A čudno, v nobeni njuni igri ni bilo zmagovalca, vse so se končale z neodločenim izidom.
Ker sta se takih iger kaj kmalu naveličala, sta se začela loviti. Toda tudi pri tem ni šlo vse gladko. Namesto da bi stekel vstran, se je kečnoT vsakokrat pognal proti Tončku in se zaletel vanj. Še sreča, da je bil kečnoT mehek in neoprijemljiv, kot senca, da bušk ni dobil nobeden. Pa sta se kmalu naveličala tudi te igre. Upehana sta sedla na preprogo in brez besed strmela drug v drugega.
Čez čas je Tonček ves zadihan spregovoril:
"Neverjetno, nič nama ne gre od rok, noč pa je še tako dolga in spanca ni od nikoder."
"Veš kaj, Tonček, odpraviva se midva ponj, če ne pride on k nama."
"Saj bi šel, toda kako naj grem, ko ne vem, kje je? Niti tega ne vem, kakšen je in kje je doma. Kako ga naj potem najdeva?"
"Nič ne skrbi, ga bova že našla, pa čeprav ne veva, kakšen je in kje je doma. Pojdi z menoj in videl boš, da bo vse prav," ga je tolažil in mu prigovarjal kečnoT.
Kaj naj bi Tonček storil drugega kot pristal, da kreneta na pot. Zaspati ni mogel. Luna je sijala kot za stavo in ga motila. Pred seboj je imel še tako dolgo noč. Prikimal je in rekel:
"Prav, pa pojdiva. Samo da ga najdeva in se še o pravem času vrneva.
KečnoT je stopil pred Tončka in se mu globoko zastrmel v oči. Dvignil je suhe ročice v zrak in rahlo ukrivil prste, da so bili videti kot kremplji ptice roparice, ki se pripravlja, da zagrabi plen. Mrmral je, kot da nekaj govori. Toda Tonček ga ni nič razumel. Naenkrat je občutil, da mu telo postaja čedalje lažje, obenem se je začel tudi manjšati, z njim pa tudi kečnoT. Ko sta bila velika le še kak centimeter, ju je neznana sila dvignila s tal. Zaplavala sta po zraku proti mizi, prek tipkovnice in naravnost na ekran računalnika. Za trenutek sta obmirovala na ekranu. Potem ju je zagrabila neka čudna sila, kot da bi ju zajel zračni vrtinec, in pogrezala sta se vedno globlje v mrak in temo pa zopet v mrak. Nazadnje sta pristala v svetlobi računalniških prostranstev.
Tonček je pogledoval v levo in desno, da bi ugotovil, kje je. Hribi so se v daljavi bleščali, kot bi bili iz samih kristalov. Tla pod njegovimi nogami so bila taka, kot da so iz samih smaragdov. Nikjer ni bilo drevesa, nikjer cveta. Hiše so bile prozorne kakor iz stekla, da si lahko videl vanje. V njih so bile postelje, ki niso bile postelje, mize, ki jih nisi mogel otipati, in ljudje, ki so bili le sence. Ko je Tonček premagal prvi val presenečenja, so mu noge kar same od sebe krenile naprej. Pa tudi kečnoT je spregovoril in ga povabil:
"Pridi, greva vprašat otroke, ki se igrajo na trati. Mogoče nama bodo znali povedati, kje je tvoj spanec."
Šele sedaj je Tonček opazil skupino otrok, ki pa niso bili otroci, temveč le njihove sence, in podobe predmetov, ki jih je lahko videl, če pa se jih je dotaknil, je zadel v prazno. Otroci ali bolje njihove senčne podobe so tekale po travniku, ki tudi ni bil travnik, kot so travniki v resnici. Bila je le zelena koprena, podobna meglici.
Približala sta se jim.
"Hej, otroci!" jih je ogovoril kečnoT. "Ste morda videli Tončkovega Spančka?"
"Mi? Ne. Danes še ni šel tod mimo," so odgovorili vsi v en glas.
"Pa pojdiva dalje! Mogoče nama bo govoreče drevo znalo povedati, kod se potika tako dolgo tvoj Spanček."
In šla sta naprej. Prehodila sta tri travnike, sedem vrtov in devet polj. Tam daleč, čisto zadaj, na koncu računalniškega obzorja, je pred obzidjem starega gradu rastlo mogočno drevo. Njegovo deblo je bilo iz jantarja, njegovo listje so bile tanke smaragdne ploščice in cvetje so bili pravi brušeni diamanti, ki so v soju luninih žarkov žareli v mavričnih barvah. Tonček ga je gledal In gledal. Ni mogel odmakniti pogleda od njegove krošnje, tako lepa se mu je zdela.
"Dober dan!" ga je pozdravil kečnoT. "Si mogoče videlo Tončkov spanec?"
Drevo je nekoliko privzdignilo spodnje veje, kot da bi si hotelo natančneje ogledati prišleca, in nato spregovorilo s kovinskim glasom:
"Nisem. Vsak dan pešači tod mimo. Danes pa ga še ni bilo. Ne vem, kod hodi, kaj ga je še zadržalo. Pojdita v grad in vprašajta deda Vseveda. Mogoče on ve, kod se potika. Le kaj misli ta Spanec, da zamuja Mi računalniški ljudje, smo vendar točni, točni…"
Tonček in njegov dvojnik ga nista več poslušala. Že sta jo mahala proti grajskim vratom. Na njih je viselo sedem ključev, ki pa niso bili ključi, temveč le njihove sence Ključe sta vzela in z njimi odprla sedem vrat Ko sta odprla sedma vrata, sta stopila v prečudovito svetlo dvorano, odprto na vse strani in iz nje si videl vse celine na Zemlji: Evropo z njenimi planinami rekami, vasmi in mesti. Ameriko z njenimi stolpnicami, ki so se z ravnimi strehami skoraj dotikale nebesnega svoda. Afriko z mogočnimi prostranstvi peščenih planot in nepreglednimi pragozdovi. Avstralijo z njenimi stoterimi čudesi. Če si bolje pogledal, si opazil, da so tudi to le njihove senčne podobe v malem.
Sredi dvorane je stal prestol iz dragega kamenja, ki se je bleščalo, da je kar vid jemalo. Na njem je sedel starček ki se mu je brada devetkrat ovijala okrog kolen. Roke so mu počivale na kolenih. V levici je držal luno, v desnici pa sonce.
Ko sta stopila pred njega, se mu je kečnoT globoko m spostljivo priklonil. Tonček je storil enako ne da bi pomislil in se vprašal zakaj, kajti nekaj čudnega ga je sililo, da je počel vse, kar je delal kečnoT. Preden je kateri od njiju utegnil kaj spregovoriti, se je oglasil starček:
"Vem, kdo sta in po kaj sta prišla. Tonček, tvoj Spanček je zašel v vrt pozabe. To je kraj, ki se ga vsi računalniški ljudje izogibajo. Kajti če kdo po naključju zaide vanj, pozabi na vse in ostane tam. Sedaj je v vrtu pozabe in pozabil je na vse, celo na to, da mora otroke zazibati v sen in da otroci brez njega ne morejo zaspati. Tukaj imata ribiško palico. Pojdita do meje vrta pozabe. Na trnek ujemita Spanec in ga potegnita preko meje. Čim bo čez mejo, se bo spomnil, kaj je njegova dolžnost."
Ko je starček umolknil, sta odšla. Ni jima bilo potrebno spraševati za pot, kajti noge so ju kar same nosile k vrtu pozabe.
Vrt pozabe je ležal sredi prečudovite doline. Okrog in okrog so ga obdajale kristalne gore. Kako čudovite stvari so bile v njem. Le malo je manjkalo, da tudi Tonček ni zdrsnil vanj. To bi se prav gotovo zgodilo, če ne bi priletel črni krokar Spomin in vsakega, Tončka in kečnoTa pošteno kavsnil s kljunom, rekoč:
"Kaj pa zijata? Sta mar pozabila, po kaj sta prišla?"
Tonček se je v trenutku spomnil, po kaj je prišel. Vrgel je trnek in ta se je zasadil Spančku, ki je stal sredi vrta kot okamnel, v hlače na zadnji plati. Potem sta Tonček in kečnoT vlekla na vso moč. Ze je kazalo, da ne bosta uspela. Pa jima je priskočil na pomoč Spomin. S skupnimi močmi so Spančka potegnili prek vrtne meje. Čim je pristal izven meje vrta pozabe, se je spomnil, kaj bi moral narediti. Zato so se vrnili h gradu. Dedu Vsevedu so vrnili ribiško palico in se mu zahvalili za pomoč. Potem so Tonček, kečnoT in Spanček odšli skozi sedem grajskih vrat, mimo go¬vorečega drevesa in otrok, ki so se podili za metulji, proti meji Računalniškega prostranstva, ki pa ni meja, ampak le njena senca. Potem so skozi računalniški čip zlezli v Tončkovo sobo. Tonček in Spanček sta zlezla v posteljo, saj sta zamudila že mnogo sanj. Stisnila sta se drug k drugemu in takoj zaspala. Iz njunih spominov je izginilo vse: Računalniško prostranstvo, govoreče drevo in ded Vseved, vrt pozabe in celo kečnoT, ki se ni mogel posloviti od Tončka in Spančka, saj sta oba že trdno spala. Zato je le zamahnil z roko in jezen zamrmral:
"Se bom pa poslovil jutri, ko se spet srečamo. " In odšel je v svoja Računalniška postranstva.