Obrisi in opisi

Obrisi in opisi.
Ivan Lah

Izdano:	Slovenec 29/166, 167, 174, 184, 187 1873
Viri:	dLib 166, 167, 174, 184, 187
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu:	epub mobi pdf rtf txt

Prijatelja

Na klopi v parku sedita prijatelja. Mrak leži po zemlji, majska noč je objela s svojo milino ves gaj. Drevje šumi o večernem vetru, tišina vlada krog in krog tiho, mirno, vsnivajoče ... Mal vodomet šumlja pred njima s svojimi razkropljenimi padajočimi kapljicami, krog njega se širijo valčki v nemirnih kolobarih k bregu, kjer se poizgubljajo kdove kam ... Zdi se, kot da je skrito globoko v tem večeru nekaj neznanega, nekaj lepega, krasnega, nekaj globokega. Ali je to tista večna skrivnost prirode ... Daleč tam doli leži mesto s svojim šumom, tu pa vlada mir ... Električne žarnice so zasvetile s svojim bliščečim svitom v poltemo.

»Mhm,« zakašlja tiho Ivan.

Izajko molči.

Prej je vladal molk, in zdaj zopet molčita oba. Med prijateljema je nastala nenavadna disonanca.

Pred četrt ure je sedel Ivan sam, čisto sam na klopi v parku pri vodometu; nikogar ni bilo. Sanjal je nekaj sam pri sebi, ko je gledal vedno v enakomerno se dvigajoči in padajoči vodomet; z nekakim zadovoljstvom se je prepustil svoji domišljiji in se potapljal v misli, katere mu je prinašal večer. Čakal je prijatelja Izajka ... In prišel je — razburjeno, naglo, srdito ...

»Kaj ti je?« vprašal ga je prijatelj.

»Nič,« odgovoril je Izajko ...

In umolknila sta.

»Kaj te je razburilo, saj si vendar flegmatik.«

»Prazna fraza.«

»Čudno ...«

»So trenutki v človeškem življenju,« začel je Izajko, »ko človek nekako zataji to, kar je. Vsakdo pride do spoznanja in le prepogosto spoznamo, kako smo se varali. Pogosto se pred nami razkrije podoba ...« Izajko je umolknil. Ivan je poslušal in so radovedno ozrl, kaj sledi temu imenitnemu uvodu.

»Torej si ti prepričan, da—a ...«

»Ne, hotel sem reči ...« Izajko je nekoliko prekinil — »Ali veruješ, da sem danes nesrečen človek?«

»Mogoče. Verujem le, da se ti zdi, da si nesrečen. Mnogo nesrečnih nosi zemlja na svojem ovetočem krilu, no in zakaj bi ne bil ti med njimi?«

»In ti si menda zdajle najsrečnejši človek pod solncem.« »Boljše: pod luno ...« in nasmehnil se je.

»Recimo ... Lahko so norčuješ. Varati prijatelja in celi svet, to je menda tvoje edino veselje na svetu. A pomni ...«

»Skoraj bi rekel: da. Veš, da smo igralci in nič druzega kot igralci! Bratec, igraj! Svet je oder. Nastopi in igraj! Jaz igram. Radoveden sem, kako bi izigral ulogo takega ali takega junaka. Zatopim se v njegov položaj, nadenem si krinko in igram. To me zanima, to mi je v zabavo. Zapletam se v vse različne razmere življenja, tu sem manj delujoča oseba, a tam junak. Pojdi in tudi tako stori!«

»Ne morem.« Izajko je gledal zamišljeno predse.

»Sploh je tako govorjenje posledica melanholije.«

Izajko je molčal in mislil, opomnil se je. Pred nekaj tedni ga je seznanil njegov prijatelj o družini, o kateri niti on sam ni bil pobližje znan. Predstavljen je bil obema domačima gospodičnama. Poslej so se pogosto srečevali. Izajku je bila starejša simpatična, zelo simpatična, in postal je ljubosumen. Bal se je svojega prijatelja. Prijatelj se mu je zdel neidealen, nevreden takega bitja; in vendar jo je poznal samo po zunanje. Zdelo se mu je, da tiste njene oči več govore, kot ... da tam govori duša. Zato se je bal prijatelja, a vsakokrat po srečenju ponavljal: »Zdelo mi se je, zdelo.«

In danes ju je srečal nekoliko nižje v parku.

Izajko se je spominjal, pomislil in vprašal: »Ali ste bili dolgo skupaj?«

»S kom?«

»Jaz sem ju srečal, bili sta izvanredno veseli in starejša me je pogledala zelo čudno, rekel bi pomilovalno. Ti si torej dosegel svoj namen; in sedaj?«

»Ha, ha ...«

»Ti se smeješ.«

»Mi nismo bili skupaj.«

»Bili ste.«

»Mi nismo bili skupaj.«

»Bili ste.«

Molk.

Prijatelja sta sedela molče, vsak na enem koncu klopi.

V njunih prijateljskih srcih je zvenela bridka disonanca. Eden je tolkel s palčico po pesku in pel brne in tiho:

Oj zapela ptičica, eno lepo pesemco ...

Med njegov brneči glas je ušlo včasih nekaj izzivajočemu smehu podobnega.

»Ivan, ali ste bili skupaj?«

»Ne.«

Izajko je gledal vznemirjeno valovje pod vodometom in poslušal večerno šumenje. Nekaj težkega, morečega je padlo na njegovo čutečo dušo. Začutil se je osamljenega.

V parku ni bilo skoraj nikogar več.

Prijatelja sta sedela.

Nevera ...

Nič več si nista bila zaupna prijatelja.

Nekaj meglenega je ležalo med njima.

»Lahko noč!«

Madona

V kotu moje sobe visi Njena podoba. Te žive oči, ta jasni obraz, ti črni lasje, mila podoba Deteta — da, večen si Rafael, če se sme pri ljudeh govoriti o večnosti. Zakaj mi ostajajo oči na Tebi nehote, kot obdržane s skrivno silo? ...

Ah, jaz se spominjam. Otrok sem bil. Ista podoba je visela na steni lepe, velike sobe med dvema zastrtima oknoma. Bila je središče naše družinske sreče. Pod njo me je postavila moja mati, dobra mamica, vstopila se je predme, sklenila mi roki in me učila moliti. Kolikokrat sem gledal ravno isti obraz dolgo, dolgo, kot da nekaj iščem na njem, kot da bi hotel nekaj izvedeti iz njega, vtapljal sem se v to podobo s svojo mlado dušo. In pozneje me je pot zanesla izpod mojega domačega krova, šel sem v svet. A vračal sem se vedno domov ves srečen, vesel, domov, domov, k svoji mamici, v domačo hišo. S početka sem prihitel vselej z otročjo veselostjo, a pozneje redkeje in redkeje. Nisem več ljubil doma, ljubil sem svet. V moji duši je nastal preobrat. Niso me več veselile tihe domače sobe, vrtovi, domači gozdi in polja, zaželel sem v svet, zaljubil sem se v mestni šum. Vabila me je domov mati, vabila sestrica: »Pridi, pridi, ljubi Ivan!« Ni me bilo. Preziral sem dom, preziral njegovo tiho srečo v krogu ljubečih svojih in ljubil tuje ... Lesk dvoran, vesela družba, koncerti, bali prepite noči, mestni šum, slava pri prijateljih — to je bilo moje veselje ...

In danes se mi zdi, da nimam več življenja v sebi. Zdi se mi, da mi kliče neki glas: »Živel si ...« In zopet se spominjam. Prihitel sem za en dan zopet domov, za en dan. In takrat sem obstal pred Njo. Sram me je postalo, a bežati nisem mogel. Moja duša je začela spoznavati. Kaj me je prignalo ravno pred to sliko? Iz moje razdvojene duše se je zopet iztrgala molitev, goreča, tiha, globoka ...

Spomnil sem se dni, ko sem molil pred njo. A vendar ta, preje smehljajoči ljubeznjivi materinski obraz, zdel se mi je zdaj resen, resen ... Tudi obraz moje matere je bil resen. Ljubila je svojega sina, da, mati, ti si ljubila, on ni ljubil ... Ne? ... Ne! On te je ljubil — a padel je, padel ... Danes pišem z ravnodušjem, vem, kaj se bliža, a kadar se spomnim njene ljubezni, zdi se mi, da zadenem ob najbolj čutečo struno svojega srca ... Ljubezen, ti veliki pojem! In jaz sem mislil, da sem ljubil, in iskal sem ljubezni. Zastonj! Da mati, tvoj sin te je ljubil ... Tebe in Nje ni mogel pozabiti v svetu ... Mnogo so mu pokradli biserov iz srca — dveh ne. Spoznal sem, da ostane v človeku nekaj božjega. Res mi imamo neumrjočo dušo. Čudno, kaj me je včasih vabilo v cerkev, zakaj je hrepenela moja duša po nečem, kadar sem jo napojil z vsemi sladkostmi, kar jih prodaja svet. Kaj je bil tisti tihi mrak v cerkvi, ki je tako blagodejno pal na mojo izmučeno dušo? Skoraj umevam zdaj, zakaj je zahrepenela moja duša, kadar je tiho, mučno vsplapolala večna luč ... In jaz sem stal in mislil ... Mi si želimo nekaj božjega in smo ljudje ... In danes? Danes ne morem več.

Bolan sem in dan za dnem čakam, kdaj pride zdravnik s svojim pustim obličjem in sivo brado in s svojim vsakdanjim izrazom. Njegov obraz ne obeta ni dobrega ... Madona! ... Zunaj sije pomlad. Krasno jutro mi sije v sobo. Slab sem že in jutranji zrak je za moja prsa pretežak. Jutro, jutro ... Solnce se dviga nad dolenjske griče, mile moje griče, megle beže v doline, bolj in bolj se odgrinjajo zeleni gozdi, jasno jutro, sinje nebo, mlada priroda ... in jaz vas ne morem več uživati ... Škrjanec se dviga nad njivami, ziblje se žito, rosni travniki se lesketajo v rožah in jaz — sem živel ... Madona!

Kolikokrat sem vpiral oči v tale obraz, zdaj proseče, zdaj hvaležno, zdaj otročje udan, vesel, zdaj pobit, otožen, in vselej sem našel, kar sem iskal. In danes ...

Včasih sem ljubil šum dvoran, hrum množice, glas vabljive godbe, lepe obraze, klasične stase, grške tipe, imenitne, a tudi prazne pogovore. Danes sem mrtev. Kaj naj iščem še? Ničesar, prav ničesar ... Pred mojimi očmi se je pojavila nova podoba ... V križu — rešenje ... Šumeči valovi se pode okoli debelega kamenitega križa. Valovito je morje, vspenjajo so valovi na skalnati križ, vspenjajo zastonj ... In glej, z zadnjimi močmi objema zapuščena deva kameniti križ. Lasje ji plapolajo v vetrovih, njeno dolgo krilo dosegajo valovi s svojo oslabelo močjo, a ona ima bledi obraz vprt v križ in z rokami se že, navidezno popolnoma omagana, s poslednjimi silami oklepa križa, da je ne odtrgajo razdivjani valovi ... Z njenega obraza se bere le en stavek: O crux, spes unica ... Da, edina nada in ona ob njem bo rešena — jaz ne. Izpustil sem te in se spustil v valove. Objemljejo me, požirajo me ... O, crux ... Nazaj, k Tebi ...

Zdravnik mi je rekel, da se ne smem vznemirjati ... Ne, ne bom se več ... Vem, da bom umrl. Včasih bi bil te besede zapisal s težko roko, najbrže bi jih niti zapisal ne bil. A danes jih zapišem z nekim mirom: Umrl bom. Čutim, da sem slab, a delam si še nade.

Doživel sem. Vixi ... Zakaj se te nisem oklenil, mogočni kameniti križ, ko so me vrgli valovi ob tvoje podnožje? Zakaj sem plaval dalje — od tebe proč, kot da čujem glasove vabljivih siren ... Končano ...

Razburjeni valovi so objeli razbite kose moje strte ladje in se poigrali ž njimi — a jaz sem jih v obupu lovil in se grabil zanje, kot za svojo edino rešitev. Zastonj! Prepustil sem jih drugim, pustil vse in objele ste me, gole stene moje sobice; na steni pa si me pozdravila ti neizbrisljiva podoba. In zgrudil sem se pred te. Vrnil sem se, in zdaj čakam, čakam z nekim čustvom, ki je neizrazljivo. Zahrepenim po življenju, zahrepenim — zastonj ...

Čujejo se zopet tisti težki, dolgočasni koraki mojega zdravnika ...

Tekmeca

Krošnjarja neseta črešnje v mesto. Sešla sta se uprav nekaj niže doli na cesti; prišla sta vsak od jedne strani.

»Bog ti daj dober dan, prijatelj,« reče Primož. Bil je starec pri sedemdesetih letih, kadil je iz pipe lastnega dela z novo orehovo cevjo; bil je majhne postave in ostarelega temnega obraza, katerega poteze so izdajale, da je Primož siten človek, kar je sicer slabost starih ljudij. In drugi je bil Lenart iz Podkraja, visok in suh, dolgih kolen in rok, dolzega vratu, okroglo glave in naprej molečega nosu. Oči je imel majhne, lase redke in dolge. Izraz njegovega obraza je bil resen, dočim se je na Primoževem pokazala zdajpazdaj poteza, ki jo vidimo včasih na obrazih pretirano šaljivih igravcev. Oba sta imela irhaste hlače in visoke golenice z jermeni. Vsak je nosil svoj koš s črešnjami, na košu pa črno sukneno kamižolo. Sicer sta bila goloroka in opirala sta se na okovane palice. To sta bila krošnjarja. Lenart je stopal počasneje in široko, a štric njega je drobil Primož. Gledala sta naravnost predse na tla, da se kdo ne izpodtakne, ker sicer bi raztresel črešnje in potem ...

Lenart je iztegoval svoj dolgi vrat naprej in so majal na levo in desno; menda si je tako olajšal breme. Nosil je težko in to je izražal tudi njegov obraz. Človeku bi lahko vzbujal nehote sočutje. Primož je nosil koš z nekako lahkočo in zadovoljnostjo, kakor da mu to ne dela preglavice.

Lenart je mahal pred seboj z obema rokama, kakor da bi bili popolnoma otrpnili; njegov dolg život je bil globoko upognjen. Primož pa je držal roke v žepu, ali pa je držal pipico, kadar so ga že bolele čeljusti. Lenart je bil gluh in Primož nekoliko šepast. Ljudje imamo dobre in slabe lastnosti. Videla sta se danes morda prvič na svetu. Lenart se ni ozrl in stopal dalje.

»Eee, kaj ne slišiš, dobro jutro in veliko srečo, prijatelj.«

»Kaaaj!«

Primož nejevoljno zareži in zelo grdo pogleda Lenarta. In potem začno vpiti na vse grlo: »Lej ga no, kaj si gluh? Dobro jutro sem ti voščil in veliko srečo, pa vprašaš: Kaj?«

»A, tako? Bog daj, Bog daj.« In Lenart se majo dalje, kakor preje, ko je šel sam, samo vrat je še nekoliko bolj iztegoval in pa na smeh prijazno se držal.

»Veš, malo sem gluh.«

»Ali pa hudo,« pristavi tiho Primož in vzame pipo iz ust. In nato stopita vštric.

»Neseš, neseš?« reče Lenart.

»Nesem, da! Kaj praviš, bo kaj prida kupčija?«

»Kakovo?«

Primož naredi sila jezen obraz.

»Jaz vprašam, če bo kaj prida kupčija.«

»A tako! O, bo, bo; zadnjič sem jih nesel poln koš, pa sem prav dobro opravil. Trideset grošev sem dobil pri njih.«

»Kje jih pa dobiš?«

»Ukradem jih ne, kaj pa misliš! Štiriindvajset grošev dam za koš in pa sam oberem.«

»Kaj pa sem ti rekel, da se jeziš, ti, reva dolga!«

Lenart samo malo po strani pogleda in se maje molče dalje vedno hitreje.

»Kaj pa mahaš tako hitro?« vpije čez nekaj časa Primož, ki hiti, kolikor more. Celo pipo pospravi v žep in si briše z rokavom pot s čela, a dohajati ne more dolgopetca.

»Mudi se, mudi, zadnji zmiraj slabo prodajo. Oni čas sem bil nesel, pa sem bil prvi in dobro prodal, drugi so pa tožili, da je slaba.«

»Počakaj, ti dam pipo tobaka, če hočeš!«

»Ne kadim,« reče Lenart in stopi hitreje.

»Hm! Koliko si pa star, ti?«

»Jaz? Več, kot ti!«

»Nisi, pa nisi. Koliko jih pa imaš.«

»Koliko pa ti?«

»Takrat, ko otroci pojo:

Svet’ Primaš,
kam kimaš, —
grem gobe sejat,

takrat sem jih bil, mislim, pa dobro no vem, petinšestdeset!«

»Koliko praviš?«

»Petinšestdeset, glušec, gluhi!«

»Jaz pa dve manj.«

»Pa res ne kadiš?«

»Da, da.«

Primož ga pogleda strupeno in pospeši korake. Mimo drdrajo vozovi, napolnjeni z ljudmi, s šoto, drvmi; lažji in hitrejši prehitevajo težje in počasneje. Vmes šine kolesar, ob strani pa zaostajajo pešci z bremeni in brez bremen. Krošnjarja se umikata, jezeč so tiho nad drugimi hitrejšimi, ki ju odrivata.

»Kdaj greš pa nazaj?« vpraša zopet Primož.

»Kaaaaj?«

»Kdaj greš nazaj?« Primož zopet vleče pipo iz žepa.

»Saj pravim, da ne kadim. Nekoč mi je bilo okradenih pet funtov tobaka in potem sem se zarotil, da nikdar več ne bom kadil in — zdaj res ne. Vsak dan prihranim štiri krajcarje, veš, trda mi gre včasih za denar.«

»Ali piješ kaj, piješ?«

»Pijem? ... Nič.«

»Kako pa živiš!«

»Spim pa pri sosedu na slami, po zimi pa notri.«

»Jaz pravim, kako živiš, če nič ne piješ in ne kadiš; človek te razumi!«

»Kaj suh! Saj sem dolg in močan, pa takele reve, kakor si ti, se ne bojim, pa štirih tudi ne.«

Primož ga ostro pogleda, a Lenart se ziblje pod košem dalje in izteguje bolj in bolj svoj dolgi vrat.

»Kaj praviš, ali bo vreme?«

»Kaaaj?«

»Vreme, vreme, kaj praviš?«

Lenart se ozre.

»Vreme? Bo, bo. Onokrat me je močil dež.«

»Aha. Nagaja rad. Kaj pa delate pri vas?«

»Žanjemo in kosimo.«

Krošnjarja umolknita. Lenart ni imel navade spraševati, bil je tih, molčeč, a Primož ni utegnil, ker mu je pohajala sapa zaradi urne hoje. In hitela sta dalje, oni z dolgimi koraki, a ta z drobnimi. Čez dolgo časa zopet začne Primož:

»Kaj praviš, ali bo danes dobra s črešnjami?«

»Bome, dobra, dobra.«

»Veš, gospoda mnogo dobrega sne.«

»Bome, sne, sne.«

Lenart nekako čudno pomežikne z očmi.

»Ti, težko nosiš, jeli?«

»Nesem še tebe in tvoj koš zraven, če treba, reva.«

»Tega pa ne, stavim, da ne, stavim, črešnje in koš stavim, če hočeš.« Lenart obstane.

»Dosti ljudij je, veš, pa bi te.«

»Beži, beži, dolg si, pa koščen tudi, pa ...«

»E, pa bi te; če tebe ni sram, pa te.«

»Kaj misliš, da se te jaz bojim. Veš, vržem te pa, če se poskusiva.«

»Ti? Zgaga!«

»Kaj, jaz zgaga?!«

Primož zgrabi Lenarta za vrat, a ta Primožu podstavi nogo, in oba ležita v prahu, črešnje pa se iz košev usujejo po cesti ...

Za svobodno misel

Ivan Kozarin se je potegoval za svobodno misel. To je nekak znak našega časa, potegovati se za »Misel svobodno«. To je tista velika mučenica — namreč »Misel svobodna« — ki so jo hoteli nekoč tam v Egiptu ob svetem Nilu vpričo sfing in piramid na grmadi sežgati in darovati bogovom, ker je zavajala ljudi, a ona je še veličastnejša kot feniks vstala iz ognja z mogočnimi preroškimi besedami: »Cel svet je moj za naprej.«

In res: Po njej so hrepeneli narodi, kar jim je izginila izpred očij. Pričakovali so jo kot rešilno zvezdo. In tu pri nas na mračnem temnem zapadu — prežalostna zgodovina — tu so zahrepeneli po njej. Ex oriente lux! In res je prišla: jasna, lepa, krasna, častitljiva, in zasvetila je kot solnce v jasno jutro. In pozdravili so jo veseli obrazi in proslavljali so jo v pesmih in himnah. Krog nje so se zbrali tisoči, poslušali nje nauk, poslušali, razumeli in ne razumeli. In prišla jo tudi na majhno Slovensko ...

Pisarju Ivanu Kozarinu so povedali o njej. Sam je ni videl niti čul, a drugi so mu pravili o njej. Bili so njeni poslanci in pripovedovali so mu čudne reči in ga učili čudno, čudno ...

On je služil sicer samo 30 goldinarjev na mesec, a imel je še iz dijaških let v sebi neko nagnjenje do pijače. In posedal je zvečer po gostilnah in poslušal utrujene privržence svobodne misli, ki so se krepčali po trudapolnem delu. Vedno so govorili o njej, vedno, vedno, kot da sanjajo.

In Kozarinov nadzornik je bil tudi med njimi. Ko je Kozarin to zvedel, pomislil je na svoj položaj. In od tedaj se je jel boriti za misel svobodno proti njenim sovražnikom. On sicer ni poznal niti teh niti onih, delal je, kot so mu rekli drugi. Mislil si je: »Odvisen si, delaj tako, da se mu prikupiš, da ne izgubiš službe. Tebi je sicer vse eno: tako ali tako.«

In postajal je bolj in bolj vnet, strasten borilec — v besedah. In kadar so sedeli zvečer skupaj, napeljal je vodo na svoj mlin ter začel govoriti o »njej«. Govoril je navdušeno. In naposled je prišel na glas, da je velik politik. Ivanu Kozarinu so se zbudile nove nade. Mislil je, da ni rojen za pisarja.

»Naša dolžnost, sveta dolžnost pa je,« govoril je včasih v posebnem navdušenju, »da se borimo za svoje ideje, za svoje nazore. Branimo se srčno pred sovražniki! Črna zemlja naj pogrezne tega, ki odpade. Nikdar nas ne zmagajo. Mi smo močni!«

Med uradniki in med navadnimi ljudmi je celo zbujal zanimanje. Spustil se je z vsakim v politični boj. In res se je s tem prikupil nadzorniku. Ostal je v službi — kolika milost dandanes. No, plača se mu ni izboljšala.

A nekoč se je nenadoma reč presukala. Nadzornik je bil suspendiran in na njegovo mesto je prišel mož popolnoma drugačnih nazorov. On ni ljubil krivih učenikov svobodne misli. Tudi to je zvedel Ivan Kozarin in — utihnil je. Mislil je tako: Ako govorim še dalje, sem ob službo. Boljše je molčati, s tem nikomur — ne sebi ne svobodni misli — niti ne škodim, niti no koristim; če pa govorim, si pa k večjemu škodim.

In bil je moder in molčal je. In ni mu bilo nič za to. Nikdar se ni kesal. Obračal je svoj plašč po vetru in zopet ni bil ob službo in živel je dalje, služil svoj denar in — pil. Sam seboj je bil zadovoljen in mislil je sam o sebi, da je zelo prekanjen in zvit.

»Oba sem pregoljufal,« mislil si je, ko je mirno sedel v gostilni, ne meneč se za politiko in za politične prepire polpijanih gostov. »Človek mora biti pameten, previden in premeten, sicer ne izhaja dandanes.«

»Izpremenil si se, Kozarin, zelo izpremenil,« rekel mu je nekoč prijatelj.

»A, vse se izpreminja na svetu, ni nič stalnega.«

»In beseda: Črna zemlja naj pogrezne tega, ki —«

»To so fraze, prazne fraze. Govoriti moramo, in, če drugače ni — fraze.«

»Pijva na to!«

»Pijva! Človek mora biti pameten, previden in premeten, sicer ne izhaja dandanes. Po vetru obračaj plašč, sicer ne prideš dalje.«

»Ne prideš. Res je.«

»In politika in svobodna misel.«

»To to ne reši, ako nisi samosvoj.«

»Da, mi smo odvisni.«

»Orodje njim, ki so več, kot mi.«

»In če želimo po svobodi ...«

»Zastonj; tu ne predereš.«

»Res je.«

»Prvo je služba in denar. Lačni so — brez nade — navadno tiho.«

»Da, da, tako je.«

In pila sta.

Po ulicah gredo arestantje

Po ulicah gredo arestantje. Dolga vrsta belo oblečenih mož, po štirje v vrsti, mladi in stari, večji in manjši. Tu so obrazi poraščeni z brazgotinami in grbami, celo sivolasi in sivobradi so vmes; tam vzreš golobradega mladiča, fanta komaj pri sedemnajstih letih, ali tudi drugega v najlepši mladeniški dobi; ta je lep, ta grd — na izbiro. Spredaj in zadaj stopa stražnik z nabito puško in ob straneh po dva nadzornika. Stopajo v vojaškem koraku, molče, tiho in hitro ... Temu in onemu gledajo oči po mimoidočih prostih ljudeh, kot da jih blagruje zaradi njih sreče. Kdo ve, kake misli se mu bude: morda želja po prostosti, morda misli na preteklost, morda na sedanjost ali prihodnjost. Ta ali oni se ne ozre nikamor, stopa mirno udano svojo pot dalje, kot da se ne meni več za svet. Izraz njegovega obraza predstavlja ti obraz popotnika, ki se po dolgi dnevni hoji ves truden bliža domu. Drugi med njimi se smejejo — zdi se ti čudno, da se smejejo — drugi so zamišljeni, resni, drugi jezni.

Cel dan delajo pri zgradbi novega državnega poslopja zunaj mesta in zvečer se vračajo domov — počivat v ječo. In to dan za dnem, enakomerno z istim delom, z istimi težavami. A z vsakim dnem se bliža srečni dan ... Ali ni to, kar daje tisto mirnost in veselost njihovim obrazom? Kaj ima človek brez vsega na svetu slajšega od nade?

In ljudje se vstavljajo na ulici in jih gledajo z različnimi obrazi, različni z različnimi čustvi. Ta premeri s prezirljivim očesom dolgo vrsto človeških obrazov, brez sočutja, brez usmiljenja, oni s pomilovalnim obrazom obstoji, dokler ne odidejo vsi mimo njega; čut človekoljubja mu vzbuja usmiljenje do njih; marsikateri hiti mimo z mrmranjem in godrnjanjem, češ da razširjajo neprijeten duh, a drugi jih gledajo zopet z drugimi mislimi.

Arestantje pa stopajo po ulicah. Vsak nosi kos lesa na rami, na glavi imajo slamnike in njihova hoja je težka ... In gredo iz ulice v ulico — proti domu. In med njimi Tilen Kras.

Tilen Kras stopa kot drugi. V prvi vrsti je, ima belo znano obleko, bel slamnik, in desko na rami; ozira se okoli sebe in se ne zmeni za stražnika, ki stopa pred njim, ravno pred njim.

Tilen Kras se je naenkrat ozrl. Mimo je šinila po trotoarju med živo množico ženska. Tilen jo je spoznal ...

Ulice so žive. Vse hiti ven iz mesta na izprehod. Po zemlji vlada maj. In vse hiti ven na prosto, v lepo prirodo, v mili večer, vse se veseli življenja, vse vživa darove lepe prirode, vse, vse — on ne ... Ozrl se je in zazrl okrog sebe temne, žalostne, blede obraze svojih tovarišev. Njegove oči so se bliščale v strastni jezi, stresnil se je in — zagledal stražnika pred seboj, ravno pred seboj ...

»Prokleta ...«

On je siknil in se še enkrat ozrl, a v tem trenutku je moral za stražnikom zaviti v stransko ulico, ki pelje do — doma, do ječe ... Nič več se ni ozrl. Ta ulica je prazna. Ob golih visokih stenah odmevajo težki udarci umerjenih korakov utrujenih arestantov. Gredo molče, tiho, mirno in se bližajo. A Tilen Kras ni šel miren. On se je spominjal. V trenutku je stalo vse pred njim, kar je doživel v treh letih, kar bi mogel pripovedovati celo noč svojim prijateljem ...

Tam na koncu njegove domače vasi je živela ista, kateri je danes rekel: »Prokleta« nekdaj pa: »Moja ljuba.« In ona je bila edina, ki mu je rekla: »Moj Tilen,« edina ona, a on njej ne edini. In hodil je takrat srečen, ponosen po vasi, ni se bal nikogar. Štel se je za srečnega ...

In nekoč je zvedel, da je njegova sreča navidezna ... Da ni on edini, ki je navidez srečen ... V njem je vzkipela jeza. Živo se spominja tistega dne ... In dnevu, nemirnemu dnevu, je sledila črna noč ... In on se spominja še, kako mu je bilo srce, ko se je bližal njeni koči. Njegova težka duša je nekaj slutila. Ljubil je tisto črno noč maščevanja. In bližal se je ... Spominja se, kako je obstal, kako je nanj planila črna postava, kako je odbil udarec — in udaril. Slišal je — takrat ga je preletela groza in veselje ob enem — bolesten klic, vzdih: »Moj Bog« ... In potem je izginil v noč in vrgel smrtno orodje daleč proč.

Objel ga je kes, duša mu je postala težka, vest ga je pekla in taval je celo noč okoli, a nazaj na nekdaj tako ljubljeno mesto ni šel več.

Tilen Kras se je spomnil tiste črne noči in tistih groznih podob. Objokani obrazi, ljudje s krvavimi glavami so stopali predenj. Povsod je čul rožljanje verig in glas: v imenu postave ... in on je bežal sam pred seboj, a ni si ušel. Vsa vas je spala mirno, nobene luči nikjer. Srečni oni, ki so nedolžni; kako mirno spe. Zanj ni bilo počitka, bal se je postelje.

Po dolgi mučni noči je zasijal dan. Kaj je bil ta dan v njegovem življenju? Ali so mu ga rojenice zapisale med njegove usodne dneve in ga podčrtale rudeče? To jo bil obrat v njegovem življenju.

Na koncu vasi so našli drugo jutro mladega, osemnajstletnega fanta mrtvega. Glavo je imel ubito. In v koči — tako so pravili, — je bil prepir in jok. Stari se je kregal, in hči je jokala.

Ljudje so hiteli iz vasi in zvonovi so zapeli. On — Tilen — pa je bežal pred temi mrtvaškimi glasovi.

In vsi so vedeli, kaj in kako. Niso popraševali: kdo, zakaj itd.; molče so se spogledali in le tu in tam je kaka ženica vzdihnila:

»Nesrečni Tilen, kaj si storil ...«

On pa ni hotel niti gledati niti poslušati, in je bežal kot hudodelec, kot preganjana zver. Brez miru in pokoja.

In zopet so peli zvonovi. Pokopavali so. Ob jami je klečala nesrečna mati in sestra je vsula prst na prezgodnji grob svojega nesrečnega brata. In tudi ona — pripovedovali so — je stala ob grobu in jokala. In Tilna je klela? Bog ve! In ljudje so molčali in molili za oba ... Vsedli so se k pogrebščini, obrisali si solze in govorili o vremenu. Možje postave pa so gnali takrat njega — Tilna — črez vas. In ženicam so se iznova vlile solze.

Kdo ve, zakaj? ... Ali so ga obsojali? Kdo je bil kriv? In iz okna in izza durij so gledali za njim.

In potem so ga obsodili. Trpel je udano, trpel z zavestjo, da ni sam kriv, da je pred Bogom bolj nedolžen, kot pred ljudmi. Sladka zavest! Dan je prešel za dnem in vedel je, da pride dan, ko bo končana ječa, dolgoletna mučna ...

In danes jo je srečal na ulicah. Umirjeni valovi srca so mu vzkipeli, kot valovi gorkega jezera v prvi viharni burji. In vse mu je stopilo živo pred oči.

»Ko bi ne bilo, kot je ...« mislil si je Tilen Kras, in stopil z nekakim ravnodušjem na prvo stopnico. Še enkrat se je ozrl po ulicah, katere so izvečina polnili njegovi tovariši, in prestopil je vrata ... In še je nekoliko postal. Njegove misli so bile zmedene, vse ob enem je vstajalo pred njim kot mrliči iz polnočnih grobov. To so bili njegovi dnevi. In med njimi je izgubil svojo misel.

»Kaj bi bilo, ko bi ne bilo tiste noči?« vprašal se je še enkrat Tilen Kras.

In pred njim je zopet stal njen obraz, vsa njena lepa podoba in spomnil se je tistih lepih mladih dnij. In kot noč, večna noč, kot črna smrt, je padla nanje tista usodna noč in jih končala. Pri tem pa ga je nekaj v prsih zabolelo in v očeh je začutil solze. Srce mu je postalo težko in iskal je človeka okoli sebe.

Spomnil se je, da jo je videl na ulici in jo proklel. In drugi so kleli morda njega. Morda ... Bog vedi.

Arestantje so se razhajali v svoje ječe in med njimi Tilen Kras. V zidovju sta zavladala mir in noč.