Obraz s slovenskih hribov
| Obraz s slovenskih hribov Ivo Česnik |
Grogov Groga
| |||||||||||
1. Grogova družina.
[uredi]Dobro ime je odličnejše, kot veliko bogastvo in dobrohotnost, imenitnejše, kot srebro in zlato.
Preg. 22,1.
Reklo se je pri Grogovih ali pri Grogi. Tako se pravi še dandanes pri hiši. Lahko je razumeti zakaj; bilo je namreč pri hiši troje moških, stari Groga, Grogar gospodar in mladi Grogar ali Grogov Groga. Tako je bilo pred tremi leti in tako je bilo z malimi izjemami od nekdaj. Najstarejši mož v vasi, devetdesetletni stari Balant je pomnil že tri prednike v Grogovi hiši, vse tri Groge. V tem času se je bilo enkrat prigodilo, da je v tistem mesecu Groga umrl in drugi Groga na svet prišel, drugokrat sta bila kako dobro leto le dva, še drugokrat pa nekaj let štirje Groge pri hiši.
Ob tem času toraj – pred dvemi leti – so bili trije moški pri hiši; žensk pa dve domači gospodinja Marjana in hčerka Marjanca, mladega Groge sestra, in dve vnanji, dekla in pasterica.
Sedanji stari Groga se je bil precej mlad oženil; to je bila navada v družini. Ves čas svojega gospodarstva je bil priden, pazil je v malem in velikem, da se ni delala nikjer škoda, ne pri hiši, ne v hlevu, ne na polju, ne v gozdu, toda nikdar se ni črez mero napenjal, da bi premoženje množil, kakor bi se dalo, bodisi da bi denar na posodo dajal. Kakor je sam ravnal, tako je tudi skrbel zato, da mu družina ni poropala, pa tudi zato, da si ni po nepotrebnim preteganjem zdravja kratila. Nikdar ni pustil, da bi se bilo kako delo le za oplazek in ne do čistega podelalo. Sam in družina bi še bili nemara tu in tam lahko malo bolj usuknili in delo nekoliko prej spod rok spravili, xxxx kdove kolikokrat bi bilo za xxxx kaj spodletelo; naglica ni prida; zdaj se orodje potrati, kdaj se delavcu v hitrici spodtakne, morda si celo nogo spahne, ali zgodi se še kaj hujšega xxxx ves dobiček, katerega hoče delavec iz ročnosti spraviti, se spreobrne v škodo. – Tako so se morali vsi vesti doma, proti drugim ljudem so pa morali biti postrežljivi in prijazni, kakoršen je bil gospodar. Prepira ni trpel najmanjšega, zato je tudi vse, mlado in staro, rado imelo Grogove. Pred vsem je xxxxx pazil Groga na to, da mu bodo ne le ljudje prijatelji, ampak da si ohrani boljšega prijatelja, kot so mu vsi ljudje skupaj, revni in bogati, kmečki in gosposki, navadni in veljavni, skratka pozabil ni nikdar na koga. Zimo in leto so molili pri Grogovih zvečer rožni venec, nikdo ni smel pričeti jesti brez molitve, tako tudi od mize ne iti, da bi Boga ne zahvalil za zaužiti dar; ob nedeljah in zapovedanih praznikih, če je količkaj delo dopuščalo, tudi ob opraznikih so šli razen enega, ki je ostal za varuha doma, vsi k maši, čeravni je bilo v cerkvi precej daleč; beračev ni šel le eden brez miloščine mimo hiše; kar so mu dali vbogajme, o tem so rekli, da je davek, katerega imajo Bogu odrajtovati in radodarnost proti revežem je bila Grogovim bolj sveta dolžnost, kot Bog si ve kako stroga postava. Drugod so se skušali beračev, ki so prenočišča prosili, več dali manj znebiti, posebno, če so se zapored v tisto hišo zatekali, pri Grogovih so pa vsakega radovoljno sprejeli in mu postregli, kakor so mogli; da, več kot to: Ko so postave izšle, da imajo občine svoje ubožce rediti, in da se ima vsak revež, ki po tujih občinah milodare nabira, kaznovati, so Grogovi teh gostov skoraj težko pogrešali, ker jim je bilo v srce zapisano: Kdor katerega teh-le sprejme, mene sprejme.
Sploh je vladal v hiši nek dober duh, duh krščanske ljubezni, katerega spremlja vedno in povsod ona zadovoljnost in sreča, katere drugod zastonj iščeš; zastonj v bogastvu, zastonj v veljavnosti, zastonj celo v vedoželjnosti in učenosti, ker tudi brezbožna učenost ni dosti boljša, kot skopost: več ko učenjak ve, več hoče vedeti, nikdar se pa ne nasiti, kakor skopuh nikdar zlata. Ta duh je podedoval Groga z gospodarstvom in izročil ga je tudi z gospodarstvom nasledniku, mlajšemu sinu Grogi. Starejši sin se je oženil na kmetijo v sosednjo vas, kjer so imeli edino hčer. Temu je bilo sicer Matevž ime, pa v novi domačiji so tudi tega vsi le za Grogo klicali, in on sam se je tudi hitro, privadil temu dobro znanemu imenu. Zgodilo se je vse to pred dobrimi dvajsetimi leti, ko se je sedanji gospodar, še le malo črez dvajset let star že ženil in je oče, še davno ne petdesetleten že hotel biti za »starga« pri hiši. Delal je potem še ravno tako kot prej, le skrb za družino, delavce, davke, živino in za red v obdelovanju polja, z eno besedo gospodarsko oblast je prepustil mlademu, da je le dobro dorastel in mogel vse pregledati. Ne more se mu očitati, da bi bilo ravno zelo narobe. Izkušnja pač uči večkrat, da premladi sin slabše gospodari, kot izkušeni oče, vedno, če se nezreli sin upira, ker ga odvisnost v hiši žuli, in se hoče ženiti, ne da bi se dobro zavedal tudi svojih večjih in težjih dolžnosti, ki se mu z večjo prostostjo naložijo; toda mnogo je takih hiš po naši domovini, v katerih ni pravega miru le zato, ker oče, če mu tudi vidno moči pešajo, le ne izpusti gospodarstva. Naj si pa bo to, kakor že hoče, pri Grogovih je bila navada zgodaj hoditi spati, zgodaj usta jati, zgodaj ženiti se in zgodaj gospodarstvo izročiti.
Novi gospodar je bil očetu povsem zelo enak, če se starost odšteje, tudi po zunanjosti postavi. Srednjemale rasti, črnih, malo kodrastih las, črnikaste kože je bil s svojimi precej xxxxxx ustnjami nekoliko zamorniku podoben. Po obnašanju, poštenosti in pobožnosti se je pa prav po očetu zvrgel in je bil ravno tako kot on povsod na dobrem imenu.
Brati in pisati ni znal, kakor tudi oče ne. Odkod bi se bil pač tudi naučil? Šole za njegovih mladih let še ni bilo in k gospodu župniku so takrat zahajali otroci le toliko, da so se naučili potrebnega krščanstkega nauka, ker so morali že v letih prve mladosti pasti, potem pa tudi pri drugem delu pomagati.
Zaradi tako pičle izobrazbe se je oač primerila včasih kaka sitnost, toda od tistihmal se je v domačem kraju obrnila ta nepriličnost na boljše. Dobili so namreč šolo, čeravno se je večina gospodarjev dolgo branila. Ko je bilo poslopje gotovo, so oznanili gospod župnik s prižnice, da morajo prihodnji teden stariši vse otroke od šestega do dvanajstega leta k učitelju pripeljati, da se zapišejo in potem v šolo hodijo. Branutu se ne pomaga, narobe, še kazen bi bilo treba povrhu plačati. Potem so gospod župnik še resno podučili, kako potrebno in dobro bode, če se vsi otroci brati in pisati nauče in to je pomagalo; pripeljali so razen malega števila bolnih vse in že črez leto dni je bilo vsem po godu, da imajo šolo, in vsem, ki so se prej protivili, je bilo žal zato.
K vpisovanju Grogovih otrok je spremila mladega Grogo in Marjanco mati Marjana. Ko pridejo na vrsto, vpraša učitelj najprej dečka:
»Kako ti je ime?«
»Groga,« mu reče deček.
»Kako se pa pišeš?«
»Saj še ne znam pisati.«
»Kako se pa oče pišejo?«
Tudi ne znajo pisati, je hotel reči, pa mati ga je dregnila in mu pošepetala, naj bo tiho. Od dekleta je zvedel učitelj tudi le krstno ime in poprašal potem mater za priimek. Toda tudi mati ni vedela zanj in tudi za hišno številko ne. To tudi ni tako posebno čudo, saj nikdar in nikdar ni bilo drugače slišati, kot Groga, Marijana, Marijanca in zopet Groga. Morda še celo oče ni vedel vsega. Pisal se je za Mlakarja, slišal je pa to ime samo takrat, ko se je ženil, pri oklicih – Jože Groga Mlakar – pa je pomisli, da to ni ravno tako potrebno. Še celo učitelju se ni dozdelo to kaj posebnega, ker je bil že vajen, da so nekateri vedeli drugačen svoj priimek, kot jim je bil, drugi pa sploh niso poznali drugega svojega imena, kot krstno.
Ker iz zapisanih imen tudi ni mogel najti hiše, je moral učitelj k gospodu župniku. Tačas je mati Grogca, ki je bil rad preživ, svarila, naj se mirno zdrži in nikar ne govori nepremišljeno, drugače se bo učitelju zameril.
Ko se je učitelj vrnil je rekel materi polglasno:
»Slišite, Marjana, vaš gospodar se piše s celim imenam Jože Mlakar, to si morate zapomniti.« In ni se mogel zdržati, da bi se ne smejal nad tem, da kdo še svojega imena ne ve.
»Vsi mu pravijo Groga,« je odvrnila vsa zmešana.
»Kakšno številko zapomniti tudi ne bo odveč, štiriindevetdeset je,« je še pristavil.
Tako. Kakor je učitelj rekel, je bilo v resnici. Ta zmešnjava se je pa tako-le zgodila: Ko so bili prinesli od Grogovih fantiča – sedanjega gospodarja – h krstu, so vprašali gospod župnik kako naj mu bo ime. Botra je rekla: »Saj bodo že gospod župnik vedeli kako je prav.«
Gospod Lovrenc, takrat še le nekaj tednov v župniji, niso zato vedeli, da se drži hiše Grogovo ime tako trdovratno, in ga krstili, ker je bilo ravno v postu, za Jožeta. Ali potem ni bila botra doma prav sporočila, ali se na sporočilo niso ozirali, to se ne da več dognati, gotovo pa je, da novega domačina niso nikdar drugače imenovali, kot Grogo. Zato so gospod Lovrenc pozneje, ko so se domačih šeg bolj natanko privadili, na to pazili, da je dobil mladi deček pri birmi še Grogovo ime zraven Jožetovega.
Tako je torej zvedel učitelj novih dveh šolarjev imena in jih zapisal. Potem je pa rekel dečku:
»Kadar bom v šoli zaklical Groga Mlakar, boš vsakokrat vstal in razločno odgovarjal, pa bova prijatelja; ravno tako ti, Marjanca Mlakar. Kako se torej pišeš?« pokazal je s prstom na Grogo.
»Groga Mlakar, hišna številka štiriindevetdeset,« se je odrezal Grogec tako glasno, da ga je morala mati zopet dregniti. Razločno sem povedal, je mislil Groga sam pri sebi.
»Kako pa ti?« učitelj je pokazal na dekle.
»Marj.«
Ni mogla izgovoriti imena, ker jo je jok silil. Imela je še le sedem let in je bila štiri leta mlajša, kot bratca. A bila je tudi za to starost še malo otročja. Morala ji je mati nekaj časa zlepa prigovarjati. Nazadnje je vendar z prav tenkim jokajočim glasom rekla: »Marjanca Lakar.«
»Mlakar,« popravi učitelj, izroči otrokoma vsakemu svoj abecednik in še naroči materi, kdaj naj jih pošilja v šolo in drugo potrebno.
Ko so prišli domov, je poslala Marjana najprej otroka po njunih poslih; Grogec je moral izgnati goveda, Marjanca pa čredo. Potem se je postavila preti gospodarja in rekla:
»Slišiš, Groga, pa tega nisem vedla, da tebi ni Groga ime.«
Groga jo pogleda, ne reče sicer ničesar, pa videti mu je na obrazu, da mu taki pogovori nič prav ustrezajo. Marjana pa, kakor ženske navadno, bolj gostobesedna, le ni hotela odjenjati in je z veliko hitrico nadaljevala:
»In potem je rekel učitelj, da bi bila morala jaz tudi vedeti, kako se pišemo, jaz, ki nisem nikdar priimka slišala, in pa hišno številko, pa nista vedela ne otroka, ne jaz, ne učitelj, vsi vkup nismo vedeli, samo gospod župnik so vse prav vedeli. To bi mi bil moral pač povedati, da se pišemo Mlakar in da je hišna številka – te pa ne vem več, pozabila sem jo sama; lej no, otroka to že vesta, stariši pa ...«
»Mlakar, mlakar,« je pritrdil stari Groga, ki jih je poslušal in je pristrigel veliko zgovornost, »Mlakar, tako je neki zapisano v davčnih bukvicah in ko so dnine za cesto pobirali, so tudi rekli, da pride dva goldinarja in oseb grošev na Mlakarja, in tiste denarje sem moral jaz plačati.«
»Kaj pa je zato,« pridene gospodar na pol nejevoljen, »hišna številka je neki šest menj ko sto. Pa zato menda ne bo nobena reč ne boljša ne slabša, kot bi bila brez številke.«
Grogec je gnal goveda ravno okrog hišnega vogla in je na ves glas zaklical skoz odprto okno:
»Groga Mlakar, hišna številka štiriindevetdeset!«
Malo je manjkalo in bi bil xxxxx tepen.
Prihodnje dni sta začela Grogec in Marjanca v šolo hoditi in sta bila oba zelo pridna. Dobrega pol leta pozneje sta znala že oba gladko brati. Po nasvetu gospoda župnika so vpisali Marjanco v družbo svetega Mohorja, in so dobili knjige, iz katerih je že prihodnjo zimo pridno brala, ne sama zase, kakor Grogec, ampak na glas, da so vsi poslušali, o xxxxxx povesti, kratkočasnice, pesmi ali smešnice iz večernic, ali iz koledarja v postu iz življenja Marije Device. Kadar je bilo kaj posebno zanimivega, so poslušali tako zvesto, da so kar pozabili usta zapreti. Najbolj se je čudil črez tako premembo v hiši stari Groga, ki je hotel celo na »coprnijo« verjeti ko bi ga ne bil sam gospod župnik Janez – dobri gospod Lovrenc so se tačas preselili tamkaj, kjer mu je dobro, v daljšo večnost – potolažili in mu zagotovili, da so znali po drugih krajih že zdavna vsi otroci take starosti brati in so tudi veliko drugih lepih reči naučili. Kako vse drugače je bilo takrat, ko je bil on v tistih letih! Takrat je znalo brati le malo ljudi v vasi in to malo število je bilo v taki časti, da so od kraja k njim po svet odhajali. Če je kdo kaj trdil in mu drugi niso verjeli, ta je vedno vgnal vse, če je le rekel: xxxxx na Kalu mi je povedal, v bukvah je zapisano in Šimen zna brati. Zdaj pa tako majhni otroci molijo pri maši iz molitvenih knjižic, tudi doma bero knjige, da še celo tako pisanje znaj prebrati, kakoršno pride od gosposke! In pa koliko novic je zvedel stari oče iz izgleda po svetu, koliko o davkih, o poštni hranilnici, o vojaških rečeh, in še več drugega, o čimur doslej ni prav nič vedel.
Marjanca je hodila še več let v šolo, ker postava to zahteva vsaj do dvanajstega leta. Groga je pa izostal popolnoma xxxx črez poldrugo leto. Ta čas je bil pa tako priden, da se je več naučil, kot mlajši, ki so za njim trgali hlače na šolskih klopeh še po pet, šest let, ves ta čas. Med vsemi najbolj bistre glave in silno ukaželjen je delal učitelju posebno veselje xxxxx se je zato tudi naučil marsikaj posebnega po učiteljevem prizadevanju. Slabše je pa ustrezal z vedenjem. Nemiren, ko živo srebro, glasan, jezičen in nepotrpežljiv se je rad sprl z drugimi šolarji, ali kaj xxxxxxx ali polomil, da ga je bilo treba večkrat kaznovati. – Ob vsaki taki priliki so ga doma, če so zvedeli, še posebej okrcali, pa navadno ni pomagalo za dolgo časa, izmislil je vedno novih porednosti.
Sploh je bil mladi Groga, ko je odrastel otročji starosti in se bližal mladeniškim letom, kakor po zunanjem očetu in dedu podoben, tako neenak po svojih lastnostih in posebnostih. Kdor je poznal starega Grogo ali Grogo gospodarja in je prvič zagledal mladega Grogo, je moral brž reči: ta mora Grogov biti. Ravno tisti črnikasti obraz, tisti črni, kodrasti lasje, tisti nekako zatekli ustnici. Le postava mu je bila za spoznanje manj tršasta in je xxxxxxx, da bode s časom višja kot očetova ali dedova, in pa oči so bile, čeravno tiste barve kot očetove, drugačne videti, ker so se mnogo svetleje bliskale, sicer je bil sin Grogove rodbine od nog do glave. Narobe se je pa pri mladem, čeravno je bil bolje obdarjen z bistrim umom, pogrešala ona mirnost, pohlevnost in vedno enaka prijaznost, katero so njegovi očetje podedovali drug za drugim. Že kot mlad deček, ki je komaj začel pastirovati, je bil splezal na visoko drevo in vzel iz vej tičje gnezdo, čeravno so mu bili to strogo prepovedali; potem je prišel domov prepozno h kosilu, ves opraskan; tiči so mu tako rojili po glavi, da se je branil moliti, ker je bil le sam. Takrat je bil prvokrat tepen, po vrhu je moral pa še ostati brez kosila. Šiba mu tudi pozneje ni izostajala, seveda vseh porednosti se ni zvedelo. Kdo bi mu bil tudi mogel biti vedno za hrbtom, ker je brez miru švigal z griča v dol, z veže pod strop. Gospod župnik so večkrat, gredoč mimo Grogovih z ramami zmajali, češ, ne bo prida, če se z leti ne pomiri.
2. Grogova domačija.
[uredi]Pozabil vas ne bom nikdar.
Nebeški čuvaj vas vladar.
Sim. Gregorčič.
Vasi, h kateri pripada Grogova hiša, se pravi na Kremenicah; toda hiša ne stoji v vasi, ampak kake pol ure hoda oddaljena, na samoti. Vas sama stoji na desnem bregu Vi-tice, dober četrt ure hoda nad reko. Ob ti visokosti se namreč vleče strmina nekaj kilometrov na dolgem, da so tla skoraj ravna in se lahko obdelujejo v njive in travnike. Nad vasjo se dviga zopet strma gora, nerabna za obdelovanje in služi vaščanom le kot gozd, pašnik ali. kot praprotnice. Na obeh straneh vasi, blizu pol ure daleč sta še dve vasici podružnici, Gorenja vas in Dolenja vas, obe spadajoči k Kremeniški župniji, ker je tako daleč zemlja enako ugodna za naselbine. Onkraj vode se delajo ob nadolu tudi take police, kakor na Kremeniški strani, toda vasi ali večje skupne naselbine tam ne more biti, ker se vsak dober streljaj tla z hudournikovo strugo pretrgajo, ter tako cela plat doline v predale razdeli. Na vsakem takem griču med dvema strugama je posamezna kmetija ali kočarija; ti griči se potem imenujejo po lastnikih ali pa narobe, kakor Tičnikarjev, Petelinov, Prikrajinski, Grintovški grič in tako dalje, in enemu teh gričev, skoraj nasproti Kremenicam se pravi Grogov grič, lastnina našega Groge. In ta grič kaže tako prijazno lice kot bi bil nalašč za tako prijazno družino zrastel iz Vitlice.
Oj ti prekrasna Vitliška dolina! Res da nima široko listnatih vinogradov, ne prostranih plodovitih polja; nima ponosnih gradov, kakoršni se šopirijo ob deroči Dravi ali po Dolenjski strani, ne belih mest, kakoršna so prisedla ob bistro Savo, ne rajske krasote Bleškega jezera; tudi ne divje razpokanih skalnatih velikanov, kakoršni spremljajo temnozeleno Sočo od njenega izvira daleč proti morju, velikanov, pred katerimi navdaja sveta groza človeka strmečega nad mogočno roko, ki jih je naredila. Res da vsega tega tam ni, vendar ima svojih lepot, katerih nikdo ne pozabi, ki jih je videl. Če ti je pa ta zibelj tekla in se ti je bilo ločiti, moral si s pesnikom živo čutiti:
Oj z Bogom domovinski svet
Oj z Bogom ti planinski cvet,
Nebeški čuvaj vas vladar ...
Če se napotiš od ondot, kjer se izliva Vitlica v večjo reko, navzgor, greš najprej mimo bobnečega slapa. Iz višine padajoča Vitlična voda kipi iz globočine kakor lahek prah in vzdiguje belo peneče oboke, kakor bi bili iz kamenja zidani, solnce pa vliva na vodene stolpe mavrične barve in spreminja kaplje v živo blesketajoče drago kamenje.
Od tod navzgor se pomiri Vitlica in teče počasi, čeravno bi človek sodil po močnem šumenju, da mora biti deroča; xxxxxxx je le slišati, ker pluska voda ob kamenje, s katerim je rekla kakor posejana.
Dolina ostane kake dve uri daleč široko odprta. Tako dalje segajo tudi vasi, blizu po pol ure vsaksebi. Od tod se pa xxxxx dolina, gore mole na obeh straneh proti nebu, večjidel strme kakor malo nagnjene česke, tako tesno skupaj, da se vidi le ozek izrez obnebja. Zato pa tudi štiri ure daleč ni vasi ob cesti, le redko se vidi samotna koča. Vendar kraj ni zapuščen. Večkrat zagleda popotnik vrh košato obraščene gore, prav na robu, belo cerkvico, zdaj pa zdaj zavije lepo xxxxxx vozna pot v stran, znamenje, da je večja naselbina vrh xxxx ali od zadaj, zdaj se vsuje v Vitlico iz te, zdaj iz one strani potok, iz stranske dolinice se pa blišči kupček hiš, ali pa velik kotel obdelanega polja, ali zelenih senožeti. Marsikateremu teg potokov dela družbo glasno šklepetajoči mlin, in kjer je min, tam morajo biti tudi ljudje. Nedaleč sred Kremenicah se razcepi cesta na dva pramena, katerih prvi pelje na levo, v trg xxxxxxx, drugi pa naravnost naprej ob Vitlici, pod Kremenici, mimo brvi, črez katero se hodi na Grogov grič. Na brvi xxxxx ovenčan kip svetega Janeza Nepomučana, kakor bi hotel reči: »Če greš k Grogovim, le ne govori preveč, če se jim nočeš zameriti.«
Še uro hoda dalje, že blizu Vitličnega izvira pozdravlja sopotnika iz hribčeka romarska cerkev, do katere pelje devetindevetdeset stopnic. Po tem stopnicah hodijo romarji, ki prihajajo od blizu in daleč na božjo pot, večjidel po kolenih do cerkve, izprositi si milosti pri Prečisti.
Koj za Grogovim gričem stoji v vodi, tu še tako plitvi, da se lahko prebrodi, silna skala, tako velika, kakor nobena hiša na Kremenicah. Vse kaže, da se je bil enkrat kos gore odtrgal in je padel v Vitlico. Pravljica pa ve o ti skali to zgodbo:
Ko so bili našli na tistem hribčeku čudodelno podobo Marije Device, je takoj zaslovela daleč na okrog in sklenimi so zidati tam cerkev. Vsakdo, ki je priromal tu sem, je moral seboj prinesti kamen in samo iz takih prostovoljnih xxxxxx naj bi se postavila cerkev v čast Materi Božji. Nosili so več let in že je bila cerkev skoraj gotova. Kar prinese po Vitliški dolini še kamen orjaška deklica, ki je bila tako velika, da je stala z eno nogo nad Kremenicami, z drugo na Grintovškem griču in tako stoje iz Vitlice vodo pila, kamen, tako velik, da bi ga dvajset vol ne bilo moglo prepeljati. Ta Grogovim gričom jo sreča romal in jo vpraša:
»Deklica, kam neseš silno breme?«
»Za hišo Zveličarjevi Materi, hočem ta kamenček podariti,« pravi ona.
Romar ji pa pove, da se ravno vrača od tod, kamor je namenjen.
»Zjutraj sem se napotil tje,« je rekel, »in oprtal sem kamenj. Vsi so mi odsvetovali in mi rekli, da ne pridem živ tjekaj, ker sem bil v prsih bolan, za smrt bolan. Res težko sem donesel, pa glej, kako me je obdarila sveta Mati za trud, vračam se zdrav ko riba! Toda že krije streha lepo cerkev, zadnji kamen sem prinesel.«
Žalostna, da pride prepozno, je odložila na to vest kamen na mostu, kjer še zdaj stoji in je odšla. Nikdo je ni več videl. Še danes kažejo domačini popotniku gladko izdolbljeno mesto jerbasove velikosti v skali, in pravijo, da je stala s tistim koncem skala na glavi orjaške deklice.
Kje da je prav za prav ta Vitliška dolina in Kremenice, utegne morda kdo prašati. Na zemljevidu se najdejo; na tistem zemljevidu, katerega imajo vojaški višji za vojaško, da najdejo vsak kot, če bi bilo treba, je celo Grogova hiša in brv do njegovega griča in še kaka manjša reč s pičico zaznamovana, toda imena so drugačna. Pravih imen pa nočemo povedati; saj ni, da bi moral vsakdo gledat hoditi, ali pa da bi kak neotesanec celo s prstom na Grogove kazal in bi se morali pošteni ljudje sramovati.
Toda vrnimo se vendar k Grogovim.
Grogova domačija je srednja kmetija. Na Kremenicah ločijo ljudi po njih premoženju na šestero, to so: veliki, srednji in mali kmetje, veliki in mali kočarji in gostje, kolikor imajo parov vol, ali kočo z zemljiščem, ali samo kočo, ali pa še te nimajo, da jim je za malo letno mitnino v tuji koči stanovati, ali, kakor pravijo, gostovati. Torej srednja kmetija je kmetija z enim parom trdnih vol in z enim parom junčkov za lažje delo, ki mora popolnoma dorasti, predenj večja vola prodajo.
Hiša gleda kakor začudena ženska z visoko ruto na glavi črez Vitlico. Na licu pa ni nikakega vhoda, tudi ne odzadaj, pač pa na obeh straneh vrata, da se lahko od ene strani v hišo pride in da drugi odide. Pri sprednjih večjih vratih vodijo lesene stopnice v gornji del hiše; pod stopnicami stoji velika omara, v kateri se hrani vsakovrstno železno orodje, sekire, tesla, verige, žatlake, rovnice, krivatice, motike, srpi, žeblji, kladva, in sto drugih reči, kolikor treba, v lepem redu.
Sredi veže stoji široko ognjišče, pod njim votlina, pepelnjak; kadar se ta votlina napolni, strosijo pepel po travnikih. Ognjišče se le malo rabi, ker kuhajo tudi poleti le v peči, v katero se lahko pogleda ob sprednjem robu ognjišča, kakor veliko duplo. Pravijo, da v peči manj drv pogori in na peči je treba večkrat kaj po-zato izpolnjuje ognjišče svoj poklic le, kadar smodijo, ali perilo žehtajo. V kotu stoje burklje, loparji in mahovo omelo, v omari pa, ki je koj zraven v steno vzidana, dolge vilice, kuhavnice, zajemalke, matuči in kar je drugega potrebnega kuhinjskega orodja.
Na ognjišče se naslanja velik vzidan kotel, ki vsak večer prav debelo žlobodra živalim na veselje, ki drugo jutro pojedo, kar se je predvečer skuhalo. Zadnja polovica veže je od zgoraj na obok zidana, pod obokom se pa vidi vrsta drogov, od dima do cela počrnenih. O božiču visi na teh drogih nekaj česar se hišni maček kar ne more nagledati, namreč dolge vrste mesenih klobas, stisnjenih želodcev, jetrnic, krač in druge take robe.
Iz veže je na obe strani po dvoje vrat, na eno stran v glavno izbo in malo sobico, ki imate tudi med sabo prehod na drugo stran v dve shrambi. Glavna izba ima na dva kraja po troje precej majhnih oken, drugim dvem stenam so pribite klopi, krog peči celo dve po vrsti; v kotu za mizo visi podoba Križanega, ob stenah podobe svetnikov, na steklo podobe svetnikov, na steklo slikane, že zelo stare, kar kdo pomni, vedno tiste, in ravno tako stara ura z velikim rdečimi rožami na čelu; druge šare je po izbi tudi dovolj, ob vsakem letnem času drugačne, po zimi viter, količev, košev, kolovratov, po leti pa poljedeljskega orodja. Mala sobica zraven, iz katere se vidi črez Vitlico, kakor iz sprednje izbe, je gospodarjeva spalnica. Shkrambi iz veže se rabita, prva za zelne kadi in svinjsko kuho, druga pa za mleko, skuto in maslo. Od zgoraj sta še dve podstrešni sobi – ne celo nadstropje, ker to bi preveč davkov pobralo – prva spalnica za deklo in Marjanco, druga za mladega Grogo.
Sploh nima hiša nič kaj posebnega. Večina Kremeniških hiš je Grogovi zelo podobna. Zidali so jo morda pred več kot poldrug sto leti, pa je še trdna; štirje čevlje debeli zid se ne posuje tako kmalu.
Hlev je od malih hišnih duri nekoliko v grič nazaj potisnjen, da se s hišo le na enem voglu malodane dotikata. Koj pri tem voglu je vdelana linica, ki se odpira in zapira. Tu notri vsipajo krmo svinjam, ne da bi bilo treba v hlev hoditi. Take linice so tudi xxxxxxx skozi in skozi pred skednjem in za njim; pri teh se pa govedi spušča klaja v jasli. Ostali prostor med skednjem in med koncema teh linic se napolni vsako leto celo do stropa s slamo in senom.
Ponosno po koncu spet stoji pred hišo kozolec; precej višji kot hiša ali hlev; osem zidanih z apnom pobeljenih stebrov se kaže kakor osem nog velike živali. Ta je, kakor vsa druga poslopja s slamo krit. Pač ni gosposka streha; po zimi nekoliko greje, po leti brni vročini, da še ne govorimo o stroških.
Na spodnjem delu polja je največ sadnega drevja, zato stoji tam sušilnica za sadje, katero v jeseni, če količkaj drevje obrodi, več kot mesec dni neprenehoma kurijo. Pod poljem leže precej strmi tavniki, katere kosijo po dvakrat na leto; obe košnji, pomladno xxxxxx in jesensko otavo spravijo v svisli blizo brvi črez Vitlico, ker bi na hlevu ne bilo prostora; spomladi kadar poteče krma v hlevu, jo prevozijo od tod po vožnji proti domu.
Po samotah mora vsak vse sam imeti, kar imajo v vasi vsi ali vsaj več gospodarjev skupaj. Zato imajo pri Grogovih tudi sušilnico za lan, dva sežnja visoko okroglo peč, zaradi ognja kak streljaj daleč od kozolca. Zato se najde pod streho ne samo navadno orodje, kakor cepi, grablje, vile, ampak tudi kovaški meh in drugo kovaško orodje, mizarsko, tesarsko in zidarsko pripravo, vsako na svojem mestu. Če se kaj malega stre, odkod bi se brž dobil rokodelec? Za silo se pa le popravi, če je orodje pri roki.
Goved je v hlevu zraven dveh parov volov po štiri krave, kaki dve junici in dvoje telet, skupaj navadno po 12 repov, včasih eden več ali manj. Nekdaj so imeli koze, zdaj jih pa ni več ker jih je dežela prepovedala. Ovac je bilo včasih tudi do sile, zdaj jih pa sami opuščajo, ker pravijo, da kakor koze več škode delajo, kot koristi; prav ima dežela in prav imajo gospodarji. V svinjaku kruli navadno po šest do sedem svinj, navadno po dve na leto za prodaj, in po dve za smodišče.
Petelin vodi krog hiše kako dvanajstino kokoši. Če vzamemo v misel še pesa Turka, poznamo vse živo pri hiši, k večjemu bi znala biti še kje kaka miš, ki se sicer redko najde, ker je tudi muca pridna, kakor vsa družina.
Polje je pripravno za obdelovanje, ker se drži vse skupaj in je čisto pri domu; zategadelj so po samotah na boljšem, kot vaščani. Koliko ga je, to bo posnel prijazni bravec iz pridelka: osemdeset do devetdeset mernikov belega žita, štirideset mernikov črnega, trideset mernikov turšice, krompirja, zelja, fižola, graha, prosa, repe in korenja, kolikor domačija potrebuje; semenske detelje se tudi proda včasih kak stot.
Za travnik pod poljem že vemo. Treba je nam poznati še senožet.
Koj za hlevom gre grič zelo strmo po koncu, da je moč navzgor le po stezi, ki pelje po gozdu v gostih rajdah. Na desni in levi poslopja je gozd, naravnost od hleva navzgor pa ozek, po sredi nekoliko odrt kos trate, kakor zelen trak, komaj kakih trideset korakov širok, zato pa tako dolg, da se zdi na vrhu skoraj le kot nit, čeravno ni nič ožji, kot spodaj. Po stezi se porabi navzgor kake pol ure, ker se v hrib ne more posebno naglo stopati. Vrh te strmine se grič nekoliko uleže, prav kakor Kremeniško polje, spočetka celo v ravan in se polagoma zopet vzdiguje. Dokler strmina še ni prehuda, je tod lepa senožet, ki meri kaka štiri orala.
Vožnje poti ni od tod do doma in steza je zaraščena z tako da se breme ne da ponj i prenesti, ker gošča mora nosaču seno populiti do zadnje bilke. Kako neki spravijo seno tje doli?
Kar ni obdelanega polja ali senožeti, je košat gozd po vsem Grogovem griču. Le najviši vrh je gola skala. — Nikdar niso prašali, kako je ravnati s smrečjem, kako z bukovjem, kako s hrast jem in vendar je bil Grogov grič, kar kdo pomni, najlepše obraščen. Seveda tudi niso nikdar hoteli iz gozda spravljati več dobička kot ga je bila ravno prilika. Drugod zadnje leta kaj neusmiljeno sekajo; če bo šlo dolgo tako, v Vitliški dolini bo kmalo odpela gozdu sekira smrtno pesem. Stari Groga vedno pravi, da mu je, kot bi njega ranil vsak udarec, ki se sliši iz gozda.
O, da bi vsak slovenski gospodar dvakrat in trikrat premislil, predenj načne negoden gozd! In če ga načne, da bi dobro odmeril, koliko ga sme brez velike škode posekati in da bi posekano pogozdil z vso skrbjo koj prva leta! Saj gozdi so deželi pljuča; iztrži pljuča in drugi udi, polja, travniki, pašniki morajo zamreti. Ne le stelje boš pogrešal, in drv za kurjavo in tesanega lesa za poslopja, tudi drugod ti ne bo ničesa več zrastlo. Česar ne bodo pobrale povodnji, to bo vničila burja, česar ne bo vgonobila suša, to bodo nevihte in toča pokončale. Naj bi bil učitelj žalostni Kras, nekdaj res prava krasota in vzgled rodovitosti, zdaj le še kamenito morje! Učitelj, ki bo vsakogar prepričal, kdor doživi, bode ravno tisti pogozditi.
Še eno lepo lastnost ima Grogova domačija, lastnost katere ni videti na poslopjih, tudi ne na zemljiščih ali kje drugod, pač pa v zemljiški knjigi: nezadolžen je. Stari Groga, njegov oče in stari oče in prejšnji predniki, vsi so se bali dolga kakor kužne bolezni, dobro vedoč, da dolg zajema zraven delavcev iz vsake sklede, pri delu pa nič ne pomaga. Po njih se je ravnal tudi sedanji gospodar, odkar je izplačal, kar mu je bilo brati Matevžu odšteti. Samo enkrat ga je privilo, ko še ni dolgo gospodaril. Letina je bila do konca slaba, malo da ni bilo treba blaga kupovati, sadja ni bilo prav nič, goveda ni kazalo prodati, še žena je bila hudo bolna; denarja ta davke, podplate in druge potrebe ni bilo pri hiši, skoraj bi že soli ne bilo več. Takrat je šel k bogatemu Čerinu v Žerjalovo in mu je povedal, da bo treba na posodo jemati. Stari Čerin je bil sicer tudi kmet, obogatel je pa s trgovino. Štirideset let je kupčeval z vsemi pridelki; pokupil je vsako leto surovo in posušeno sadje, žito, teleta in drugačno blago in je spravljal to blago do železnice. Krivičnega dobička pa ni nikdar delal, mož je bil poštenjak od nog do glave. Komaj je zvedel, kaj Grogo tišči, mu je brž pristrigel besedo: »Le povej, koliko ti je treba, sto, dvesto, tristo, obresti ne boš plačeval,« in je že držal debelo usnjato listnico v rokah. Groga je potreboval pa le štirideset goldinarjev; kar bo več treba, je rekel, to bo za slanino in drugo svinjino potegnil. Čerin mu jih jih prištel.
Prihodnjo jesen je prodal Groga dobro pitana vola in hotel denar vrniti. Stari Čerin je ta čas umrl in njegov sin ni hotel štiridesetih goldinarjev, češ, da ne ve zakaj. Vedel je sicer, pa ranjki oče je bil nalašč naročil, naj ne jemljo od Grogovih nikakega vračila.
Od tistihmal ni poznala več dolga Grogova hiša. Take bi bile lahko tudi druge kmečke hiše, pa kako, ker skoraj ni koče, kjer bi se črez leto ne pokadil iz tobakom velik denar; Grogovi pa ne poznajo te potrebe; skoraj ni koče, kjer bi se ne kuhala dan za dnem ničvredna kava, pri Grogovih jo imajo k večjemu za bolnika.
Sploh niso bili na Grogovem griču nikdar prijatelji novotarijam. Ko je prevzel sedanji gospodar domačijo, je moral o xxxxxx vsak večer ves truden žito veti z vevnico pozno v nič, da je bil skedenj drugo jutro zopet prazen. In pa kako hudo delo je bilo to, venomer z roko metati in v gostem prahu bi se lahko zadušil! Čistilnico za žito je še le potem kupil, ko se je za gotovo prepričal, da bo res toliko odlegla, kolikor stane. Vse drugače mladi Groga. Prebrčkal je vse polno knjig, časopisov in oznanil, marsikaj je bral le na pol in kjer je zvedel za kak nov stroj, bodisi za oralo, brano, sejalko, stiskalnico, slamoreznico, mužgalnico ali kar si bodi, koj je hotel, da se napravi. Toda vse ni za vsakega. Oče in stari oče sta se branila stvari za drag denar kupovati, ketere bi po goratem zemljišču malo ali nič koristile. Xxxxxx pri eni reči je Groga užugal: mlatilnico so kupili za celih sto goldinarjev. Seveda so do prej že drugi, dobro izkušeni gospodarji imeli in jo vsakemu priporočali. Vse kaže, da cepov tudi Grogovi ne bodo več imeli.
Žitna čistilnica in mlatilnica ste edini stvari kateri je prinesel napredek v Grogov skedenj, vse drugo je še tako, kakoršno je bilo pred sto in več kot sto leti.
3. Ob košnji.
[uredi]... Da v letih nerodnih
Okrogle sem pel.
Val. Vodnik.
O svetem Jakobu je bilo pred tremi leti. Mladi Groga je prekoračil sedemnajsto leto in je že tri leta sem vsako leto delal zraven odraslih mož. Še več, povsod je bil med prvimi po pridnosti in posebno po spretnosti. Tudi Marjanca je imela pasteričje leta že za sabo in je bila ne malo ponosna, da so jo klicali za manjšo deklo. Saj je tudi že od pomladi sem sadila, plela, žela, turšico in krompir ogrebala, svinjam kotel kuhala in opravljala vse druge ženske opravila, katerim ni ravno treba močnejše roke.
Pri Grogovih so že poželi in snopje v kozolec naložili. Tudi so že posejali belo strnišče, kar ga je bilo odločenega ajdovi setvi. Košnja je bila na vrsti. Kakor sploh večkrat med letom niso mogli izhajati z delom sami domači, tako ob žetvi, ob mlatvi in še druge krati, tako tudi ob košnji. Najeli so vsako leto po štiri kosce in od sosednega Grintovčana sta prišla dva prostovoljna. Z domačimi jih je bilo torej navadno po devet. Z Grintovško hišo so bili od nekdaj tako dogovorjeni, da so po dva kosca zamenjevali; kadar so pri Grintovških kosili, sta šla dva Grogova kosca k njim in narobe. Te stare navade sta se držali obe hiši tako vestno, kot bi bila vknjižena.
Takih vkoreninjenih navad je krog Kremenic mnogo in vsakdo bi se kesal opustiti. Od ene hiše hodijo nekaterim vaščanom vsako leto prikleniti, kadar navzgor vozijo, zato dobivajo koline ob smodišču; enemu vsa vas pomaga, kadar drvari, po več hiš skupaj, kadar sadje spravlja; tretji zopet zvozi, ker ima delavno živino blizo praprotnic, večini kmetov praprot na dom, zato pa dobiva brezplačno škope, kar je potrebuje; skoraj vsaka hiša odmeri nekaj določenega sadja ali drugega pridelka redno gospodu župniku, gospod župnik jim pa kake pisari je oskrbe in jim opravijo posle pri gosposki in sto takih reči, ki se vse zgode, kot bi bile strogo zaukazane, dasi so vse le prostovoljne. Nikdo ne računi, ali je več vredno, kar daje in podela drugim, kot to, kar mu drugi po magajo in vsem je ustreženo. Ko bi vse te navade naenkrat opustili, marsikateri Kremeničan bi si ne vedel pomagati, bi trpel mnogo škode.
V soboto zvečer so Grogovi vse pripravili, da se ne bo tratil v pondeljek najboljši čas zgodnjega dne. Tri kose je sklepal mladi Groga; kosci, ki še le pridejo, morajo vsak svojo koso seboj prinesti, kakor vnanja žanjica svoj srp. Stari Groga je očistil oslenike jih napolnil z vodo, v vsakega je oslo vtaknil in s travo zamašil; če je bil pri kateremu državec odtrgan, ki se obesi za pas, ga je naredil iz deščice, zvrtal in z jermenom privezal. Gospodar je pripravil grablje in pri nekaterih nekaj zlomljenih zob vbil; zraven njih je položil vile, klepišče, dve vrvi za senena bremena, in sodček za pitno vodo, katerega je poprej še namočil in nabil. Tudi ženske so pripravile vse potrebno, ker opoldne morajo koscem, kar jim skuhajo, v senožet nesti in Bog ne daj, da bi kaj pozabile! Kako je bilo hudo prenašati zbadanje in smeh, ko so bile enkrat žlice pozabile!
V nedeljo zvečer je prišel Grintovčan k Grogovim v vas. Xxxx dolgo se ni menil z nobenim xxxxx, vendar je vedel, da xxxxx imeli drugi dan kosce. Daleč ni ravno do Grintovca – komaj četrt ure hoda – zato se pa močan glas lahko sliši od hiše do hiše, če ne vleče ravno veter nasproti. V soboto je pa slišal Grintovčan koso xxxxxx, prvo, drugo tretjo in presodil po pravici, da ni tolikega klepanja drugače, kot ob košnji. Pod noč je pa šel k sosedu zato, ker že dolgo ni bil xxxxx tam, potem zato, da za gospo zve, bodo li imeli kosce ali ne in pa tudi zato, da bodo xxxxxxx za pomagalca bolj gotovo vedli.
Gospodarja je našel pred hišo na klopi sedečega.
»Bog daj dober večer,« ga je pozdravil.
»Bog te sprimi,« odzdravi Groga.
Če ni ravno sile za delo – ob nedeljah je ne sme biti – na Kremenicah ne velja za xxxxxx moško, če prišlec koj o delu govori, po kar je prišel.
»Tako vreme je nam kmetom po godu, je-li Groga? Kaj za to, če nam znoj teče po obrazu xxxxx.«
»Vreme pa vreme,« pravi Groga, »ko bi bilo pri nas le še koliko več delavne moči. Odkar nimam več hlapca, ni ne xxxxxx, ne moči.«
»Se bo že pprabilo s časom, dnara s kako ženitvijo.«
Premodra ni bila ravno ta tolažba, ker težko da bodo hlapca priženili. Grintovčan je prižgal pipo, in zopet pristavil: »Kadar se boste pri hiši spet ženili, vam pač ne bo treba do Žerjalovega hoditi po mlado gospodinjo.«
Groga je namreč pripeljal svojo ženo iz Žerjalovega, zdaj so pa imeli na Grintovcu Tinco, xxxx skoraj tiste starosti kakor mladi Groga. Tako nekaj je mislil sosed, in tudi Groga je razumel, kam pes taco moli, pa se ni rad menil o neubogljivem Grogi.
»Vojaščine se bojim,« je rekel, »prej so vsakemu pustili enega sina, zdaj pa vse od xxxxx pobirajo, če so doma še tako potrebni.«
»Ta je pa žaltova,« je pritrdil Grintovčan in zasukal govorico na druge reči.
Xxxxxxxxx sta še delj časa o sosedih, o mlatilnici, o sadju, o kupčiji, le o kožnji ne. Pri vhodu je Grintovčan samo tako po vrhu pobaral:
»Jutri boste pa gotovo zgodaj pričeli?«
»Kaj pa da, kaj pa da, zgodnja ura, prava ura.«
»Lahko noč, Groga.«
»Bog daj zdravje.«
Za domačega se je kratko vprašanje glasilo ravno tako kot bi bil rekel: Midva s hlapcem bova med prvimi kosci pri delu.
In res sta jo primahala s kosami črez rame, ko so še le manjši tički peli, kakor pravijo, če xxxxxx reči ob prvi zori. Koj za njima pa pridejo, čeravno od vseh strani, vendar skoraj hkratu Andrijačev Matic in Xxxxxx Tine iz Kremenic, Boštjan za Lomovjem iz Gorenje vasi in Jernejec spod Kala od sosednjega griča od druge strani, kakor Grintovčan.
Vsi so bili nekoliko manj delavno oblečeni, kakor k drugačnem delu; saj košnja je snažno delo, pri katerem se obleka ne praši in ne oblati. In pa še nekaj prazničnega so imeli na sebi, namreč vsak svoj šopek rož za klobukom, še celo staremu Grogi je štrlelo sokoličevo pero črez klobuk.
Košnje so se lotili tešč. Kdo bo tudi že jedel, predenj je še solnce prav izšlo in predenj je kdo kaj zaslužil? Načeli so jo na tistem ozkem pasu koj za hlevom, nekaj časa brez reda, pozneje so se pa uvrstili, tako kakor v stopnjice, da je bil vsak za nekaj korakov za prejšnjim in za toliko, kolikor daleč sega kosa v krogu, bolj na desno. Prvi je bil mladi Groga, ki je vedno vse vhitel, zadnji njegov stari oče, ki je bolj na to pazil, da se čisto pokosi krog grmovja, kot na to, da ima kosa široko pot. Veselo je pela kosa hšc, hšc po devetkrat na vsak mahlej, in devet koscov je bilo korajžnih, kakor bi bili na ženitovanju. Ko so toliko postali, da kose obrišejo, so za-vriskali na vse grlo, da se je vrisk razlegal po hribih krog in krog Kremenic. Vsa dolina mora vedeti, da Grogovi kosijo in da so dobre volje. Starega Grogo so prijemali, prav resno držeč se, zakaj da ni z drugimi zavriskal, in on je trdil, da je tudi pomagal, kar je mogel; res pa ni bilo, le usta je bil odprl in se delal, kot bi na vse pretrgan je vriskal.
Kdor ogleduje te na pol praznično opravljene delavce, ki so kakor snubači z šopki okinčani, in ki zapored vriskajo, zdaj ta, zdaj pa po več njih skupaj, ta pač ne vidi, da.je to najtežje delo vsega leta, čeravno se kosec skoraj ne gane. Le gornji život se giblje za spoznanje in noge se prestopajo vsak mahlej čisto neznatno vendar boli kosca zvečer črez pas zlasti če košnje ni kaj prida vajen, tako hudo, kot bi bila vsa koža črez trebuh ranjena. Na to pa ne porajtajo in so ves čas veseli, ne le na videz, ker je navada vriskati in klobuke s šopki kinčati, ampak v resnici. Kolikor utegnejo, se menijo le o norčijah, vsa govorica je polna šale in burke. Koliko pa tudi gre delo lepše spod rok, koliko spretnejši je vesel človek, kot čmeren! Zadovoljen s tem, kar je opravil, se vleže kosec zvečer, zdrav kot riba vstane zjutraj. Kako grdo je pa videti čmernega delavca! Vsaka reč mu je zoperna, nad vsem in sam nad sabo se jezi, povsod se opoteka in brez potrebe ustavlja, delo ne gre spod rok in je dolgočasno; od daleč je poznati, da ne marajo zanj ne ljudje, ne Bog. Na Kremenicah takega že celo ne marajo.
Okoli sedme ure, ko so prikosili skoraj do srede tistega pasu, so klicali izza hišnega vogla h kosilu.
»Juujhuhu, ujjuhuhuhuhu!« Obrisali so kose in izginili na desno v grmovje, da gredo po stezi domov. Gredoči so se z Zalomovškim Boštjanom šalili, kar ni bilo ravno težko. Boštjan sicer ni bil ravno neumen, le malo neroden v govoru, zraven tega pa sladkosnedež, ki je zelo rad kaj dobrega pojedel, zato so ga radi imeli za »pepeta«.
»Boštjan,« mu je rekel Grintovški hlapec, »pri kosilu bo ješpren natlačen z jetrno klobaso in s prešičjim uhom, to ti je nekaj dobrega.«
Boštjan bi se bil rad hudoval, pa ni mogel, ker ni pravih besed našel.
»Odkod pa to veš?« je vprašal nekam jezno.
»Zjutraj sem videl Marjano, ko je klobase rezala, tisti veliki leseni krožnik je bil zvrhan takih lepih kosov, ki le sami pravijo, jej me.«
Mladi Groga, ki je bil najviše prikosil, pa ni hotel zadnji biti. Užgal jo je kar po strugi in je moral, da ne pade, tako dirjati, da se še spodaj ni mogel vstati, ampak loputnil je z obema rokama ob skednjeve vrata, če ne, bi bil z glavo ob steno telebnil. Komaj da so prišli drugi kosci do steze, je bil že doma.
Mati še za hišnim voglom boječa, ga je posvarila:
»Mar bi bil šel po stezi, saj ni tako daleč!«
»E, čemu,« je odvrnil malomarno skoraj brez sape, »čemu bi tako polževo lazil, do kosila moram še poklasti,« in zginil je v senik nad hlevom, e da bi bil hotel dalje poslušati mater. H kosilu je tudi res prišel z drugimi kosci vred, xxxxx je pa še vedno, kot bi bil xxxxx plačan.
Po kosilu so morali koj zgodaj na delo. Vsako leto so dopoldne prikosili dovrha, zato se je treba podvizati, ker ne morejo zaostati.
Nekateri vnanjih koscev so začeli tožiti, da kose ne režejo xxx posebno, zato je gospodar kratko ukazal mlademu Grogi, naj gre klepati. Dobro je vedel in dobro so vedili tudi drugi kosci, da Groga, čeravno najmlajši med njimi, najhitreje in najboljše skleplje. Odgovoril ni ničesar, ubogal pa tudi ni, in še potem ne, ko ga je Grintovčan še enkrat naprosil. Rekel ni nikdo ničesar, v mislih se je pa vsem za malo zdelo, da je tako trmast. Še le, ko je Grintovčan klepišče v tla zabil, da bi sam klepal, e prišel Groga bliže mrmrajoč, da je tako xxxxxxx neumno in je izpulil xxxxxx zopet iz tal.
Prebrisan je Groga res bil, xxxxx slovel po krivici blizu in xxxxx za takega. Klepati ga ni nikdo učil in tudi v knjigah ni našel takega poduka, vendar je znal ta posel vse drugače, kot drugi. Navadni klepar se je vsedel na ravne tla, je zabil klepišče med kolenoma v tla in je naslonil kosje na vilice do xxxxx visoke za hrbtom v tla xxxxxxx. Zato je moral ves čas noge držati stegnjene, da so ga kolenih bolele, in če je hotel xxxxx videti in tanjko sklepati se je moral držati kakor xxxxxx, da ga je v križu bolelo, da bi se hotel prelomiti, in da se je moral še krivo držati, ko je že davno ustal. Vse drugače Groga. Klepišče je zaklinil najprej v debeli kol, in še le kol vpičil v tla; sam se je vsedel na stolček, na poveznjeno xxxxxxx ali na zaglavnik in kolikor je bilo treba, je državec za kosce povišal, da je šlo kosje črez xxxxx. Zato je sedel tako xxxxxxx, kakor za mizo in klepičje xxxxx mu je bilo ravno pred očmi. Zato so tudi v kratkem času vsem kose rezale ko britve in trava še ni utegnila pognati, ko je v širokih poteh xxxxxx.
Res, prebrisana glavica! Pa xxxxx njegova nesrečna trma, pa nestrpnost, neubogljivost! Sam bistri um pač ni nikaka zasluga, ampak le božji dar. Gotovo bi bili Grogo vsi še rajši imeli, doma in drugod, če bi bil manj brihten, zato pa pohlevnejši in mirnejši.
Vrh draste, katero so kosili stojita dve košati smreki, podobni režancu velikih odprtih vrat, skoz katere se vstopu na »planinco«, kakor imenujejo gorenjo senožet. Ko je zapel na Kremenicah poldanski zvon, so že stali pod tema dvema smrekama. Molili so angeljsko čaščenje, si odkosili toliko ravnega prostora, kolikor ga jim je bilo treba za priložen sedež, da se malo počijejo, in da tam xxxxxx, in so polegli.
Jujjuhuhu!
Kakor bi jih bil posamezen vrisk privabil, je bilo videti po stezi prihajajoči dve ženski postavi. Bili ste Marjanca in domača dekla, vsaka s svojim xxxxxxxx na glavi.
Grintovški hlapec je začel spet Boštjana dražiti:
»Boštjan, žganci bodo, žganci, pa dobro z ocvirki posuti.«
Tako prorokovanje je vsem dopadlo, dopadal jim je pa še bolj Boštjanov obraz, ki se je od veselja svetil in ki se je hotel hkratu jezno držati.
»Saj jih tudi ti rad ješ,« je rekel razžaljen.
»Potem pa še omočena potica z maslenikom zabeljena. Le pazi Boštjan, da se ne boš preveč najedel zelja ali fižola in boljšega ne boš več mogel.«
Vse se je na glas smejalo, tudi Boštjan, kateremu je še posebej odleglo, ker se je spričalo, da so v jerbasih res žganci in omočena potica. Južnali so in si sicer dobro zabeljene jedi še s šalami belili, da jim bolje tekne.
Na Kremenicah namreč zjutraj kosijo, opoldne južnajo, popoldne pa malojužnajo; po drugih slovenskih krajih se menda drugače imenujejo ti obroki za jed, na Kremenicah so pa ta imena od nekdaj v navadi, in starih navad in izrazov ne opuščajo radi.
Po južni so si privoščili še kratek počitek, ker so ga bili potrebni. Grintovški hlapec bi bil rad uganjal burke z Boštjanom, zato mu je nekaj pravil o velikih kosih belega kruha, ki so za malojužino v culi pripravljeni. Pa Boštjan se je najedel za žive in mrtve in se ga tako govorjenje ni dosti prijelo. Zato se je lotil dveh koscev iz Kremenic.
»Za košnjo sta vidva že še za rabo, če bi bilo pa treba težko nositi ali privzdigovati, bi vaju morali domov poslati, četudi sta se najedla.«
Andrijačev Matic in Kočanov Tine sta bila pa oba velika, tršasta in izredno močna fanta. Iskali so jih kadar so močnih ljudi potrebovali; vendar sta bila kakor navadno korenjaki, dobrosrčna, da je bilo obema težko se muho usmrtiti, se nista ponašala s svojo močjo in sta šalo razumela.
»Že prav,« je rekel Tine, »boš pa prihodnji teden zopet povedal; če te le za roko stisnem, ti revše, ti že popoka par reber.«
»Dobro ga je dal,« so šuntali drugi kosci.
»Če te pa jaz v zrak vržem,« je pristavil Matic, »boš letel tako daleč, da za lakoto umrješ, predenj nazaj padeš.«
Glasen krohot je hlapcu pokazal, da se je lože norčevati z Boštjanom, kot s tema dvema. Ker je bila pa le šala, se je še sam smejal.
»Enega vaju dveh,« je ugovarjal, »bi še jaz, kakor sem šibak užugal.«
»Takega, kot si ti,« pravi Matic, »za malojužno pojem, pa bom še lačen.«
»Samo to bi bilo narobe,« meni Tine, »da bi ti v želodcu ostal in ti bi pa moral zdravnika plačevati,« in zopet je spremljal smeh cele družbe njih pričkanje.
Ker se pa s šalami nobeno delo samo ne podela, so se morali koj zopet vzdigniti in za koso prijeti. Še nekaj trenutkov se je razlegalo po gričih: ju-huu, jujjuhu, ujjuhuhuj, in zopet so zahraščale kose: hsč, hsč, »po vrst', kakor so hiše v Trst«.
Dekli je naročil gospodar, naj živini, kar je ni pasterica izgnala, ženske pokladejo, ker so bili vsi moški na planinci.
Oba jerbasa, prazne lonce in sklede je nesla vse dekla domov, Marjanca je pa vzela kol in je trosila, kar so dopoldne pokosili, vsaksebi. Kosa navali vso travo na konec svoje poti, da je videti, kakor bi bila senožet zorana na široke brazde, in tiste redi se morajo strositi, drugače se suši seno le po vrhu in ostane pri tleh predolgo surovo. Proti večeru je bilo od spodaj že toliko osušeno, da so ženske nekaj skupaj pograbile in na kupe spravile. To pa zato, da se črez noč ne namoči xxxx in se zjutraj na solncu xxxxx hitreje supi, ker drugače porabi vsaj dve uri toplega solnca sama rosa.
Kosci so ves popoldan pridno sukali kose, da jim je lil s curkom znoj po licu, le za četrt ure so posedli o malojužni, potem so jo pa brž mahali dalje. Zvečer so bili – kaj čudo – zelo trudni. Pa nič za to, vriskali so domov grede, kot bi šli na svatbo, fantje so celo zapeli, kot bi prihajali iz krčme.
Po večerji so pa koj iskali počitka. Grintovška dva kosca in Jernejec spod Kala so šli domov, vsak na svojo stran, na Kremenice ali celo v Gorenjo vas je bilo pa predaleč, zato so ostalim trem v hiši postali. Krščansko so pomolili kratek rožni venec, polegli in pospali. Boštjan je sanjal vso noč o jetrnih klobasa, o zabeljenih žgancih, o omočenih poticah in o drugih dobrih rečeh, katerih mu je prinašal sveti Miklavž, xxxxxxx Gorenjevaške cerkvice.
Prihodnje jutro je našlo solnce že vse kosce zbrane na planinci, ko je še le z enim očesom črez Kremenice pokukalo. Do večera jim je bilo podreti vse, kar je bilo še na steblu. Tako je bilo vsako leto. Ne enemu med njimi ni bilo znati sledu včeranjega trudnega dne, vriskali so, kot bi bilo vriskanje njih glavni posel. Še bolj so se podvizali, kot prvi dan, in s kosilom so se še manj pomudili, ker so tudi to prinesli z doma.
Popoldne je prišlo iz stare navade še troje grabljivk pomagati, Jernejčeva žena spod Kala, z Grintovca pa gospodinja in Tinca. Te so z domačimi tremi ženskami najprej pograbile po drasti streseno seno blizo skupaj od zgoraj začenši xxx toliko, kolikor so hotele na prvi kup spraviti, od tod zopet navzdol za drugi kup in tako do hleva. Gospodinja je ostala zatem doma, da preskrbi večerje, precej velike večerje, ker devet koscev in šest grabljivk ni vsak dan pri mizi. Njih xxxxxx je pa šlo h koscem in te so tam prav tako ravnale, kakor po drasti, kolikor je bilo že prejšnji dan ali že dopoldne pokošenega, za koscu so pa sproti trosile.
Ni še bilo solnce prenizko, ko so kosci končali.
»Križ božji,« je dejal gospodar, »prav dobro je nam šla izpod rok,« in zavriskali so v zvoru.
Kolikor še niso grabljivke xxxxxx pokupale, so jim pomagali kosci in kup za kupom je zrastel le gredoč; o mraku so bili že doma pri večerji.
Tretji dan so morali še domov spraviti, kar so nakosili. Prvo delo je bilo vse kupe xxxxxx; truje so trosili po drasti od zgoraj navzdol, vsi drugi na planinci. Ko so prvi do doma pritrosili, so pokosili in se vrnili po stezi k drugim, katerim so bili ta čas tudi prinesli kosilo. Dva sta potem ves dopoldne obračala polsuho seno, da solnčna toplota bolje hasne. Vsi drugi so pa drasto grabili. Spočetka jim je šlo gladko, dokler se ni nakopičilo pod grabljem sena do kolen, potem se jim je pa udelo. Zato so stopili v vrsti na pograbljeno, so se uprli z grabljami v seno in ga odrinili do prihodnjega kupa. Zraven so pa trobentali: hooo. — Še pred poldnem je bila vsa košnja iz te draste za hlevom, da so jo do južine še prav lahko zmetali na skedenj.
Bila je dobro suha, da je vršala v roki. To pa tudi mora biti, drugače se je bati, posebno pri oni piči, ki od spodaj leži, da se pokvari.
Takrat so južinali vsi doma, od mize so jo pa pobrisali naravnost na vrh planinice, ker je veljalo do večera tam gori vse pograbiti in spraviti domov.
Potrebovali so dveh žrti. Prvo je oprtal gospodar, drugo naj bi prinesel mladi Groga za njim, ki se je moral še nekoliko pomuditi, da sekiro nabrusi. Ko je bila sekira ostra in se je napravljal Grogec z doma, ga je mati še na pragu posvarila, naj pazi, da se ne useka.
»In pa dobro si oglej strmino po drasti,« je rekla, »da se boš vedel varovati, ko boš vejo vlekel; če ne misliš dobro paziti, pusti raje, naj jo Tine ali pa Matic potegne.«
»E, mati, ne bodite vendar sitna, saj nisem več otrok in vejo sem pač že lani vlekel, in bi jo bil lahko že davno popred. Vedno hočete z menoj tako ravnati, kot bi še otrok bil.«
Groga je nekaj zapazil, da je mati žaljena, in žal mu je bilo za nepremišljene besede. Toda le trenutek. Brž na to se je obrnil malomarno, kot bi ne bilo nikogar blizo njega, spred hiše.
»Jujjuhuhuu!« je zavriskal in dobil od Kremeniških gora huu za odgovor; ravno spred hiše je odgovarjal jek.
Skoraj hkratu z jekom se je zaslišal od Grintovca sem srebrnočisti dekliški smeh. Veter je vlekel ravno od tiste strani, zato se je slišal glas prav razločno. Grintovška Tinca se je smejala.
»Tincovo!« je zaklical Groga.
»Hooj?«
Groga ni imel kaj povedati, kaj prašati, zato je obstal, kot lipov bog. Potem je pa zapel tje v endan, ne da bi zraven kaj mislil:
Al' me boš kaj rada imela,
ko bom nosil suknjo belo,
sabljico opasamo.
»Ali boš koj šel, ali ne,« se je oglasila mati iz veže, »senarji bodo koj skupaj vlačili in vej potrebovali. Kar pojdi, da jih ne boš mudil.«
K delu pa Groge ni bilo treba priganjati, saj priden je bil — Urno vrže žrt črez levo ramo, jo podpre odzadaj s sekiro z desnega ramena in se obrne navzgor.
»Po stezi pojdi,« mu je rekla mati.
Pa ne, da bi ubogal. Že je stal na stezi, pa hotel je po sili prvo rajdo odrezati, in je skočil naravnost navgor. Taka je mladost!
4. Žalostna pokošnica.
[uredi]Bolan leži,
milo ječi.
Nar. pesem.
Ko je stopil Groga na stezo, je pa pričel brzdati svoje korake, ker s tekom bi navzgor zaradi sape ne mogel daleč in pa tudi ker bi se mu vsak ča« zadela žrt ob grmovje. Tako stopajoč je mislil na različne stvari, mnogotere osebe in dogodki so mu prihajali na misel. Grintovško Tinca mu je še tičala v glavi, mislil je nanjo.
Dobra prijatelja sta bila z Tinco že od otročjih let, ko sta oba pasla. Večjidel sta xxxxx tako navračala, da sta enkrat črez dan skupaj pripasla, xxxx si tudi nista imela kaj povedati. Kadar so kruh pekli, so pekli tudi hlebček pri Grogovem pastirju, na Grintovcu Tinco tisti hlebček, dasi je bil le majhen, sta vsakokrat skupaj pojedla. Grogu je bila najhujša kazen, če mu niso spekli hlebčka. Za cvetno nedeljo je vedno narezal Groga muckovih vej in xxxxx bršlina za oba, Tinca, je pa obema preskrbela drugih xxxxx ali cvetic; vse kar sta nabrala, sta v dve metli povezala in v cerkev nesla. O Kresu je spletla Tinca toliko vencev, kolikor oken imate obe hiši, in je xxxxxx praproti, da sta ž njo xxxxx strehi obeh hiš. Zato je pa Grogec nanosil in naložil lesja in suhega vejevja za kres na lastnem griču in na Grintovcu. Te in enake prijaznosti, s katerimi sta drug drugemu ustrezala, so utrdile tako prijateljstvo, da jih ni bilo boljših prijateljev. Še z Marjanco bi se bila večkrat resno spričkala, kakor se otroci sploh xxxxx pričkajo, ko bi ne bila ona pohlevna dušica, vselej xxxxx. S Tinco se pa nista nikdar pričkala, k večjem, če je Groga splezal na visoko skalo ali vrh drevesa ali na konec xxxxxx veje, ga je silila, naj gre dol; če ni hotel, je začela xxxxxxxx in to je pomagalo. Ko je bolj odrastla, se ni gubilo prijateljstvo, nasprotno, tako se je zdelo Grogi, še rastlo je z njima.
Z Grintovca so se vrnile xxxx domov. Spomnil se je skrbne matere, kako ga ima rada, očeta, ki se je tako zelo bal xxxxx, bolj kot zase samega.
»Pa kaj to,« je mrmral sam zase, »ko mi pri vsem tem ne privoščijo ne enega prostega xxxxxx. Opravljam pa vse kaj xxxxx, kot še tako dober hlapec. In ne enkrat me ne puste zvečer na vas, kjer drugi fantje prepevajo.«
Prenehal je in se globoko xxxxxxx.
»V nedeljo teden je bil Kremeniški semenj. Vsi fantje so šli v krčmo, samo jaz nisem mogel. Stepli so se z Žerjalovimi fanti in Kremeniški bi bil xxxxx, ko bi ne bili pomirili njih možje. Če bi bil še jaz ž njih, gotovo bi bili Žerjave napodili. In pa to večno ustrahovanje! Od zore do mraka nič kot: pazi, varuj se, ne xxxxx, ne bodi, in zlodej vedi, xxxx še vse nepotrebnega.«
Zdaj je začel prav glasno govoriti:
»Tako ne bo šlo dolgo. Zdaj sem že v osemnajstem letu in ne bodo več ravnali z mano tako otročje.«
Tako se je ogrel, da je govoril vedno glasneje.
Kar se vzdigne iz grmovja moška postava. Oče je tu xxxxxxx, ker ga je žrt nekoliko upehala.
»Tako toraj misliš,« mu je rekel oče, »tako hvaležnost kažeš starišem, ki noč in dan zate skrbe, ves trud jim hočeš s tem vračati, da le na to misliš, kako bi jim naredil kaj na žalost. Sram te bodi, dvakrat sram!«
Za trenutek je res osupnil in skoraj ga je bilo sram; pa ravno tako naglo se ga je polastila zopet njegova trma.
»Mar ni res,« se je repenčil, »da za dva podelam. Ali sem se xxxx smel o pustu iz hiše xxxxx ali smem na kak semenj, ali smem le enkrat zvečer kam v vas iti?«
Te ošabne besede so xxxxxxx še mirnega očeta do dobra utogotile.
»Kar je prav in pošteno, tega ti nikdo ne brani; postopanja, ponočevanja in pijančevanja pa ne trpim, dokler sem še česa gospodar. Ti, ki že zdaj le prepir seješ, še enkrat mi izusti kaj takega, potem boš videl, kaj boš imel mesto dobrega očeta!«
Ko bi bil kdo od daleč opazoval ta dva moža, kako sta se pisano gledala in pa vsak svojo žrt črez rame držala, bi bil moral misliti, da sta to dva huda sovražnika, ne pa oče in sin.
Groga ni odgovoril ničesar. Čelo je nagrbančil in stopal molče za očetom po stezi navzgor.
Pri tistih dveh smrekah sta odložila žrti zraven velikega kupa sena in sta šla h koscem, ki so grabili seno sredi planince. Sprejeli so ju z glasnim vriskanjem. Sploh so bili vsi židane volje in so uganjali burke še bolj razposajeno, kot prejšnja dva dneva, ker jim grabi je niso branile govoriti, kakor kosa.
Vse seno so imeli privleči tje na vrh draste, naložiti je na veje in od tod po strugi navzdol potisniti. Strmina je tolika, da zleti količkaj težka stvar, kot bi padla, za hlevom se pa sama ustavi na ravnem prostoru.
Pograbli so naprej, kar je bilo bliže in bolj po ravnem. Bolj oddaljeno so pa nametali v vrv po pet, šest in več bremen in vsako tako veliko breme sta potegnila dva ali trije k smrekama, kjer so vrv izpulili in jo nesli grabljevcem nazaj, da jo zopet nalože.
»Matic,« pravi Grintovški hlapec, ko je bilo ravno pripravljeno prav obilno tako breme, »če si res tako močan, sam potegni to-le butarico tje doli!«
Matic ga pogleda od strani, pljune, ga prime, ne da bi kaj rekel, z eno roko pod koleni z drugo za tilec in ga vrže kakor otroka znak na breme. Potem zagrabi kot blisk za kljuko pri vrvi in vleče breme z hlapcem vred tako lahko, kot bi vleki trije. Dokler je bilo vleči navpodse, je še šlo, tudi po ravnem še nekaj časa, ker se je bilo breme dobro zravnalo, potem se je pa ustavljalo, čeravno je lože postalo, ker se je tačas hlapec raz breme prekucnil na veliko veselje in smeh gledalcom. Hlapec, ki je črez vse rad bril norce, ni zameril, ampak lepo pomagal, da sta privlekla z Maticem breme do smrek. Ko sta se vrnila, mu je rekel Matic prav prijazno: »Če ti je mar tvojih švedrastih škornic, le varuj se zanaprej močnih ljudi.«
Gospodar je opomnil, da bo že ko j vse seno pograbi j eno. Obrnil se je proti mlademu Grogi in mu rekel, kot bi bil pozabil, kar se je prej med njima godilo, z mehkim, prijaznim, skoraj prosečim glasom:
»Groga, pojdi, nasekaj vej, nakladati bomo že koj lahko začeli; le idi.«
Groga ki ni zinil ves čas besede, da so ga že začeli od strani gledati, je odložil grablje, pa da le ni ubogal na prvo besedo, je zagrabil za ravno naloženo breme in je hotel, kakor Matic, sam vleči. Seveda je obtičal na ravnini, se prtal in prtal tako dolgo, da je vrv razvozljal in se je breme razsulo. Potem se pa nič več ni zmenil za to, da bi bil pomagal drugim, ki so za njim prihiteli, breme povezati in je naprej potegniti, ampak zginil je s sekiro v gozdu.
Ko je bilo vse seno pripravljeno za nakladanje, ga je bilo videti toliko, da se je zdelo nemogoče vse spraviti na hlev. Groga se je vrnil še do časa z veliko butaro vej in pričeli so nakladati.
Delali so pa tako-le: Tri najdaljše veje po tri sežnje dolge, so položili pri polti drugo črez drugo, da so moleli debeli konci saksebi, kakor vilice v xxxx roge. Na mestu, kjer so se križale, so jih z vrvjo zvezali. Kljuko so pustili seveda na vrhu, da bi se ne zapičila v tla, xxxx vejo zadrževala. Kar je ostalo dolge vrvi zunaj vozla, to so povili krog kljuke v roč, dva komolca dolg, da se zanjga potegne, kadar bo čas, kakor za xxxxx. Te tri veje so položili, kakor vlake na tla toliko pod smrekama, da so ležale že na xxxxxxx. Da jim pa prezgodaj ne utečejo od lastne teže, so zabili navpik dva kola prednje. Na to podlago so naložili nekaj voz sena. Ko bi tako nakladali, veja bi se jim posula, predenj bi bili ž njo gotovi, ali pa kaj kadar bi jo po drasti xxxxxxxx. Zato so položili na spodnje plasti zopet nekaj vej, ne da bi jih bilo treba zvezati in tako više in više, nadstropje za nadstropjem, dokler je bilo kaj nakladati. Na najspodnje veje so zložili košnjo prvega dne, xxxx zgoraj pa tisto prejšnega dne; to pa zato, da od vrha xxxxx prihodnji dan še doma xxxxx, če bi še ne bilo popolnoma suho.
Še je solnce dobro sijalo, ko je bila veja gotova. Stala je, kakor gora na gori, da je xxxxxxx skoraj smreki in ves prostor pred njima; izza hleva, odkoder je gledala gospodinja, so se videli smreki, kakor dva xxx kopi sena rastoča grmiča.
Za streho so naložili nekoliko smrečja, da sena ne bo odnašal veter v teku. Vejo so pa krog in krog z grabljami očedili in populili, kar ni bilo otečenega.
Vmes je nekdo opomnil, da je Boštjan videti lepo rejen. Taka opazka je bila za Grintovskega hlapca, kar je kost za xxxxxxxx pesa.
»Boštjan,« je rekel, »kadar te kdo tako lepo hvali, moraš govoriti: saj tudi rad jem.«
Boštjan bi ga bil rad oštel, toda predenj je imel čas jezik privzdigniti, da bi se nad njim znesel, mu je že zopet pripovedoval hlapec prav gostobesedno:
»Boštjan drevi bo pa pokošnica; kar si le moreš misliti dobrega, vse bo prišlo na mizo: xxxxx juha, rajž na mleku, žganci s slanino zabeljeni, svinjski želodec, pa vino bomo pili ...«
Zdaj se Boštjan celo ni mogel hudovati, ker so mu vse te reči po ustih sladile.
»Oparjeni, mlinci, sukanica, xxxxxxx z maslenikom zabeljena, cvrček, opresni štruklji …«
Vse to je bila resnica, to je Boštjan dobro vedel, ker je bilo na vsaki pokošnici tako. Pljunil je tako debelo, da moglo, kakor je rekel hlapec, na tistem mestu vsaj za dve pedi xxxxx seno zrasti. Za tako sladkosnednost so mu pa kar od kraja vsi začeli nagajati in smejati se mu. Še celo Marjanca je rekla da je moral prinesti Boštjana prav sveti Miklavž, ker boljše jedi tako xxxxxxx. »Govorite, kar hočete,« je mislil Boštjan, »pokošnico bomo pa le imeli.«
Ko je bila veja lepo ograbljena, so izbili tista dva kola, ki sta branila veji uteči. Človek bi sodil, da se mora veja nato, brž usuti navzdol in vse zmleti, kar bi ji bilo na poti. Kaj pa še! Rebra najspodneji veji so se tako vrile v tla, da je bilo treba še veliko silo delati, predenj so jo z mesta spravili. Mladi Groga se je postavil pred vejo in zagrabil za vrv. Od obeh strani naj bi po eden možakov z žrtjo prizdigoval, vsi drugi naj bi pa od zadaj pritiskali.
»Groga,« je rekel gospodar sinu, in pokazal s prstom na grm kakega pol streljaja pod njimi, »pri tistem leskovju veja zleti na nagloma, tam moraš že pripravljen biti, da pobegneš.«
Groga je nagrbančil čelo. Ni mu bilo po volji, če ga je hotel kdo podučiti, že po navadi; odkar se je pa z očetom tako grdo spri, se je srdil še posebej črez vse, kar je videl ali slišal.
»Res je,« je pristavil Grintovčan, »svoje dni — že pred več kot dvajsetimi leti — sem jaz vlekel vejo in sem tekel predolgo pred njo. Tako me je bila nakurila, da sem se še le sredi draste vlovil za grmovje –.«
»Tu imate, vlačite, kakor hočete in strahu j te, kogar hočete, tega večnega čvenkanja sem že do grla sit,« je rekel Groga pihajoč od jeze, zabrusil je vrv od sebe, da se je v seno zarila in je odšel naglo po grmovju v gozd, preden mu je kdo mogel odgovoriti.
Vsi so obmolknili nad tako predrznostjo in nad tako naglo jezo brez pravega vzroka. Le Grintovčan je mrmral proti gospodarju: »Res, Groga, velik križ imaš s tem neubogljivcem,« ostalih se ni nikdo upal ziniti.
Ker so čutili trudne ude, zlasti pa ker jih niso več šale kratkočasile, so nekoliko posedli in čakali, kaj bo gospodar ukazal. Kar je bilo tobakarjev, so si prižgali pipe. Saj se ni nikdo strašil vleči vejo, čeprav so vsi vedli, da je mladi Groga najbolj poskočen. Nekoliko poparjeni so bili le zato, ker jim je Grogovo vedenje pregnalo dobrovoljnost, najboljšo prijateljico dela.
Groga pa ni šel daleč. Koj na robu gozda se je usedel na parobek in zrl v tla. Dasi ni vedel prav za prav zakaj, se je vendar skoraj jokal od jeze.
»Kot bi bilo le količkaj nevarnosti pri tem, če človek ni ravno zaspan! Naj bo potrebno ali nepotrebno, drezati me morajo ves božji dan! Pa kar vsi gredo črez me. Bodi, kar hoče, šel jim bom še od hiše.«
Vzdignil se je, zakihal še enkrat jezno in se okrnil nazaj proti koscem. Lomastil je po grmovju, da mu je pokalo in se lomilo pod nogami pri vsakem koraku. Ko je prišel do koscev, so še vsi sedeli in molčali.
»To ste pravi junaki, kar vas je,« jih ogovori zaničljivo, potem pa brž zopet prime za vrv in zaupije nad njimi s prav xxxxxx glasom:
»Pritisnite!«
Čeprav je bil najmlajši in ni mogel ukazovati, so ga ubogali xxxx in priskočili so hipoma, kot bi jih bil pihnil s svojim ukazom, Grintovčan in hlapec vsak svojo žrtjo na obe strani, vsi drugi odzadaj v vrsto; le gospodar je mirno obsedel.
»Hooruk, mora iti,« so rekli vriskajoči.
»Hooruk,« šlo pa ni.
Gospodar je mislil na druge reči, začek je obupovati nad porednim sinom in prašal večkrat svojo vest, kaj je zagrešil, da ga Bog ž njim tako tepe. Vendar je zraven teh misli še vedel, česa je treba pri veji.
»Žrti morata niže nastaviti,« je rekel, »kaj pomaga v sredi vzdigovati in odzadaj pristivati, če so se pa veje spredaj xxxxxx zajedle.« Storila sta kakor jima je naročil.
»Hooruk,« in res se je zgenila veja za nekaj čevljev in se zopet ustavila. To je bilo znamenje, da bo šla brez drugih pripomočkov.
»Hooruk,« in spravila se je zopet, spočetka leno in enakomerno, že črez nekaj korakov hitreje in hitreje. Peljal jo je xxxxx mladi Groga, vsi drugi so xxxxxx in se pripravljali, da bodo zavriskali, kadar bo xxxxxx veja za hlev, kakor so vsako leto.
Mimo tistega leskovega grma je res švignila veja naenkrat po bliskovo. Groga, zdaj xxxxx!
Pa uteci, če moreš! Groga je xxxx nasadil vrv na levo roko, kakor roč, in da bi bolje potegnil, jo je ovil nekaj krat krog xxxxx. Ko je hotel ubežati, pa ni mogel, ker se je bila vrv v xxxxxx zajedla.
»Jezus in Marija!«
»Bog in sveti božji križ!«
»Jojmene, jojmene!«
»Po njem je, po njem je!«
Vsi ti glasovi so se zaslišali v tistem trenutku. Izza hleva je pa viknila gospodinja, kot bi jo bil kdo zabodel.
Grogo je zasukala deroča veja, kakor brlez na desno, kakor je hotel pobegniti, padel je na obraz. En sam trenutek se je grusila veja pred sabo, v tem mu je izpulila vrv iz roke in črez njegovo levo stran se je xxxxxxxxx celo silovito breme, več kot dvajset težkih voz sena. Za smrt prestrašeni kosci so brž prihiteli, da bi pomagali, kar se da pomagati. Ležal je na obrazu z glavo navzdol obrnjen, levo roko je imel xxxxxxx stegnjeno in kar ganil se ni. Oče in sosed z Grintovca sta ga rahlo obrnila. Oči je imel zaprte, bil je ob zavest.
Leva roka je bila vsa krvava; vrv mu je posnela nekaj kože. Pač boleča rana, pa xxxxxxxx se koj, da še sledu ne ostane. Srajca je bila na levem ramenu raztrgana in vsa okrvavela; tu ga je že hujše razmesarilo, pa zdrava narava bo pomagala s časom tudi to ozdraviti, naj tudi ostane žul na koži. Obraz je bil bled ko zid, samo po sredi spodnje ustnje se je vlekel ko škrlatast trak curek krvi črez brado in grlo. Oče bi se bil zjokal, ko bi mu strah ne bil zapiral sape, strah, da mu v rokah umrje.
Menili so, da bodo vriskali domov grede; pa veja jim je ukazila zadnjo veselost in pregnala vriskanje za dalj časa. Zahajajoče solnce je obsevali same žalostne obraze. Vse je silil jok in Marijanco je tudi premagal; v ruto je stisnila obraz in jokala in jokala, da je prizadela brata tako huda, brata, katerega je tako spoštovala, na katerega je bila tako ponosna!
Oče, ki ga je držal za glavo, je slučajno pogledal predse navzdol.
»Za božjo voljo, še Marijana!« je rekel in ves obupan pogledal soseda.
Tudi Marjana je ležala na obrazu, daleč nad vejo, skoraj sredi draste. Pa vsaj ni še njo povozilo?
Grintovčan je videl, da so vsi tako zmedeni, da ne vedo kaj početi. Zato je kratko in od ločno zaukazal: »Žrti prinesi te, nasekajte naglo vej in napravite nosilnico. Matic vidva s Tinetom ga bosta že lahko nesla.« Pomignil je potem svojemu hlapcu in oba sta hitela naravnost navzdol.
Hlapec se je napravil nato urno proti domu. Šel pa ni domov, ampak le tako daleč črez gričev hrbet, da se glas ni več dobro slišal do Grogovih. Tam je nastavil obe roki na usta, da bi se glas dalje slišal, in je zaklical črez vodo: »Gregor!«
Gregor je kočar koj pod Kremeniško vasjo. Nekaj trenutkov je prešlo, da je prehodil glas do tje in nazaj.
»Oj?« se je oglasil Gregor. »Mladi Groga je prišel nevarno pod vejo. Teci brž, brž v vas.«
»Bom.«
Po kaj naj gre v vas, mu ni bilo treba praviti. Še pred avemarijo se je zaslišalo zvonenje vsemi tremi zvonovi, znamenje da je Gregor razumel in opravil hlapčevo naročilo. Šli so z Bogom iz vasi.
Kosci so tačas vrv, katero so še imeli, zrezali in napravili iz žrti, kolov, grmovja in smrečja v naglici nosilnico. Kar so imeli odveč površnje obleke, so jo pogrnili črez ivje in nastlali še senene mrve po vrhu. Deklo in Marijanco so poslali domov, naj posteljete v sobici iz hiše. Odšli sta in vso pot jokali. Nezavestnega ranjenca so preložili pazno na nosilnico in Tine in Matic sta oprtala žalostno breme.
Tisti dve žrti — kako sovražni ste bili še popoldne, prva na očetovem, druga na sinovem ramenu! In zdaj — kako prijateljsko sta zvezani s koli druga vštric druge. Navzgor je nosil žrt Groga, zdrav, čvrst, pogumen do predrznosti, nazaj grede je žrt nosila njega, bolnika, malodane mrliča!
Ko sta ga prinesla močna nosača blizo hiše, jima je pritekla mati naproti. Komaj je zagledala kri na ustnjah, omedlela je.
Preložili so ga na posteljo, kar so mogli skrbno. Ranjene leve strani se še dotakniti niso upali.
Ob tem se je ranjenemu vračala po malem zavest. Hudo, hudo ga je peklo odznotraj. Desno roko je zganil nekoliko proti srcu, toda bolečine so mu branile se toliko premakniti; roka mu je obležala sredi života. Trepalnice so se vzdignile počasi, počasi, kot bi bile xxxxxx kako težke, motne oči so se uprle v družbo mož, ki so stali xxxxxx krog postelje.
Ustnje so se nekoliko premikale. Slišati niso mogli, kaj je hotel reči, pač pa so brali z ust, da je zgovoril besedo: mati.
Šli so po mater, katero sta tačas Marijanca in dekle močile po čelu in vratu z mrzlo vodo, dokler se jima ni zopet zavedla. – Slišati, da Groga po nji zahteva, je brž odšla in jok po poti zadrževala. Glavo je nagnila celo do bolnikovih ust, da je bolje slišala.
»Mati,« je šepetal Groga z rahlim glasom, »nikar ne bodite huda name – da sem vas – velikokrat žalil, in pa – očeta prosite, – naj odpusti, – da sem tako grdo –.«
Več mu ni dalo govoriti. Zamolčal je in brada še mladeniško gladka se mu je zopet xxxxxx s curkom iz ust pritekle krvi.
»O, Groga!« je rekla; več tudi nji ni dalo govoriti. Pokrila je obraz z obema rokama, da je skrila krčevit jok, ki jo je zalil. Po glasu je pa spoznal bolnik kaj bi rada rekla.
Groga, je hotela reči, ko bi ti vedel, kako rad bi oče zate pretrpel najhujše! Le ozdravi, pa stregla ti bova, kakor le človeška moč more.
Groga jo je razumel in vidlo se mu je na obrazu, da mu je nekoliko odleglo.
Da, da, Groga! Ko bi ti vedel, koliko noči je zate prečul xxxxxx, pa mislil in mislil, kako bi te najbolje poskrbel! Ko bi vedel, kako goreče je molila mati zate ure in ure, dan za dnem, ko si bil še zdrav, gibčen in močan in ko se nisi še nikoga grešil« O, stariša ti pač odpustita iz dna duše, če si ju še tako žalil, prizanesi ti Bog ravno tako in dobro ti bode!
Izpred hiše se je zaslišal zvonček.
Kar jih je bilo v hiši, vsi so pokleknili in prejeli blgoslov pred Najsvetejšim. Vsi so poslali gorečo molitev za nesrečnega Grogo k Vsemogočnemu, ki se je ponižal v priprosto kmečko hišo, potem so pa zapustili sobo, kjer sta ostala sama dva: umirajoči Groga in gospod župnik. Groga se je obtožil xxxxxx vsega, kar je pregrešil proti Bogu in ljudem in ko je spremil zadnjo popotnico, so molili pol glasno z gospodom župnikom.
Na grintovcu so brž vedli, kaj se je zgodilo, ker so slišali hlapca črez vodo klicati, da je treba bolnika prevideti. Gospodinja se je napotila nemudoma k sosedovim, ker je vedla, da bodo vsi zmedeni, in da bo lahko kaj pomagala. Našla je vse pripravljeno za pokošnico, pa nikdo se ni zmenil zato, da bi pokošnico tudi imeli. Pokuhala je, kar še ni bilo gotovega, tudi na mizo prinesla, pa delavci, sicer potrebni večerje s le malo zajemali in to malo jim ni šlo v slast. Celo Boštjan se je kar odtešal. Le v culico so si zavezali vsak nekaj malega in razšli so se prav potihoma.
Druga leta so vriskali od doma gredoči, takrat bi ne bil mogel nobeden zavriskati za nobeno ceno, Še govoriti se niso upali.
Matic in Tine sta šla dolgo, ne da bi bil kateri spregovoril. Le blizo vasi je eden rekel:
»Kako je bilo pač to mogoče –? Kar se pomni, se ni pri veji še še nikomur kaj takega zgodilo. Pa Groga, tako spreten, ko veverica!«
»Kdo more vse božje namere vedeti?« je odgovoril drugi in stopala sta vsak do svojega doma tako po rahlem, kot bi se bala izdati se, da prideta od ne srečnega kraja.
5. Groga
[uredi]Še tisti večer so imeli Grogovi mrliča v hiši.
Na Kremenicah je pa navada pri mrliču vso noč prečuti; ne sami hišni, ampak pride jih iz soseske, da jih je včasih polna hiša.
Prvo noč so bili pri domačih sami Grintovški. Drugod še niso vedli za mrliča, ker po avemariji ne zvonijo več do jutra drugače če gori, če je pa kdo bližnjih vedel, ni bil pripravljen na vso noč. Po polnoči sta prišla še spod Kala Jernejec in njegova žena, kakor sta se dogovorila, gledati, kako se počuti Groga. Mislila sta pa drugače, kot govorita: vsaj Jernejec je skoraj za gotovo vedel, da ga najde na parah.
Tudi črez dan je prišel poredkoma kak obiskovalec kropiti. Kogar so pripeljali opravki po cesti, vsak je stopil črez brv in je pomolil za dušo umrlega. Črez drugo noč, zadnje ure, katere so bile še prebiti mrtvemu v rojstni hiši se je zbralo toliko ljudstva, da v hiši skoraj ni bilo prostora za vse. Dolgo so molili skupno rožni venec in druge molitve. Tudi kako pobožno pesem so zapeli, če jih je silil spanec. Vmes so pa prebili čas z resnimi pogovori, posebno o ranjenem Grogi. Zlasti starih zgovornih ženic je vsaka vedla kaj lepega ali dobrega o njem, ta, kako je znal srp nabrusiti, da nikdo boljše, druga, kako je znal motiko nasaditi, da je vedno držala, še druga, kako dobro srce je imel in kolikokrat je dal lastni kos kruha revežu.
Tak je svet. Če hočeš, da se bo govorilo slabo o tebi, se moraš ženiti, če hočeš da te bodo hvalili, moraš pa umreti. Obakrat se bo vedlo več, kot samo resnico.
Zjutraj so prišli štirje možje, ki so imeli prenesti umrlega k zadnjemu počitku; pri xxxxx naj bi se menjala po dva in dva. Teh nosačev ni bilo treba nalašč preskrbljevati. Preskrbi jih navada, katere se mora na Kremenicah kakor že vemo, tako po dolžnosti držati, kakor postave.
Vsaka hiša ima po štiri sosede, kakor jim pravijo, če tudi niso najbližji, po dva živa in po dva mrtva soseda. Živi sosedje so si križem krstni botri, mrtvi sosedi si pa drug drugemu pogrebcev oskrbe.
Kako žalostno so se glasili zvonovi! Privabili so skoraj vso župnijo. Petek je bil in nič posebnega praznika, vendar je bila cerkev tako polna, kakor ob nedeljah. Ko so vrgli gospod župnik lopatico prsti v grob in so začeli pogrebci zasipati grob, je jokala mati ranjkega, jokala je sestra, jokal je stari oče, jokali so Grintovški in Kalarski, da, kar je bilo zbranih za pokopališču, staro in mlado je imelo solzne oči. Jok je nalezljiv, kakor smeh, še celo takrat, ko ni pravega vzroka zanj; Grogove so pa še vsi odkritosrčno radi imeli in smilili so se jim.
Le oče ranjkega se ni jokal. Hudo mu je bilo, tako hudo, da je menil, v prsih mu bo kaj počilo, oči so mu pa ostale suhe. Tako je, bolečino olajšajo solze, tem huje trpi žalujoči, kateremu žalost ne izvabi solza.
Ali je treba praviti, da so jokali še domov gredoči vso pot? Stari Groga, Marjanca, sosedinja z Grintovca in Kalarski so šli skupaj. Če so se pomirili za trenutek, je zadostovala besedica od kateregasibodi in vsi so zagnali novi jok. Ne daleč za njimi sta šli Marjanca in Tinca. Vedli sta se ravno tako, kakor oni, ko so šli pred njima.
»Kaj ti!« je rekla Marjanca in obe sta zajokali. Hotela je reči: Kaj veš, kaj sem jaz zgubila z Gregom? Če kake reči nisem razumela v knjigah, razložil mi jo je Groga, če se nisem znala pripraviti h kakem delu, podučil me je Groga; če sem naredila kaj narobe, zagovarjal me je Groga; če si kake reči nisem mogla preskrbeti sama, preskrbel jo je Groga; Groga je bil moj brat, Groga je bil prva oseba v hiši! Če sta vendar za kratek čas prenehali, je rekla pa Tinca: »Kaj ti!« in zadosti je bilo obema, da nista mogli več govoriti od ihtenja do brvi, kjer sta šli vsaka svojo pot.
Še nekoliko zadaj je spremljal Grintovčan nesrečnega očeta. Groga ni izpregovoril, odkar je sinu zatisnil oči, tudi nikakega drugega znamenja ni dal od sebe. Samo po voščenem obrazu, bledih ustnjah in po motnih očeh je lahko sodil, kdor je pogledal, kako neizrečeno hudo mu mora biti. Grintovčan, četudi je težko sopel in se le s silo premagoval, da ni sam jokal, je večkrat pričel kaj vsakdanjega govoriti, da bi le kako besedo izvabil prijatelju sosedu. Ko je sprevidel, da je vse zastonj, je odnehal in začel je sam misliti na minljivost vsega posvetnega: Kaj je pač človek? Lahak vetrič potegne in ovene v cvetočih letih, kakor cetka na polju. Predvčeranjem je vriskal, danes mu je odklenkalo; ves svet mu je bil preozek, zdaj ima med štirimi žagancami obilo prostora!
Ko sta prišla do Privodnikarjeve krčme, je vstopil Groga in krčmar mu je natočil molče merico vina.
Groga da gre v krčmo? Vse leto ga ni bilo spraviti tje, k večjem če se je sklenila kaka kupčija, je šel z kupcem iz navade poliček piti za dobro srečo, drugače nikdar.
Slabo mu je prihajalo in omotica se mu je delala, zato si je skušal pomagati, ne da bi se prav zavedal. Požirek vina ga je zopet toliko okrepčal, da se je lahko zdržal po koncu. Tudi se mu je vrnilo na lice za spoznanje barve.
»V božjo voljo se moramo vdati,« je pričel še enkrat Grintovčan, ko sta šla zopet dalje proti brvi; »naj bo še tako hudo, kar Bog naredi, vse prav naredi.«
Bolestno je zavil Groga ust-nje, pa vendar spregovoril:
»Veja, veja — o ljubi moj sosed, lože bi bil trpel ne vem kaj, vse, vse bi bil raje zgubil.«
Doma se nista mogla lotiti ničesar, ne mati ne oče. Živino sta pokrmili dekla in Marijanca.
Proti poldnevu je bilo v hiši še vse tako tiho, kakor da bi bilo vse izmrlo. V mladosti — o blažena mlada leta, se narava vendar oglaša tudi v največji žalosti. Marijanca je čutila, da je lačna.
»Nekaj se mora skuhati,« je rekla, »včeraj in danes nista užila ne oče ne mati skoraj ničesar, medve z deklo in pasterica pa le nekaj malega mrzlega po pokošnici, in pa Groga – o Groge pa ni več!« in zjokala se je v veži, da bi se bila kamnju smilila. Zakurila je potem in se pripravila, da bi kuhala južino.
Jok in ropot burkelj je zdramil mater, da je šla gledati v vežo. Vzdihnila je in mislila sama zase: »Saj je nam pustil Bog še Marjanco, pridno dekle, ki vse rada uboga in starišem le veselje dela.« Objela bi jo bila rada, toda bala se je, da se obe ne užalostite in jih zopet jok ne premaga. Lotila se je sama kuhanja.
Po južni so šli vsi za hlev, kjer je počivala veja sena, kakršna je priletela pred dvema dnevoma. Od vrha so strosili seno po bližnji travi, da se dobro posuši. Kar je bilo pa že zrelega za zimo, so zmetali z xxxxxx za skedenj. Gospodar je vzel grablje mesto vil v rokah in ni prav vedel, kako naj bi se pripravil.
»Oče, vile morate vzeti,« mu je rekla Marijanca.
»Veja, veja,« je mrmral oče, slišal pa ni, kar je Marijanca rekla in tudi ni odložil grabel; šumelo mu je po glavi, da xxxx ni vedel pri nobeni stvari xxxx pomagati. Stari Groga je bolje vedel, kako je ž njim ravnati; vzel mu je grablje in mu xxxxxxx vile v roke. Pa oče je xxxxx seno, kot bi imel oči le na pol odprte, zato je vrgel xxxxxxx zagrebek tudi črez steno v skedenj in drugi so morali za njim popravljati. Kadar je naredil kaj narobe, je navadno zamrmral; veja, veja.
Prihodnji ponedeljek so imeli na Grintovcu kosce. Od Grogovih so dobili dva pomočnika, kakršna sta bila pri hiši: enega je že starost težila, drugi je bil pa tako potrt, da skoraj ni bil za delo. Toda boljših ni bilo.
Stari jo je še dobro rezal xxxxxx mlajših koscev, gospodar se pa ni držal vrste in je xxxxxx večkrat pustil za sabo nekakšen košček. Bil je bolj v zmedo, kot v pomoč, zato mu je prigovarjal Grintovčan, naj bi se vlegel v posteljo za nekaj časa, češ, da se mu vidi, da ni xxxxxx zdrav. Groga je tudi xxxxxx, da je le na poti in je odšel. »Veja, veja,« je rekel, »le pazite, kadar bodete vejo naložili.«
Na Grintovcu pa sploh niso xxxxx nakladali, ker ni take xxxxx, ampak seno so vozili na rokah po vožnji poti domov. Kako in kam je Groga mislil, tega ni mogel razumeti, kdor je vedel, kako ga je predrugačila nesreča. Po vasi so pa govorili, da je Groga ob pamet.
Ob pamet ravno ni bil, toliko je bil pa res omočen, da je videl vse le kakor skoz meglo, da je večjidelj vse preslišal, kar mu je kdo rekel ali pa je napačno razumel. Tudi zelo pozabljiv je postal; če je imel pripraviti dva posla, je gotovo na enega ali pa na oba pozabil in pa sam zase je pogostoma mrmral: veja, veja. Sploh je bil tak, da za gospodarstvo ni bil, udje niso imeli prave moči in trdne volje ni bilo, kot bi bil bolan. Zato je pa stari oče, kot bi se bila s sinom dogovorila, xxxxxx zaukazoval, nakupil, česar je bilo za zimo treba, prodal, kar je bilo za prodaj, davke plačeval, hlapca najel, delavcev naročil, vse tako, kakor pred leti, in pravi gospodar se je udal vsemu brez ugovora.
Črez nekaj časa je tudi res obolel in je moral v posteljo. Mrzlica ga je tako na moč tresla, da so se bali zanjga in so zaprosili zdravnika v Žerjalovem, naj ga obišče. Ko so zdravniku dopovedali, kako se je vedel pred boleznijo in odkod to vedene, jih je potolažil in celo rekel, da bo okreval, se xxxxxxxxx in tudi otožnost da ga bo zapustila. Bolnik je blodil neprehoma, kakor bi se v sanjah prepiral z ranjkim, tudi zjokal se je, kar ni mogel, dokler je bil zdrav; če je bil bolj miren, je pa gnal venomer: veja, veja, veja. Potem je pa polagoma okreval na telesu in na duhu, kakor je bil napovedal zdravnik.
Da, smrt prinese v vsako hišo neko praznoto, o kateri mislijo oni, ki žalujejo po umrlem, da se ne bo dala zamašiti nikdar več, najsi je umrl oče ali sin, sestra ali žena. Vsak kot je videti drugačen, v hiši in zunaj hiše, povsod se nekaj pogreša in vsaka stvarica vzbuja nov spomin, žalosten spomin. Ni palače ne koče, ki bi ne vedla tega povedati, ko bi znala govoriti. Toda stvarnik je modro vredil človeško občutljivost; zraven žalosti je položil v človeka pozabljivost; zraven žalosti, da mu ne brani izpolnjevati drugih dolžnosti, do Boga, do ostalih živih in do samega sebe. Modro je sestavil svet, da za to, kar mine, kaj drugega nastane, da ni stvari ne človeka, sploh ničesa na svetu, kar bi se večno pogrešalo. Kolikokrat se sliši, če ta ali ta človek umrje, ne bo se moglo prebiti, vse bo šlo pod nemar. Kadar pa tisti človek res umrje, se čuti nekaj časa za njim praznota, potem pa gre vsaka reč svojo pot kot bi bilo od nekdaj tako.
Na Kremenicah so obhajali spomin na umrle gospodarje ali gospodinje, če tudi niso več gospodarili svoje zadnje leta, s sedminami. Povabijo se v goste vsi, ki bi se na svatbo vabili in ti gredo najprej k maši, moliti za dušo pokojnega, potem pa k pojedini. Gostovanje je prav tako, kakor ob ženitovanju, le nekoliko manj glasno, ker ni godbe.
Tudi za Grogom so imeli sedmino v jeseni, ker bi bil postal gospodar prej ali pozneje, ko bi ga ne bil Bog vzel k sebi. Takrat je bil oče že zdrav in se je že toliko utolažil, da se mu ni več poznalo ne v govoru ne pri delu.
Menili so se pri prvih skledah le resne reči: Groga je bil v svojem vedenju ves prejšnji gospodar Grogove hiše, prijazen pohleven, raje počasen kot prenagel, mož, kateremu se je videlo na obrazu, da opravlja skrbno svoje dolžnosti, pa da tudi na Boga ne pozabi. Seveda so tudi do pičice razkladali na drobno, kako se je zgodilo, da je vlovila veja ranjkega Grogo, kje ga je ranila in kako so ga domov prenašali; tudi Groga se je možko razgovarjal o vsem tem kakor o nezgodi, ki se ne da več predrugačiti. Pač so se pa Marjani večkrat še zmočile oči s solzami. Sleherni gost si je tudi mislil, da je bila znabiti nesreča božja kazen za neubogljivost, toda nikdo ni hotel vreči kamna za mrtvim v grob. — Govorica se je zasukala na gospodarske in druge stvari, nazadnje, ko je pomočil jezike še kozarec vina, so bili kaj gostobesedni in celo veseli, tudi gospodar sredi sorodnikov in prijateljev. Tako se človek spremeni in prav je, da je tako.
Minolo je leto in zopet so imeli kosce pri Grogovih. Vsi kosci lanskega leta so zopet kosili po Grogovi drasti, le najmlajšega ni bilo več. Počival je že leto dni tam, kje ga nikdo ne budi. Zanjga je prišel Gregor pod vasjo, da bi bilo dovolj števila in da bi se košnja ne vlekla predolgo, kar bi bilo narobe, posebno če bi vreme nagajalo.
»Boštjan,« je rekel Grintovški hlapec, »danes bomo pa že dopoldne dobili pogače. Pasterico sem srečal na vse zgodaj, ko je šla po našo gospodinjo, naj jo gre peči. Kvas je neki Marjanca že sinoči ognjetla v testo. Boštjan, ti le ne veš, kako slastno pogačo napravi naša gospodinja.«
Vsaj dva groša bi bilo vredno za to plačati, da se sme občudovati poližnjen Boštjanov obraz, pa kosci se niso zanjga menili, pogledali so vsi hkrati Grogo.
Grintovčan se je namuznil, je zamežal z enim očesom in od strani poprašal:
»Groga, je-li res, da imaš juda v hiši?«
»Dozdaj smo bili kristjani pri hiši in pa tudi se zanašam na to, da bomo še zanaprej, ti malopridnež nagajivi, ti.«
Xxxxxx je bilo. Grintovška gospodinja je prišla pogačo peči, v hiši so imeli pa majčkanega juda. Ko so bili hlebci xxxxxx z loparja v peč, so poklicali Grintovčana od košnje in ta je odložil koso in nesel z xxxxxx juda h krstu.
Gospod župnik so vprašali, kako naj mu bo ime. Botra je pa rekla: »Saj bodo gospod župnik že vedli, kako je prav.« Seveda je bilo najmlajšemu kristjanu na Kremenicah ime Groga. Ko so ga prinesli domov, ga je pozdravilo glasno xxxxxxxxxx koscev, še celo stari Groga je zavriskal tako korajžno kakor že štirideset let ne xxxxx.
Vejo je vlekel gospodar sam in je bil tako poskočen, da bi mu od daleč nikdo ne bil prisodil več kot dvajset let. O pravem času je ubežal spred veje tako zlahka, kot bi imel noge na zmeteh. Ko se je veja ustavila, so zavriskali, da se je Grogov grič stresel pod njimi.
Gospodinja letos ni gledala za voglom, ker je bila nekaj bolna. Grintovčanka je pa zapored popraševala, ali že drči veja in kdo jo vleče. Sila imenotno se ji je zdelo, ko je zvedla, da jo je gospodar potegnil in da se je vse čudilo, kako je naglo skočil. Pri pokošnici je pa kričal Grogov Groga na vse grlo, kot bi hotel pokazati, da bo tudi on znal močno vriskati.
Predlanskim so bili toraj zopet trije možki pri hiši: Stari Groga, Groga gospodar in Groga Grogov. Stari Groga je še trden, še dolgo ga bodo imeli za starega pri hiše. Ne ve se sicer, kaj Bog krije v svojem naročji. Vendar za kakih petindvajset ali trideset let starega Groga morda ne bo več, zato bo pa bržkone gospodar za starega, v zibelji kričeči Grogec bo znabiti gospodar in Grogov Groga bo pa zopet nov, če bo božja volja.
(Konec.)