Obračun (Prežihov Voranc)
| Obračun Prežihov Voranc |
| |||||||||||||
Tovarna je odpustila petdeset delavcev zaradi pomanjkanja dela.
Obrat v tovarni je že dolgo hiral; ni bilo premoga, ne surovin in tako smo že dalj časa slutili, da namerava podjetje odpustiti mnogo delavcev. Čuli smo, da bodo odpuščeni vsi nekvalificirana. Zato pa smo se hitro vsi organizirali v naši organizaciji. Celo taki so vstopili, ki niso imeli nikake razredne zavesti. Naše zaupnike smo naganjali zlepa in zgrda, naj vodijo odločno borbo za nas. Nakane podjetja smo imenovali lopovstvo in smo svoje stališče opravičevali čisto s socialističnega stališča.
»Kaj nas briga, če je tačas obrat pasiven. Prej je podjetje dobičkarilo z milijoni, naj krije zdaj izgubo iz njih!« smo rekli. Stališču kvalificiranih delavcev smo se rogali. Rekli smo, da imamo isto pravico do dela kakor oni in da nismo mi krivi, če ne znamo kake stroke, pa tudi tega nismo krivi, da smo se rodili kasneje kot oni. »Vaša strokovna izobrazba ni vaša zasluga, ampak gol slučaj,« smo rekli. V delavstvu se je pojavil razdor. Mi kandidati obračuna smo zmerjali zaupnike z buržoazijo, ki smatra nas težake, rokovodje krampa in lopate, za manj vreden razred.
Na ta način se je odpust zavlekel od jeseni do zime. Končno pa se je nekega dne pojavil na črni tabli pred vhodom v tvornico sledeči seznam v obliki razglasa: »Zaradi pomanjkanja dela se odpuščajo s štirinajstdnevno odpovedjo sledeči delavci:«
Tu je sledilo petdeset imen, na koncu je bil datum in pod njim podpis firme. Delali smo še štirinajst dni, toda z občutkom, da ne spadamo več med delavce. Med nami, odpuščenimi in onimi delavci, ki so ostali, je nastal prepad; začeli smo se sovražiti in to sovraštvo je prišlo že tu in tam do izbruha. Končno pa je prišel dan obračuna.
Skrajno neprijeten decemberski dan je bil takrat; nebo je bilo zastrto z gladkim, sivim svodom zimskih oblakov, ostra sapa je nosila v zraku nekake snežene smeti. Strog mraz je šel do kosti. Kljub temu pa smo čakali že dolgo pred določeno uro pred pisarno na obračun, ki je bil naznanjen ob treh popoldne. Pred burjo smo se skrivali za zid in za planke in potrpežljivo čakali, prezebajoč v zamišljenem samozatajevanju. Mraz je bil tak, da bi šel tudi skozi debelo obleko, toda med nami je bila več kot polovica oblečena zelo slabo. Mnogi so imeli na sebi še staro vojaško obleko, ki so jo prinesli iz rovov, bluze so jim bile prevelike ali pa premajhne, da so ob pogledu izzvali v duši smešnost ali sočutje. Marsikateri so imeli na bluzah še raznobarvne našitke bivših polkov, na katerih so se poznali še sledovi davno odtrganih odlik; ta ali oni je imel oprtan tudi nahrbtnik in v roki palico. Dva delavca, eden suh mladič, drugi starec z visečimi brki, sta hodila tesno skupaj pred pisarno gori in doli; roke sta tiščala v žepih, gledala samo v tla in molče stopala sem in tja. Morda sta bila kje v ujetništvu ali v kaki ječi, da sta se priučila takim sprehodom. Drugače se samo norci sprehajajo na tak način. Čisto zase je stala skupina rdečeličnih kmečkih fantov; debele svetle verižice s tolarji so jim visele ob telovnikih. Na njih obrazih ni bilo tiste skrbi, ki je odsevala z obrazov mnogih drugih. Preko ceste ob plotu je stal nepremično na mestu majhen, suhljat možic blestečih oči, zavit v dolgo zimsko suknjo. Poznal sem ga dobro. Zval se je Tevž in je bil rokodelec iz trga; njegova žena je kuhala delavcem hrano. Takoj sem razumel, zakaj je tudi on prišel na obračun. Enkrat je šel v pisarno, a se je hitro vrnil iz nje. Nekdo je za njim zaloputnil vrata in čul sem vpitje:
»Kaj, hudiča, me briga tvoj dolg. Obračunaj sam ž njimi!«
Možic se je molče vrnil na svoje mesto ob plotu in nepremično čakal dalje. Delavci so ga sovražno gledali in se mu muzali.
Medtem je bila ura že tri, toda iz pisarne še ni bilo nobenega poziva. Potrpežljivost nam je mahoma minila in začela se nas je lotevati nestrpnost. Jeli smo korakati nemirno po prostoru pred pisarno, cepetati z nogami, psovati zimo in končno nered, pisarje in uradnike, sprva pritajeno, potem čedalje brezobzirneje. V majhno vežico pred pisarno se je natlačilo že polno ljudi, pritiskali so proti durim in trkali nanje. Vendar se nobeden ni upal odriniti vrat. Nekdo pa je slučajno nehote premočno pritisnil na kljuko, v tem hipu je dobil nenaden sunek od zadaj in vrata so se široko odprla, dotični pa je radi sunka zletel daleč v pisarno. Gruča pred vrati je krohotaje odskočila, pisarji so preplašeni planili s sedežev. Njih znojni obrazi so bili obupani. Najdebelejši in najstarejši izmed vseh je proseče rekel:
»Počakajte še nekoliko, par minut še. Računi še niso gotovi!« Nato se je okrenil zopet proti pisarjem in jih začel zmerjati.
Vlomilec se je sramoval in se vrnil v vežo. Zunaj se mu je smejala gruča. Vendar smo čakali še precej časa, morda še četrt ure. Šlo je na večer, mraz je postajal ostrejši in nestrpnost je dosegala že višek, ko se je slednjič pojavil na pragu mlad dečko in odredil:
»Zdaj se prične. Postavite se v vrsto kakor pri vojakih, lepo drug za drugim, ne tako kakor živina!«
Brez ozira na njegove besede smo se zgrnili pred njim v neredno gručo, ki je pritisnila proti vratom. Vsak je hotel biti prvi. Zapazil sem, da rine proti vratom tudi možic Tevž; kakor klop se drži delavca Pravice, ki bi se ga rad otresel in se zato skuša s svojimi močnimi pestmi preriti proč od njega. Toda njegov trud je zaman. Možic je trpel zelo, ker so ga delavci odrivali iz mržnje in neke škodoželjnosti, toda držal se je vedno poleg Pravice.
Pravica je prejel denar prvi, točno za njim jaz. Možic Tevž je sledil Pravici v pisarno in se je hotel vmešati pri prejemanju plačila, toda blagajničar je bil razburjen in ga je opsoval. Kakor poparjen pes je možic sledil nama iz pisarne. Zunaj na cesti se je prihulil čisto k delavcu Pravici in mu rekel s prosečim glasom:
»Plačaj mi dolg!«
Pravica ga je prezrl, kakor bi ga niti ne opazil.
»Kam greš?« me je vprašal »A, v konzum! Dobro, jaz tudi! Nocoj se moram najesti kruha!«
Pridružil se mi je in skupaj sva šla v trg, ki je ležal v soteski poleg tovarne. Midva s Pravico si nisva bila prijatelja, poznala sva se, kakor se poznajo delavci po obratih sploh. Name ni napravil ob prvem srečanju kakega posebnega utisa; bil je mlad, oblečen je bil vedno v povaljano vojaško obleko, porumenelo od plinov in dima iz rovov; na bluzi sta se mu preko ramen poznala sledova nahrbtnikovih jermenov, ki so ga morda gulili več let. Sedaj pa mu je bilo menda neugodno, biti sam z vsiljivim upnikom na cesti, zato se je pridružil meni.
Možic Tevž je šel za nama v trg. Med potjo se je pokazala iz gruče stranskih hišic tudi njegova hišica; mislila sva, da bo zavil proti njej, toda varala sva se; šel je za nama v trg. Ob vogalih nekaterih hiš so že gorele električne žarnice; nad hišami se je sklanjal pust zimski večer.
Šla sva v konzum in Tevž z nama. V prodajalni je bilo nekaj žen in otrok, ki so kupovali moko. Par delavcev je pilo iz malih čašic neko žganje.
»Kaj hočete?« je vprašal mlad prodajalec in ko je slišal, da hočeva kruha, se je skoraj začudil in vprašal:
»Ali sta člana?«
Ker sva mu odgovorila, da nisva, je rekel, da ne moreva dobiti kruha.
»Adijo!« je menil prodajalec.
»Član! To je zalega! Kaj me briga! Pravijo, da je delavski konzum, ali delavec niti ne dobi kruha!« se je prepiral Pravica. Poznalo se mu je na glasu, da je gladen.
»Pravila so, ki zahtevajo tako!« je velel prodajalec. Nazadnje pa je nama izjemoma dal vsakemu hleb kruha, težkega eno kilo.
Takoj na pragu sva ga načela in sicer brez noža: Pravica ga je trgal z zobmi, držeč hleb z obema rokama k ustom in brezbrižno korakal po mračnem trgu. Na koncu ulice je bila gostilna s trafiko.
»Morda imajo tobak!« je menil Pravica in krenil proti vhodu. V krčmi je bilo nocoj nekoliko živahneje kot sicer. Ob dolgih priprostih mizah so sedeli gostje in pili, pušeč tobak. Ko sem vstopil, sem videl, da je izmed njih večina tistih, ki so dobili danes z menoj obračun. Nekateri so bili že pijani, poznalo se jim je na izpremenjenih obrazih, s katerimi so strmeli po prostoru, smrdečem po tobaku, alkoholu in po premogu. Med gosti je bilo tudi nekaj žensk, sedele so za mizami, se smejale in pile kakor moški. Eno sem poznal. Pavla ji je bilo ime; bila je lepa in mlada, a bila je vlačuga. Za mizo ob peči je nekdo raztegoval harmoniko, vedno in vedno je prekinjeval, kakor bi se učil. Končno je zagodel dolgočasen valček in takrat so se prijeli trije moški in tri ženske in začeli plesati, zadevajoč ob stole in mize. Pavla je plesala z grdim, postarnim delavcem, s katerim je prej sedela in pila za mizo; njeno itak kratko delavniško krilo je včasih med plesom zavilo visoko v zraku, da sta se videli njeni lepi, okrogli nogi gori preko kolen, kjer so se nehavale črne nogavice, podvezane z belimi podvezi. Nogavice so bile tu in tam že luknjaste in skozi te luknje se je blestela pohotna bela koža njenih nog.
Midva s Pravico sva se vsedla k mizi, kjer je sedelo nekaj tujcev v debelih, kratkih zimskih jopičih. Bili so to kmetje, ki so verižili s konji na Nemško, pogovarjali so se o konjih in o težavah, ki jih imajo z vojaki na demarkacijski črti. Za naju se niso zmenili. Položila sva obgrizena hleba na mizo predse in naročila piva. Potem sva naročila "večerjo", namreč krožnik golaža. Sklonila sva se preko krožnikov in hlastno jedla meso s kruhom, ko sva končala, je Pravica glasno vzkliknil:
»Pojedel bi jih še pet!« Naročil je še eno večerjo.
Tevž, ki je vedno capljal za Pravico, je šel v gostilno za nama in se vsedel na stol k Pravici. Ko ga je vprašala natakarica, kaj bo pil, je v zadregi pomigal z ramama in rekel:
»Nič! Prišel sem skupaj s tem!« Potem je sedel tiho na stolu in nepremično gledal svojega dolžnika, kako ravnodušno večerja.
Ko je ta použil tudi drugo porcijo golaža in poleg tega cel hleb kruha, se mu je vidno razjasnil obraz. Zravnal se je na stolu in takrat se mi je zdelo, da je šele opazil Tevža poleg sebe. Pogledal ga je z zanimanjem in možic je zažarel v upanju.
»Prinesi tudi temu vrček piva na moj račun!« je velel natakarici.
Tevž se je presrečen zahvalil in pil z dolgim požirkom. Čakal je, kdaj bo Pravica izvadil iz žepa denar in mu poravnal dolg.
»Saj ni zaradi mene,« mu je skoraj zašepetal na uho, »ampak zaradi babe, ona me goni za teboj! če ji ne prinesem denarja, ne smem pred njene oči!« Ali njegova nada je bila prazna, Pravica se ni več brigal zanj. Ker je bil sit, ga je začela zanimati gostilna in gosti.
Godec je zopet raztegoval mehove in trije pari so zopet plesali. Pavla z istim postarnim, grdim dedcem kakor prej. Med plesom je gledala Pavla po sobi. Pravica se je srečal z njenimi očmi in dekle se mu je nasmejalo z belimi zobmi. On je umaknil oči od nje in me vprašal:
»Kdo pa je ta? — Škoda, da ne poznam! Kaj pa tisti stari dedec, ki pleše ž njo?«
Povedal sem mu nakratko, on me je poslušal, a ni izpraševal več. Pil pa je vrček za vrčkom. V moje začudenje je jel govoriti s kmetom, ki je prisedel k isti mizi. Vračal se je domov. Kmalu sta se začela prepirati. Kmet je trdil, da mora delati trdo šestnajst ur na dan, medtem ko delavec samo osem ur. To je vzrok draginje in pomanjkanja. Pravica mu je živahno ugovarjal, posebno ker je postajal čedalje bolj pijan.
»To je življenje. Štirinajst dni sem delal in danes sem prejel denar, a lahko vsega zapravim nocoj, še pijan ne bom!« je govoril. »Medtem sem celih štirinajst dni stradal. In danes sem dobil obračun. Niti delati ne sme človek, tudi če bi rad. Evo knjige!« Pomolil je po mizi oguljeno delavsko knjižico, ker pa so izza njenih listov gledali bankovci, se je preplašil in lokavo shranil knjižico nazaj pod bluzo. Po kratkem pomembnem molku je nadaljeval: »Oženil bi se ... sploh se bom! Če dobim kakšno, ki bi imela, recimo, dvestotisoč kron, jo bom vzel, pa naj bo stara, ali mlada ali grda , samo da bo denar! ... Dvestotisoč kron — oženjena je!« Udaril je z dlanjo po mizi in pogledal po omizju. Navzoči so ga počeli poslušati z zanimanjem in se mu smejati.
»Kaj se režite? Ali je to kaj smešnega? Glavno je, da se rešim! Samo denar sem, pa bom tudi jaz znal živeti. — Saj niti toliko ni treba nazadnje — petdesettisoč bi bilo končno tudi dovolj. S petdesettisoč kronami bi postal človek.«
»Kaj pa bi napravil, recimo, če bi ti dal zdajle petdeset tisoč kron?« ga je vprašal konjski verižnik.
»Vprašanje! Vi ste bedak! — Toda, če bi jih imel, kakor jih nimam — hm! Naprej bi povabil na primer vse prijatelje, ki so reveži, pa bi jim priredil večerjo, piti in jesti kolikor bi hoteli— do smrti bi jih opijanil in nahranil bi jih, da bi popokali. — Potem bi užival — dobil bi si žensko, kakršno bi hotel. — Trosil bi, da bi vedel, kdaj sem živel ... Sploh ne vem — menda bi niti ne znal ravnati z denarjem. Mogoče je prav, da ga nimam. Prav ni ...«
Ko je govoril o ženski, sem slučajno pogledal proti Pavli. Videl sem, da se ji iskrijo oči. Gledala je naravnost proti Pravici. Njen kavalir jo je držal okrog pasu in jo stiskal, toda ona je bila očividno neobčutljiva za te objeme. Silil jo je, naj pije, ona je ubogala molče, toda niti alkohol je ni mogel omamiti. Čakala je samo prilike, da bi ga mogla pahniti od sebe.
Čez nekoliko časa je godec zopet zaigral in Pavla je šla plesat s prejšnjim. Čisto mrtva je visela ob njem. ko pa je plesala mimo Pravice, se ga je skušala dotakniti. Pravica, ki je že nehaj sanjariti o denarju, se je srečal z njenimi očmi.
»Kaj boš plesala zmerom z istim!« je rekel lahkomiselno in iztegnil roke po nji.
Ona se mu je spustila v naročje. Pravica ni umel plesati dobro, ali ker je bil že pijan, je plesal vseeno. Po plesu je izpustil Pavlo sredi izbe, toda ona se ga je oklenila za roko in odšla ž njim na stol. On jo je objel preko pasu in ji dal piti.
»Zdaj mi je vseeno,« je rekel. »Pa pij, toliko imam, da se boš opila, pa če vse zapravim nocoj.« Prejšnji ljubimec Pavle ni sedel za mizo, ampak je z mračnim obrazom stal za njenim hrbtom. Dvakrat je zaklical:
»Pavla, Pavla!« Toda ona se mu ni odzvala. Potem pa je siknil skozi zobe: »Vlačuga!« in zlezel tiho za mizo. Njegov zoprni obraz je bil še zoprnejši in zdel se je mnogo starejši kot prej.
Naenkrat pa se je dvignil izza mize Tevž, ki je doslej čisto mirno sedel na mestu; dvignil se je, njegove oči so gorele v jezi in bil je tako razburjen, da si je moral oddahniti, ko je hripavo rekel:
»Sedaj je dovolj! Plačaj hrano, ali pa — !«
Bil je grozen v svoji razljučenosti, kakor razkačen gad se mi je zdel.
Pravica je ta pojav popolnoma prezrl, tudi Pavla se je delala, kakor bi ne slišala ničesar. To je Tevža še bolj razburilo.
»Denar takoj, ali pa grem po orožnike!« se je zadri še bolj grozeče.
Cela soba je prisluškovala, na videz pa je govorila glasno čisto druge reči. Godec se je zopet začel igrati s posameznimi glasovi harmonike. Tevž pa je nadaljeval:
»Hrano sem mu dajal mesec dni; rekel je, da bo plačal, ko prejme denar; prejel ga je, plačal ni, prejel ga je zopet in plačati zopet noče. Daj denar!«
Prejšnji ljubimec Pavle je zmagoslavno gledal. Prišel je k naši mizi in govoril zasmehljivo:
»Pavla, ali te ni sram?« Toda v njegovih besedah je bilo več prošnje kot zasmehljivosti. Pavla pa se ni zmenila zanj, niti sovražnega pogleda mu ni privoščila. Tudi proti ostalim ni čutila nikake sramote. Pravica se je smehljal, bil je pijan, poleg sebe je čutil topli Pavlin život.
»Greva!« je rekla končno ona. Hotela je vstati.
»Denar sem!« je vpil Tevž in zgrabil Pravico z obema rokama za rame.
»Osel! Tu imate!« je zamrmral ta mračno in vrgel dvajsetkronski bankovec na mizo. Tevž ga je hlastno zgrabil in ga stlačil v žep.
»To je premalo! Komaj za en teden! Daj še več!«
»Vi ste pravi bedak!« se je Pravica cinično nasmehnil. »Ali bom delal potem samo za hrano? Smešno!«
»Denar sem!' je hropel Tevž kakor gluh.
Verižniki ob mizi so se zakrohotali na glas. Ne vem, kaj se jim je zazdelo smešno.
»Greva!« je silila zopet Pavla.
Pravica pa se ni zgenil, pustil je čisto mirno, da ga je držal Tevž za suknjo. Naenkrat pa je zaigrala na njegovem obrazu globoka bolest, pomešana s cinizmom. Otresel se je nadležnega upnika, potem je izvlekel izpod bluze delavsko knjižico, vzel iz nje ves denar, ga stisnil v pesti in ga zagnal po mizi.
»Tu imate! Nažrite se, lopovi! Meni je vseeno!« je zakričal.
Po denarju sta planila Tevž in natakarica hkrati in se pulila zanj.
Takrat se je Pravica zavedel, da se ga Pavla še vedno drži.
»Poberi se tudi ti! Kaj se ližeš? Beži k vragu! Zakaj si mi pravzaprav? Stran!« ji je rekel surovo in jo pahnil od sebe, da se je opotekla po sobi. V kotu, kamor se je zaletela, se je obrnila in zaplakala.
Delavec Pravica pa se je okrenil proti vratom in rekel čisto mirno:
»Lahko noč!« in odšel v temo.
Od takrat ga nisem videl, niti nisem o njem čul. Morda se je oženil in priženil dvestotisoč. Pa gotovo ne! Drugače bi me gotovo povabil na pojedino, ker je rekel da bo takrat povabil vse siromašne znance.
— — —
Pavlo pa vidim še večkrat!