Obleganje Berlina
| Obleganje Berlina Alfonz Daudet |
| |||||||||||||
Z zdravnikom V... sva se vračala po drevoredu Elizejskih polj in spraševala od granat preluknjane zidove, od karteč razrite hodnike po zgodovini obleganja Pariza, ko se je, malo predno sva prišla na okrogli trg Zvezde, zdravnik vstavil in mi pokazal eno velikih hiš na oglu, ki so tako bahaško razvrščene krog Slavoloka:
»Vidite,« mi je rekel, »ta štiri zaprta okna gori na balkonu? Prve dni meseca avgusta, tega strašnega meseca avgusta sedemdesetega leta, polnega neviht in nesreč, so me poklicali gori glede nekega slučaja nenadne kapi. Bilo je pri polkovniku Jouveu, kirasirju prvega Cesarstva, starem zakrknjenežu o slavi in domoljubju, ki se je takoj ob začetku vojne preselil na Elizejska Polja v stanovanje z balkonom ... Uganete zakaj? Da bi prisostvoval zmagoslavnemu povrtku naših čet ... Ubogi starec! Novica o Wissenbourgu mu je prišla ravno, ko je vstajal od mize. In ko je bral ime Napoleona na koncu poročila o porazu, ga je zadela kap.
Našel sem starega kirasirja iztegnjenega v vsi svoji dolžini na preprogi v sobi, obraz je imel okrvavljen in brez življenja, kot bi ga bil kdo lopnil s kolom po glavi. Če je stal, je moral biti velik, ležeč se je zdel neizmeren. Lepe poteze, krasni zobje, runo belih, čisto kodrastih las, osemdeset let, ki so se zdela šestdeset ... Poleg njega njegova vnukinja na kolenih in vsa v solzah. Bila mu je podobna. Če si videl enega poleg drugega, si mislil, da sta dva lepa grška denarja, kovana z istimi odtisi, samo eden star, zemljene barve, z nekoliko zabrisanimi črtami, drugi svetel in čist, v vsem blesku in svitu novega kova.
Bolest tega otroka me je genila. Hči in vnukinja vojaka je imela očeta v generalnem štabu Mac-Mahona in slika tega velikega starca, iztegnjenega pred njo, ji je pričarala pred oči drugo, nič manj strašno sliko. Pomiril sem jo, kolikor sem pač mogel; sicer pa sem imel sam prav malo upanja. Imela sva opraviti z nedvomnim slučajem polovične ohromelosti in z osemdesetimi leti se navadno ne okreva. Tri dni je res tudi ostal bolnik nepremičen in omamljen. Med tem je prišla novica o Reichshoffnu v Pariz. Spominjate se, na kak čuden način. Tja do večera smo vsi verjeli na veliko zmago, dvajset tisoč Prusov ubitih, prestolonaslednik ujet. — Ne vem po kakšnem čudežu, po kakšnem električnem toku je prišel odmev tega narodnega veselja obiskat našega gluhomutca v njegovo ohromelo onemoglost; gotovo je samo to, da nisem našel ta večer, ko sem se bližal njegovi postelji, več istega človeka. Oko skoro jasno, jezik manj okoren. Imel je celo toliko moči, da se mi je nasmejal, in je dvakrat zajecljal:
»Zm...a…ga!«
— Da, gospod polkovnik, velika zmaga!
In čim bolj podrobno sem mu razlagal lepi uspeh Mac-Mahona, tem bolj sem opazoval, kako se mu poteze omiljujejo, obličje jasni.
Pri odhodu me je čakala deklica, bleda in stoje pred vrati. Plakala je.
»Saj je vendar rešen!« sem ji rekel in ji stisnil roko.
Nesrečno dete je imelo komaj poguma, da mi je odgovorila. Ravnokar so nabili pravi Reichshoffen, Mac-Mahon na begu, cela armada zdrobljena. Pobita sva se spogledala. Ni se dala potolažiti pri misli na očeta. Jaz sem se tresel pri misli na starca. Gotovo, da ne bi prenesel tega novega udarca ... Vendar, kaj storiti? ... Pustiti mu njegovo veselje, iluzije, ki so ga oživele? ... Ampak tedaj je treba lagati ...
»Pa dobro, lagala bom!« mi je rekla junaška deklica, obrisala hitro solze in vstopila vsa žareča v sobo starega očeta.
Težka je bila naloga, ki jo je bila vzela nase. Prve dni je še šlo. Starec je imel slab spomin in se dal goljufati kot otrok. A z zdravjem so postale tudi njegove misli jasnejše. Trebalo ga je obveščati o vseh gibanjih armad, mu predlagati vojna poročila. Bilo je res bridko gledati, kako se je to lepo dete sklanjalo noč in dan nad karto Nemčije, zapikovalo zastavice in se trudilo sestaviti cel slaven pohod; Bazaine proti Berlinu, Frossard na Bavarskem, Mac-Methon proti Vzhodnemu morju. Pri vsem me je vprašala za svet in pomagal sem ji, kolikor sem pač mogel; predvsem pa nam je dobro služil stari oče pri tem namišljenem vpadu. Tolikrat je bil osvojil Nemčijo pod prvim cesarstvom! Vsak udar je vedel naprej: »Poglejta, kam bodo šli zdaj ... Kaj bodo naredili zdaj ...« in njegove napovedi so se vedno vresničile, kar ga ni delalo malo ponosnega.
K nesreči pa smo zastonj zavzemali mesta, dobivali bitke, nikdar nismo šli zanj dosti hitro. Nenasiten je bil ta starec! ... Vsak dan sem pri prihodu zvedel novo zmago.
»Gospod doktor, zavzeli smo Mainz,« mi je rekla deklica, ko je stopila pred me z nasmehom, ki je trgal srce, in skozi vrata sem slišal vesel glas, ki mi je kričal:
»Dobro gre! Dobro! ... V osmih dneh vkorakamo v Berlin.«
V tem trenotku so bili Prusi samo še osem dni od Pariza ... Najpreje sva se vprašala, ali ne bi bilo boljše, da ga prepeljeva na deželo; ampak, kakor hitro bi bil zunaj, bi mu bil pogled na Francijo povedal vse, in zdel se mi je še preslab, preveč omoten vsled svojega silnega pretresa, da bi mu smel pokazati resnico. Odločila sva se torej, da ostanemo.
Prvi dan obleganja sem stopal k njima — spominjam se — zelo razburjen, s tisto bojaznijo v duši, ki nas je navdajala vse pri pogledu na zaprta vrata Pariza, bitko pod obzidjem, na okolico, ki je postala fronta. Našel sem možakarja razigranega in ponosnega:
»No, torej,« mi je rekel, »zdaj se je pa začelo to obleganje!«
Pogledal sem ga začudeno:
»Kaj, gospod polkovnik, vi veste? ...«
Njegova vnukinja se je obrnila proti meni:
»I, seveda, gospod doktor ... Velika novica ... Obleganje Berlina se je začelo!«
Rekla je to med šivanjem in njen narejeni obrazek je bil tako miren ... Kako bi bil mogel slutiti kaj! Topov s trdnjav ni mogel slišati. Tega nesrečnega Pariza, strahotnega in na glavo postavljenega, ni mogel videti. S svoje postelje je opazil stran Slavoloka in v svoji sobi okrog sebe celo starinarnico prvega Cesarstva, pripravno, da ga ziblje v njegovih iluzijah. Slike maršalov, lesorezi bitek, Rimski kralj v otroški obleki; potem velike konsole, strašno trdokorne, okrašene z bakrenimi trofejami, obložene s svetimi spominki iz cesarstva, svetinje, bronaste podobe, skala Svete Helene pod steklom, miniatire, predstavljajoče isto damo z nakodranimi lasmi, v plesni obleki, v rumenem krilu, z napihnjenimi rokavi in jasnimi očmi — in vse to, konsole, Rimski kralj, maršali, rumene dame z visoko zapetimi jopicami in visoko prepasane, ta trdokornost, ki je delala vrat prekratek in je bila čar leta 1806 ... Hrabri polkovnik! to ozračje zmag in osvojitev je še bolj kakor vse, kar sva mu mogla povedati midva, krepilo njegovo priprosto vero na obleganje Berlina.
Od tega dne so se naša vojaška podjetja zelo zenostavila. Zavzetje Berlina je bila samo stvar potrpljenja. Tu in tam, če se je starec preveč dolgočasil, se mu je prebralo pismo od sina. Namišljeno pismo, seveda, ker ni prihajalo nič več v Pariz in je bil po Sedanu pobočnik Mac-Mahona poslan v neko nemško trdnjavo.
Ali si morete predstavljati obup tega revnega deteta, brez vsake novice od očeta, vedoč, da je vjet, v pomanjkanju mogoče bolan, in prisiljena, da piše v njegovem imenu vesela pisma, bolj kratka, kakor jih lahko piše vojak iz vojne, ki prodira vedno naprej v osvojenem ozemlju? Včasih ji je manjkalo moči; bila sta tedne brez novic. A starec se je vznemirjal, ni spal. Tedaj je hitro prišlo pismo iz Nemčije, ki mu ga je veselo brala poleg postelje in pridrževala solze. Polkovnik je verno poslušal, se nasmihal z razumevajočim obrazom, odobraval, kritiziral in nama razlagal bolj nejasna mesta. Zlasti lep pa je bil v odgovorih sinu: »Ne pozabi nikdar, da si Francoz,« mu je rekel ... »Bodi velikodušen nasproti tem revežem. Ne delaj jim vpada še bolj trdega ...« In bilo je priporočil brez konca in kraja, častitljivih gostobesednosti glede spoštovanja lastnine in vljudnosti nasproti damam, cel zakonik o vojaških časteh za vporabo pri osvojevalcih. Vpletal je tudi kake splošne opazke o politiki, o mirovnih pogojili, ki jih je treba naložiti premagancu. Glede teh, moram reči, ni imel velikih zahtev:
»Vojno odškodnino in nič drugega ... Čemu jim jemati dežele? ... Ali se dá narediti Francija iz delov Nemčije? ...«
Narekoval je to z odločnim glasom in bilo je čutiti toliko prostodušnosti v njegovih besedah, toliko vere v domovino, da si moral biti ganjen, če si ga poslušal.
Med tem je vedno bolj napredovalo obleganje, pa, oh, ne Berlina! ... Bil je čas hudega mraza, obstreljevanja, bolezni, lakote. A s pomočjo najine skrbi, najinih naporov in neutrudljive nežnosti, ki se je pomnoževala okrog njega, ni bila veselost starca motena niti za trenotek.
Do zadnjega sem mu lahko preskrbel belega kruha, svežega mesa. Bilo ga je, seveda, samo zanj: in ne morete si misliti nič ginljivejšega kot te dedove obede, tako nedolžno sebične — starec na svoji postelji, svež in smejoč, prt pod brado, poleg njega vnukinja, malo bleda vsled odrekanj, ki mu vodi roko, ga poji in podpira pri jedi prepovedanih stvari.
Po jedi se je poživil stavi kirasir v udobnosti svoje sobe, ko je zunaj brila burja in plesal sneg v vrtincih pred njegovim oknom, ter se spominjal svojih pohodov na Sever in nama stotič pripovedoval o tistem nesrečnem umiku iz Rusije, kjer ni bilo jesti drugega kot zmrzel prepečenec in konjsko meso.
»— Razumeš to, mala? Konjsko meso smo jedli!«
Mislim pač, da je razumela. Dva meseca že ni jedla drugega ... Od dne do dne pa, kolikor bolj se je bližalo ozdravljenje, je postajala najina naloga pri bolniku težavnejša. Tista omamljenost vseh čutov, vseh udov, ki nam je prišla do zdaj tako prav, je začela izginjati. Dva- ali trikrat so ga že vrgle pokoncu strašne salve iz Maillotske trdnjave in strigel je z ušesi kot lovski pes; prisiljena sva bila izmisliti zadnjo zmago Bazainovo pod Berlinom in salve izstreljene v proslavo pred domom Invalidov. Nekega dne, ko so pomaknili njegovo posteljo blizu okna — mislim, da je bilo Buzenvalski četrtek — je videl čisto dobro narodne straže, ki so se kopičile v drevoredu Velike Armade.
»Kakšne, kakšne čete so to vendar?« je vprašal starec in slišala sva ga, kako je mrmral med zobmi:
»Slabo opravljene! Slabo opravljene!«
Kaj hujšega ni bilo, ampak razumela sva, da bova morala biti od zdaj silno previdna. Žalibog nisva bila dosti.
Ko sem prišel nekega večera, mi je stopila naproti deklica vsa razburjena:
»Jutri vkorakajo,« mi je rekla.
Je bila dedova soba odprta? Gotovo je, da sem se pozneje spominjal, če sem mislil na to, da je imel ta večer nenavaden izraz v obrazu. Torej je verjetno, da naju je slišal. Samo to je, da sva govorila midva o Prusih; starec pa je mislil na Francoze, na ta zmgoslavni povratek, ki je čakal nanj tako dolgo — Mac-Mahon, vračajoč se po ulici potreseni s cvetjem, odmevajoči od tromb, njegov sin ob maršalovi strani in on, starec, na balkonu, v paradni obleki kot pri Lütznu, pozdravljajoč prestreljene zastave bi od smodnika črne orle ...
Ubogi oče Jouve! Brez dvoma je mislil, da mu hočeva preprečiti, da bi prisostvoval temu mimohodu naših čet, da se ne bi preveč razburil; zato se je skrbno varoval črhniti komu kaj; drugi dan pa, ravno ob uri, ko so se razvrščevali pruski bataljoni na dolgi poti, ki pelje od Maillotskih vrat k Tuilerijam, se je nalahno odprlo zgoraj okno in na balkonu se je prikazal polkovnik v svoji čeladi, z veliko sabljo in v vsej svoji staroslavni opravi starega Milhaudovega kiraširja. Še zdaj se vprašujem, kakšen napor volje, kakšna nenavadna življenska moč ga je vrgla na noge in v obleko. Eno je izven vsakega dvoma, da je stal zgoraj za ograjo in se čudil, ko je videl drevorede tako široke, tako neme, zastore na hišah spuščene, Pariz strahoten kot veliko bolnišnico, povsod zastave, ampak tako čudne, čisto bele z rdečimi križi, in nikogar, ki bi šel našim vojakom naproti.
Za trenotek je lahko mislil, da se je zmotil ...
Ampak ne! Spodaj za Slavolokom je bilo nerazločno hrumenje, črna črta, ki se je vlekla v vstajajoči dan ... Nato so se malopomalo zabliščale konice na čepicah, Jenski bobenčki so zaropotali in pod obokom Zvezde je zaoril, umerjen po težkem koraku oddelkov, po žvenketanju sabelj, zmagoslavni marš Schubertov.
Tedaj se je zaslišal v mrtvi tišini trga krik, strašen krik: »K orožju! K orožju! ... Prusi!« In štirje ulani predstraže so lahko videli, kako se je zgoraj na balkonu opotekel visok starec, zakrilil z rokami in še zgrudil mrtev. Tokrat je bil polkovnik Jouve res mrtev.