Oblega Ogleja

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oblega Ogleja
Janez Trdina
Spisano: Andreja Tomc
Viri: Po Zbranem delu Janeza Trdine.
Dovoljenje: Edit-delete-not encyclopedic.svg Dovoljenje, pod katerim je delo objavljeno, ni navedeno. Prosimo, da izmed obstoječih dovoljenj izberete ustrezno.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



1510

Odlomek iz zgodovine slovenskega naroda


Benečani so se prepričali, da je mesto Trst preveč zavarovano, da bi se še kdaj podalo, zatorej se odtegnejo in namnoženi v Furlanijo divjajo. Tu jim gre tak dobro spod rok, da cesarske odženejo, in potem tudi na Goriško planejo, pa vedeli so, da je njih prizadevanje zastonj, če se Ogleja ne polaste. Ta trdnjava je bila takrat veliko imenitnejša kot Trst, pa bilo je tudi veliko teže, jo užugati. Bila je namreč s trdnimi in visokimi nasipi in z globokimi rovi obdana in že tudi, ker na močvirnem kraju stoji, po naravi zavarovana. Že se je v nji sicer nekoliko laška narodnost koreniniti jela, pa večina prebivalcev je jezik očetov ohranila. Le kupčevalski stan je nekaj Lahov obsegel; drugi ljudje so bili še Slovenci po rodu in duhu.

Vendar Benečani kljub velikim napotam mesto obležejo; zakaj dobički, ki bi jim iz pridobljenja trdnjave kliki, jih tako mikajo, da se nikakršne težave ne ustrašijo. Posadka Ogleja je iz Kranjcev obstala, katerim junaški Jabelkar (Apfaltern) zapoveduje. Ona sicer ni bila velika, pa vsa navdušena in rajši poginiti kakor mesto izročiti pripravljena. Vojska Benečanov se v širokem risu približuje. Štela je 12.000 mož in je imela obilno hrane, topov in možnarjev. V malo dneh so topničarce vsajene, okopi narejeni in tabor dovršen. Pa posadka se ne boji priprav, zakaj tudi ona se je z vsem potrebnim previdela in kar je je v številu manj, je je v pogumu in srčnosti več. Zastonj jo tedaj sovražniki k podaji nagovarjajo in v ta namen poročnika pošlejo. Jabelar je vedel, da je mu vnanje pomoči ni nadejati in da je zadnje upanje – smrt, če bi hrabrost ne zdala; zavolj tega se mu tudi ne zdi vredno, z Benečani po človeško ravnati. Zatorej tudi pripusti, da razdražena posadka poročnika ubije. Pa ta poboj je udi po drugi plati narodni prav, ki se ga celo divjaki drže, prelomil in je mogel v srcu nasprotnikov neugasljiv, smrten srd obuditi.

Kalu po ti dogodbi se Benečani na naskok pripravljeni Ogleju bližajo; pa, ko bližnjo okolico nastopijo, zagrme topi brambovcev in jih tak grozovito pobjajo, da se morajo nagno umakniti in v ležišče vrniti. Kmalu po tem je bilo tudi pri nekem izpadu veliko Benečanov končanih. Iz mesta se je namreč nekaj sto mož vzdignilo in je tak nenadoma nadnje padlo, da so bili po kratki praski pobiti in ožugani.

Te nesreče sovražnega vodja Venierota tako razkačijo, da vstane in s celo armado na enkrat mesto popade. Strel je strašen, boj krvav, srčnost na obeh straneh. Trdnjava, če ravno majhna, je vendar za tak ničlo posadko (nekaj čez 2.000 mož) prevelika. Brambovci sicer junaško stoje, vendar ne morejo odvrniti, da bi Benečani v predmestje ne pridrli. To videti, ga Jabelkar požgati veli; zakaj če bi se enkrat sovražnik utrdil, bi ga bilo težko odpraviti. Pa če so ravno hiše pogorele, se Veniero vendar tik mesta utabori, po podmestju nakope napravlja in čedalje bolj napreduje. S trepetom in strahom prebivalci krog svojega domovja šotore gledajo, ki se vedno bliže pomikajo. Trdosrčnost benečanske svojovlade so že prejna leta dovolj občutili, pa kaj bi jih zdaj šele čakalo, ko bi se sovražnik z orožjem v pesti mesta polastil? Žalostne misli jih tedaj obhajajo in tak silna se jim moč Benečanov zdi, da jim celo zaupanje v posadko in Jabelkarja upade. Pa tudi ta vodja je s težkim srcem približevanje Benečanov videl; tedaj je sklenil, srčnost svoje vojašnje porabiti in kaj izločnega storiti.

Na njegovo povelje se spravi pri tavžent mož na noge, ki zdajci trdnjavo zapuste in moč sovražnika primejo, ti možaki se sicer tako hrabro bijejo, da en rov za drugim preskočijo, nasip za nasipom posedejo, 12 topov zabijejo in celo predmestje oproste. Šele potem, ko so veliko sto nasprotnikov pobili in si mnogo zastav pribojevali, se nazaj v mesto pomaknejo. Pa izpad je imel vendar malo nasledkov, ker so se mogli dobljeni ležaji popustiti. Veniero čedalje hujše nadleguje. Zlasti sta bila dva bolj skrita stolpa pri rovih iz katerih so Benečani neprenehoma streljali in veliko Slovencev potolkli. Posadka tedaj glasno nov izpad terja, ki se ji dovoli, in za voditelja hrabri Lampergar da. Prvi naskok je bil tistima dvema stolpoma namenjen, v katerih je jedro sovražnih strelcev ležalo. Boj je sicer silno morilen; ker je pa posadka hitro ravnala, se je kmalu nevarnih varov polastila. Bila sta zažgana; okoli je več kot 600 Benečanov pocepalo, ko Lampergar še 30 mož ne zgubi. Pod dovršenem delu je mislil ta nazaj iti, pa med tem je Veniero vojsko zedinil in je posadko strašno napadel. Ali tudi zdaj se Lapergar ne ustraši, marveč tako sovražnike seka, da zopet pobegnejo. On jih nekoliko časa preganja, jih še pri 300 pobije in jim veliko topov odvzame, potem pa zmagonosno nazaj v trdnjavo koraka.

Ta zguba je Venierota zelo oplašila. Dolgo si potem drugega ne upa, kakor v mesto po malem streljati in se k večjemu v kako nepomenljivo prasko spustiti. Vendar se je s časoma zopet razmnožil in pridno na poglavni napad pripravljal. Toliko bolj je kaj imenitnega opraviti menil, ker je bilo ozidje Ogleja že na več krajih prebito in se je na mnogih krajih utrdil, odkoder se je z uspehom naskočiti dalo. Ko je tedaj priprave dovršil, je gizdavo vojsko skupaj poklical in tako srdito Oglej napadel, da zmaga omahuje in že najnesrečnejši izid brambovcem pred očmi stoji. Pa ravno ta gotova zguba jih tako navduši, da po dolgem, hudem boju Benečane zopet odbijejo in se mnogo topničaric in celega predmestja polaste. Ta morija je bila o celi dolgi oblegi najbolj krvava. Več kot 1000 mrtvih je Venierota veljala in mu upanje na srečen konec popolnoma vzelo. Kmalu po bitvi je tabor popustil in v Furlanijo pobegnil. Pa posadka, ki se je ob času oblege tako hrabro obnašala, mu tudi po tem ne odjenja. Z nekoliko cesarskimi združena ga že na benečanski zemlji popade in tako nabije, da celo je armado zgubil in za premirje prositi moral.