Oblaki nad sončno deželo (izbrana proza)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Oblaki nad sončno deželo
Črtomir Šinkovec
Izbrana proza
Izdano: Založba Branko, Založništvo Jutro, Ljubljana (2003)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

SPOMINSKA PROZA[uredi]

Odmev oktobra na Piavi[uredi]

Moški letniki iz zadnjega desetletja prejšnjega stoletja so bili najpripravnejša živina za mesarsko klanje v prvi svetovni vojni. Medtem ko so se starejši laže pretvarjali z raznimi hibami ter se po švejskovsko otepali strelskih jarkov na bojnem polju, so se mlajši, neizkušeni in stari Avstrijci slepo vdani ljudje, predajali usodi. Z blagoslovljenim orožjem jih je »višja sila« raztepla kot najbolj pravično vojsko po vseh bojiščih. Trnovo pot, ki so jo začeli julija 1914, so končali nekje v Karpatih ali Galiciji, ob Soči ali Piavi. Mnoge je vojni vihar zanesel na romunsko Marno, kakor so po francoski Marni poimenovali hude boje ob Seretu. Mnogi so se, naveličani nečloveškega trpljenja in neprestano z življenjem na nitki, predajali ruski vojski, ki jih je kot ujetnike pošiljala v pomoč graščakom pri poljskem delu v notranjost Rusije.

Med mnogimi kranjskimi Janezi, ki so doživeli usodo ruskega ujetnika, je bil tudi Janez Bačar iz samotnih naselij na obrobju Trnovskega gozda. Bilo mu je komaj dvajset pomladi in komaj je oddal pastirsko šibo mlajšemu bratu, ko so ga neke poletne nedelje vznemirili rdeči plakati ... »ti in ti letniki takoj pod orožje!« Kar zameglilo se je Janezu pred očmi, ko se mu je s plakata naravnost v obraz škodoželjno zarežala številka njegovega letnika: 1894. Številka je rasla in rasla, kakor da se hoče iztrgati iz ostalih številk in mu skočiti v oči, ga omrežiti v črne kroge in vijuge. Ob plakatu je stal žandar Rihar, oblastno kričal, naj se vsi vpoklicani takoj odpravijo na pot. Vrh čelade se mu je grozeče svetlikala medeninasta konica, iz oči in z obraza mu je srepela oblast. Kmalu je nastalo mrzlično vrvenje — vest o vojni je planila med ljudi kakor kragulj med piščance.

Sredi popoldneva je ljudi vznemiril vpoklic novih letnikov. Na pol pijani fantje in možje so zapustili krčme in se med trgajočim vriskanjem, med jokom žena, mater in otrok odpravili iz vasi. »Kmalu se vrnemo«, so bili polni upanja. »Sovražnika bomo zlahka premagali, kaznovali morilce najdvojvode Ferdinanda in vojne bo konec ...« Tako so upali, tako je upal Janez Bačar, ko se je s težkim srcem poslavljal od dekleta in stare matere ...

Janez Bačar je kot vsi njemu enaki tonil čedalje globlje v vojni babilon. Postal je številka, gola številka, ko je 42 ljudi imelo vrednost enega konja, ko so se ljudje cijazili v natrpanih živinskih vagonih na bojne poljane, vmes pa neprestano poslušali govorance svojih predstojnikov, da je ta vojna vojna pravice nad krivico, boj poštenosti proti zavratnosti, boj civilizacije proti prostaštvu, boj viteštva proti nizkotnosti. Neznani pisun je celo izpljunil: »S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi, dom hladen Vam postavimo ob vrbi ...« Natihoma je celo najbolj slepe ljudi prevzemal gnus: »Saj smo vsi ljudje, kaj bi se ubijali! Ničesar hudega si nismo storili in oni tam onstran prav tako ljubijo življenje, prav tako imajo žene, matere in otroke!« To je bila tiha, lepa in poštena misel, samo to! Vojni stroj pa je gnal vse s polno paro naprej in pustošil Evropo z zmagoslavjem. Politiki so dejali, da je to odločilen boj germanstva s slovanstvom. Toda Srbija ni klonila; ob Marni se je razbil nemški naval, Rusov ni uničil poraz pri Mazurskih jezerih. Rusi so nezadržno korakali naprej v Galicijo, na Madžarsko; padla je celo velika trdnjava Przemysl ...

Srdito valovje je metalo Janeza Bačarja z bojišča na bojišče ... Galicija, Karpati ... glad in mraz ... Tisočim so slovaške hoste pele žalostinke, cvetel nad grobovi po Galiciji med šumečim žitom rdeč mak ... Prebujala se je misel: padli so za nič! Tako je mislil tudi Janez Bačar, ki je često ležal ranjen in izčrpan po lazaretih in bolnišnicah, se za silo izlizal, pa spet nazaj k maršbtaljonu ... Ko je avstrijski glad sanjal o belem kruhu Ukrajine, kjer se bodo odprle bogate zakladnice živeža, je Janeza zaneslo v Romunijo ... Na romunski Marni, kakor so po francoskenj kraju poimenovali peklenske boje ob Saretu, se je srečal z Rusi ... Ponoči se je nenadoma dvignil močan veter, zašumeli so bori in med ostrimi bliski, ki so slepili oči, so udarjale strele. Janez je stekel z drugimi proti gozdu, se naslonil s trebuhom na drevo in streljal v temo, dokler je imel kaj streliva. Končno se je v curku vlil dež in mrežo dežja so rezali slepeči bliski. Zdajci je med bliskom opazil, da skačejo med drevjem ljudje. Bili so Rusi. Vojak širokega obraza, bradat in brez puške je prikimal, skočil k njemu in ga udaril s pestjo po obrazu ... Zgubil je zavest. Dodobra se je zavedel na graščini v notranjosti Rusije. Strašno lačen se je najprej najedel kruha, ki ga mu je prinesla dekla Anja. Pojedel je hleb, pojedel dva, drobil tretjega in se napil mleka. V telo mu je prihajala moč; nasmehnil se je, nasmehnala se je tudi Anja. Pojedel je bil za deset ljudi. Zdajci je zagrabil za delo. Vsak večer pa je sedel in kadil pred vrati graščine z ostalimi ujetniki — dvema Madžaroma črnih brk, enookim konjarjem Slovakom, poslušal vrtnarja Čeha, ki je igral na harmoniko otožno popevko »Naj smrt me vzame, če te ne ljubim ...« in sanjal o Maši, graščakovi nečakinji, ki je često poležavala na pletenem naslonjaču in brala Čehova. Kadar se je sprehejala po vrtu, je na njeno povelje uslužno ob stezici kosil koprive ... Od reke pa so donele pesmi in balalajke.

Tam so taborili osemnajstletni novinci, se v novih kapah potepali cele noči in grozili graščakom, da bodo požgali, komur bo treba ... To so bili mladi boljševiki. Včasih je k ujetnikom prišel v vas Volodja, ponudil tobaka in pripovedoval ... »V Rusiji je revolucija ... Na temelju sovjetskih pogojev smo ponudili mir vsem narodom vojskujočih se držav. Vojne je konec; vsi narodi imajo pravico do samoodločbe ... Na pogajanjih v Brestu Litovskem je naša delegacija ponudila mir, ljudski mir, časten mir zdravega razuma, ki naj vsem ljudstvom sveta zagotovi gospodarski in kulturni razvoj ... Ustvarili bomo socializem!« In delavci, potisnjeni v vojaške cunje, so poslušali Volodjo kakor preroka. Globoko so jih prepričevale besede velikega Lenina ... Volodja je še dejal, da ujetniki lahko pristopijo k boljševikom ali pa se vrnejo domov. Odločili so se za domov, s kvasom ruske revolucije v srcih. Zdaj so se cijazili proti zahodu, v domovino, upajoč, da je po vsem svetu že ugasnil vojni požar. Toda komaj so prestopili mejo, že so jih spet uvrščali med maršbataljone ... Sanje o miru so jih prevarale. Mračne pomladi 1918 so na zahodu še vedno grmeli topovi ... Slovenski vojak, začaran od oktobrske revolucije, preverjen od besed, ki so jih posredno slišali od Lenina, je pogumno vstal in hotel obrniti fronto nazaj. Tisočletni suženj se je prebudil in zahteval zadoščenja in za sramoto in gorje stopil na pot Gubčevih puntarjev. V njem so se z novo močjo prebudile sanje o svobodni Sloveniji, o Jugoslaviji. In ko je onemogla avstrijska soldateska sestavljala maršbataljone iz golobradih šibkih fantičev in iz nezanesljivih ujetnikov, ki so se vrnili iz Rusije, je v avstrijskih kasarnah zorelo klasje oktobrske revolucije. Upor za stoletno garanje, vislice in smrt.

Začelo se je v Judenburgu v maju leta 1918, ko so pripravili bataljon kranjskih Janezov na odhod v Tirole. Upor sta vodila dva moža, Hafner in Možina, »okužena z ruskim komunizmom«. Gnev, ki je bil toliko časa zadržan, je bruhnil z vso silo na dan. Toda upor so zadušili z nasajenimi bajoneti, 26 cesarskih vojakov je prestrelilo srce voditeljem upora ...

Plaz, ki se je sprožil v Judenburgu, se je razširil v Radgono, v Muravo, na Dunaj ... Padale so smrtne obsodbe celo med Slovaki v Kragujevcu, padale tiste pomladi, ko pri Kobaridu ni ozelenela trava zaradi nemških strupenih plinov ... In tiste jeseni, ko tirolske gore niso premnoge pustile iz ledenega objema svojih prepadov, ko je Piava v furlanski nižini premnogim zalila omahujoči korak, se je iskra Oktobra utrnila v ljubljanskem polku gorskih strelcev v Codroipu. Iz iskre se je ob Piavi razširil plamen, plamen, ki je pospešil konec prvega svetovnega klanja.

Vojna in otroštvo[uredi]

Človek pride v leta in čedalje bolj se v mislih vrača, čez široko panoramo svojega življenja, na prehojeno vijugavo pot. Čedalje bolj se poglablja spoznanje, da ima vsakdo svoja radostna in žalostna polja, svoje senčne in sončne svetove, svoje bogove in svoje grobove, svoje plitvine in svoje globine, svoje bližine in svoje daljine, svoje ožine in svoje širine, svoje soteske in svoje prepade, svoja jagnjeta in svoje gade, svoje ljubezni in svoja sovraštva, svoje modrosti in svoje zablode, svoje rojstvo in svojo smrt. Da, vsakdo ima svoj pekel in svoje vesolje. Važno je, odkod človek izhaja, kje so njegovi viri in korenine.

Najčešče sta prisotna dva mejnika – rojstvo in smrt. Smrt, ki čaka s svojim zamahom s koso nekje za durmi bolj blizu ali bolj daleč, in otroštvo, daljna zagonetka brezskrbnosti in prvih udarcev, ki zastavlja mnoga vprašanja, vendar se vselej kaže kot mavrična fatamorgana radovednega odkrivanja skrivnosti in spoznanj. In naposled, kdaj sem se prebudil iz mraka podzavesti, ko so se v meni odtisnile zaznave nekega sveta, ki me spremlja do današnjih dni.

V mislih se rad vračam v otroštvo, v rojstni dom na Vojskem, kjer sem se rodil in odraščal v družini trinajsterih otrok. Večkrat se sprašujem, kdaj in kaj se mi je kot prvo in najmočnejše odtisnilo v zavesti, do kamor zdaj sega moj spomin. Kje je tisti trenutek, ki se mi je z grozljivostjo odtisnil v zavesti, ostal v meni kot trpka usedlina. Je bilo to v nagonskem pričakovanju pomladi in sonca, ko smo otroci še od zime premraženi, neučakani na prvih kopnih lisah, čakali sonca? Je bilo to v prvi trobentici in telohu, ob petju ptic? Ob kukanju kukavice, ko smo s tem dvozložnim in otožnim petjem, merili leta svojega življenja?

Ali je v mojem prvem spominu mati, ki je bila izredno lepa ženska? Imela je črne oči in lase, kakor kakšna Italijanka. Do nas, njenih otrok, je bila nenavadno dobra in pohlevna, nikoli ni udarila, še glasu ni dvignila, le grenkoba je bila na njenem bledem obrazu, v njenem nasmehu. Skoraj zagotovo je v meni ostal ta trenutek, ko je bila zelo žalostna in je imela objokane oči. Tedaj mi je zaupala: »Bolje bi bilo, da bi se bila tedaj obesila na prvo drevo, kakor da sem se poročila z njim.« Otrpnil sem in ostrmel ob materini tragiki, ki je dotlej nisem zaslutil in ne poznal. Ta »z njim« je bil vendar moj oče, ki sem ga imel rad in on je mene imel najraje od vseh številnih otrok. Imel sem ga rad, čeprav sem se ga hkrati bal, zakaj bil je godrnjav in jezljiv, vendar izredno delaven, pravi garač. Doma je bil iz zelo revne bajte. Ker je njegov oče polovico svojih najboljših let zapravil kot vojak in se je iz vojske vrnil kot invalid, je moral oče še kot otrok zgrabiti za delo. Ves dan od ranega jutra do pozne noči je v črni kovačiji koval žeblje, spotoma si je spekel nekaj krompirja in se s tem preživel. To je bilo veliko garanja za majhen, beraški zaslužek. Ko je polagoma odrastel v dečka, je dal kovačiji slovo. Vzel je sekiro in žago ter se odpravil v Trnovski gozd in se pridružil gozdnim delavcem. Tudi zdaj je garal od zore do mraka, varčeval in skoparil ter živel v sanjah o lastnem domu. Priložnost se mu je ponudila, ko so trgovci pognali na boben to kmetijo, ki jo imamo. Oče se je pojavil kot edini kupec, zakaj vse je bilo ocepano in zapuščeno. Rekli so, da je pogumen ter da bo zdaj sam zlezel v grapo. Pa ni. Zgrabil je za delo in se srečno izkopal iz dolgov ter kmetijo rešil propadanja. Dom je bil kmalu urejen in pobeljen, hlev poln živine. Kazno je bilo, da mu je šlo vse po sreči. Dom, ki je stal na holmu, je bil mogočen; bel je sijal v daljino, zakaj imel je izredno lepo, razgledno lego. Proti jugu ga je varovala pred viharji gozdnata vzpetina, proti severu, vzhodu in zahodu pa se je odpiral veličasten razgled na gore, vse od Karnijskih Alp do Savinjskih planin.

Toda vse navedeno je ostalo v meni le kot megleni privid, iz katerih kriči grozljiva podoba vojne in požara, ko je iz tega ponosnega doma in očetovih žuljev ostal le kup ogorkov in pepela.

Imel sem tri leta in bila je druga septembrska nedelja v tretjem letu prve velike vojne. Na zahodu in jugu, od Krasa do Krna in Rombona je nenehno noč in dan grozljivo rjovelo. Zemlja se je tresla, otroci smo se stiskali, kakor piščeta pred jastrebom, iz besed starejših smo slišali, da je tam doli velika strahota, kjer vlada brezumje in smrt. Starejši so tudi rekli, da se zaradi nenehnega topovskega grmenja ne morejo zbrati niti oblaki, iz katerih naj bi porosil blagodejen dež. Vladala je namreč velika suša. Polja so porjavela, studenci so usahnili, le Gačnik, potok v dolini, se je ves skromen vil v izsušeni strugi.

Bila je nedelja in ženske so z doraslejšimi dečki odšle v cerkev. Doma smo ostali le Stanko, Radko, Peter, Fanči in jaz z otroki beguncev. Večina še ni bila dorasla do hlač. Bil je še oče, ki se je bil kot nesposoben za vojsko vrnil iz Galicije. Le za las je manjkalo, da ga Rusi niso zajeli v Przemyslu. Bil je še stari čevljar Kašper, ki je živim popravljal čevlje padlih vojakov, ki so jih prinašali s fronte ob Soči. Tretji je bil stari Petelin, invalid in begunec, doma nekje z banjške planote ali lokovških gričev. Vsi trije so se lagodno greli na soncu ter oprezali za živino, ki se je pasla na travniku pod hišo. Kot vsako nedeljsko popoldne, je tudi to pot vladal mir in tišina. Le iz pritličja hiše, kjer so stanovali gostači, so ropotale ponve in lonci. Od vseh je ostala tam le starejša ženska, ki se je na hitro možila z nekim vojakom-dopustnikom. Nevesta je veselo in brezskrbno nalagala suhljad na ogenj v peči, cvrla, pekla in kuhala ženitovanjsko kosilo. Ogenj je veselo plapolal, in ker tedaj tudi dimnikarjev ni bilo, so zublji planili v dimnik.

Otroci, ki smo živeli kakor majhni zajčki ali janjčki, smo se tedaj igrali na trati nad hišo. Tedaj je zahrumelo in bušnilo. Iz dimnika je bruhnil silovit plamen in zakrilil kakor škropnik, da smo otroci od veličastnega prizora kar onemeli, ostrmeli ko vkopani. Kaj takega še nismo videli, tak mogočen ogenj vrhu strehe, ki se je čedalje bolj razraščal in sejal ogorke na slamnato streho. V hipu je bilo vse v objemu uničujočega ognja.

Oče, Kašper in Petelin so za hip otrpnili od presenečenja, nato so poskočili, stekli po dolgo lestev. Trudili so se in naprezali,vendar niso zbrali toliko moči, da bi jo postavili na streho in ogenj pogasili. Toda omagali so pod lestvijo in jo pustili na tleh, medtem je ogenj zavladal na vsej strehi, ki je v zubljih kar kopnela. Nato so s škafi tekli k vodnjaku, da bi jih napolnili z vodo, pa tudi vode ni bilo niti za požirek. Tedaj je oče planil v notranjost goreče hiše in prinesel ven neke malenkosti. Ogenj je divjal že v notranjosti.

Tedaj se je oglasil v sunkih edini zvon, ki mu je prizanesla vojna. Ljudje, ženske in dečki, ki so bili v cerkvi, so šele zdajci opazili požar in zdrveli na pomoč, a hiši ni bilo več pomoči, domala domala skopnela je bila v ognju.

Prihitela je tudi mati. Vsa zadihana me je dvignila v naročje in jokala. Šele zdaj sem doumel veliko nesrečo, ki nas je zadela. Mati se je z mano v naročju sesedla v travo in hlipala v pretresljivi žalosti: »Glej, zdaj pa nimamo več doma.«

»Ali so zgorele tudi jaslice,« sem ji gledal v oči.

»Zgorele so tudi jaslice.« Čez trenutek se je v obupu opomogla: »Nič za to, imeli bomo nove, še lepše!«

To srečanje z materjo je moj prvi spomin na otroštvo, hkrati srečanje z zavestjo, ki mi je z grenkobo sedlo na dušo.

Vdani v usodo smo otroci z materjo, voljno kakor obstreljeni, obsedeli v travi nad hišo in molče pestovali svojo nesrečo. Ogenj je polagoma usihal v ogorkih. Popoldanski veter je še vedno raznašal iskre, ki so ogrožale slamnato streho na hlevu. Na njegovo sleme so z mokrimi rjuhami splezali dečki in ga zavarovali pred ognjem. Prizadevno so kobacali na višini, da nas rešijo še večje nesreče. To je toplilo našo notranjost, kakor dobra tolažba. Med zadnjimi gasilci se je pojavil Šoštar z Vrh bajte, mož,ki ga je krasila veličastna tolstojevska brada. Od drugih se je razlikoval po tem, da ni hodil v cerkev in je veljal za brezverca. Spričo tega je veljal za garjevo ovco in so ga vaščani izobčili iz svoje srenje. Toda zdaj se je izkazal. Kljub nevarnosti je s cepinom iz spodnjih prostorov izvlekel debele in dolge podnice. Zaradi tega mi je ostal ta mož vse življenje v dobrem spominu.

Ko je hiša dogorela do tal in ni razen črnega zidovja in osamelega visokega dimnika ostalo ničesar, smo ostali sami, praznih rok. V materinih očeh je lebdelo vprašanje: kam pod streho in s čim bo nasitila družino. Pomagala je sestra stiske – iznajdljivost. Nekje je dobila golido in v hlevu namolzla nekaj mleka, da smo se ga vsi zapovrstjo napili. To je bitro kosilo in večerja. Iznajdljivi so se izkazali tudi begunci, ki so nekje staknili steklenico krompirjevega žganja. Sedli so pod lipo in povabili tudi očeta. Žganje mu je zlezlo v glavo. Pil je izobupa, jokal, stiskal pesti in klel v nebo. Naposled se je umiril in dejal: »Grem zdaj spat v seno!« Tudi begunci so se stisnili v senik.

Zdajci se je znašla tudi mati. Zbrala je vse otroke in nas odpeljala v bližnjo bajto, ki je služila za kaščo, kovačijo in za domovanje preužitkarjev. V njej se je šopiril naduti gozdni čuvaj Anže, ki mu je med vojno zrasel greben. Nas, prišleke, je sprejel z veliko nejevoljnostjo, vendar tega nismo hoteli opaziti. Vsakdo je namestil ležišče s šopom slame in molče smo legli po tleh. Kmalu smo začutili, da nam je bolj od Anžeta sovražna množica bolh, ki je zagrizeno delila z nami našo revščino. Te bolhe so mi tudi ostale globoko v spominu, saj smo med njimi prespali samo eno noč, zarana pa zbežali pred njimi v jutranji mrak. Poslej smo hodili spat na senik, saj so nas bili zapustili tudi begunci. Na senu je bilo mnogo prijetnejše kakor med bolhami, čeprav nam je ogenj požrl tudi obleke in odeje.

Še v jutranjem mraku smo z materjo sedeli v rosni travi, kot zbegani piščanci. Tedaj je vstal tudi oče. Z mrakom v očeh se je oziral po pogorišču, vzel iz šupe žago in sekiro ter se brez besede odpravil v gozd. Mati je rekla: »Nasekal bo lesa za ostrešje!« Nam vsem se je to zdelo strašno. Kako bo sam sekal in žagal? Zelo smo se razveselili, ko so mu ob sobotah in nedeljah prihajali na pomoč nekdanji tovariši, gozdni delavci. Čeprav so bili stari, sestradani in razmajani, saj jih ni niti vojska poklicala pod orožje, so zdajci očetu prišli kot božji blagoslov. Medtem se je polagoma in grozljivo približevala fronta. Italijani so bili pririnili že na banjško planoto in če bi bili dosegli lokovške griče, bi se morali umakniti, a tega smo se zelo bali. To bi pomenilo še eno nesrečo. V vas se je natrpalo vojaštvo, ki je gradilo novo obrambno črto. Na delo so morale tudi ženske in otroci in zapletati jarke z bodečo žico. Da se nekaj dogaja, je opozarjalo sovražno topništvo, ki je s šrapneli sejalo na nas jekleni dež. Nepojmljiv strah pa je širilo sovražno letalstvo, ki je spuščalo bombe na kraje, ki so bili sumljivi, da imajo kakšno zvezo z vojno. Naša požgana hiša z visokim dimnikom jim je bila še posebej sumljiva, saj se je v dolini pod njo čez dan pasla domača živina z vojaškimi konji. Bombe so že bile ubile nekaj ljudi.

Nekega ranega jutra je mati v škafu pripravljala krmo za prašiče. Ko je z rokami dobro premešala, je škaf dvignila na glavo in se odpravila v hlev. Prijel sem se ji za krilo in komaj sva stopila na prosto, se je izza hriba oglasilo brnenje letala, ki se je bližalo z veliko hitrostjo naravnost nad naju. Že je zašvistela bomba in treščila z velikim pokom nedaleč od naju ter dvignila slap grušča, kamenja in griv. Pritisk naju je vrgel po tleh, kjer se je škaf razletel, naju pa je zalila tista brozga. Mati pa me je ko v brezumju zaščitila z lastnim telesom. Nisva se, neranjena, še dobro pobrala, je iz gozda pridrvel oče in ves v skrbeh opazil da sva ostala živa. Nasmeh sreče mu je preplavil obraz: »Da sta le ušla smrti,« sva mu bila smešna ob razbitem škafu in vsa zamazana od prašičje krme. »Prekleta vojna,« je stisnil pest in se podvizal nazaj proti gozdu.

To je bil res hudičev čas. Skozi vas se nam je vlekla nova obrambna črta, opletena z bodečo žico in električnim tokom. Če bo sovražnik napredoval z juga, se bo fronta pomaknila na Planoto. Tega pa smo se strašno bali. Kam naj se umaknemo, saj je bila vojna z grozo in strahom prisotna povsod. Tu smo imeli v njivi vsaj repo in nekaj krompirčkov, kar niso odnesli vojaki, drugod pa še tega ne bo več, družina pa je bila lačna in številna.

Poslej sem se najbolj bal drdranja po nebu, kar trepetal sem od groze in strahu. In ker so vojaki v bližini našega doma gradili sprejemno in oddajno radijsko postajo, so letala to opazila in vse pogosteje preletavala naše nebo. Tudi glede pogorišča si niso bili na jasnem, kaj to pomeni, zato smo se tembolj bali, kdaj nas bodo spet zasuli z bombami.

Toda čimbolj se vraga bojiš, tem raje pride. To pot je priropotalo od druge, s severne strani. Kar iznenada se je znašlo nizko nad nami in krožilo, krožilo kot pošast. Ob tem sem občutil tako grozo, da bi se najraje ugreznil v zemljo, se sprernenil v nič. Jokal sem in se tresel od groze.

Priskočila je mati in me stisnila v narolje. Pošast pa je še vedno krožila nizko nad nami. Očitno je bilo, da bi rada pristala v dolini pod hišo. Naposled je s krilom zadela ob vrh najvišje bukve in treščila med skale. Tedaj me je oče dvignil v naročje in hitel z drugimi na kraj ponesrečenega letala. Šele ko sem videl pošast od blizu, sem se pomiril, pošast na tleh ni bila več tako strašna. Iz ruševin so vojaki izvlekli dva ranjena pilota, ju naložili na voz ter ju odpeljali v bližnjo vojaško bolnišnico. Povedali so tudi, da je bilo letalo obstreljeno na Krnu ter da so bile okrnjene krmilne naprave.

V zraku je viselo nekaj grozljivega. Regimenti so noč in dan korakali proti zahodu na bojišče. Tam je bil pekel sumljivo pritišan in če je zarjovelo, je čedalje bolj odmevalo v naših gričih, vedno bolj je bil živ strah pred begunstvom. Spričo tega tudi oče ni vedel, kaj napraviti s pogoriščem. Ni maral tvegati, kajti če se fronta približa, bo zopet uničen ves trud. Bližajočo se nevarnost so oznanjale tudi noči, ki so bile proti zahodu osvetljene z zeleno svetlobo. Tam je v presledkih grmelo, tulilo, rjovelo od morja do gora. Bojišče je bilo kakor na dlani in je zlasti v nočeh gorelo v peklenski svetlobi, ki je vzbujala grozo in strah.

Neke oktobrske noči me je na seniku prebudil oče. Na zahodu se je bil odprl pekel, zemlja je drhtela in se tresla. Očitno je bila groza objela tudi očeta, zato me je hotel imeti v bližini. Z roko v roki sva se napotila na bližnje senožeti, odkoder se je odpiral razgled proti zahodu in severu. Tam je jezdila apokalipsa, rjovela, se bliskala v pošastni svetlobi. Gore so bruhale jekleno lavo, ogenj in smrt.

Oče je brez besed strmel v to grozljivo zmedo in me stiskal za roko, kakor da ga je strah. Nato se je sklonil in mi dejal:

»Nič se ne boj, udarili so naši in zdaj se bo odločilo. Pregnali bodo sovražnika!«

Vračala sva se pomirjena in oče samozavestnejših korakov. Orkan na zahodu je bil prebudil na seniku tudi ostalo družino. Radovedno so upirali oči v očeta, a on jih je samo pomiril: »Nič se ne bojte, vse bo dobro.«

Tistega jutra so bili odšli tudi vojaki z nove obrambne črte. Zavladala je nenavadna tišina. Ljudje so ugibali, oprezovali in šušljali, če mar groza, ki se je potišala, ne bo pridrvela od druge strani, še strašnejša in krvoločnejša.

Zloveščo tišino na zahodu so si kmalu pojasnili s prebojem pri Kobaridu. Pripovedovali so si, da sovražnik ni imel niti toliko časa, da bi se obul in oblekel. Brezglavo da je bežal in se reševal iz krempljev smrti. Še več, da jih je za večno zaspalo v strupenih meglicah v podzemnih kavernah. Strupeni plini ...

Končni sklep je bil: »Tega sovražnika smo za vedno odrešeni!«

Ljudje, ki so se že odpravljali v begunstvo, so se zadovoljni oddahnili. Tudi begunci so pobrali svojo revščino in se odpravili na razdejane domove. Odšli so tudi begunski otroci in med nami je ostala pravcata praznina. Ostali smo le domači: Peter, Stanko, Radko, Fanči in jaz.

K Piavi odmaknjeno bojišče je vzbujalo v ljudeh občutek varnosti. Tembolj jih je vznemirjalo bivše bojišče ob Soči, kamor so se odpravili, kdor je mogel, moški in ženske, kjer so brskali med mrtvimi vojaki po zapuščenih kavernah in napol izpraznjenih skladiščih, ki jih je sovražnik moral iznenada zapustiti. Brskali so kot mrhovinarji za vsem, ki je utegnilo biti vredno in koristno. Spričo množice mrhovinarjev, je bilo kmalu vse pregledano in obrano. Preostalo je le razno orodje, žica in orožje. Samopašnost jim je štrlela iz oči, kdo bo več navlekel. Ker je primanjkovalo odej, obleke in obutve, so nazadnje slačili celo mrtve vojake.

Zdaj je z vsemi močmi poprijel tudi oče. Garal je od jutra do večera. Od nekje je pripeljal celo dva odslužena vojaška konja. Vranec je bil pravi lepotec, oficirski konj, ki je bil za ježo pripravnejši, kakor pa za vprego. Z njima je oče v kratkem času navlekel lesa za ostrešje, ki ga je sproti obtesal stari Lokvar. Čeprav že star, se je trudil pomagati v nesreči. Kazno je bilo, da se očetu z obnovo zelo mudi, zakaj zima je bila pred durmi. Na pomoč so priskočili še gozdni delavci in v nekaj dneh postavili ostrešje. Zdaj požganina ni več tako obupno strmela v nebo.

Na pomoč so prišli tudi zidarji, Matiček, Balant, Carli. Najprej so sezidali ognjišče, kamor je mati pristavila lonce. Nato so postavili veliko krušno peč. Vanjo smo zakurili in nanjo smo že v poznem in mrzlem jesenskem večeru zlezli srečni otroci. Vsake novosti in pridobitve, ki je blažila nesrečo in nas uvajala v znosnejše in normalnejše življenje, smo se vsi otroško veselili. To je očeta vzpodbujalo k neugonobljivi, neutrudljivi delavnosti. V pomoč je bil tudi zidarjem, ki so hiteli z opaženjem oken in vrat, da ne bo zimska burja razsajala pod golim ostrešjem. Prav delavci, stari zidarji in mizarji, so vnašali med nas obilico prijetnih, pravljičnih jesenskih večerov. Pravljice o strahovih, polne groze in duhov, je najlepše, najbolj prepričljivo in tekoče pripovedoval zidar Matiček. Pripovedoval je tako zbrano, kakor da je bilo vse docela resnično, kakor da jih je sam doživljal. Navajal je celo kraje in prizorišče pravljic, kot na primer o zakladu pod Abnirn čelom, ki ga je čuval sam hudič ... Vrh grozljivosti pa je bila pripovedka o Špehovi Neži, ki je, lepa in prevzetna, izpila samega hudiča.

Tudi te pravljice so mi ostale v spominu do današnjih dni. Še danes se spominjam, s kakšno zavzetostjo smo poslušali, s sluhom in vidom, drhteli od groze in strahu še pozneje, ko smo brez spanca ždeli na skromnih slamnatih ležiščih in je okrog voglov in v ostrešju zavijala prav tako pravljična burja.

Tako se je zadnja vojna zima polagoma prevesila v pomlad, ki je postregla lačnim z regratom, in v poletje in jesen, ko je dogajanje na zahodni fronti ponovno vznemirjalo ljudi. Slabe novice so prinašali tudi vračajoči se vojaki. Čeprav je bilo vojne konec, je bilo v njih besedah nekaj grenkega ... Da, prihajala je italijanska vojska in s tem se nihče ni mogel sprijazniti. Zavladala je splošna mržnja, ki smo se je navlekli tudi otroci. Hkrati so se tolažili, da bodo prišli le začasno, zakaj odločala bo samoodločba naroda.

Nekega jesenskega večera je planoto vznemiril tuji živžav, ki je natihoma prišel v vas z belo zastavo. S tujimi vojaki je prišel riž, makaroni in južno sadje. Otroke so vabili na menažo in jim nasipali v skodele makaronov in riža. Že so nekateri rekli, da hudič ni tako črn, kakor smo si ga slikali ... Prvi dnevi miru so prinašali sprostitev in razvrat, saj so tuji vojaki s kijantijem in kitarami lezli po hišah in s starimi ženskami plesali argentinski tango. Otroci, še polni strahu in vojne, smo z začudenjem v očeh motrili to nenavadno lahkoživost, saj je od zahoda južni veter še vedno prinašal duh po mrličih, mrtvih vojakih.

Ampak kdo bi zdaj, po vojni, mislil na mrtve vojake. Niti ne napol gluhonema Marička, ki je bila večja in starejša, vendar so bili otroci radi v njeni družbi. Nekoč smo šli z njo mimo vojaškega tabora, pa je vojak Maričko povabil pod svoj šotor, mi pa smo se stisnili za grm in ponavljali vojakove besede: »Marička, cinque lire ...« Hudo nam je bilo za Maričko in ko je čez čas razmršena in poklapana prišla izpod šotora, smo se ji maščevali z vzdevkom: »Marička, cinque lire!« Poslej ji nismo več rekli drugače.

Stari ljudje so imeli navado reči, da nesreča ne pride sama, da se ji rada pridruži še druga. In res se je v obliki hude bolezni, ki so ji dejali »španska« in je razsajala s smrtjo zlasti med otroci. Prvi ji je podlegel Peter, nato je pokosila Stanka, za katerim mi je še danes hudo ... Fanči in Radko sta ležala hkrati na parah ... Vsakega posebej smo spremili do jame, v meni pa je divjala nepojmljiva žalost in zasovražil sem starega župnika, ki je z razglašenim glasom pel posmrtnice ... Le kako more peti ob tako neznanski žalosti. Počutil sem se neskončno sam in tako sem jadral v deška leta in v nove tegobe črne vladavine ... To pa je drugo poglavje.

Jesen 1943 na Primorskem[uredi]

Jesen 1943. Že beseda sama ima prav poseben, zgodovinsko pomembni zvok in zven. Primorska pomlad v jeseni, jo je poimenoval z radostjo in zadoščenjem pisatelj France Bevk, saj se je bilo v teh dneh čudežno uresničilo tudi njegovo dolgoletno upanje in vseh njegovih rojakov. Najprej, že poleti, 25. julija, je popustila liktorska sekira. Sile, zrasle iz prodornejših korenin, so spodnesle fašizem, ki je skoraj četrtstoletje z brezobzirnim nasiljem vladal na Apeninskem polotoku. S strmoglavljenjem fašističnega jarma, ki se je mnogim zažrl v meso in kri, se je v trpečem ljudstvu prižgala svetlejša lučka upanja. Po Primorskem in v Sloveniji, kot drugod, pa tudi po ječah, koncentracijskih taboriščih in v kazenskih bataljonih, kamor so bili strpali primorske fante, so vsaj za spoznanje zrahljali spone in vezi. Razen zaslepljencem je bilo očitno, da se državna barka potaplja po krivdi fašizma, da se podgane že rešujejo s palube v pristan.

Klecnilo, zagrmelo je 8. septembra in veselo odmevalo domala po vsem svetu. Pred navalom zaveznikov, ki so najprej zasedli Sicilijo, nato pa sredi avgusta stopili z otoka na Škorenj, je bila Italija prisiljena položiti orožje. Veselje, ki je nastalo ob tem zgodovinskem dogodku, je bilo sicer še deljeno, kajti prisotni so bili še Nemci, vendar nepopisno. To je bil dogodek tisočletja, saj se je bila na Primorskem tuja oblast zasidrala za večno, prodrla v Slovenijo in v večji del Jugoslavije, kjer naj bi Rim vladal v prihodnjem tisočletju. Začudo se je zdaj ta tuja oblast, vojaška, policijska in civilna, pohlevno in razumno, pod pritiskom nastalega položaja vračala tja, odkoder je bila prišla. Res pa je tudi, da so se nekateri, ki so spregledali, pridružili vrstam prejšnjih sovražnikov.

Tudi na Primorskem, čeprav je bila to četrt stoletja »terra nostrissima«, je kar čez noč splahnela tuja oblast, čez noč se je spremenila notranja in zunanja podoba krajev. Po tolikem trpljenju in zatiranju so si ljudje na strežaj odprli vrata v prvo primorsko svobodo. V roke ljudstva je tudi kar čez noč prešla oblast in zdaj si bo samo krojilo svojo usodo.

Kapitulacija države je globoko odjeknila tudi v ječe, taborišča in kazenske bataljone, kamor je bil fašizem vrgel za zapahe toliko slovenskih rodoljubov. Zdaj, ko ni bilo več mračne negotovosti, so jetniki udarili na okovana vrata: »Odprite!« – Ječarji so sprva oklevali in čakali višjih navodil. Toda teh ni bilo več, zakaj brezpogojni poraz države je segel tudi v ječe: zaporniki so se spremenili v zmagovalce. Po mnogih ječah, številnih internacijskih taboriščih in konfinacijah so zaporniki pred bivše mučitelje zastavili ostre zahteve. Ponekod so jetniki sami siloma odprli, ponekod pa so že na zahtevo partizanskih štabov, morali odpreti. Izčrpani in sestradani so udrli na svobodo, saj je vsakdo komaj čakal, da čim prej pride do orožja. Naravnost iz ječ in taborišč so prihajali na zbirališče partizanov. Uvrščali so se med borce z močno voljo: bojevati se do končne zmage.

V tistih prvih dneh po zlomu Italije, sem se tudi sam s tovariši vračal iz italijanskih zaporov. Zdelo se mi je, da plavam v vznemirljivem valovanju splošnega ljudskega veselja. Že na poti proti Gorici so nas z domala vseh cerkvenih zvonikov in tovarniških dimnikov, pozdravljale slovenske in delavske zastave. Ko smo zavili med goriške hiše, smo si dali duška in v krogu zbrani zapeli: »Hej, Slovani!« Več kot dvajset let smo to pesem peli le s pridržanim glasom v odročnih samotah ... Pridružil se nam je neki navdušenec s povabilom, da stopimo na požirek vipavca na Figelnov vrt. Kakšna sprostitev! Po treh letih trpinčenja in mraka spet sedeti s tovariši svoboden na gostilniškem vrtu ... Zame se je bilo začelo 6. aprila 1941 in dolg je bil križev pot človeka, ponižanega na psa ... Konec uradnega fašizma in zlom države, sta tudi meni prihranila trnovo pot pred posebno fašistično sodišče za zaščito države v Rim, kjer bi mi, kakor mnogim, dodelili smrt ali v najboljšem primeru dolgoletno ječo ... Komaj petnajst let mi je bilo, ko so zaradi mene preiskali našo hišo, me izključili iz šole in mi udarili za vselej črn pečat. Odtlej pred kvesturo nisem več imel miru ... V svojem odporu sem vztrajal od otroških let; niso me mogli vpisati v nobeno od svojih številnih fašističnih organizacij. Vztrajal sem v revščini in ostal sin svoje matere ...

Tedaj se je pred gostilniškim vrtom ustavil partizanski tovornjak. Na njem sta bila dva partizana. Ker je bil namenjen proti Solkanu in na Solkanski 26 sem že zmlada obiskoval Franceta Bevka. Nisem pomišljal. Svojo revščino sem izročil v varstvo Ljubki Šorli in se povzpel na tovornjak. Ustavil je prav na številki 26, zakajv bližini, na železniški postaji, so že bili Nemci.

Pisatelja Bevka sem našel pri britju. Tudi on se je bil pravkar vrnil iz goriških zaporov. Seveda je tudi v njegovem stanovanju kraljevala primorska svoboda. Bilo nam je tako, da bi zapeli ali zaplesali ... Davorina je pristavila za kavo in ko jo je položila na mizo, je vihravo vstopil Janko Beltram, prav tako Bevkov znanec. Nemir in neučakanost sta mu bila v besedi, vendar je prisedel in še preden je popil iz čaše, je prišel s predlogom:

»Alo, gremo v partizane!«

Bevka predlog ni presenetil. Posrebal je še ostanek kave, se nasmehnil in vstal . Že čez nekaj trenutkov se je vrnil pripravljen. Davorini je naročil, naj uredi glede stanovanja in pride za njim. Slovo je bilo kratko, kot da odhajamo na bližnji izlet. Pred hišo smo sedli v italijansko vojaško koreto, kjer sta čakala šofer in partizan z brzostrelko. Že smo drveli proti Šempetru in Vogrskemu, kjer je bilo zbirališče in je kar mrgolelo partizanov. Beltram je v naglici uredil nekatere nujne zadeve, nato smo se odpeljali proti Ajdovščini in spotoma srečevali kolone razorožene, čez Sočo usmerjene italijanske vojske. V prvem mraku smo se ustavili v Stomažu, vasici pod Čavnom, kjer je bil štab primorske partizanske vojske.

Večer smo preživeli ob kresu nad vasjo, kjer je moj znanec iz zapora, Štefan Bratina, odkopal iz zemlje sodček starega vina. Na čast svobodi smo izpili in na naše zdravje polne čaše, vmes pa oživljali spomine vse od začetka vojne. Vsakdo je imel veliko povedati o bolj ali manj razburljivih doživetjih. Seveda je bilo v naših pogovorih veliko načrtovanj in ugibanj za v prihodnje. Kljub velikemu doživetju svobode, je v nas na tihem živela bojazen: kaj bodo zdaj storili Nemci, ki so bili utrjeni na solkanski železniški postaji. O njih naklepih pa so prihajali tudi drugi, zastrašujoči glasovi, kar je kmalu potem postalo kruta resnica. Končni sklep je bil: še bo sovražnik usekal pred svojim poginom, toda zmaga bo naša. V ta sklep smo vsi trdno verjeli, saj so ga potrdili tudi voditelji, ki so bili med nami: Franc Leskovšek-Luka, Aleš Bebler in Joža Vilfan.

Presenečenje tega večera je bil kurir, ki je prišel z Roga. Med nujno pošto z Glavnega štaba, je prinesel tudi nekaj partizanskega tiska: »Slovenski poročevalec« in »Kmečki glas«. Tega smo se vsi iskreno razveselili. Na Primorskem, po tolikih letih, ponovno slovenski časopisi iz ilegalnih partizanskih tehnik in tiskarn, ki so nastale na pobudo OF. Iz njih je prihajal tisk, ki je ljudstvu razkrival dejansko resnico doma in v svetu, ga spodbujal k odporu ter mu dajal potrebna navodila.

Tega večera sem, razen nekaterih partizanskih okrožnic, imel prvič v rokah partizanski časopis – »Kmečki glas«. Prelistal sem ga z nenavadnirn zadovoljstvom, saj je bil fašizem kmalu po svojem nastopu leta 1922, odpravil vse slovenske šole, zatrl tudi slovenska društva, časopise in knjige. Še Gospodarska zveza jim je bila trn v peti, ki je izdajala svoje glasilo »Gospodarski list«. Tudi to je bilo treba uničiti. Fašisti so namreč dobro vedeli, da je pri zasužnjenju ljudstva najprej treba spodrezati kulturne korenine, mu uničiti bogastvo, shranjeno v zakladnici knjig v materinem jeziku ter mu tudi zatreti gospodarstvo.

Poslej je med primorsko ljudstvo redno prihajal partizanski tisk, ki ga ni sprejemalo le z odprtimi rokami, temveč tudi z zavzetim srcem. »Kmečki glas« pa je bil najrednejši, najbolj pogosten obiskovalec. Prinašal ni le domače besede, temveč vsestransko obravnavanje domačih razmer in vojnega časa. »Kmečki glas« so ljudje sprejemali kot vestnik Osvobodilne fronte slovenskega naroda. Prvotno je prihajal po kurirski poti z Roga, kjer so ga tiskali v tehniki »Urška«, poznejši Partizanski tiskarni, in v tehniki »Triglav« na Goteniškem Snežniku, kjer so v znatnih nakladah tiskali vrsto partizanskih časopisov, med njimi tudi »Kmečki glas«, ki ga je urejal Vlado Kozak.

Kakšen pomen je imel in kakšno vlogo je igral »Kmečki glas« na Primorskem, je očitno iz tega, kakšno važnost so mu pripisovali. Ponatiskovali so ga kar v dvanajstih tehnikah, ki so delovale po skritih krajih širom po Primorski. Tehnika »Nanos« v Predjamskem gradu, »Matajur« v Zahodnoprimorskem okrožju, »Javornik« v Kobolih v Vipavski dolini, »Porezen« na Cerkljanskem, »Grmada« pri Avberu na Krasu, »Krn« na Tolminskem, »Čaven« in »Ančka« na Vogrskem, »Julij 63« ali »Doberdob« pri Gorenji Trebuši. V vsaki tehniki, kjer so Kmečki glas razmoževali, so ga tudi prilagojevali za svoje krajevne politične, vojaške, gospodarske in kulturne potrebe. Na straneh »Kmečkega glasa« tudi ni manjkalo raznovrstnih novic iz domovine in tujine. Toda vse to ni bilo najpomembnejše, pač pa to, da so časopis sprejemali v lastnem, slovenskem jeziku.

Tako je »Kmečki glas« začel med kmečkim ljudstvom orati ledino, saj je fašizem na Primorskem zatrl tudi ves tovrstni tisk. S tem je načrtno spodkopaval korenine kmečkega gospodarstva. Uničil je tudi Goriško matico, ki jo je vodil France Bevk, in goriško Mohorjevo družbo, ki sta v svoj knjižni program vključevali tudi kmečke strokovne knjige. Tako so pri Mohorjevi izšle: prirodnik »Gospodarstvo«, dr. Ravnika »Kako zdravimo živino« in dr. Justa Ušaja »Travništvo«, medtem ko je Goriška matica izdala Gizele Majeve »Vzorna gospodinja«, Justa Ušaja »Kmetsko branje« in Janka Furlana knjigo o umnem kmetijstvu »Danska in Danci«. Po letu 1930 ni več izšla nobena slovenska knjiga o kmečkem gospodarstvu.

Ista usoda je doletela »Gospodarski list«, ki je izhajal kot naslednik Primorskega gospodarstva, ki je bil začel izhajati že pred prvo svetovno vojno. Dokončno pa so ga zatrli leta 1928, kakor tudi Zadružno zvezo, ki so s tem izkoristili priložnost, da so izropali vse hranilne vloge, naložbe primorskega kmečkega ljudstva.

Partizansko šolstvo na Primorskem[uredi]

Čas se nagloma odmika in marsikaj se izgublja v pozabo, marsikaj postaja neverjetno, legenda. In vendar je resnica primorsko partizansko šolstvo, to svetlo poglavje narodnoosvobodilnega boja, ki sma ga začeli snovati natanko pred petintridesetimi leti, po zlomu Italije, v septembru 1943.

To moje pričevanje sem naslonil v glavnem na lastne spomine. Za razpravo, ki bi dokumentirano in do podrobnosti pokazala veličino partizanskega šolstva na Primorskem, bi moral imeti na razpolago več časa. Zategadelj se že vnaprej zavarujem pred očitki, da sem to ali ono pomembno stvar ali dogodek (sicer nehote) izpustil ali spregledal. Mislim pa, da se bo partizanskega šolstva moral nekdo lotiti ter zgodovinsko in znanstveno obdelati, zakaj neprecenljiva škoda bi bila, da bi tako pomembno poglavje narodnoosvobodilnega boja, kot je bilo partizansko šolstvo, zatonilo v pozabo. Primerno se mi zdi, da prav zaradi tega pozivam vse sodelujoče, da se potrudijo in napišejo svoje spomine, ki bi jih kasneje morebiti izdali v posebni knjigi.

Tedaj, pred tridesetimi leti, v tisti prečudoviti primorski pomladi v jeseni, smo se vračali z vseh vetrov, največ iz italijanskih zaporov in internacije. Za nami je bilo težko breme fašističnega nasilja, ponižanja, pomanjkanja in lakote. Toda zdaj tej novi pomladi, v tej zlati svobodi, smo bili kakor prerojeni, mladi in polni moški. In tako smo izgrabili za delo, ki nas je klicalo od vseh strani.

Medtem se je pojavil nov, še hujši sovražnik, ki je kot moderni Tevton med nas zasejal novo gorje. Koliko mladih življenj je tedaj presahnilo, potočilo kri v izmučeno zemljo ... Bila je goriška fronta in nepopisno junaštvo se ni moglo upirati jekleni sili, ki se je z ognjem in smrtjo razlila čez in čez po Primorski. Toda tudi ta vihar je šel mimo in bili smo mladi in polni sil. S potrojenimi močmi in požtrvovalnostjo smo znova šli na delo.

Tudi jaz sem po zlomu Italije vračal iz njenih zaporov. Mimogrede sem se v Gorici oglasil pri Francetu Bevku, ki je stanoval na Solkanski cesti št. 26. Tudi on se je bil pred nekaj urami vrnil izza rešetk. Kot stara prijatelja sva si imela veliko povedati, ker so bili med najinim zadnjim srečanjem zapori in internacija. Iznenada vstopi Jurij Beltram in brez ovinkarjenja povabi Bevka in seveda tudi mene, v partizane. Bevk je bil takoj nared, zakaj na solkanski postaji so že bili Nemci. Z italijansko koreto se odpeljemo proti Ajdovščini – na poti srečujemo vračajočo se, razoroženo in poklapano italijansko vojsko. Ustavili smo se v Stomažu, kjer je bilo tedaj glavno partizansko poveljstvo za Primorsko. Tu so bili Bebler, Vilfan, Leskošek in drugi. Seveda se je Bevk nenavadno hitro vživel v novo okolje in bil sredi dela – bil je referent za prosveto in propagando pri Narodnoosvobodilnem svetu za Primorsko Slovenijo. Mene so iz Stomaža poslali na Idrijsko, da bi tam pomagal pri organizaciji ljudske oblasti, pri izvajanju splošne mobilizacije itd. Toda že čez nekaj dni, ko je bila nemška ofenziva na višku, sem dobil sporočilo, da moram iz Mrzle Rupe prepeljati na varno primorsko poveljstvo. In tako je samotna kmetija na Vojščici pri Vojskem, kjer je danes partizansko pokopališče, postala prvo varno zavetišče Pokrajinskega odbora osvobodilne fronte za slovensko Primorje, kakor se je bil Pokrajinski narodnoosvobodilni svet medtem preimenoval. Bevk pa je postal njegov predsednik.

Že 23. oktobra 1943 sem od Bevka prejel naslednje pismo:

»Rad bi osebno govoril s teboj, toda ker sva zdaj precej oddaljena drug od drugega, Ti pišem te vrstice.

V prvi vrsti Ti čestitam k članstvu Okrožnega narodnoosvobodilnega odbora, dasi tud ne gre za čast, ampak nova funkcija vam vsem nalaga odgovornost in delo. Prepričan sem, da boš na mestu in da boš za boljšo bodočnost naroda razvil vse svoje najboljše moči.«

Le tri dni pozneje, 26. oktobra, mi piše naslednje:

»Na željo Ti pošiljam prepis okrožnice Okrožnim narodnoosvobodilnim odborom glede šolstva, obenem s prepisom učnega načrta, ki smo ga dobili iz Cerknega. Ta učni načrt lahko daš v prepisu kakemu učitelju idrijskega okrožja v slučaju, da je začel poučevati na kaki šoli. Opozarjam te, da bomo izdali v doglednem času nov, izpopolnjen in podroben učni načrt, ki se pa bistveno najbrž ne bo razlikoval od priloženega.

V cerkljanski občini je šolstvo za zdaj tako vzorno urejeno, da Ti ta kraj ne bo dal nič dela. Potrebno pa bi bilo poskrbeti, da se odpre kakšna šola v drugih občinah vašega okrožja.«

Citiram naj še eno Bevkovo pismo, ki kaže zanj tako značilno vnemo, predanost in delavnost, zanimivo pa tudi za celotno vzdušje tistega časa. Bevk je bil sam po poklicu učitelj in vse kaže, da se je za razvoj partizanskega šolstva in prosvete prav posebno zanimal.

»Tvoje pismo in poročilo sem z veseljem prejel in se Ti posebej zahvaljujem. Menda veš, da je rajon Cerkno zdaj odpadel od vašega okrožja in se je torej Tvoj delokrog zožil. 'Mladi rod' bomo poslali na okrožni OF, za 'Mladega puntarja' pa se je treba priporočiti tovarišu Planincu, sicer pa ga tako pošiljajo na vsa okrožja.

Posebno sem bil vesel Slovenskega pravopisa, za katerega se Ti posebej zahvaljujem. Mi, ki smo tu, pri uredništvu osrednjih glasil, ga res nujno potrebujemo. Vedno je treba komu dokazovati, da se ta ali ta beseda piše tako in ne drugače. Pa tudi meni se včasih porodi kak dvom. Saj ne boš hud, če Ti ga ne bom takoj vrnil. Tiste redke knjige, ki jih imamo, nam res prav pridejo.

Večkrat bi Ti pisal in obširneje, a imam res mnogo dela. Je to drobno delo, po večini uradno in žurnalistično, a danes zelo potrebno. Saj zadnji politični dogodki pomenijo zmago partizanskega gibanja. Pa tudi notranje dobro napredujemo. Mnogi, ki so doslej oklevali, a so v svojem bistvu pošteni, prestopajo k nam ...«

Bevkova pisma citiram nalašč za to priložnost, da bi tudi v tem trenutku med nami oživel njegov spomin, njegova vera v zmago. On počiva na solkanskem pokopališču, a živel bo večno, živel ne le v svojem Čedermacu, temveč tudi v tem, kar je storil za osvoboditev svojega zasužnjenega ljudstva, pa tudi za partizansko šolstvo in prosveto, čemur je prav on z neutrudnim prizadevanjem postavljal trdne temelje, saj so bili prav le-ti najtrdnejši dokaz o obstoju nove države in nove ljudske oblasti, zlasti pa o slovenstvu te pokrajine.

Slovensko šolstvo na Primorskem med dvema vojnama ima prav posebno zgodovino. Kmalu potem, ko so Italijani zasedli naše ozemlje in odložili bele zastave ter se s sladkimi obljubami udinjali, so že mnogo pred uradnim nastankom fašizma pokazali, kakšna bo pod njihovo oblastjo usoda primorskih Slovencev. Fašizem sam pa je bil za nas postoterjeno zlo. Ni bilo upanja, da nam bi pustil le trohico narodnih pravic, da bi bilo v njem le iskrico človečnosti. Najprej je s smrtnim udarcem segel po našem orožju – po kulturnih ustanovah in po šolah. V prvi fašistični vladi je zasedel ministrski stolček za šolstvo in prosveto Giovanni Gentile, ki je z zagrizenostjo fašista zasnoval šolsko reformo, ki so jo uveljavili 1. oktobra 1923. Določala je poitalijančevanje razreda za razredom, kot slepilo pa dopuščala slovenskim otrokom nekaj ur dodatnega slovenskega pouka. To je bil za slovensko šolstvo smrtni udarec, saj sta bila postopoma odpravljena iz šol slovenski in tudi hrvatski jezik kot učna jezika v vseh 285 slovenskih in hrvatskih šolah na Primorskem in v Istri. Čez nekaj let ni bilo več nobenega osnovnošolskega učenca ali dijaka srednje šole slovenske ali hrvaške narodnosti, ki mu ne bi v dušo vcepljali v tujem jeziku našemu duhu tuje učne snovi. Tudi ni bilo več ne šolske ali društvene knjižnice. Fašizem je naperil vse svoje sile v »sanacijo obmejnih pokrajin«, tako je imenoval svoje prizadevanje za poitalijančevanje Slovencev. Da bi pospešil ta proces, je šolsko mrežo zgostil tudi s posebno šolo družbe »Italia Redenta«. Te šole so odpirali v vsakem naselju, ki je imelo vsaj deset, pa tudi manj otrok. Na vse kriplje so poskušali otroka odtrgati od družine, ga vzgojiti v janičarja. Temu naj bi služile tudi organizacije, kot na primer Piccole Italiane, Balila, GIL in še katera. Tako se je vnel za otroške duše prikrit boj med fašistično šolo in slovenskim domom – zavedno slovensko družino. Na srečo je bil v tem boju največkrat zmagovalec – slovenski dom.

Posebno poglavje bi bilo potrebno, če bi hoteli orisati v tem času življenje slovenskih učiteljev, ki je bilo nenehno na udaru. V svojem plemenitem poslanstvu ljudskega učitelja niso bili nikjer dovolj na varnem, da bi jih zalezovali in preganjali. In kdo je bolj bridko občutil poniževanje, potujčevanje, izničenje vsega, kar je bilo naše, kakor naš učitelj! Morda pa je prav to nasilje marsikoga naučilo in mu utrdilo pripadnost in zavest, da se je zavestno postavil po robu. Mnogi so na skrivaj pobegnili čez mejo, mnoge so razkropili po vseh zakotjih Italije, da bi kot posamezniki potonili v tujem morju. Toda v tej nakani so se potujčevalci ušteli; med pravimi učitelji ni bilo poturic. To smo videli tudi po zlomu Italije, kako so se zvesti svojemu rodu kot vselej in z veliko ljubeznijo do napredka in svobode vključili v narodnoosvobodilni boj. Namesto pregnanih slovenskih učiteljev so potujčevalci postavili svoje, ki niso znali ene slovenske besede in ki so bili često bolj fašisti kakor pa učitelji. Znani so primeri zasramovanja slovenskih otrok, višek v tem je bil jetičen pljunek učitelja Sottosantija v Vrhpolju pri Vipavi v usta slovenskim otrokom zaradi slovenske besede. Znan je tudi primer z Bovškega, kjer je učitelj uporabljal srednjeveško kazen. V znak zasramovanja je obesil otroku za vrat rdeč suknast jezik, nato pa ga postavil na šolski prag kot na sramotilni oder, da so ga videli vsi sošolci, v opomin in svarilo. Takih primerov je še več.

Več kot dvajset let je bila slovenska beseda pregnana iz učilnic, dvajset let so se tuji učitelji trudili vsaditi nam tujo dušo, spodrezati korenine v domači zemlji in nas vzgojiti v – janičarje. Toda vsi stroški in trud so bili zaman.

Dolga leta smo hrepeneli po svobodi, po združitvi s Slovenijo in Jugoslavijo. Leta 1941 pa so italijanski, nemški, madžarski in bolgarski fašisti zaradi izdajstva in notranje gnilobe tedanje vladavine v kratkih dvanajstih dneh pregazili, razkosali in zasužnjili Jugoslavijo. S tem je za nekaj časa zamrl še tisti medli žarek upanja na zedinjenje in združitev z matično državo.

Toda kmalu je zasijalo novo upanje – prinesla ga je Osvobodilna fronta. Njen program smo sprejeli z navdušenjem. Kmalu so se tudi oglasili prvi glasniki osvobodilne misli. V gozdovih so se pojavili partizani in zasejali fašističnim oblastnikom strah v kosti. Že leta 1942 so partizani prepovedali italijanskim učiteljem po hribovskih vaseh potujčevanje v šolah. Tako je tudi bilo kmalu konec potujčevalnega in raznarodovalnega šolstva. Italijanski učitelji so hitro spoznali nesmisel svojega početja in jo odkurili. Tako je še pred koncem uradnega fašizma odklenkalo nasilju, ki ga je pred dvajsetimi leti ustoličil Giovanni Gentile, ki je tudi sam 15. aprila 1944 v Firencah plačal svoje račune italijanskim partizanom.

V septembru 1943 so tuji oblastniki v celoti kar čez noč pobrali šila in kopita in odšli z zemlje, o kateri so tako vztrajno zatrjevali, da je »terra italianissima«. Na Primorskem je nastalo obsežno osvobojeno ozemlje, kjer je takoj začela delovati naša ljudska oblast. Njena glavna skrb je bil sicer oboroženi boj za osvoboditev domovine, vzporedno ob tej pa nič manjša skrb za socialno in kulturno svobodo. Tako je po volji ljudstva, brez dekretov, spontano zraslo partizansko šolstvo, kakor ga upravičeno imenujemo, saj je zraslo iz totalnega ljudskega odpora proti drugemu, še hujšemu sovražniku. In čeprav ni bilo najosnovnejših pogojev, se je zgodilo nemogoče in neverjetno. Ta partizanska šola je zrasla iz upora proti dvajsetletnemu zatiranju in poniževanju. Koliko je bilo iznajdljivosti, požrtvovalnosti in junaštva učiteljstva, ko je postavljalo nove temelje slovenskemu šolstvu!

Najprej je bilo treba urediti šolska poslopja, saj so bila prej večidel zasedena z italijansko vojsko. Odstraniti je bilo treba bunkerje, zaklone in bodečo žico. Nekatere šole so bile deloma poškodovane, drugje popolnoma uničene; nič zato, partizanski šoli so se na strežaj odprla vrata v kmečkih hišah. Ljudski oblasti ni pomenilo oviro niti pomanjkanje usposobljenih učiteljev. Učiteljice so postale dekleta in žene, ki so vsaj za silo znale pisati in brati slovensko. Danes si težko predstavljamo, s kakšnimi težavami so se te preproste učiteljice srečevale pri pouku. Najtežji problem pa je bilo pomanjkanje učbenikov in drugih knjig, ki so jih bili fašisti popolnoma iztrebili. Tu so odigrali odlično vlogo »Prvi koraki«, ki jih je bila že davno prej izdala »Edinost« v Trstu. Ta učbenik za najmlajše je bil dovoljen le na videz, vendar zaplenjen in hudo preganjan, prav tako »Kolački«, ki so izšli v Gorici; prav pa so prišli celo stari učbeniki iz avstrijskih časov. Kmalu pa je začel izhajali »Mladi rod« – urejal ga je France Bevk – in je v osmih številkah v mnogočem nadomeščal sicer predpisano šolsko berilo. Pionirsko delo, spontani začetki so se kmalu razrasli v organizirano šolsko mrežo s strokovnimi službami in tiskanjem šolskih knjig in drugih pripomočkov v partizanskih tiskarnah, kar je bil nedvomno edinstven primer v zgodovini kakšnega naroda.

Omenili smo že »Učni načrt«, ki ga je že oktobra 1943 izdal odsek za prosveto pri POOF. Zelo pomembne so bile tudi te šolske knjige: »Slovenska beseda«, branje za večerne tečaje, »Partizanska čitanka«, »Slovenski pravopis«, izvleček iz Breznikove in Ramovševe male izdaje, »Slovenija«, priročnik za zemljepis, Fran Zwitter: »Pregled zgodovine Slovencev v okviru južnih Slovanov«, Makso Pirnik: »Kratek pregled glasbene teorije« in »Otroške narodne pesmi«. Učiteljstvu pa je dajal navodila »Učiteljski list«, katerega delo je nadaljevala osrednja izdaja »Prosvete«. Že teh nekaj imen partizanskega šolskega tiska nam pove, kako globoko je partizansko vodstvo pojmovalo resnico, da k najpomembnejšim šolskim pripomočkom sodi dobra šolska knjiga.

Nešteto je bilo težav in ovir, toda ljubezen do slovenskega jezika je mlademu učiteljstvu vlivala vedno novih moči, da je samozavestno vztrajalo na svojih mestih. Zato smo lahko vsi, ki smo se v tistih hudih, a velikih časih ukvarjali s prosveto in kulturo, lahko ponosni na svoje delo. Opravljali smo ga neusposobljeni, toda to pomanjkljivost smo nadomeščali z izredno požrtvovalnostjo in ljubeznijo do napredka svojega rodu.

Uspehi so se kljub težavam kmalu pokazali. To dokazujejo ohranjeni sestavki otrok iz tistih časov, iz katerih razberemo globoke otroške vtise iz narodnoosvobodilnega boja.

Konec leta 1944 je bilo na Primorskem že 340 šol, katere je obiskovalo nad 16.000 otrok, ki jih je poučevalo 481 učiteljev, od tega je bilo le 98 poklicnih in 383 pomožnih učiteljev. Razen tega je v 185 učnih krožkih veliko število odrasle mladine pridobivalo manjkajoče znanje. Mnogi od takratnih partizanskih učiteljev so po vojni doštudirali na učiteljišču, nekateri celo na univerzi, in se vključili v povojno prosvetno delo.

Že na začetku sem omenil »Učni načrt«, ki ga je bil France Bevk prejel iz Cerknega. Kdo je bil avtor tega Učnega načrta? Dajmo mu kar besedo, učitelju Viktorju Jerebu:

»Tedaj sem bil na počitnicah. 14 let sem namreč že služboval kot učitelj v starih pokrajinah Italije in prav tiste dni (septembra 1943) bi se bil moral vrniti na svoje službeno mesto. Na to pa niti pomislil nisem, ampak začel pomagati, da bi se v življenju vasi čimprej vzpostavil red. To delo je bilo nenačrtno in neprestano sem imel sila neprijeten občutek, da pravzaprav nič koristnega ne počnem. Tedaj pa mi je šinilo v glavo, da bi kot šolnik moral poskrbeti, da se čim prej ustanovijo slovenske šole. Ta misel se mi je sicer zdela v danem položaju, predvsem pa zaradi negotove prihodnosti malo preuranjena, vendar sem se je trmasto oprijel. Spoznal sem, da se je treba brez odloga lotiti dela z mladino, ki je obiskovala italijanske potujčevalne šole, in jo v slovenskih šolah vzgojiti v duhu OF in v ljubezni do slovenskega naroda in njegovega jezika. Spoznal sem, da je to moja prava naloga, in takoj začel z delom ...

Za začetek pouka je bil določen 17. oktober 1943. Do tedaj pa naj bi učitelji imeli sestanke s starši, pripravili sezname šoloobveznih otrok in uredili vse tako, da se bo pouk lahko začel. Ker nismo imeli učbenikov, smo sklenili, da bomo na šolah uporabljali za branje stare knjige, ki so jih ljudje ohranili, druge pa smo nabirali po hišah. Pozneje, ko je začela izhajati partizanska literatura, smo tudi to uporabljali za branje v šoli in doma. Računic in drugih učbenikov seveda tudi ni bilo, zato so si učenci snov zapisovali v zvezke, ko je teh zmanjkalo, pa na kakršen koli papir.

Naslednji problem je bil, kaj bomo učili na naših šolah. Potreben je bil učni načrt. Ker sem dvomil, da bi ga mogel od kod dobiti, sem sklenil, da ga bom sestavil kar sam. Načrt je bil kmalu gotov. Ker nisem vedel, komu naj ga predložim v potrditev, sem ga izročil Gabrijelu Peternelju, predsedniku rajonskega odbora OF Cerkno, da bi ga nesel na pokrajinski odbor OF, ki je bil takrat v Jagrščah, in ga tam pokazal. Peternelj je potem povedal, da je načrt izročil Francetu Bevku. Ta je bil navdušen nad tem, kar smo v Cerknem naredili za slovenske šole in tudi nad učnim načrtom. Načrt je bil nato brez sprememb odobren za vse slovenske šole na Primorskem.«

Ta učni načrt je predvideval za partizanske šole naslednjo snov: politične ure, slovenščino, računovodstvo in geometrijo, zgodovino, zemljepis, prirodoslovje, petje in telovadbo. Razumljivo, da je bila odvisna uporaba tega, precej zahtevnega učnega načrta, od usposobljenosti in iznajdljivosti učitelja.

Mreža partizanskih šol se je že novembra in decembra 1943 nagosto razpredla, v baško-cerkljanskem okrožju, kjer je začelo partizansko šolstvo pionirsko vlogo, je bilo 23 šol s 310 učenci. Poučevalo jih je 17 učiteljev, od tega 3 poklicni in 14 pripravnikov. V idrijskem okrožju je bilo 20 šol s 550 učenci. Poučevalo jih je 26 učiteljev, od tega 4 poklicni in 22 pripravnikov. Na Tolminskem in Bovškem je bilo 30 šol s 770 učenci. Poučevalo jih je 40 učiteljev, od tega so bili trije poklicni in kar 37 pripravnikov. Na Kanalskem je bilo 20 šol s 791 učenci. Poučevalo jih je 23 učiteljev, od tega samo dva poklicna in 21 pomožnih. Na Goriškem je bilo 16 šol s 1344 učenci. Poučevalo jih je 32 učiteljev, od tega 9 poklicnih in 23 pripravnikov. V Brdih je bilo 20 šol s 1026 učenci. Poučevalo jih je 18 učiteljev, od tega 4 poklicni in 14 pomožnih učiteljev. Prva šola je bila odprta v Višnjeviku. Še Beneška Slovenija, ki so je potujčevali že od leta 1866, je prvič v zgodovini dobila slovenske šole, in sicer v vasi Kras, v Lombaju, Dreki in Topolovu ter še v štirih drugih vaseh.

Na Vipavskem je bilo 36 šol z 2245 učenci in 65 učitelji, od teh je bilo 14 poklicnih in 72 pripravnikov. Na Pivškem je bilo 36 šol s 1630 učenci in 37 učitelji, od teh je bilo 10 poklicnih in 27 pomožnih učiteljev. V Brkinih je bilo 54 šol s 3586 učenci in 95 učitelji, od teh je bilo 34 poklicnih in 61 pripravnikov. V slovenski Istri se je partizansko šolstvo začelo nekoliko kasneje, kakor drugod. Vzrok za to je bila nemška ofenziva, ki se je začela prve dni oktobra 1943. To je bilo pravo zversko divjaštvo modernih Hunov, ki je preplavilo celotno istrsko območje. Stebri dima so se za njimi dvignili iz 18 gorečih vasi, v katerih so prej postrelili 95 fantov in mož. Zato je Istra doživela svojo partizansko pomlad šele prve dni meseca leta 1944. Prvi šolski nadzornik je bil tedanji medicinec Ivan Matko-Imko. V Istri so bile še hujše težave kakor drugod zaradi fašističnega opustošenja, ponekod že deloma odtujene mladine, ki je bila odmaknjena od virov našega duhovnega bogastva. Pozneje je prevzela skrb za šolstvo in prosveto Breda Preinfalk, ki ji je uspelo s pomočjo novoustanovljenih roditeljskih svetov in tudi pedagoških tečajev za pomožne učitelje ustvariti dokaj gosto mrežo partizanskega šolstva. Ponekod so poučevali tudi narodno zavedni in z OF lojalni duhovniki.

Glavno mrežo in odgovornost pri organiziranju in tudi življenju partizanskega šolstva pa so nedvomno nosili šolski nadzorniki in referenti za prosveto. Le-ti so morali biti v stalnih stikih z učiteljstvom, prirejati učiteljske konference in pedagoške tečaje. Morali so bodriti in vlivati poguma, da so pomožni učitelji laže zmagovali težave. Konference, ki so jih organizirali po okrožjih in okrajih, so bile mnogokrat združene s praktičnimi nastopi in sklenjene s pogovori o organizacijskih vprašanjih. Tako so učitelji postopoma dobili najnujnejšo učiteljsko izobrazbo.

Marsikaj je bilo laže rešiti problem, ko je izšel odlok o ustanovitvi roditeljskih svetov. S tem so dobili starši najširšo možnost sodelovanja s šolo. Roditeljski sveti so imeli tudi drugo pomembno vlogo. Spočetka je bil učitelj namreč odvisen od prostovoljskih prispevkov vaščanov glede prehrane in stanovanja, delno je tudi bilo rešeno vprašanje preskrbe šole z opremo in kurjavo. Kurjava je bila zelo važna, ker so bili otroci brez zadostne obleke in obutve. Prvi roditeljski svet je bil ustanovljen v Šebreljah, kjer je poučeval Franc Pavšič-Zvonko. Na tej šoli je izšel tudi prvi šolski časopis »Odmev«.

Glede na razvoj in izpopolnjevanje partizanskega šolstva je bilo treba misliti na nove oblike in pobude. Na prvi pokrajinski šolski in prosvetni konferenci, ki je bila 19. in 20. maja 1944 v Gačniku pri Vojskem – udeležilo se je je kakih 60 šolskih nadzornikov in prosvetnih referentov iz vseh primorskih okrožij – se je med drugim rodila ideja o pedagoških tečajih, saj je bila očitna potreba po kolikor toliko usposobljenih učiteljih. Edina možnost in rešitev tega perečega vprašanja je bila v tem času oblika postopnega izobraževanja. V ta namen je predsedstvo SNOS julija 1944 poslalo na Primorsko tri predavatelje: Jožeta Dolgana, Vlada Schmidta in Maksa Pirnika, da naj bi predavali na prvem takem srečanju, ki so ga pripravili v Gorenji Trebuši. Tečaj, ki ga je vodil Henrik Zdešar, pokrajinski šolski nadzornik, je obiskovalo 25 tečajnikov. Predavali pa so: Jože Dolgan, znan pedagog, metodiko, Mara Samsa dramatiko, Saša Dominko slovenščino, Vlado Schmidt psihologijo in Maks Pirnik terijo glasbe in petje. Mimogrede naj bo povedano, da je na tem tečaju nastala tudi Pirnikova skladba na besedilo Nade Dragan-Carevske »Smrt v Brdih« – posvečena Jožetu Srebrniču, ki je 11. julija 1944 utonil v Soči.

Drugi podoben tečaj je bil v septembru 1944 v Višnjeviku v Brdih. Udeležilo se ga je 51 tečajnikov. Tretji tečaj je bil decembra 1944 v Soči pri Bovcu. Menda je bil izdan, saj o njem ni drugih podatkov. Četrti tečaj je bil že v letu 1945, v Svetem pri Komnu. Peti tečaj je bil od 10. julija do 20. septembra 1945 v Ravnah pri Šmihelu na Pivki. Tega se je udeležilo kar 138 tečajnikov. Vodil ga je Jože Dolgan.

Omenim naj še pevovodske tečaje, ki jih je vodil Makso Pirnik za potrebe IX. korpusa.

Za pravilen, nepreden razvoj partizanskega šolstva je bila vseskozi živo zainteresirana KPS. Iz tega izhaja tudi Okrožnica POOF z dne 22. januarja 1944, ki sta jo podpisala predsednik France Bevk in tajnik dr. Aleš Bebler-Primož. Le-ta utemeljuje pomembnost politizacije šolstva, šolstva, ki mora biti samo naše, samostojno, brez okupatorjevega nadzorstva, zakaj »boj proti Nemcem je danes naša glavna stvar in če pustimo Nemcem zmagati, bi odpravili naše šole, pa še nas povrhu ...« Tako se ni Nemcem, niti domobrancem posrečilo – razen v mestih – odpreti svojih šol.

Za uspešen razvoj tega naprednega šolstva pa so imeli velik delež zaslug prav šolski nadzorniki. Naj omenim Henrika Zdešarja, Viktorja Jereba, Izidorja Miklavčiča, Draga Pustiška, brata Saša in Stanka Dominko, Marinko Ribičič, Draga Pahorja, Oskarja Venturinija, Albina Završnika, Marico Čepe, Majdo Majnikovo in še mnogo drugih.

Pionirji partizanskega šolstva pa so plačali težak krvni davek. Nad dvajset aktivnih partizanskih učiteljev in učiteljic je na Primorskem žrtvovalo svoja življenja v temelje naše zmage. Spomnimo se Draga Pustiška, šolskega nadzornika za idrijsko okrožje, ki je padel pod nemškimi kroglami 25. februarja 1944 v Javorjevem Dolu pri Ledinah. Črnovrški domobranci so odpeljali iz Zadloga v začetku februarja 1944 učiteljico Ljubo Bavdek. Mučili so jo, ustrelili in popolnoma golo založili v grmado dračja ob cesti, ki drži proti Logatcu. Spomnimo se nesrečne Katice Rutar, učiteljice iz Čadrga, ki so jo Nemci zverinsko pobili v Mrzli Rupi pri Vojskem. V Samatorci pri Nabrežini so 15. avgusta 1944 Nemci ustrelili učitelja, referenta za prosveto in okrajnega partijskega sekretarja Lojzeta Kokoravca-Gorazda. Prav ta primer kaže, in velja za večino, da jih učiteljevanje ni odtegovalo od dejavnosti na drugih območjih ter da se je tudi v prosveti in šolstvu v vseh oblikah prepletal naš osvobodilni boj. Joško Turk, učitelj in mladinski aktivist iz Hrenovic pri Postojni je končal svoje življenje 23. aprila 1944 v tržaški ulici Ghega. Na Opčinah so 29. avgusta 1944 Nemcu ustrelili Miro Bandl, Učiteljico iz Prebenegov in kurirko komade mesta Koper. Učiteljico Zoro Purger iz Gabrovice so ubili v Tržaški Rižarni. Cvetka Glavina je padla 8. avgusta 1944 v boju z Nemci. Z dóma v Čežarjih so koprski skvadristi odpeljali učiteljico Elviro Vatovec in jo 6. septembra ubili v Dekanih. V Podnanosu pa so umikajoči se četniki tik na pragu svobode zverinsko ubili Boženo Premrl, sestro Janka Premrla-Vojka. To je le nekaj primerov, žrtev pa je bilo še veliko več.

Na splošno je bil krvni davek med slovenskimi prosvetnimi delavci izredno velik, saj je padlo v boju nad 50 učiteljev in nad 10 profesorjev, ubitih kot talci in ob ofenzivah je bilo 23 učiteljev in nad 24 profesorjev, medtem ko je umrlo v internaciji in izgnanstvu 243 učiteljev in 39 profesorjev. Dejanske žrtve so bržkone še večje, saj se je bilo okoli 250 prosvetnih delavcev umaknilo iz učiteljskih vrst v razne druge poklice, da ne bi služili okupatorju.

Slovenski prosvetni delavci so se tudi častno odzvali klicu domovine, saj je bilo med aktivisti OF nad 1000 učiteljev in 269 profesorjev, v vojaških enotah je sodelovalo nad 300 učiteljev in 92 profesorjev, preseljenih je bilo 979 učiteljev in 92 profesorjev.

Vendar danes praznujemo že tridesetletnico nastanka partizanskega šolstva. Daleč se nam zdi ta čas in vse bolj se odmika. Spomini bledijo, pomudé se le ob najbolj tragičnem in pretresljivem, celota pa že dobiva nekakšno podobo neverjetnosti in legende. Toda bili smo sami v kolesju tisočerih dejanj, tudi sami smo bili borci v tem velikem boju, tudi sami smo bili ustvarjalci svetlega poglavja našega narodnoosvobodilnega boja, ki se imenuje partizansko šolstvo.

Tako bi tudi z današnjih zornih kotov lahko kakšno rekli o današnjem šolstvu. Morda to, da ni modro ne dobro in je celo škodljivo, da tako kategorično ukinjamo šole v odročnejših hribovskih vaseh, da postavljamo prav tiste vasi, ki so bile nekoč središče partizanskega gibanja, v neenakopraven položaj. In končno, namen šole ni samo ta, da se v njej naučimo pisati in brati, temveč mora biti šola prosvetno, napredno žarišče vasi. Ob tem pa se pritožujemo, da med našo mladino prihajajo nevšečni vpliv od drugod. Verjetno bomo morali vrniti pravo ceno v vsakem pogledu tem, zdaj iz različnih razlogov umirajočim hribovskim vasem. Eden je tudi koncept naše splošne narodne obrambe. Kakšno pozornost so posvečali prav vaški mladini prosvetni delavci – narodni heroji: Stane Žagar, Jože Kerenčič, Jože Šeško, Vida Janežič, Franjo Vrunč, Silvira Tomasini in Miha Pintar-Toledo! Njim, ki so vse življenje posvetili napredku mladine, tiste mladine, ki je izvojevala zmago v našem narodnoosvobodilnem boju; njim, ki so žrtvovali življenja za našo svobodo, dolgujemo tudi zdaj in vselej iskreno zahvalo. Ohranimo jim večen spomin!

Meseci pred velikim majem[uredi]

V mesecih pred majem 1945 je nastalo na obrobju primorskega osvobojenega ozemlja med Sočo, Idrijco in Vipavo vznemirljivo zatišje. Iz sovražnikovih postojank so prihajale vesti o pripravah na ofenzivo. Le-teh pa smo bili vajeni – ofenzive so si podajale roke in so se od septembra 1943 ponovile že najmanj sedemkrat. Ofenzive, ki so pomenile ropanje, posiljevanje in pobijanje. Po zlomu »goriške fronte« se je začela novembrska ofenziva. Začetek zime je bil napad na partijsko šolo v Cerknem. Tej je spomladi 1944 sledila »ledinska«. V »poletni« so požgali sedem cerkljanskih vasi. Tedaj so pri Sedeju na Krnicah obglavili dva ujeta partizana. Jesenska ofenziva je bila »požigalna«: od Banjščic do Predmeje. Po novem letu 1945 je začel sovražnik utrjevati in pomnoževati svoje postojanke. Vipavsko dolino je preplavilo deset tisoč četnikov in nedičevcev. Novo leto se je srečalo z novo ofenzivo, ki se je nadaljevala skoraj do maja 1945 ...

Brigade IX. korpusa so sovražniku krepko odgovarjale, da ni bil več varen ne v utrdbah in postojankah ne na pohodu, cestah in železnicah. Za partizane je pomenil velih uspeh napad na železniško progo v Baški grapi junija 1944. Septembra je bilo uničeno domobransko gnezdo v Črnem Vrhu. Obračun s fašisti je bilo uničenje bataljona črnih srajc »Fulmine« od 18. do 21. januarja 1945 v Trnovem. S tem je bila novoletna ofenziva krepko zapečatena. Nihče pa ni tedaj slutil, da bo te kraje in ljudi s poslednjo, aprilsko ofenzivo tako strašno oplazil sovražnikov predsmrtni trzljaj.

Začetka marca 1945 je sklical prosluli general Rösener svoje podrejene, jim na zemljevidu očrtal primorsko osvobojeno ozemlje in iztisnil skozi zobe: »Tu, sredi Trnovskega gozda, bomo obkolili, sestradali in uničili primorsko partizansko vojsko!«

Naduti, sivi obrazi podrejenih so pritrjevali, od zločinov steklene oči so se pohlepno razširile.

»Našim, ki se umikajo iz Italije,« je nadaljeval Rösener, »moramo pripraviti za vsako ceno prosto pot. Uslugo bomo s tem storili tudi sovražniku, uslugo, ki jo bomo pozneje vnovčili s poštenimi obrestmi ...«

V tistih marčnih dneh 1945 je premotil tišino le redek strel. V nevidezni tišini pa se je v obrobnih postojankah v Idriji, Škofji Loki, Tolminu, Gorici, Ajdovščini, Postojni in celo v Trstu in Vidmu mrzlično pripravljalo nad 50.000 sovražnikov. Elitni SS oddelki, domobranci, fašisti, ustaši, četniki, nedičevci, grški in španski fašisti, Čerkezi in Kozaki – so se v drugi polovici marca vsuli iz svojih postojank proti osvobojenemu ozemlju. Z njimi je hodila smrt, za njimi se je dvigal dim in plamen gorečih domačij. Obroč se je čedalje bolj stiskal proti vojskarski planoti v Trnovskem gozdu ... Ofenziva je sprva marsikoga zmedla. Težko je bilo namreč verjeti, da bo sovražnik tik pred svojim koncem pripravil tako strašno in krvavo gostijo.

Prvi vihar je prihajal z Gorenjskega. Cerkno – partizanska prestolnica – je čez noč postalo kot izumrlo: iz njega se je umaknil štab IX. korpusa, XXXI. divizije, razne ustanove in odbori. Bolnike iz premične bolnišnice so morali, v spremstvu Rezijanskega bataljona, spraviti iz Novakov po dolgi, utrudljivi poti preko hribov in grapa na Bovško. Vsi drugi, razen dela Kosovelove brigade, Delavskega bataljona, Gorenjskega vojnega področja, komande mesta Škofja Loka in Škofjeloškega odreda ter nekaterih domačih aktivistov, so se umikali čez Vojsko in Gorenjo Trebušo proti Trnovskemu gozdu. Kosovelova brigada se je po prvih spopadih s sovražnikom, najprej umaknila v bivše italijanske vojašnice v Črni Vrh nad Novake, potem pa se, utrujena in izčrpana od dolgih pohodov, zatekla proti jutru 24. marca v nekdanje utrdbe na Porezen. Vrh Porezna je tedaj divjal snežni vihar. Izmučeni in lačni borci so se stisnili v kaverne. Med njimi je bil najstarejši sedemdesetletni starček, najmlajši pa komaj štirinajst dni star otrok partizanke Francke. Gosto meglo je izkoristil sovražnik. Komaj se je zasvitalo, je kriknil stražar: »Nemci! Izdani smo!« Bilo je kakor strela z jasnega. Nastala je zmešnjava – kdor se je hotel rešiti, je padel pri izhodu pod rafalom. Le iz ene kaverne se je nekaterim posrečilo prebiti. Zajete so Nemci odpeljali na Jesenico, jih čez noč zaprli v neki hlev ter jih naslednjega jutra v skupinah po deset postrelili v bližnjem gozdu. Vseh je bilo sedemindevetdeset ... Kaj se dogaja zunaj, so Jeseničani zaslutili šele, ko so jim rablji hoteli prodati čevlje svojih žrtev. Od osemindevetdesetih se je rešil le eden ...

Sovražnik je vse močneje stiskal jekleni obroč: ropal, vohal za skladišči, uničeval in pobijal vse, kar mu je prišlo pod roke. Zadnje dni marca so sovražnikove strojnice že kosile s Kobilice, Čekovnika, Šebreljskega Vrha, od Cola, Otlice in Predmeje. V Mrzli Rupi je bilo polno unikajočih se partizanov. Umikali so se čez Hudo Polje proti Škrbini in Kozjim Stenam. Nihče ni natančno vedel, kaj se dogaja in kaj se bo zgodilo. Opoldne 27. marca se je zjasnilo. Nekaj granat je padlo na Vojsko že s Šebreljskega vrha; ena je padla v bližino tiskarne »Slovenija«. Bolniki premične bolnišnice garibaldincev so se že umaknili. Streli s Šebreljskega vrha so bili opomin, da v to smer ni več prehoda. To nas ni preveč motilo. Zvečer tega dne smo na Vojskem pripravili miting v počastitev 4. obletnice, odkar so jugoslovanski narodi pogazili sramoten pristop k trojnemu paktu. Kmalu po polnoči je odpovedal telefon komande mesta in preden se je dodobra zasvitalo, smo zadnji odhajali proti Mrzli Rupi. Šli smo mimo samotnih hiš, mimo pogorišč in razvalin, mimo spominov na prejšnje ofenzive. Kurir, ki nas je prehitel, ni vedel nič posebnega. Ko smo za hip obstali pred hišo pod Melinami, nas je rotila in prosila prestrašena ženska: »Pojdite, sovražnik je blizu!« Res, nedaleč od nas je zaregljala strojnica. Namesto proti Hudemu polju smo zavili v grapo Idrijce, nevede v sovražnikovo sršenje gnezdo ...

V hiši v Zaklavžah smo najprej vprašali po vesteh o sovražniku, potem pa se ugnezdili med smrečjem v kotanjici nad hišo, z razgledom na jaso ob kmetiji in na cesto, ki vodi iz Idrije. Po kratkem oprezanju smo spoznali, da smo že obkoljeni. Cesta nad nami je bila polna vojaštva, ki se je s ceste razlezlo v gozdove. Vsak grm je imel svojega sovražnika, vsaka steza se je zdela le ozka špranja, skozi katero se živ izmuzneš le z največjo srečo. V nas je drhtel čuden nemir. Kako se bomo izmuznili smrti? Kaj storiti, kam uiti in se skriti pred to sivo, svinčeno lavino? Najprej se je odločil obveščevalec Janko. Poslovil se je od nas in se skušal prebiti čez cesto v dolino Kanomlje. Ni minilo pol ure, ko so zaslišali strele, pod katerimi je pal. Zdaj so našo pozornost pritegnili kriki od gozdarske hiše na Krekovščku. Tam je zverinska tolpa zalotila premično bolnišnico. Ranjence so mrcvarili, nato jih žive pometali v ogenj. Regljanje strojnic je prihajajo vse bliže. S ceste nad nami je privršala mina in se razletela med drevjem v globeli.

S tesnobo v srcu smo čakali, kaj nam bo prinesel prvi april, kaj bo prinesel partizanom, ki so se umaknili v Trnovski gozd, kaj ženskam, otrokom in starčkom, ki so ostali doma, kaj številnim tovarišem, ki se lačni in premraženi skrivajo po gozdovih ... Ko se je drhal podila po gozdovih pod Poslušanjem, smo trepetali, če bo odkrila bolnišnico »Pavlo«. In če v tem gnezdu, od koder ni umika, odkrijejo tudi nas? Okolico smo imeli na očeh, nismo pa mogli ugotoviti, kaj se dogaja izven našega območja. Čeprav so nas na slepo obstreljevali z minami, smo ostali v kotanji tudi čez noč. V prvi zori je proti Mrzli Rupi in Vojskem završalo kakor orkan. Spogledali smo se. Kaj se dogaja zunaj te grape v tem sivem nedeljskem jutru? So se partizani spopadli s sovražnikom? Kaj počenja ta sovražna svojat? Že prejšnji dan se je dvigal izza Razorov dim požganih domačij. Kaj se je dogajalo to jutro, smo zvedeli šele kasneje, ko smo že sami šli večkrat mimo smrti ...

IX. korpus se je bil umaknil za Kozje Stene, da se prebije iz obroča na Pivko in Kras. Prve dni umika namreč nihče ni predvideval, da je obkoljevalni obroč sklenjen že tudi na tej strani. Izmučenim brigadam pa sta v Trnovskem gozdu grozila še mraz in glad. Vse je kazalo, da brez tveganja ni več rešitve. 30. marec je postavil vse na kocko: edina rešitev – preboj nazaj! Za ta preboj so bile določene Gradnikova, Gregorčičeva in Bazoviška brigada, v okviru katere sta bila tudi dva bataljona Rusov. XXX. divizija pa se je s številnimi ranjenci na slepo srečo prebila na Pivko, Garibaldinci pa na Banjško planoto.

Te junaške in tvegane odločitve sovražnik ni pričakoval, zato je preboj uspel. Noč je bila, ko se je dolga kolona dvignila izza Kozjih Sten in se pomikala čez Hudo Polje in Mrzlo Rupo proti Vojskemu. Partizani so vedeli, da sovražnik preži iz vsake hiše, da so povsod nepretrgane zasede in da vsak hip lahko zaropota izza obronkov, skal in drevja. V prvi zori 1. aprila so se spustili pod Jelenkom v Bendijske jame, kjer se je začel boj na življenje in smrt: na partizane se je vsula svinčena toča z vzpetin na levi in desni, ko so prestopili potok Gačnik in se zarili v strmino Planince, pa z višin pred njimi in za njimi. Prebijati se je bilo treba iz zasede v zasedo. Ko je zmanjkalo streliva – na srečo tudi sovražniku – se je vrstil juriš za jurišem in spopadi na nož ... V boj sta posegla še ruska bataljona, ki sta pri Žgavcu pognala sovražnika v beg. Šele z nočjo se je polegel ognjeni vihar in brigade so se zbrale onstran Hudournika. S pomočjo domačih aktivistov so najprej spravili ranjence v skrit kraj pod Cuntovko. Nesposobni za boj so odšli v odmaknjeno grapo pod Pepenjakom, brigade pa so se umaknile čez Idrijco na šentviškogorsko planoto, kjer so takoj vzpostavile radiotelegrafsko zvezo s partizansko letalsko bazo v Bariju ...

Prisluškovali smo viharju in se molče spraševali, kaj nam je storiti. Popoldne so nas iznenadili Nemci. Priplazili so se na jaso pod nami ter se po trebuhu vlekli na hribček nad hišo. Koj nato so že obvladali okolico. Trinajst nas je bilo, ko smo se pognali kvišku in iskali kritja. Štirje smo se na slepo srečo pognali čez previs ter se nad grapo stisnili v jazbino. Ostalih devet se je hotelo rešiti čez Idrijco v Trnovski gozd. Že tostran brega so padli v zasedo. Niti eden se ni rešil. Ob vsem tem groznem nismo čutili niti lakote, čeprav že štiri dni nismo jedli. Mučila nas je tudi žeja. Zato smo redke kaplje, ki so se nabirale pod skalo, z jezikom lovili v usta. Kot posmeh naši žeji pa je komaj sto metrov od nas šumljala Idrijca, narasla od kopnečega se snega. V pozni noči sem skušal doseči reko. Na zamrzli strmini mi je spodrsnilo, reke ni bilo moč doseči. V noč pa so poblisnile rakete in zaregljale strojnice. Ko se je poleglo, sem se splazil po trebuhu nazaj v jazbino, v kateri ni bilo več prostora kakor za enega človeka. V njej smo se stiskali štirje. Stisnjeni smo že dva dni molče ždeli, vsak je po svoje v mislih premleval usodo, v katero smo bili uklenjeni. Zaskrbljenost je senčila obraze in z motnim bleskom počivala v očeh. Poprejšnji streli in rakete so nam zopet potrdile sovražnikovo bližino. V plašču noči smo se počutili na varnem, toda kaj nam bo prinesla zora prihodnjega dne?

Naslednjega jutra je zaropotalo okoli nas. Pričakovali smo najhujše. Prvi, drugi in tretji val hajke je bil že mimo. Tudi zdaj se je ob brnenju izvidnika, ki je krožil nad planoto, nekolikanj potišalo. Bitke ni bilo več čuti, kakor včeraj. To nas je stiskalo pri srcu. Kako se je končalo včeraj ...? Kmalu za izvidnikom so prileteli bombniki – eksplozije so stresale zemljo. Ugibali smo, če so naši ali sovražniki. Ker so jih obstreljevali Nemci, smo domnevali, da so naši. Da, bili so naši, devet partizanskih bombnikov, ki so jih naši radiotelegrafsko poklicali na pomoč iz Barija ...

Tega »obiska« Nemci niso pričakovali. To je bilo zanje krvavo presenečenje. Mitraljezi so jih kosili, bombe rušile njihove štabe. To je bil zanje konec, za partizane rešitev, saj so jim zavezniška letala že naslednjega dne odvrgla tudi najnujnejšo hrano in strelivo. Sovražniku ni preostalo drugega, kakor da se je začel 6. aprila umikati v dolino. Umikal se je s polnimi vozovi naropanega blaga, z živino, ki jo je do zadnjega repa izropal v gorskih hlevih ... Nastala je tišina kakor po strahovitem viharju. Temu podobno pa je bilo tudi razdejanje ...

V torek ponoči smo se povsem otrdeli izvlekli iz jazbine. Čeravno je bila zemlja v kotanji pod smreko trda in zmrzla, smo zaspali kakor ubiti ... Prebudilo pa nas je grmenje – kotanja se je spremenila v lužo. Nato je začelo še snežiti. Premraženi, sestradani in zdaj še premočeni do kože, smo se v snegu počutili kot blatne miši. Toda v stiski je človek najbolj podjeten in iznajdljiv. Ura hoda od tod se je bil nekoč sprožil s hriba velik plaz zemlje in skal. Beseda je padla in namenili smo se tjakaj. Dolgo smo hodili prek spolzke strmine in ko smo dospeli do prve skale, nas je skozi meglo presenetilo medlo sonce in nas navdalo z otroškim veseljem. Žejo smo si pogasili s snegom in že smo si zaželeli vsaj majhnega ognja. Komaj je ob nabiranju škrtnila prva suhljad, že je v bližini zadrdralo. Brez diha smo se stisnili pod skalo, pripravljeni na vse ... Res, približali so se nam na nekaj korakov s psi, nato pa se, kakor da se je zgodil čudež, zopet oddaljili in v skalah pod nami zajeli neke ljudi. Še se nam je zdelo, da smo pošteno v pasti ter da se bodo vrnili tudi po nas. Niso se, le nedaleč od nas so postavili zasedo. Komaj ponoči smo se bosi odpravili tja, odkoder smo prišli. Bili smo rešeni. Sedli smo pod smreko in se do jutra, kakor prerojeni, pogovarjali o vsem, kar se je dogajalo te dni. Mimo tolikih žrtev in smrti nam je ostalo golo življenje, saj je bila že končana zadnja in ena najstrajšnejših ofenziv.

Oprezno smo se približali prvi samotni hiši. Novice so bile strašne! Pod cesto proti Idriji leži trideset talcev. Postrelila sta jih dva šestnajstletna domobranca. V neki hiši so četniki najprej ustrelili gospodarja, potem zažgali dom in vrgli v ogenj mater ter šest otrok; najmlajši je bil še v plenicah. Te novice so nas potlačile kakor težko breme, roke so se same od sebe stisnile v pesti. Tudi nad zločinsko svojatjo pride dan maščevanja, dan zasluženega plačila.

Med potjo proti Vojskemu smo videli podobe strašnega divjaštva: požgane hiše so kot oslepljene starke ždele v svojih črnih ruševinah. Od vseh novic je bila vesela le ena: partizani so zmagovito razbili sovražnikov obroč. Za ceno te zmage so padli številni partizani in komandanti, med njimi tudi heroj Stjenka ... Koliko src, pričakujočih svobodo, je za vedno otrpnilo, koliko življenj je ugasnilo po teh gmajnah, poljih in gozdovih! ... Sto in sto mrtvih – za tisoče in tisoče življenj ... Od žrtev smo se poslovili ob skupnem grobu z žalostinko, takoj nato pa zapeli partizansko bojno pesem ... Za nami je bila Sutjeska IX. korpusa.

Svoboda se je bližala z velikimi koraki. V gorah smo slavili še 4. obletnico ustanovitve OF. Slavili smo jo v znamenju viharja, ki ga je s topovi in tanki dvignila hrabra IV. armada. Na cvetoče češnje je padal sneg, ko se je z gora zadnjič utrgal plaz primorskih brigad ... Njih korak je bil odločen, nezadržen: uresničena pesem svobode je razganjala srca, sijala iz oči, donela kakor veliki zvonovi na vsej poti proti morju. Prvi maj pa je bil nepopisno, neizrekljivo veličasten: uresničene so bile tisočletne sanje slovenskega ljudstva. Uresničene prerokbe njegovih velikih mož in žena od Trubarja do Prešerna, od Gregorčiča do Cankarja, od Župančiča do Prežihovega Voranca ... In prvič so slovenske njive, vse slovenske setve zadihale v resnični pomladi pod resnično svobodnim soncem ...

Pot h grobu na Vojščici[uredi]

Spomini na partizanska leta spremljajo s toplino vse tiste, ki so jih doživeli s srcem, z ljubeznijo in žrtvami, z radostjo in trpljenjem. Spomini se porajajo znova in znova ter potrjujejo prepričanje, kako velik in nesebičen je bil v tistih časih naš človek, kako strašna je bila cena naše današnje svobode, ki jo je slovenski rod doživel komaj po težkih tisoč letih.

S prijateljem Tonetom, ki ga je bila smrt v aprilski ofenzivi skoraj iztrgala iz sklenjenih vrst Gradnikove brigade in so ga dobljene rane priklenile za dolge mesece na posteljo, sva se prebudila še v mraku. Pozen večer s ploho in vihro naju je zalotil na poti iz Idrije proti Vojskem, pa sva se stisnila pod streho samotnega senika in se zleknila na dišečo mrvo. Nevihta je bila sicer čez dobro uro mimo, dež pa je še dalje kakor z drobnimi prsti ubiral po leseni strehi uspavajočo pesem.

Prebudila sva se v jasno jutro. V Idriji, ki ždi v kotanji med dvema zelenima bregovoma, so ugašale prve cestne luči. Nad idrijskimi hribi pa se je razgrinjalo rosno jutro, dehteče po smrekah, ki medijo; po poljskih rožah in pokošeni travi. Jutro je bilo ubrano na vse mogoče lirične izlive prebujenih ptic, na cvrčanje in goslanje vseh mogočih žuželk. Medtem ko je v cvetoči dolini že zrelo poletje, je v ta planinski svet komaj prihajala polna pomlad. V čez jase preveznjenih njivah je bohotno kipel oves in krompir.

Svež gorski zrak je nama kaj hitro obrisal z oči dremavico rane jutranje ure. Spet sva se znašla na cesti, ki so jo bili tuji gospodarji tik pred vojno zgradili v vojne namene. Cesta se vijuga navzgor, vedno navzgor mimo kmeta Nikovca proti Kóčevšu. Gori na presedljaju se pravzaprav začenja vojskarska planota. V grapi je šumel hudournik Nikova, s Slanic so se oglasile sekire drvarjev, nekje v klancih nad nama je brnel motor z lesom naloženega tovornjaka. Po tej strmi, neširoki poti, ki zahteva vso previdnost in spretnost šoferjev, se menda še ni zgodila nesreča, kljub tisočem in tisočem kubičnih metrov prepeljanega lesa. Tovornjak, ki je pripeljal mimo in je bil na visoko naložen z drvmi, naju je skoraj stisnil ob breg, toda ne meneč se za to, sva moško merila korake navkreber. Na položni vijugi Pod robom sva se za hip ustavila. Majhna, skromna cementna plošča, vdelana v živo skalo, naju je opozorila, da je ta plošča spomenik tridesetim talcem. Nemci so jih bili med aprilsko ofenzivo, skrivajoče se sem ter tja po gozdu, polovili in postrelili na tem mestu. Od tridesetih sta bili poznani samo dve dekleti, domačinki Ivanka in Marija; nekateri so spoznali tudi inženirja Stanka Hvala iz Domžal. Za ostale nihče ni vedel, od kod so, in kljub poizvedbam so jih domačini kot neznance pokopali. Vedeli so le, da so bili vsi partizani ali pa aktivisti.

Domačini pripovedujejo, da so nesrečnike prignali v to vijugo pod živo skalo zvezane z žico; z nemško strojnico pa sta jih postrelila dva mladoletna domobranca. To se je zgodilo 1. aprila 1945. Zamislil sem se, kako velik delež so imeli domobranci pri bratomornem klanju. V imenu Hitlerja in K. K. so tukaj pobili trideset nedolžnih ljudi, tukaj so skrunili že mrtve partizane, po hišah posiljevali dekleta in celo otroke, požigali in ropali.

Ob Kóčevša dalje vodi pot naravnost po valoviti planoti proti zahodu. Svet se odpre in ob poti pozdravljajo popotnika skromni, toda obnovljeni domovi. Kolikih bojev so bili priče ti kraji posebno v zadnji zimi! In marsikateri sovražnik ni našel več od tod poti nazaj. V tem sončnem dnevu se ti domovi zazde kot pomlajeni obrazi; kite nageljev visijo po stenah in gorečke kipe na dekliških oknih. Tudi nekoč je bilo tako ... Ali kdo bi se vdajal nakdanji romantiki v nočeh fantovanja in vasovanja! Daleč onstran vojne je tisti čas, vojna pa je vsakomur odtisnila svoj pečat.

Kdo bi mislil na to. Po modri višavi neba jadrajo beli oblaki in svet, ki je odprt s te višine pred teboj kakor na strežaj in je svež in zdrav, božaš z očmi. Sonce lije zlate pramene na Slanice in Tisovec, vse čez Trnovski gozd, od Porezna in Blegoša do Soče in Matajurja. Očem se na vse štiri strani odpira čudovit razgled. Na levi je kot starec teman in mogočen Trnovski gozd, ki bi vedel toliko povedati o partizanskih dneh, proti severu se dvigajo kakor spomeniki visoke gore, ves masiv od Karnijskih Alp do Savinjskih planin. Po planotah pa so posejana naselja kot lepe slike. Pesnik bi nedvomno zapel o lepoti te zemlje, z dekleti bi sanjal o otrocih sonca, z materami bi se pogovarjal o njihovi junaški dobroti v partizanskih dneh. Z vsemi pa bi govoril in pel o svobodi, o žrtvah zanjo, o svobodi, ki se je pozno, a silovito razcvetela čez to sončno pokrajino ...

Od Kóčevša dalje je nekdo za nama privozil koleselj s parom konj. »Bosta prisedla?« je napel vajeti, ustavil in povabil na voz z dobrodušnimi očmi. Bil je znanec Andrej. Odkar se nisva videla, je nekaj zlezel vase, v obraz mu je čas globoko zaplužil svoje brazde.

»Nič kaj pri dobrem zdravju nisem,« je potožil in si zavihal košate, štreleče brke. »Kaj hočete, internacija je bila huda; Mathausen se mi je z vso težo usedel na križ ...« Spočetka smo sem pa tja vrgli besedo, kmalu pa se zapletli v zanimiv pogovor: »Saj bi ne bilo tako pod nič tukajle na naši planoti, če bi nam letine šle bolj na roko,« je dejal. »Tako pa je v naših bajtah več ljudi, kakor pa kruha. In vendar jih zdaj živi na tej zemlji za polovico manj kakor pred vojno, celo kakor pred 50. leti.«

V njegovih besedah ni bilo nič kaj veselja, morda več obtožbe. Medtem kot je potegnil dim, je nadaljeval: »Vsa zadnja leta so bile letine, kakor da bi jih bil pes na repu prinesel. Krompir je napol segnil; o žitu pa ni, da bi govoril. Živimo pač na visokem. Hudobneži trdijo, da imamo kar trinajst mesecev zime, šaljivci in zbadljivci pa pravijo, da imamo najvišjo šolo. Tisoč sto metrov nadmorske višine res niso deležne vsake Butale. Nekaj pa vama povem,« se je hudomušno nasmehnil. »V naših vaseh je danes manj deležnikov kakor radijskih sprejemnikov. Posebno odkar smo si precej na lastno pobudo napeljali elektriko. Se pravi, da smo se dobro okoristili s sodobno tehniko. Luč imamo v hišah in hlevih – to mnogo pomeni, z radijskim sprejemnikom pa so kar dobro povezane naše samote s svetom. Saj vesta, človek rad sliši, kaj se dogaja po svetu. Še nekaj vama bom povedal,« je spet očitno zabrenkal na hudomušno struno, »ne vem, če mi bosta verjela; sicer pa, kakor hočeta.«

»Andrej, seveda ti bova verjela!« sva mu zatrdila s precejšnjo merico radovednosti, kaj bo povedal.

»Ali vesta, kaj je pri nas najbolj rodovitno?«

»Kaj?« sva ga premerila. »Morda oves, ali krompir?«

»Ha-ha!« je bušnil v smeh. »Naše žene so najbolj rodovitne.«

»Ta je pa dobra,« sva mu pritrdila in se mu pridružila s smehom.

»Tako je!« je dejal. »Oves v hladnih letih le stežka zori, naše žene pa rodijo ob vsaki letini. Kaj ni tako?«

»Toda pri tem imajo svoj delež tudi možje!«

»Vsekakor. Toda naj povem tudi kaj resnega; zdi se, da malo preveč gobezdam. Stvari so resne. Vojna nas je zelo prizadela, zakaj naš kraj je nudil partizanom izredno dobro zavetje. V bližini je Trnovski gozd, kjer se sovražnik nikoli ni do kraja znašel. In k nam so od vseh strani prihajale brigade na počitek in odhajale v napad. Pa tudi tu je bilo mnogo hudih bojev. O teh vama bo marsikaj povedalo partizansko grobišče. Nad tristo partizanov počiva v njem. Tristo padlih v boju. Bilo so fantje in pol. V partizanskih časih je bilo na Vojskem bolj živahno, saj je bilo s Pokrajinskim odborom OF nekako središče. Zdaj pa so se še domačini raztepli na vse strani. Mladina je odščla večinoma na delo v idrijski rudnik ali pa v tovarne. Za obdelovanje zemlje, za živinorejo in gozdarjenje je ostalo skoro premalo krepkih rok. Kaj se hoče, mladina danes gleda drugače na življenje, kakor smo gledali nekoč. Danes se marsikdo izogiba trdim žuljem in delu od zore do mraka. Sicer pa, če se da kje drugje bolje živeti, kakor v teh naših zimah, neumen bi bil, kdor ne bi živel! Toda dober človek ne more povsem lahkega srca zapustiti teh sončnih polj in pašnikov, teh smrekovih gozdov, ki so tako lepi, kakor da jih je narisal velik umetnik. Ni čudno, da so si bili tolminski puntarji izbrali te samote, ko niso mogli več strpeti tlake neusmiljenega grofa s Kozlovskega roba, ko so bežali pred kugo, kobilicami in Turki ... V družbi z volkovi in medvedi so si morali iztrebiti senožeti, obdelati njive, da so lahko tukaj tudi prezimili. Da, v teh ljudeh je vrela kri tolminskih puntarjev, šli so zaradi svobode na drugo zemljo, toda zapustili je niso ... Res je: med se nikoli ni cedil, niti mleko ne, če prej nisi zredil čebel in krav. Niti kruha nisi jedel, če se nisi z ljubeznijo zaril v zemljo in začutil na vsakem prstu žulje.«

Preden smo se poslovili na razpotju – leva cesta vodi proti Mrzli Rupi, desna proti Vojskemu – nama je še pokazal z roko grapo pod pečino Poslušanja in strmino Hudega polja. »Tam je bila partizanska bolnišnica 'Pavla',« je dejal. V njej so zacelili rane mnogim partizanom, mnogim so vrnili zrahljano zdravje. »Tudi meni,« je dejal Tone. Danes je zaman iskati njenih sledov. Lesene barake so po vojni podrli, deske in ostali les odnesli na vse kraje, ostalo pa je zravnal sneg. V Mrzli Rupi še živijo ljudje, ki so pomagali pri oskrbovanju te bolnišnice. Čeprav so večkrat živeli v veliki bojazni zanjo, je sovražnik na mrtvi točki med Mrzlo Rupo, Čekovnikom in Malo goro nikoli ni odkril.

Želeli smo si srečno pot, nato je Andrej oddrdral po odcepu na levi, midva s Tonetom pa sva jo mahnila po desni, mimo razvalin nekdanje ponosne domačije pri Trohu. Požgali so jo Nemci 1. aprila 1945. Obnovljen je samo hlev, razvaline dveh hiš, ki jih prerašča trava, pa strme v človeka, kakor živa obtožba nad zločinci. Isto žalostno podobo vidiš pri sosednji kmetiji. To je bil nekoč najbogatejši kmet v vsej okolici. Ljudje so pripovedovali, da hrani v stari orehovi skrinji hudičev klobuk. Kdor pa ima tega v posesti, je večno bogat. Kdo ve, če ni klobuk zgorel z dvema hišama in hlevom pod nemškimi bombami 12. aprila 1944? Tedaj so bombardirali tudi Trebušo in Čepovan, drugo partizansko prestolnico na Primorskem.

Ko stopava med obronki in njivami proti Ogalcam in Vojščici, srečujeva čedalje več znancev. Tone bi se rad kaj več pomenil s Petrom in Anžetom. Oba zgovorna možakarja znata čuda dosti zanimivega povedati. Na desni, globoko v Studencu, je tiskarna »Slovenija«, kjer so natisnili 2.018.000 izvodov »Partizanskega dnevnika« in raznih brošur. Za partizanske razmere je to naravnost fantastična številka! Tiskarna je ohranjena in spremenjena v muzej, je pa tudi spomenik veliki požrtvovalnosti partizanskih tiskarjev.

Med kramljanjem in obujanjem spominov sama nisva vedela, kdaj sva se znašla v dolinici pod skalovitim gričem, obraščenim z grmovjem. Tu, kjer cveto murke, je grob tristo petih partizanov. V spomenik so vklesane besede: »Glejte, tovariši, tu so grobovi tristo petih junakov. Padli so ob zarji svobode dne prvega aprila tisoč devetstvo petinštiridesetega, ko je sovražnik skušal uničiti sadove naših naporovo za prostost in lepšo bodočnost. Umrli so in s svojo smrtjo preprečili njegove nakane. Za njimi jočejo vsa naša srca in naše domovine drevesa in oblaki. Nepozabni so. Naša misel jih bo obiskovala, dokler bodo stale te gore, ki so jih oblili s svojo srčno krvjo. Spomin nanje nam bo kot zastava v novih bojih in zmagah za človeka vredno življenje.«

Da, tu počivajo. Prej so se borili ob Soči, v Brdih, Benečiji, Tolminskem, na Krasu in v Vipavski dolini, v cerkljanskih in idrijskih hribih, v Gorici in Trstu ... Smrt jih je zalotila tik pred svobodo in zdaj počivajo v dolinici, v krogu kamenitega zidu. In nihče ne ve, kdo vsi so tukaj pokopani. V brigadah, napadih in umikih jih je združevala ista ideja, isto tovarištvo. Smrt jih je združila v tem kraju, sredi razkošne planinske lepote, kjer je nebo čisto, nevihte in vihre dostojne gora. Štiri narodnosti – Slovence, Hrvate, Ruse in Italijane – je tu združil vojni vihar v smrti. Tukaj počivajo sinovi in hčerke tristo petih mater. Vdove se spominjajo mož, dekleta fantov, otroci očetov ... Ponekje na slovenski zemlji je mati v majskih dneh 1945 zaman čakala na povratek svojega sina ali hčerke, ki tukaj spita, ne da bi slutila materinega pričakovanja. Nekje v Lombardiji z vzdihi izgovarjajo ime sina Maria, nekje na prostranih ravninah ob Volgi, nekje pri Rostovu je bil doma Rus Vasiljev. Poznal sem ga in spominjam se, kako me je zabolelo srce, ko sem izvedel, da so ga Nemci zaklali ... Z nizkih kamnov razbirava imena ... Tu počiva narodni heroj Anton Šibelja-Stjenka – bil je odličen partizanski komandant – in petintrideset nepoznanih partizanov. Dalje ime za imenom: Lojze Lapajne, Marica Podrekar, Slavko Kovrh; Franc Zor, Valentin Završnik, Jože Franetič, Mario Sarti, Saša Štempihar, Martin Kokalj – urednik partizanskega dnevnika –, in še, in še. Tone kot nekdanji brigadni komisar je prenekaterega poznal. Spominjal se je pogovorov z njimi o velikem času in načrtih, ko ne bo več vojne, ko bo na Slovenskem in po vsem svetu spet lepo.

Pred očmi se mi je zarisal vedno nasmejan, dobrodušen obraz partizanke Majde in njene tragedije. Ni smela zajokati, čeprav se je v njej vse trgalo, ko ji je padel fant; niti trzniti ni smela, ko so ga fašisti vlačili na smrekovih vejah z mulo po blatu skozi vas in vplivi od zmagoslavja. Še z večjo odločnostjo se je vrgla v boj. V aprilski ofenzivi so jo ujeli, jo posilili in ji z iglo prebodli srce, nato pa nago založili pod cesto s kupom dračja.

Ob vsem tem pa sem se spomnil tudi partizanov, ki so v teh krajih delali, se borili, a – padli drugje. Tu ni Jake Platiša-Franca, ni Matevža, ni Draga Marušiča-Blaža, ne Jožeta Tejkala-Planinca, ne Tesarja, prvega partizanskega komandanta, ki sem ga srečal v teh krajih po padcu Italije; ni učitelja Draga Pustinška, in ni Jožeta Srebrniča iz Solkana ... Celih sedemnajst let je trpel po fašističnih zaporih, potem ko ga je fašizem vrgel kot slovenskega komunističnega poslanca iz rimskega parlamenta. Bil je član Pokrajinskega odbora OF in često se je sprehajal in premišljeval po teh senožetih. Radi smo tudi poslušali njegovo besedo, ki je bila tako izbrušena in polna preproste modrosti. Bil je po poklicu zgodovinar in vse je imel zapisano v svojem srcu, kako je fašizem, blagoslovljen od Vatikana, odmerjal pravico z veliko žlico nasilja, preganjal zavedne na otoke žalostnih imen, polnil ječe ter delil smrtne obsodbe. Kako z razumevanjem je poslušal tudi domačine iz teh hiš, ki so mu pripovedovali o svojih prestanih tegobah. Skopa zemlja jim ni nikoli dajala dovolj kruha. Pomagali so si z žebljarjenjem in z delom v državnem gozdu, medtem ko so njihove žene oskrbovale družino in eno ali dve kravi, dninarile pri večjih kmetih ali pa klekljale čipke. Toda cvetočo kovaško obrt je kmalu po prvi svetovni vojni udušila tovarniška konkurenca, v gozdovih pa so jim odjedali kruh tuji drvarji in oglarji. Gozd je padel, dobiček pa je shranil tuji kapitalist ...

Srebrnič jih je zvesto poslušal, nato pa modro kot prerok pripomnil: »Glejte, tako je bilo, povrnilo se ne bo nikoli več. Svoboda prihaja; dovolj smo trpeli zanjo, da jo bomo znali ceniti. Zdaj si bomo sami krojili usodo, sami sekali svoj gozd in si rezali svoj kos kruha.«

Kmetom je bilo hudo za Srebrniča, za starega tovariša, ki mu ni bilo dano uživati svobode ... Njegova vera vanjo je bila tako silna, da ga ni zadržala kot 65-letnega starčka; brž ko se je rešil fašističnih zaporov, je odšel v partizane in se svobodi žrtvoval ... utonil je v Soči ...

S temi mislimi sva se poslovila od groba tristo petih partizanov in odhajala s tesnobnostjo v srcu. Dehteč planinski veter je vel in sonce se je polagoma nagibalo nad vrh Matajurja. Nisva mogla, da se ne bi ustavila pri znancih. Sedli smo okrog velike javorove mize in gostoljubje samotarjev se je iskrilo iz rujnega vipavca, dehtelo iz domačega kruha. Spet smo obujali spomine in spet so povedali to, kar so povedali že mnogokrat. Neznansko lepo in neznansko hudo jim je bilo, ko so partizani odšli proti Trstu. Prej žive poti in stezice so onemele, niso se mogli vživeti v življenje brez strahu, da se čutiš varnega povsod in ne pričakuješ, da te bo zdaj zdaj nenadoma od kje izza grma oplazila smrt. S partizani so živeli kot ena družina, deleč si med seboj zadnji krompirček in zadnji prah tobaka. Povedali so tudi o svojem obračunu žrtev za svobodo. Vsekakor boleč, a časten obračun! Mrtvim partizanom pa so pripravili dostojen prostor, lepo urejeno grobišče, in se s stem vsaj skromno oddolžili njihovemu spominu.

In še so dejali, da so veseli, če jih obišče kdo od nekdanjih partizanov, saj tako radi obujajo spomine na to in ono, na tega in onega in so vseskozi zvesti stari partizanski misli ...

Ko sva se poslovila od gostoljubnih samotarjev, so se že svetlikale prve zvezde. Za nama pa je donela pesem, ki so ji bili rodili partizanski časi in je budila k uporu in boju. Vedela sva, da pojo vsi, stari in mladi, da pojo vsi z istim žarom v očeh ...

Od Idrije do Vipave[uredi]

Po nekdanjih poteh ...

Spomini – vedri ali trpki – so najbolj zasidrani spremljevalec človekove zavesti. Kakorkoli in kadarkoli smo doživeli kaj izrazitega, nevsakdanjega, se je to izredno doživetje vraslo v naše podoživljenje kakor brazgotina, tako da se često povračamo v mislih na kraj in čas doživetja. Radi pa tudi dejansko obiščemo ljudi in kraje, ki so v zvezi z doživetjem, ki je globlje pretreslo naš duševni svet.

Spomini. Že neštetokrat sem si na tihem zaželel prepotovati tiste nekdanje, partizanske poti od Idrije do Cerknega in Vipavske doline, poti po ravnem in strmem, mimo samotnih, a gostoljubnih hiš; med skromnimi njivami in bujno razcvetenimi senožeti, skozi skrivnostno šumljajoči Trnovski gozd, demonsko molčeč v snegu. V spomin se je vtisnila zlasti pot v zimskem času, v snegu in mrazu, ko si utrujen in sestradan hodil od Mrzle Rupe dalje in je izza grmov čestokrat prežala smrt, pa si srečno minil sneg in nevarnost ter se zdrav zazrl z Otlice, Predmeje ali Krnice na Vipavsko dolino, ki se je kot dekliški smeh topla širila od Razdrtega do Gorice. Da, to pot doživljajo še danes tisoči in tisoči partizanov, ne spominjajo se s trpkostjo prestanega gladu, utrujenosti in smrtnih nevarnosti. Vse to je utonilo v pozabi. Svetlejše pa živijo v njihovem spominu tisti dobri ljudje po samotnih hišah, tisto prisrčno gostoljubje, ko je človek začutil človeka v istem trpljenju in hrepenenju po miru in svobodi. Da, taka je bila pot od Cerknega do Vipave skozi hribovske vasi in dalje, kjer smo v vipavskih vaseh najčešče našli bežen počitek in kruh.

Z nekdanjim tovarišem in prijateljem Matejem – po poklicu je zgodovinar in etnograf – sva se ustavila visoko pod Razpotjem. Globoko pod nama je ostala gostoljubna Idrija, mestece, stisnjeno med dvoje zelenih gričev, razpotegnjeno ob reki. Matej ne bi bil zvest svojemu poklicu, če ne bi spotoma čebrnjal: »Kaj praviš, ali je Idrija dobila ime iz latinskega »hidrargirum« ali iz grškega »hydor«?

»Vrag si ga vedi,« sem dejal. Preveč sem užival sončen dan v jesenski pokrajini, da bi se trapil ... »To je stvar tvojega poklica, menda boš že vedel ...« Kazno je bilo, da mu zgodovinska žilica ni dala miru. Bolj sebi kot meni je odgovarjal na svoja vprašanja: »Verjetneje iz 'hydor', kajti ob dolnjem toku Idrijce, tam, kjer je danes Idrija na Bači, so imeli nekaj stoletij pred našim štetjem svojo naselbino ilirski Japori. Ime Idrija, to je voda, se je pozneje udomačilo za vso dolino, koder teče ista reka.«

V bregu na levi se je sončila domačija, vsa obkrožena od zrelih jablan. V rebri se je pasla živina, iz skednja je prihajal sršeč šum. Ko sem opazil za kozolcem monotono stopajoče vole okrog vitlja, sem ugotovil, da mlatijo ... Za voli so se poganjali otroci in se obešali na ojnico.

»Se spominjaš, Matej, kako sestradana sva prišla pozimi leta 1944 v to hišo? Se spominjaš očanca, ki nama je dal kuhanih suhih hrušk, mleka in kruha?«

»Kazno je, da zdaj gospodarijo mladi. Tedaj ni bilo otrok ...« je pripomnil Matej, ki je začel znova razpredati: »Veš, ljudje so se bili zatekli s te pustote pred grofom in kugo s Tolminskega in od Škofje Loke. S seboj so pripeljali družino in se vsaj za nekaj let rešili tlake in robovanja. Le povsem odtrgani od sveta so lahko živeli kot svobodnjaki. V najstarejšem urbarju tolminske grofije je zapisano, da je bilo sončno pobočje od Cerknega do Ledin naseljeno že v dvanajstem stoletju. Zanimivo je, da se številčno stanje košanij in kmetij odtlej pa do danes ni mnogo spremenilo. Gorenja Mlaka, današnja Spodnja Idrija, je leta 1377 štela tri kmetije; od naselij pa v urbarju ni bil imenovan le Cerkljanski Vrh, Čelo in Masor.«

»Hudimana, Matej, mi boš napolnil glavo z zgodovino,« sem pohudomušil, ko se je cesta prevesila z Razpotja proti Ledinam. »Matej,« sem dejal, »Zdaj poslušaj ti mene!«

»No, dobro! Pripoveduj!«

»Glej, po tej poti sem zadnjič hodil z učiteljem Dragom Pustiškom 24. februarja 1944. Pozno zvečer sva se oglasila pri župniku Žagarju v Ledinah. Postregel je nama, kakor je vedel, da se postreže lačnemu partizanu. Ko sva povečerjala, nama je dejal:

'Danes sem pokopal že osemindvajsetega partizana, očeta osmih otrok. Nemci so bili obkolili vas in ... Svetujem vama, da gresta prenočit v Mrzli Vrh.' Upoštevala sva opozorilo in v jasni mrzli februarski noči krenila na pot.

Naslednjega jutra sva se poslovila v gostoljubni hiši. Poslovila sva se od mladih deklet – bogve, kje so danes in kaj počno? V Koritah sva bila z Dragom namreč sklicala okrajno učiteljsko posvetovanje. Potekalo je v najlepšem redu. Ko sva se popoldne vračala čez Mrzli Vrh, se je Drago ustavil in zazrl proti daljni Ljubljani in pripovedoval o svoji mladi ženi ter o dveletnem sinčku. Ljubljana je ždela v daljavi kot dežela sanj. Na ovinku sva srečala kurirja. 'Ni nobene nevarnosti,' je dejal. Stopila sva še deset, dvajset korakov. Možaka, ki sta pri Likarju v Javorjevem dolu žagala drva, sta dajala s kretnjami rok neka znamenja ... Za hišo sva opazila vojake.

'Nemci!' sem šepnil grozljivo in skočil pod obronek v sneg.

'Partizani!' je dejal Drago. 'Da, naši so!' Besedo je presekal brlizg. Oglasil se je 'šarec' in Drago je obležal na okrvavljenem snegu. 'Šarec' mu je onemel v ustih tople besede o mladi ženi in dveletnem sinčku.«

Med pripovedovanjem naju je dohitel star voznik. Na koleslju je vozil kotel za kuhanje žganja. Ustavil se je in z Matejem sva prisedla. »Sadja imamo letos še kar precej,« se je pohvalil, »toda kupcev ni, niti ljudi ni, da bi iztisnili mošt. Zato pa bo več žganja.«

»Zakaj pa sadja ne sušite?« je vprašal Matej.

»Hm, kdo bo sušil? Ljudi ni, ni sušilnic. Pomagamo si, kakor vemo in znamo.«

V Ledinah je zavil proti desni, a midva sva vzela pot pod noge proti Mrzlemu Vrhu, po tisti zadnji Dragovi poti.

* * *

Šele z večerom sva vstopila v nekdanjo partizansko prestolnico – Cerkno. Za nama je že ostal Otalež in Plužnje in Lazec; strm svet ob Idrijci, porasel s sadnim drevjem, grmičjem in gozdovi. Po rebreh so raztresene domačije in vasi. Skopa zemlja je tod, z žulji ji je treba iztrgati plod. Toda ljudje so marljivi in polni zdravja, prave pravcate korenine, zaraščene v zemljo. Na plodni zemlji v ravninah tarnajo, tukaj delajo. Delajo, drugače bi si ne mogli zgraditi 56 m dolgega in 34 m širokega Zadružnega doma. Še poprej pa so zgradili porušeno in požgano vas. Požigali so Nemci. In v Plužnjah se stara Grudnovka, ki bo kmalu učakala sto let, ni hotela umakniti iz goreče vasi. Ko je njena hiša gorela že v zgornjih prostorih, je ogenj sama pogasila. Zanimiva žena ta Grudnovka. Mladost je preživljala v času, ko še ni bilo žveplenk, ko so tobakarji uporabljali še gobo in kresilo, ko so si predice svetile s treskami. Najbolj gosposko dekle je tedaj nosilo obleko iz doma tkanega platna, jedlo domač bobov, ovsen, ržen ali koruzni kruh.

»Kaj se hoče, čas teče naprej,« je dejala kot v opravičilo, ker je tudi njej prava črna kava najljubša hrana.

»Da, čas teče naprej,« sva z Matejem začutila tudi v Novakih. Pred kratkim so za vedno vrgli med staro šaro smrdljive petrolejke in karbidovke ter jih nadomestili z elektriko.

»To je naš prvi povojni uspeh!« so zatrjevali možje. »Imaš čudovito luč v hiši in hlevu, žene ti motor in stroje.«

To sva slišala v vaški krčmi ob vinu in beseda je bila odkrita. Na električno luč še čakajo izrazito partizanske vasi, kot so npr. Šebrelje, Krnice, Masore ...

* * *

Večer sva pokramljala z znanci v zadružni gostilni v Cerknem. Pred nami je bila razgrnjena trpka zgodovina zadnjih dvajsetih let, odkar so zagospodovali fašisti, ko je organizacija TIGR imela tu svoje ljudi. Tu so bili prvi zametki svobode v kraju, kjer je bilo nič koliko bunkerjev, strojničnih gnezd, minskih polj, žičnih ovir ter blokov na cestah in prelazih. Tu so širili svobodno misel: Jaka Platiša-Franc, Jaka Štucin-Cvetko, Jože Primožič-Miklavž in drugi. Že ob koncu leta 1942 je bilo v vseh 32 cerkljanskih vaseh organizirano osvobodilno gibanje. Da. Cerkno, partizanska prestolnica. Med nami je sedel človek, ki so ga obsodili na smrt zaradi večjega prvega partizanskega napada na Primorskem, v Zakrižu pri Cerknem. Dva meseca je prebedel v samici v bivši vojašnici v mrazu in gladu, tam, kjer je danes Elektro-gospodarska šola, kjer so zbrani učenci z vseh štirih strani domovine. Ta šola je edina te vrste pri nas. Ima svojo termoelektrarno, hidroelektrarno ob potoku, ki izvira v strminah 1632 m visokega Porezna. Pripravljajo pa tudi svoj Dieselov agregat ... med nami sedi človek, ki je pomagal organizirati tisto partijsko šolo, katera je bila v Cerknem izdana in je zaradi izdajstva izgubilo življenje 47 njenih gojencev, samih mladih ljudi, ki so kot prestreljeni orli padli na zemljo ... Med nami je mož, ki je v skalnatih soteskah Pasice pri Novakih pomagal zgraditi bolnišnico »Franjo«, drag in svetal spomenik na najtežje dni zgodovine našega naroda. In končno je bilo med nami dekle, ki je sodelovalo pri rojstvu prvega partizanskega gledališča, gledališča, ki je preromalo pot od Istre in Gorenjske do Rezije in Benečije. In ko se je nit pogovora že trgala, se je oglasil stari profesor in resno povedal, da Cerkno tudi nekoč ni bilo tako pod nič, saj je svetu dalo slavnega matematika Franca Močnika, čigar matematični učbeniki so še danes v veljavi.

* * *

Za nama je ostal spomenik sredi trga, spomenik matere iz Čepleza, ki deli kruh lačnemu partizanu in jo je upodobil kipar Stane Keržič. Sonce je že kukalo izza Blegoša. Z Matejem sva se vzpenjala proti Ravnam. To pot sva ubrala na njegovo željo: videl bi bil rad rojstni kraj Franceta Bevka. V brežini ob stezi se je grel starec, vlekel čedro in trl iz leskovih palic vitre.

»Koše bom pletel pozimi,« je mežikal. »Ja, nekaj je treba vedno delati. Kmet je odvisen od zemlje, neba in ljudi. Kadar se v oblakih odprejo pipe, ne znajo nehati curljati, kadar začne žgati sonce, izžge še grivo, ni kruha ne sadja. Ja, letos je kljub deževju še kar dobra letina.« Še marsičesa nama je pripovedoval, preden sva se poslovila. Zdel se mi je kot živa podoba iz Bevkovih kmečkih povesti. Njegove misli sem razpredal po svoje: »Njive so po večini v strminah, obdelujejo jih z motikami, gnojijo z gnojem, prinešenim v košu. Hudič je tako delo! Strojna obdelava zemlje v teh strminah sploh ni mogoča. Ugodnejši so pogoji za živinorejo; porok za to so dobri pašniki. Sočna paša je zlasti na Otavniku in na vzhodnih pobočjih Porezna. Kot se po starih zanemarjenih sadovnjakih vidi, je sadjarstvo s starinskim načinom oskrbovanja pravi pastorek. Kje so drevesnice in vzgoja plemenitih vrst, kje čiščenje zanemarjenega drevja, kje gradnja sadnih sušilnic? Več pa je kotlov za žganjekuho.«

Polagoma sva se vzpenjala po strmini proti Ravnam. Odnekod z vznožja je prihajal glas kravjih zvoncev, z vrha se je utrgal vrisk. Na presedljaju se je razgrnil pred nami svet pod Poreznom – Ravne, Zakriž, Orehek in Bukovo. Ko je zavel mimo naju duh pastirskega ognja, sva se oddahnila. Paglavci, ki so pekli tepke in krompir ter pasli nekaj cikastih krav, so se nekam v zadregi spogledovali. Prizor me je spominjal na mladost. Vsaj za trenutek bi se jim rad pridružil, toda pot do Bukovega ni tako kratka in časa ni bilo na pretek. Žal ga ni bilo, kajti Porezen naju je vabil z vso svojo mikavnostjo, z lepim razgledom, planinsko kočo in floro. V srce so padle grenke kaplje ob spominu na zadnje dni marca 1945, ko se je bila na vrh Porezna zatekla od sovražnika utrujena in sestradana Kosovelova brigada. Po izdajstvu so jo obkolili Nemci ter zajeli okrog 100 partizanov. Odvlekli so jih na Jesenice in jih postrelili.

Nad Bukovim je osamljena Kojca, nad Orehkom so menda nekoč kopali svinec. Pred najinimi očmi se je odprla kot na dlani Baška grapa, grapa prikazana v filmu »Na svoji zemlji«. In Nemškega Ruta je bil doma Simon Kos, kmečki fant, obsojen na drugem tržaškem procesu na smrt in ustreljen skupno s Tomažičem in tovariši. Nad Rutarskimi vasmi mogočno vladajo vrhovi Rodice in Črne Prsti; pod goro Koblo se izgubi vlak v 6399 m dolgi bohinjski predor. V davnini je držala cesta od Soče do Baške grape čez Bukovo v Škofjo Loko. Zamenjala jo je šele cesta ob Idrijci.

Med tem razmišljanjem sva se počasi spustila po ovinkasti in globoko v strmine Kojce zarezani poti proti Zakojci. Tik pred vasjo se odcepi bližnjica čez klanec v dolino, mimo kmeta Koreninca do Bevkove rojstne hiše. Da, v takih preprostih kmečkih hišah se je rodila večina naših velikih mož! Spomnil sem se Vrbe, Muljave, Vrhnike, Vrsnega. Kako so si podobni po uboštvu ti domovi! V srcu so se mi oglasile Bevkove besede: »In čudovito je bilo narejeno, da so šle vse poti, ki jih je bilo treba hoditi s tovorom, navzgor, nobena ni šla navzdol in niti po ravnem ne. – Počasi sva hodila po klancu in kamenju, kot otroška glava debelem, in merila čas po soncu in senci v nasprotnem bregu, kamor sva oprtala koše, ne prej in ne pozneje, naj je še tako rezalo v ramena in peklo v prsih ... Šla sva navadno z materjo sama. Ob plotovih so bile jagode, na plotovih črne robidnice, lešniki, polh in veverica, vrba in srobot, kačji pastir in kuščar, vsa sladkost in groza pred kačami, ki so se grele v skalah. V jeseni pa so bili orehi in sladke drobnice, kruh ubogih menda od pamtiveka ... To so spomini zimskih večerov in bajk o strahovih, prve abecede in molitve, smeha in joka; spomini na kuhinjo, izbo, hlev in kozjak. Potem na klanec, in steze, na leskovje, cvetice in koprive, na prvi krompir, na zadnje lesnike in drobnice v jeseni. To so še dalje spomini na hrepenenje po skorjici kruha in na radost jesenskih dni, ko so veje sipale plodove na tla, spomini na koš, ki mi je opletal po petah, in na bremena, ki so mi silila čez glavo ...« Da, v tej hiši, iz katere je gledala iz vseh opažev revščina, stiskajoč se pod slamnato streho, se je pred 65 leti rodil revnemu čevljarju oče »Kaplana Martina Čedermaca«, oče cele skladovnice knjig, ki z ljubeznijo govore o našem trpečem človeku, o njegovi radosti in bolečini. In ta človek, ta zemlja je Bevkova najvišja lirična pesem, najčistejši akord njegove umetniške besede. Tej zemlji in temu človeku je Bevk ostal zvest tudi v najtežjih dneh boja za svobodo. V duhu vidim dečka, ki se je igral in trpel po tej košenici, za hišo ob veliki skali, ob živahnem potočku pod hišo, kako je s pobočja Kojce zahrepenel v svet. Danes živi v hiši vdova po pisateljevem bratu Jožetu z osmimi nedoraslimi otroki. V tisti zimi, ko je bilo snega za pet zim, kakor pravijo ljudje, je omagal gospodar na poti iz doline nekaj sto metrov od hiše.

»Čudovit je ta svet, svet, da bi ga človek objel! Še bolj čudoviti so ljudje, priklenjeni z vsem ognjem srca na to dobro zemljo,« je vzkliknil Matej, ko sva se vračala v Cerkljansko dolino, po ozki in senčni soteski proti Želinu, kjer se izteka Cerkljanščica v Idrijco, po poti, koder je nekoč hodil Peter Kupljenik, protestantski pridigar. V 18. in 19. stoletju je tod cvetela rezbarska obrt. Zastopnikom tega ljudskega umetniškega čustvovanja so bili učitelji mojstri Šubici iz Poljan.

* * *

Šebrelje so poldrugi kilometer dolga vas na ozkem in dolgem hrbtu. Kraj je dokaj ugoden za živinorejo in sadjarstvo. V Spodnjih Šebreljah v jami pri Divjih Babah so imeli partizani barake in bunker. Odtod so opazovali gibanje sovražnika v dolini ob Idrijci.

O Šebreljčanih sem slišal že marsikatero šegavo zgodbo. Sploh so Šebreljčani na Tolminskem to, kar so Ribničani na Notranjskem. Šegavi in veseli so, vsaj nekoč so bili, kot pravijo stari ljudje. Nič šegavosti in smeha pa ni bilo v besedi Kožuščkovega Miha, zgovornega 85-letnega starca, ko nama je pripovedoval:

»Komaj enajst let je poteklo, ko so SS-oddelki požgani našo vas. Napad na te kraje se je začel 8. junija 1944, a naslednjega dne so bile sovražne sile že gospdoar cerkljanskih vasi. V dveh urah se je dvignilo pod nebo sedem strahotnih plamenov in tri dni je ležal po grapi dim požganih vasi: Šebrelj, Pluženj, Stopnika, Lasca, Jagršč, Reke, Otaleža ter raztresenih domov po Masorah, Krnicah in Šebreljskem vrhu.«

»Nemški vojaki niso samo požigali,« je nadaljeval Miha. »S posebno naslado so pobijali starce in otroke. Od njihovih strelov je padel slepi harmonikar Andrejček. Nikoli ni videl belega dne, zvezd, človeka in zveri. Zdajci ni mogel verjeti, da je teh SS zveri strah tudi slepcev. Padel je, čeprav nikomur nikoli ni skrivil lasu. Vrhunec vseh grozodejstev pa je bilo obglavljenje dveh partizanov Vojkove brigade pri Sedeju na Krnicah. Z žico zvezana sta stala v veži in z bajoneti so ju zbadali v život in oči. Do smrti izmučena so odvlekli pred hišo in jima na češnjevem parobku odsekali glavo. Medtem ko se je telo valilo po bregu, so pobrali krvniki in ju odnesli v hišo na mizo. Njihov fotograf je mirno fotografiral, kot da se ni zgodilo nič hudega.

* * *

»Neverjetno mnogo hudega so v teh krajih prestali ljudje,« je dejal Matej, ko sva lezla proti Oblakovemu Vrhu, ki pod stenami Hudournika povezuje hribovje tostran Kanomlje z vojskarsko planoto. Strmina pa taka! Dolinci se šalijo z brežinci, češ da morajo kosce privezati in kokoši obleči pumparice, če nočejo, da se jim jajce ne potunka v dolino.

»To še ni vse,« sem dejal Mateju. »Najhujša je bila aprilska ofenziva. Tedaj se je od vseh strani zlila v te kraje krvoločna drhal: Grki, Španci, Vlasovci, laški fašisti, domobranci, troje vrst četnikov – vseh je bilo nad 40.000. Švabi so jih poslali v te kraje kot sedem egiptovskih nadlog. Med njimi je bil naš Kajnov rod, ki si je omadeževal roke z bratsko krvjo. Posiljevali so dekleta, celo dvanajstletnega otroka. Možu so ukazali, naj odkoplje mino, ki so jo nalašč tako nastavili, da je moža ob prvem dotiku razgnala na dvoje. Četniki so pometali v ogenj šestčlansko družino, med njimi dveletnega in enega tri tedne starega otroka ... Dva šestnajstletna domobranca sta na cesti iz Vojskega v Idrijo postrelila 30 ljudi, večinoma starih, ki so pred zločinci zbežali v gozd. Toda življenje polagoma zbriše vrzeli za živimi in prerašča gozdove.«

* * *

Neki ljubitelj planin je nekoč dejal, da niti na Gorenjskem ne pozna lepšega kraja, kakor je Vojsko. Leži na 12 km oddaljeni planoti zahodno od Idrije in je po nadmorski višini (1090 m) najvišja vas na Primorskem. Po mnenju zdravnikov je tu zelo zdravo podnebje, po mnenju planincev zelo lepi razgledi na Julijske in Kamniške planine, po mnenju smučarjev pa najugodnejša smučišča za tek, slalom in smuk. Po planoti so mešani gozdovi s travniki, pašniki in njivami. Domačini radi pripovedujejo o partizanskih časih, o dobrem in hudem, o sovražnikovih požigih in umorih. Tod čez je bila med prvo svetovno vojno potegnjena zadnja, peta avstrijska obrambna črta. Tudi od zadnje vojne rane še niso zaceljene. Ljudje z veseljem kramljajo o načrtihm z nasmehom o zadružnem domu, ki ga še nikjer ni, o hotelu, ki se mu ni posrečilo zrasti iz tal.

Gospodarstvo se vendarle polagoma krepi, kljub temu, da se živinoreja, najdonosnejša gospodarska panoga, še ni povsem opomogla. Pridelka v tej višini res ni kdovekaj – razen krompirja. Ljudje se že od pamtiveka največ preživljajo z gospodarstvom in si žele več razumevanja v tem pogledu.

Še o tem in onem radi pripovedujejo. V svoji skromnosti zamolče velike žrtve, ki so jih utrpeli med vojno. Niti ne omenjajo, kako so žene in dekleta iz oddaljene Vipave skozi Trnovski gozd nosila težka bremena v snegu in smrtni nevarnosti. Sedem ur hoda je treba za to pot spočitemu, a žene so nosile, da so nasitile lačne otroke in partizane. Vendar: ponosni so na to. Na dekliški pevski zbor, ki je bil največji za časa partizanstva, a ni bilo o njem napisane skromne vrstice, čeprav je nastopal po osvoboditvi celo v Beogradu. Ponosni so, da je bila v tem kraju največja partizanska tiskarna »Slovenija«, kjer se je tiskal »Partizanski dnevnik«. Mnogo trpkih pripomb pa slišiš, da je pokopališče, kjer počiva nad 250 partizanov in med njimi narodni heroj Stjenka, brez najmanjšega spomenika. V zadoščenje jim je, da so si vsaj deloma obnovili dvakrat požgano in dvakrat bombardirano vas. Lansko leto so dobili še elektriko, luč. In to je veliko.

Po melinah in vratolomni poti sva previdno stopala proti Mrzli Rupi. Nekoliko pust kraj z nekaj kmetijami, kjer se je marsikaj pomembnega odigravalo v naših najtežjih dneh. Slamnate strehe so domala izginile, z njimi pa počasi izginja tudi poklic krovcev. Vendar sva z Matejem na neki obcestni bajti opazila streharja – pravcato posebnost za Mateja etnografa.

Predpogoj za slamnato streho je trda in na poseben način »švrkana« ržena slama, ki jo ob mlačevi povežejo v »škropilnike«. Pravijo, da je slamnata streha najboljša, ker skoznjo ne prodira mraz ne toplota, a nevarna je zaradi požara.

Stari strehar Boštjan je pripovedoval: »Preden začnemo delati slamnato streho, moramo privezati z vrvmi na streho 'odrnico', ki služi streharju za hojo po strehi. Slama se veže s trtami, čez slamo pa se položijo 'pritiskavke', to so dolge, na eni strani otesane bukove ali leskove palice. Vrh strehe se pritrdi z 'vrhovnico', medtem ko se sleme zaopaži s 'perutjo' – s pasom iz trdo povezane slame.«

* * *

Kmalu od Mrzle Rupe dalje proti Hudemu Polju sva v globokem gozdu. Spodaj v grapi je bila nekoč bolnica »Pavla«, še dalje v Beli je bil smrtno ranjen narodni heroj Vojko. Trebuško dolino, kjer je bil 25. decembra 1943 ustanovljen IX. korpus, je pokrival meglen mrč in s sivino zastiral Kobilico in Čepovan, znamenit partizanski kraj. Pod Kobilico tostran to leta 1772 postavili tovarno za steklenice iz črnega stekla, v katerih so razpošiljali vipavska vina. V tej grapi so menda ob koncu 18. stoletja kopali tudi srebro. Vse okrog in okrog naju veličasten dih gozda. Pot, ki po dolgem seka gozd pod vznožjem Golakov z edinstvenim razgledom na Jadransko morje, mimo Smrekove Drage do Male Lazne. Tu so 15. septembra 1944 delegati izvolili Pokrajinski narodnoosvobodilni odbor. Tu se cesta razcepi na tri veje: leva pelje na Predmejo, desna na Lokve, naravnost prideš do Nemcev. Ti kraji so mnogo trpeli v oktobrski »požigalni« ofenzivi leta 1944. Nedaleč od tega zaselka je rastla 400 let stara in 46 m visoka »debela jelka«. To največjo in najstarejšo jelko v Evropi je 7. decembra 1952 podrla burja. Njen premer v prsni višini je meril 2 m, lesa pa je imela nad 60 kubikov. Kaj vse je vršalo mimo nje! Turki in punti, vojne in druge nesreče. Mimo so hodili partizani in črne srajce. Štiri sto let je rasla, da je doživela svobodo, 12 m je bila višja od najvišjih dreves. Klonila je pod udarci kraške burje in se vdala zakonom narave.

In poslej ni več take velikanke v Trnovskem gozdu.

* * *

Prav tako je grmovje in drevje, le za spoznanje višje je ob poti od Nemcev do Krnic, odkar sem tod zadnjič hodil. Koliko krčevitih bojev in majhnih tragedij, koliko uničenih mladih življenj je padlo tod jeseni 1944. Gozd šumi v odgovor in ptice pojo. Kaj vse bi bili lahko še storili ti mladi ljudje, ki so padli za svobodo! Padli so za svobodo in storili so največ, zgodovino.

V bridki misli se je pred nama odprla Vipavska dolina. Tik spodaj so Vitovlje, kraj, kjer je 2. novembra 1944 padel najhrabrejši primorski partizan, Azerbajdžanec iz Bakuja, Magdi Gusjenov-Mihajlo. Zanj ni bilo nič nemogočega. Bil je mojster svoje vrste. Nad tisoč sovražnikov je uničil, ustvaril ruski bataljon in postal med primorskim ljudstvom legendarni junak. Nižje v Brežinah pod Razovcem je padel 16. avgusta 1942 komandant prvega primorskega, Gregorčičevega bataljona, Jože Lemut-Saša. Na desni je raztresena Predmeja. Od 183 hiš je bilo požganih 157. V nekaterih so zgoreli tudi njihovi prebivalci. Vse pod nama pa dolina sonca, cvetja in veselih ljudi. Kakor z lepoto je postlana med Čavnom in Krasom, kot z belimi trakovi so zvezane s cestami vasi: potoki, grički, brajde in njive. Vse se svetli pod sončnimi slapovi in se božajoče preliva kakor pesem življenja. Nad njo pa od pamtiveka bedita Nanos in Čaven. Na Nanosu je bila 18. aprila 1942 prva borba primorskih partizanov, na njegovem temenu je Vojkova koča in več vrst redkega rastlinstva. V dalji, iz tesne Soške doline priteka pri Gorici srebrnkasta Soča in se vsa bleščeča vijuga po furlanski nižini. Onstran pa leži Kras z bori in Trst in morje ...

ČLANKI IN DRUGO[uredi]

Jubilej dr. Iva Juvančiča[uredi]

Če ga srečaš na ljubljanski ulici, na nedeljskem izletu v ljubljanski okolici ali v planinski koči, si vedno gost tople prisrčnosti, široke razgledanosti in velike zakladnice znanja. Vselej imaš občutek, da si ob človeku dobrega srca, čilega duha in ostrega spomina. V njegovih očeh so vedno prisotne iskrice dobrosrčnosti, v besedah jedrost in v osivelih košatih laseh lebdi spomin na osamelo drevo, na viharnik v bovških planinah.

In Bovec je rodno mesto sedemdesetletnika dr. Iva Juvančiča. Tik ob zatonu starega stoletja, 6. decembra 1899, ga je »prinesel« Miklavž v devetčlansko družino Mihe Juvančiča. Oče se je bil kot mizarski vajenec preselil iz Kamna in si s trudom spletel družinsko gnezdo. Tudi mati je bila skromna žena in marljivo je skrbela, da je vsaj za silo prihajalo na mizo močnika in polente, posnetega mleka, repe zelja in seveda čompe – krompirja. Ob tem si je oče Miha vse sile naprezal, da bi velikemu gnezdu postavil tudi streho. Posrečilo se mu je, žal je trde žulje kmalu uničil požar. Začeti je bilo treba popolnoma znova in ko je bil dom pod streho, je nad bovško kotlino zarohnela prva svetovna vojna. Oče je moral na bojišče, mati z družino v begunstvo. In ko so se po vojni vrnili, so dom našli zopet v razvalinah.

Ko se je začela vojna ob Soči, je bil Ivo v četrtem razredu gimnazije v Gorici. Šolo so prekinile prve kanonade in dijaki so se odpravili, kamor so vedeli in znali.Tudi Ivo je hitel, v Bovec, a sprejel ga je prazen dom. Zatekel se je v Bavščico in se udinjal za pastirja, potem se je šel trgovskega pomočnika v Rajblu, da se je prebil vsaj čez počitnice. Klic po znanju pa ga je gnal dalje, v Šentvid pri Ljubljani. Tu se je z vso revščino prebijal skozi nadaljnje razrede gimnazije. Iz teh časov mu je najbolj ostala v spominu kremenita podoba jezikoslovca dr. Antona Breznika. K njemu je zahajal tudi Ivan Cankar. In Ivo, ki je medtem postal odličnjak, se še spominja njegovega svarila: »Fant, glej, da se ne boš zgubil v bukvah!«

Po maturi na klasični gimnaziji v Ljubljani v letu 1920-1921, se je pred našega jubilanta zopet postavilo odločilno vprašanje – kam? Prav tedaj so bili v Rapallu zapečatili usodo Slovencev ob zahodni meji, s krivičnim plebiscitom pa so odtrgali tudi Koroško. To je vznemirilo narodnozavedno dijaško mladino, ki je tudi edina protestirala proti takim diplomatskim odločitvam. S tem je padla tudi Juvančičeva odločitev. Vrnil se je v Gorico, v semenišče, ker je že v naprej vedel, da bo kot tak najlaže ostal in tudi največkrat koristil svojemu ljudstvu.

Želja po temeljitejšem znanju je mladega Juvančiča že po prvem letu pripeljala na univerzo v Innsbruck. Tedaj nacizem še ni bil na pohodu in v tem tirolskem mestu so se zbirali študenti vseh srednjeevropskih dežel, različnih šeg in nazorov. Med njimi je bil celo Ukrajinec, ki se je kot rdečearmejec boril pred Varšavo. Tu so bili celo Japonci in zelo živahno mladinsko gibanje, ki so ga prevevali tokovi socialistov, to je, spoštovanje človeka ne glede na njegovo prepričanje, prijateljski stiki in tovarištvo. In nemajhno je bilo razočaranje, ko se je Juvančič leta 1927 vrnil v Gorico; fašizem je že kazal najbolj zloveščo barvo.

Fašizem je bil Slovencem krut in krvoločen sovražnik. Postopoma si je prizadeval zatreti vse, kar je bilo slovenskega. Zato je dr. Juvančič posvetil vse mlade sile vzgoji primorskih dijakov v goriškem osrednjem semenišču. Bil jim je učitelj in prijatelj kot prefekt, vicerektor ali kot profesor. Učil jih je ljubiti materin jezik, vzgajal jih je zavedne in napredne Slovence. Skozi dobo dvajsetih let se mu je posrečilo ohraniti slovenščino, pri njem so si dijaki izposojali slovenske knjige, čeprav je bilo prvo in drugo strogo prepovedano. To mu je uspelo tudi po nasilni odstranitvi nadškofa Sedeja, ko je to mesto zasedel apostolski administrator, zagrizen sovražnik Slovencev, Giovanni Sirotti. To, da bi ločil dr. Juvančiča od slovenskih dijakov, se ni posrečilo niti nadškofu Carlu Margottiju, ki mu je postregel s častnim naslovom monsignorja in ga celo povišal za profesorja na goriškem semenišču, samo da bi odtegnil njegovo prisotnost med dijaki, ki so v njem čutili oporo slovenskega učitelja in vodnika. Prizadevanje dr. Juvančiča je rodilo plodne sadove, saj so iz njegove šole izšli številni pomembni možje, kot na primer Stanko Vuk, Boris Pahor, Mirko Matičetov, Janko Premrl-Vojko in mnogi drugi.

Čeprav je bil dr. Juvančič vedno v središču boja za najosnovnejše pravice Slovencev, v središču spopadov z najvišjimi cerkvenimi hierarhi, ki so z molkom soglašali z delovanjem fašizma proti najosnovnejšim pravicam Primorcev, se je ta boj še v izrazitejši luči pokazal v letu 1941, ko se je zatirani slovenski živelj združil pod okriljem OF in se uprl. Tedaj je naš jubilant odkrito povedal, da mora duhovščina stati na strani svojega ljudstva. To je odločno poudaril pred banom Natlačenom in celo pred škofom Rožmanom, ki je v štirinajstih dneh dvakrat pel Te Deum na čast dvema različnima vladarjema. Delovanje dr. Juvančiča ni ostalo skrito niti dr. Cirilu Žebotu. Ta ga je v grozilnem pismu obtožil kot sokrivca Erlichove smrti. Na njem je imela budno oko obveščevalna služba belogardistov (MVAC). Med poročili v »Vesteh« z dne 23. januarja 1943 med drugim beremo:

»Duhovščina, ki je bila poprej pravilno informirana, pa je zelo zmešala neumljiva agitacija g. dr. J. (Juvančiča op. p.), ki je povzročil s svojimi letaki in »pismi« neverjetno zmedenost v duhovniških vrstah. Njegovemu vplivu in pa grožnjam OF je pripisati, da si sedaj redek duhovnik upa javno nastopiti proti partizanom …«

Za dr. Juvančiča se je zanimala OVRA že ob drugem tržaškem procesu decembra 1941, ko se je s svetopisemskimi prispodobami postavil na stran obtožencev. Zadeva se je čedalje bolj zaostrovala in ko je OVRA poleti 1943 dobila povelje od ministrstva za notranje zadeve, naj Juvančiča in tovariše spravijo na varno, toda to jim je preprečil zlom fašizma in kapitulacija Italije.

Nedvomno je, da se zaradi splošne zavesti, na Primorskem ni mogel ugnezditi belogardizem.

Kot je bilo pričakovati, je še pred koncem vojne z vso vnemo nastopila italijanska diplomacija in prepričevala zahodne zaveznike o »terri italianissimi« na Primorskem. S tem je soglašal tudi Vatikan. Tržaški škof Santin je z vsem pompom blagoslavljal Italijo in seveda tudi italijanstvo Trsta in Gorice. Toda primorska duhovščina se je soglasno odločila za Titovo Jugoslavijo. Spričo tega je bil v Vatikanu ogenj v strehi. Dr Juvančič je Santinu izjavil: »Če se vi lahko izjavite za Italijo, se bom jaz, kot Slovenec, za federativno Jugoslavijo«.

Taka izjava in podpis javnega poziva za jugoslovansko javnost, naj bo odločna, da se ne bi uresničila Santinova nakana, je pomenil za rimsko cerkveno hierarhijo le prevelik »smrtni greh«, zato je Juvančiča suspendirala misleč, da mu je onemogočila nadaljnje delovanje.

Tako je dr. Juvančič zapustil Gorico »kot civilist« in se zatekel v Ljubljano. Najprej se je udeležil mirovnih pogajanj v Parizu, nato se je za dolga leta zakopal v arhive, ki govore o zločinih fašistične vojske v Sloveniji. Omenjeno naj bo, da je Juvančič napisal tudi številne članke in razprave o NOB v Sloveniji. Med drugim je prispeval za zbornik Slovensko Primorje in Istra prvo obširnejšo zgodovinsko razpravo o osvobodilnem boju v Slovenskem Primorju. Odveč bi bilo omenjati njegovo delo v Inštitutu za narodnostna vprašanja, saj je vedno delaven in zvest naprednim načelom, vedno si prizadeva za uresničenje najplemenitejših smotrov našega človeka.

Prijatelju in sodelavcu Juvančiču tudi naše uredništvo želi še veliko zdravih in plodnih let!

Ob šestdesetletnici Franceta Bevka[uredi]

O Francetu Bevku, ki ga prištevamo med najvidnejše sodobne slovenske pisatelje, in ki bo 17. septembra praznoval svojo šestdesetletnico, se je doslej malo, premalo pisalo. Da je bil preredkokrat imenovan med vodilnimi tvorci slovenske umetne besede, je iskati vzroka v krivični državni meji, ki je bila ostro zasajena v naše narodno telo in je globoko zarezala rane v kulturne stike zamejnih Primorcev s svojim kulturnim središčem.

Vzroka je iskati tudi v notranje – političnih razmerah in v odnosih bivše Jugoslavije do fašistične Italije. Ljudje, ki so vodili sebi primerno politiko, so z lahkim srcem zatajili primorskega kulturnega delavca in ga s tem izpostavili brezobzirnemu fašističnemu preganjanju. Tem politikom, ki so predvsem skrbeli za svoje osebne koristi, ni bil važen človek, ki se je z vsem žarom svojega srca boril za narodnostne pravice najbolj zatirane narodne manjšine v Evropi.

Da primorska kulturna tvornost ni bila deležna prave pozornosti, ne velja samo za Franceta Bevka, ampak tudi za Andreja Budala in Damira Feigla, ki sta še danes premalo poznana širši kulturni javnosti. Knjige, ki so izhajale v Gorici in v Trstu, so pogostokrat šle neopažene mimo slovenske kritike. Upoštevana ni bila niti narodnovzgojna vloga, ki jo je slovenska umetna beseda vršila na Primorskem. Kaj pomeni to, ve samo tisti, ki je na lastni koži občutil zatiranje in krik nasilno tonečih Primorcev v morju italijanskega potujčevanja.

Primorsko ljudstvo je dobro znalo ločiti svoje od tujega – zato je tudi Bevkova knjiga našla pot v vsako, še tako zakotno bajto. V najtežjih časih je bila tolažnica preganjanim v trdoživem odporu in trpljenju; bila je žarišče tihih in vedno živih stremljenj k svobodi, v katero je primorsko ljudstvo ves čas suženjstva neuklonljivo verovalo.

France Bevk je do najskritejših kotičkov duše doumel to svoje ljudstvo in ljudstvo je doumelo njega. Kot človek in umetnik je bil vedno pripravljen odpovedati se osebnim koristim in jih žrtvovati za plemenitejše skupne namene. To pa je bistvo in odlika velikega človeka in umetnika.

France Bevk se je rodil 17. septembra 1890 v Zakojci pri Cerknem. Njegov oče je v mladih letih hodil za delom v svet, ko se je za stalno vrnil, je čevljaril kot gostač. Ko je ded kupil in popravil zanemarjeno kočo »pod Robom«, se je tja preselil tudi France z očetom in materjo v svojem tretjem letu. Pri hiši je bilo le malo plodne zemlje, ki sta jo po večini obdelovali babica in mati, mali France pa jima je pomagal. To delo in življenje med pastirji je pustilo nekatero sled v njegovih spisih.

S sedmim letom je začel obiskovati enorazrednico na Bukovem, zakaj takrat v Zakojci še ni bilo šole. Sam nam pripoveduje: »S šolo nisem bil ravno skregan. Tu sem izvedel marsikaj novega in lepega. Računske in slovniške ure so se mi zdele kot večnost, zato pa so mi bile druge ure krajše…« Že zgodaj je rad in veliko bral, neutešeno hrepenenje za znanjem ga je gnalo h knjigam. Sam je nekoč pojasnil Albertu Široku: »Ob knjigah se mi je začel odpirati čisto nov svet… Kmalu sem se močno spremenil. Vedno sem tičal v knjigah. Nisem bil ne lačen ne žejen, zamujal sem kosilo in večerjo, bil kregan in tepen, a vse ni nič pomagalo.«

S štirinajstim letom je dovršil domačo šolo, tedaj ga je oče peljal v Kranj, kjer je vstopil v neko trgovino za trgovskega vajenca. Tu je vzdržal samo pet mesecev, do prigode, katero je pozneje opisal v klasični noveli »Tatič«, ki je tako prepričljiva in psihološko prefinjena, da bralcu še dolgo ostane v spominu. Dve leti je ostal doma, včasih sedel na čevljarski stolec, ki pa ga ni mikal, več je hodil h kmetom na dnino. Silil je v mestne šole, a se oče, ki je le stežka preživljal številno družino, dolgo ni mogel odločiti za ta korak.

Bilo mu je že skoraj sedemnajst let, ko se je slednjič vpisal na pripravnico v Podgori pri Gorici. Prvi letnik učiteljišča je študiral v Kopru, a naslednje tri v Gorici, kamor se je bilo preselilo slovensko moško učiteljišče. Maturiral je leta 1913 in nastopil prvo učiteljsko službo v Orehku pri Cerknem.

O dijaških letih pravi: »Čital sem takorekoč noč in dan. Čital sem vse, kar mi je prišlo v roke, brez vsake izbire. Ko pa sem prišel do Cankarja, sem obstal pri njem, dokler nisem prebral njegove zadnje knjige. Cankar me je vsega prevzel, bil mi je prvi učitelj in vodnik.« In dalje: »Največji vpliv name je gotovo imel Ivan Cankar. On me je vsega prevzel, on me je vsega omamil … Od pesnikov so mi bili najljubši Prešeren, Župančič, Kette in Murn.« O prijateljstvih s predstavniki tujih književnosti pravi: »Če sem iz tujih literatur ljubil kakega pesnika, tedaj sem ljubil Dehmela. Od tujih pisateljev pa me je najprej in najbolj ogrel Gorki. Pozneje sem čital od kraja, kar mi je prišlo v roke, a najrajši Maupassanta, Strindberga, Dostojevskega, Čehova in Andrejeva.«

Pisati je začel že zelo zgodaj, prvi poskusi segajo v njegovo dvanajsto leto. V dveh letih, ki jih je pred odhodom v mestne šole preživel doma, je pisal vsako prosto uro. Svoje poizkuse je brez uspeha pošiljal skoraj brez izjeme vsem slovenskim listom in revijam. Sreča se mu je takrat nasmehnila samo enkrat, ko mu je tržaški »Družinski prijatelj« natisnil prvo črtico. Kot učiteljiščnik pa se je začel oglašati v »Vrtcu«, v »Domačem prijatelju«, ki ga je urejevala Zofka Kvedrova, in v raznih dijaških listih. V tej dobi je slovenska »moderna« dosegla svoj vrhunec in ni čudno, da je močno vplivala na novo generacijo, ki je priznavala njeno ceno.

Pravo književno delo Franceta Bevka pa se je začelo šele leta 1914, ko je objavil v »Dom in svetu« prve zrelejše pesmi, črtice in novele, med njimi »Most samomorilcev«, »Grešnik« in »Anuška pred poroto«. Evropa se je tedaj že zvijala v krvavih krčih prve svetovne vojne, njeno gorje je pljusknilo tudi preko slovenske zemlje. Oholost avstrijskega militarizma, ki je presegala vse meje, so občutili zlasti slovanski narodi. Bevk ni pomišljal, ostro je naperil svoje pero proti vpijoči krivici, zavzemal se je za človečanske pravice in obsojal vojsko. Cenzura ga je plenila, bil je kazensko prestavljen iz Orehka v Novake, ko pa je bil leta 1917 potrjen v vojake, je bil kot »politično sumljiv« kot navaden vojak poslan v Galicijo. Tako je prehodil krvavo pot skozi slovanske zemlje od Trsta do Odese. Vsa krutost tistih dni, vsa beda in trpljenje ter v blato pogažena pravica in človečanstvo so opisani v črticah in novelah, ki jih je po vojni zbral v zbirkah »Faraon« in »Rablji«. Te so ena sama pretresljiva podoba slovenskega vojaka, ki se je pod vplivom Oktobrske revolucije otresel suženjskega duha in avstrijskega jarma.

Po razsulu Avstrije se je Bevk vrnil v svojo ožjo domovino, ki so jo zasedli Italijani. Po novem letu 1919 ga vidimo v Ljubljani v uredništvu »Večernega lista«; ko je ta nehal izhajati, je prevzel urejevanje listka in kulturne rubrike pri »Slovencu«. Isti čas je bil tudi ravnatelj »Ljudskega odra«. Toda v Ljubljani ni dolgo vzdržal, preveč ga je vabila zasužnjena primorska zemlja in njeni ljudje.

Po povratku v Gorico, decembra 1919, je prevzel uredništvo družinskega lista »Mladika« in kmalu nato tudi uredništvo »Goriške straže«, političnega glasila goriških Slovencev. Ko je nato urejevanje »Goriške straže« prešlo v druge roke in se je »Mladika« preselila k Mohorjevi družbi v Celje, je prevzel ravnateljstvo Narodne knjigarne v Gorici, hkrati pa uredništvo humorističnega lista »Čuk na palici«, ki je pogosto z jedko satiro in ironijo bičal in smešil razmere na Primorskem in v Italiji. Ko so fašisti poostrili cenzuro, so mu ostre puščice nakopale štiri mesece zapora. Po prestani kazni je opustil ravnateljstvo Narodne knjgarne, postal sourednik tržaškega mesečnika »Naš glas« in dopisnik kulturne rubrike »Edinosti«. Ko je bilo slovensko časopisje zatrto, je živel v Gorici kot svoboden književnik.

Bil je eden glavnih stebrov književne zadruge »Goriška Matica«, ki je bila najpomembnejša založba na Primorskem. Sprva je bil njen predsednik, nato tajnik, a vseskozi urednik njenih publikacij. Pozneje je prevzel tudi uredništvo publikacij »Književne družine Luč« in »Biblioteke za pouk in zabavo«, ki sta bili osnovani po zatrtju slovenskih listov. V »Zborniku Luč«, v katerem so se obravnavali aktualni primorski problemi, je Bevk redno objavljal preglede slovenskega tiska in knjižnih izdaj v Italiji. Tako so primorski Slovenci dobili od časa do časa novega čtiva, ki je budilo narodno zavest in povezovalo v isto stremljenje vse zavedne in dobromisleče ljudi. Kaj so pomenile te knjige, ki so se širile od hiše do hiše, ve le ta, ki je to doživljal. S knjigami je raslo zaupanje v kulturne vodnike, kakršnega je opaziti le malokje v zgodovini zatiranih. To ve France Bevk sam, kako hvaležno mu je bilo primorsko ljudstvo za vsako toplo besedo, ki je ostala skrita v srcih, a večno živa buditeljica slovenske misli, ki je pozneje rodila tolikšne sadove …

V teh letih je Bevk zorel v plodovitega slovenskega pisatelja. Dela, ki jih je objavljal v raznih revijah, so vzbujala pozornost. Bila so prava, iskrena podoba človeka in zemlje, iz katere je pisatelj izšel. Med Primorci ni bil noben živečih pisateljev deležen takšne popularnosti in priljubljenosti kot on. Bevk je bil tudi v svoji snovi blizu svojih ljudi, najsi jo je zajemal iz zgodovine ali iz sodobnosti – v vseh njegovih delih je bil človek iz preprostih kmečkih ali delavskih vrst, človek, katerega so spoznali v sebi. Dobro jim je bilo znano, da Bevk živi v Gorici in da kljub preganjanju vztraja med svojimi kot borec za politično in kulturno edinstvo vseh Slovencev.

Fašistom so bile slovenske knjige trn v peti. Niso jih hoteli izrecno prepovedati, ker so že prejšnji ukrepi proti slovenskemu življu škodovali njihovemu ugledu v kulturnem svetu. Skušali pa so jih zatreti ali ovirati njihovo izhajanje z raznimi zvitimi ukrepi in nagajanji. Ker se jim tudi to ni posrečilo, so začeli preganjati slovenske pisatelje. Po znanem tržaškem procesu, ko so padli streli na Bazovici, so Bevka obdolžili, da je imel osebne stike z nekaterimi obsojenci. Obsodili so ga na dve leti ukora, kar pomeni najstrožje policijsko nadzorstvo. Februarja leta 1933 pa so ga zaprli in obsodili na tri leta konfinacije na otoku Ventotene pri Neaplju.

Očitali so mu protiitalijansko propagando, češ da s svojimi spisi neti med tujerodci nestrpnost in sovražno razpoloženje proti Italiji. S tem pa so hoteli v prvi vrsti zadeti slovensko knjigo. Na pritisk PEN-kluba je bil znani futurist in fašistični eksponent, predsednik italijanskega PEN-kluba Marinetti primoran posredovati pri italijanski vladi za Bevkovo izpustitev. In res se je pisatelj po treh mesecih odsotnosti vrnil v domovino. O tej življenjski preizkušnji pravi Bevk: »V tem času sem preživel mnogo lepih in mnogo težkih ur. Okusil sem tudi grenkost ječe in konfinacije, a če bi se moral izseliti iz Gorice in Primorja, bi se poslavljal kljub temu s težkim srcem, tako kot se poslavlja človek od najdražjih.«

Poslej je imel pisatelj sedem let mir. Njegova izpustitev je napravila na lokalne oblasti tak vtis, da so mu izdale potni list in je po dolgih osmih letih lahko zopet obiskal Ljubljano. Kot član PEN-kluba se je v naslednjih letih udeležil njegovih kongresov v Barceloni, Parizu in Pragi. Potoval je tudi v Bolgarijo. Plod dveh izmed teh potovanj sta bili dve knjigi potopisov: »Izlet na Špansko« in »Deset dni v Bolgariji«. Tik pred drugo svetovno vojno se je odpravljal na pot med Skandinavce, a mu je Hitlerjev nenadni napad na Poljsko preprečil to namero. Ko se je razvnemala druga svetovna vojna, mu je bilo leta 1940 od italijanskih oblasti prepovedano vsako objavljanje. Ob vstopu Italije v vojno je bil znova zaprt in interniran v Pisticciju pri Tarantu, premeščen v Colfiorito v Umbriji, nato v Isernio v Campobasso. Ob očetovi smrti so mu dovolili dopust, s katerega se ni več vrnil v internacijo, bil je oproščen. V jeseni leta 1942 pa je bil zopet aretiran in je v goriških zaporih pričakal zloma Italije. Na intervencijo partizanov je bil izpuščen z ostalimi političnimi jetniki. Še isti dan je odšel v partizane.

Postal je predsednik Pokrajinskega odbora OF, nato predsednik Pokrajinskega narodno osvobodilnega odbora za Slovensko Primorje in Trst. Tako je postal glasnik narodne osvoboditve in človečanskih pravic vseh ljudi. Narod je globoko doumel, da lahko samo tistemu poveri častno vodstvo, ki se je v najtežjih časih odpovedal vsem svojim osebnim koristim in ki mu je zvest ne samo v radosti ampak tudi v trpljenju.

Samorastnik izpod Raduhe[uredi]

Ob sedemdesetletnici skladatelja Blaža Arniča[uredi]

Minilo je že leto dni, odkar Blaža Arniča ni več med nami, odkar je omahnil in je onemel njegov nasmeh, ugasnila njegova vedrina. Z njim je umrl mož, za katerim je ostal lep, dober in trajen spomin, za katerim so ostale trajne umetnine, ki jih je bogato prispeval v zakladnico slovenske glasbene kulture. Z njim je legal v grob samorastnik izpod Raduhe, ki bi bil jutri dopolnil sedemdeset let.

Pri kmetu Zalesniku v Strmčkem vrhu nad Lučami, skoraj tisoč metrov visoko na pobočju Raduhe, so se 31. januarja 1901 oglasile rojenice – v družini je zavekal tretji otrok, ki so mu dali ime Blaž. Vseh otrok je bilo sedem: trije bratje in štiri sestre in razumljivo je, da je bilo pri Zalesnikovih, kljub skrbnim staršem, več revščine kot obilja, več žuljev in potreb, kakor pa blagostanja. Toda bili so nezahtevni in skromni, zadovoljni z malim in – srečni.

V tem hribovskem okolju je tudi Blaž preživljal svoja detinska leta. Komaj je odrasel zibelki, že je bil pestunja in pri roki za vsa drobna dela. Kmalu je postal pastir in ker Zalesnikov oče ni pošiljal svojih otrok v šolo v preoddaljene Luče, je Blaž doživljal svojo enajsto šolo na pašnikih, travnikih in v gozdovih pod Raduho. Od drugih otrok se je razlikoval le v tem, da je kazal izredno veselje in smisel za glasbo. Nekaj tega veselja je našel v pastirski piščali, iz katere je izvabljal preproste tone in melodije. V njegovem izrednem posluhu je zvenela glasba narave v gorskem svetu, šum žita v lahnem vetru, ječanje gozdov v viharju in nevihti. Vsak letni čas je imel svojo glasbo: pomlad v cvetju, poletje v zorenju, jesen v odmiranju, zima s snežnimi vihrami in tišino noči; samota sredi pojočih gozdov.

Prav samotnost je tem izraziteje združevala ljudi, ki so znali ceniti veselje in zabavo. Če je bil teden en sam trd delavnik, je bila nedelja polna sproščenosti in veselja. Po hišah in tudi pri Zalesnikovih, se je zbiralo staro in mlado, zapela je harmonika, citre, trobenta in bas in srenja se je zavrtela, zarajala v poskočnih polkah in valčkih.

Tako je Blaž z napetimi ušesi in s srcem vsrkaval preproste, vroče viže in neznansko so ga mikala vsa ta glasbila. Spoznal je, da se še v tako preprosti viži da izraziti najrazličnejša čustva. Kmalu je sam postal tak godec, da so njegove viže vnemale plesalce in pevce. Ni bilo svatbe ali veselice brez njegovih veselih zvokov harmonike. Ali to mu ni bilo dovolj. Strast do glasbe ga je vodila dalje. Če je le mogel, je odšel v Ljubno poslušat godbo na pihala. Melodije, ki jih je slišal tam, je kar po spominu in posluhu presajal med svoje godce, katere je zbiral okrog sebe.

Pot v razkrivanje glasbene umetnosti[uredi]

Ko je Blaž odraščal iz pastirja v hlapca, v poljskega in gozdnega delavca, je deželo pretresala prva svetovna vojna. Možje so krvaveli in umirali po bojiščih ob Soči ali v Galiciji. Revščina je še bolj kakor sicer trla gorske domačije, ki so potrebovale moških rok. In Blaž je moral trdo delati na polju in v gozdu. Podiral je drevje in spravljal les v dolino, ga splavljal po hudournem Dupeljniku do Savinje, kjer so sestavljali splave. In šele ko se je vojna dodobra polegla in je bilo Blažu že devetnajst let, je stopil pred mater z nenavadno odločitvijo: »V Ljubljano pojdem!« To je bilo v oktobru leta 1920 in mati ni bila presenečena. Sinu je pripravila skromno popotnjo, mu stisnila žuljavo roko ter mu želela vso srečo na pot. Vedela je, da je ljubezen do glasbe tista neukrotljiva sila, ki ji bo sina izpeljala z obronkov Raduhe, iz v vetru pojočih polj in gozdov, v svet.

Blaž se je poslovil od domačih in jo kar peš mahnil preko Volovljeka in Črnivca do Kamnika in odtod z vlakom v Ljubljano, kjer je upal, da se mu bo s pomočjo učenih mož, posrečilo razkriti skrivnosti glasbe, prodreti v čar harmonije, da bo zmogel vsaj toliko, kolikor zmore ljubenski kapelnik ali lučki organist. V tem je videl svojo srečo, smoter in cilj, ne meneč se za to, da se je v njegovem življenju začelo dokaj trpko poglavje.

Sredi belih in visokih, pa prav tako hladnih, topih in nedostopnih ljubljanskih hiš, se je znašel Blaž začuden in zmeden, ob mestni uglajenosti in poškrobljenosti se je zdrznil nad svojo kmečko okornostjo. Tu ni imel ne svojcev ne znancev, bil je tujec med tujci. Doslej so mu bili vsakdanja družba voli in krave, skale in drevje in – harmonika, a zdaj ni vedel, kje bo našel streho, kje bo našel najnujnejše za skromno življenje. Niti ni vedel, kje je tista šola, ki naredi organista, pred čemer je čutil veliko spoštovanje.

S prepričanjem, da bele, visoke hiše ne bodo sprejele siromaka, je zataval po prašni cesti v predmestje, kjer se je znašel med manjšimi hišami in začutil več tople domačnosti. Dolgo je trkal zaman, naposled so mu v Vodmatu pri revni čevljarski družini gostoljubno odprli vrata. Tu je našel streho in res samo streho, zakaj zasilno ležišče je imel pod klopjo, naslonjeno ob staro, razpadajočo kmečko peč, za zglavje pa čevlje in suknjič. Zadovoljil se je s tem, dokler se ni preselil v tesno podstrešnico, kjer je srečen prebival več let.

Že naslednjega dne se je Blaž odpravil na Poljansko cesto, kjer je bila orglarska šola in kar med poukom stopil v razred profesorja in skladatelja Stanka Premrla ter se mu predstavil:

»Za organista sem se prišel učit!«

Stanko Premrl je bil dober vzgojitelj in psiholog. Na prvi pogled je doumel želje mladega, nekoliko nenavadnega hribovca. Ob prvi preizkušnji je Blaž prvič v življenju slišal o notah in intervalih, a ker je imel izvrsten posluh, je Premrlu zadoščalo, da sprejme Blaža v orglarsko šolo s pogojem, da prinese šolsko spričevalo. Toda, kje naj spričevalo dobi, ker je hodil v šolo le k svoji sestri, ki ga je kot samouk za silo naučila pisanja in branja. Tu je Blažu priskočil na pomoč lučki učitelj Zemljič in mu napisal spričevalo. No, zdaj je bil Blaž zares na konju. Imel je streho, sprejet je v šolo, pri Ničmanu je zastonj dobil vsak dan hlebec kruha; priboljškov je bil deležen le, kadar ga je obiskala mati.

Tako je Blaž dosegel prvo stopnico pred visokim ciljem. Vedel je, da ne zna nič, da se bo moral učiti za dva. Kot robat delavec, ki je prišel od nekod bogu za hrbtom, je često občutil zasmeh sošolcev – on v težkih čevljih in kmečki obleki, oni v beli srajci in kravati. Toda v treh mesecih je bil enak drugim, posmeh součencev je zginil. Ob koncu šolskega leta je bil v razredu prvi, v tretjem letniku je bil odličnjak in – organist.

Vmes je bilo marsikaj bridkega. Često je mislil na dom. Še nikdar ga ni bil občutil tako, kakor tisti večer, ko se je brez strehe potikal po ljubljanskem predmestju. Zaradi ljubezni do glasbe ga je zapustil – to je bila velika cena. In vedno se je rad vračal. Prav povezanost z domačo zemljo, s prvinsko lepoto gora, sotesk in gozdov in s čudovitim bogastvom ljudskih pravljic, ki so tu doma, so čisti izviri Blaževega poznejšega ustvarjanja.

Od organista do skladatelja[uredi]

Bil je organist – dosegel je prvi cilj svojih želja. Toda biti organist je pomenilo biti podložnik, biti ponižna in pokorna cerkvena miš, kar se z Blaževim hribovskim ponosom in pokončno hrbtenico ni skladalo. V tej trenutni stiski se je celo odločil za drugačen poklic, vendar je kmalu spoznal, da brez glasbe ne more živeti. Tako je postal organist v Bučki na Dolenjskem. Tudi tu je bil gospod, gospod in organist hlapec. Tamkajšnji župnik se je zmrdoval nad njegovim zanosom, in ko je priredil svoj prvi koncert, je Blaž, kljub uspehu, požel le ponižanje, češ, koncerti so za gospode, ki imajo konservatorij. Torej, konservatorij! Blaž po 16 mesecih v Bučki odpove službo, gre v počitnicah drvarit v lučke gozdove, zbere prihranke in se leta 1925 vpiše na ljubljanski konservatorij. Posvetil se je kompoziciji in igranju na orglah. S tem se je postavil pred odločilnim: biti – ne biti. Vzdrževal se je sam in neutrudno študiral, se s silnim naporom prebijal skozi življenje, trpel pomanjkanje in glad, privatno študiral še gimnazijo, toda odnehal ni. Med štiriletnim študijem na konservatoriju je tudi uspešno zlagal in ustvaril vrsto vokalnih in instrumentalnih skladb in nazadnje z uspehom opravil maturo in končal konservatorij leta 1930.

Ta uspeh mu je dal veselja in poguma za nadaljnje izpopolnjevanje na Dunaju, središču evropskih glasbenih tokov. Tu je postal učenec dveh znamenitih glasbenih pedagogov Niliusa in Zaderja – dunajski študij je dovršil leta 1932. Tudi tu mu je bil stradež vsakdanji gost, od izčrpanosti se je znašel celo v bolnišnici – grozila mu je jetika. V tem času so bile izvajane, tu ustvarjene, tri njegove skladbe: prvi del Dume, Uvertura in Klavirski trio. Pred vrnitvijo v Ljubljano za stalno, se je izpopolnjeval še v Parizu in se za eno leto zaposlil celo na privatni gimnaziji v Bolu na Braču.

Mlademu umetniku Blažu tudi zdaj Ljubljana ni bila preveč naklonjena v njegovem boju za skromen kos vsakdanjega kruha. Zaman se je potegoval za to ali ono službo; zadovoljiti se je moral s privatnim poučevanjem glasbe, se zaposliti kot zborovodja raznih pevskih zborov in s samostojnimi koncerti na orglah. Nekaj časa je bil celo knjižničar v Angleškem klubu. Vendar zdaj je imel visoko glasbeno izobrazbo, bil je na višku mladostnih moči.

V letih pred drugo svetovno vojno je ustvaril dolgo vrsto del velikega simfoničnega formata, da pa so te umetnine prišle do javne izvedbe, se je često moral boriti z nepremostljivimi težavami. Pojavil se je bil z obsežnimi skladbami, s prvimi slovenskimi simfonijami; v tej izvirni in samosvoji glasbi je zaživel naš človek in naša zemlja. Prav zaradi globine in izvirnosti so mu bili kritiki nevoščljivi, pod noge so mu nametali gore polen. Isti kritiki pa so ga pozneje na vsa usta hvalili. A Blaž se ni poprej vdal malodušju in zdaj ne slavospevom. Na lastno pest je organiziral simfonične koncerte in uspeh je bil za tedanje razmere več kot presenetljiv. Številni ljubitelji njegove domače glasbe so napolnili dvorano. Zdaj se je morala zganiti tudi šolska oblast – po toliko letih brezuspešnega moledovanja je šele februarja 1941 dobil službo profesorja na ljubljanski glasbeni akademiji.

Skladateljeva vojna in mir[uredi]

In prav leto 1941 je bilo za našo narodno usodo odločilno – kar trije okupatorji so zasedli slovensko zemljo. Vihar, ki je nastal, je ločil zrnje od plev, može od strahopetcev, klečeplazcev in šlev.

Blaž Arnič se je bil že v dolgoletnem boju z revščino in za goli obstanek politično opredelil in izoblikoval svoj svetovni nazor. Poln vere in upanja se je predano odzval klicu domovine in se že v poletju 1941 znašel na prvem ilegalnem kulturnem plenumu OF, kjer je bil izvoljen v delovni odbor. Njegova delovna soba je postala kraj za ilegalne seje in sestanke, v njej so se povezovale v OF skoraj vse skupine ljubljanskih kulturnih ustanov. Iz nje so odhajali kulturniki k partizanom, kamor sam zaradi bolnih oči ni mogel, zato pa se je tem zvesteje kljub pritisku okupatorjev in njegovih hlapcev podrejal sklepu o kulturnem molku.

To je bil čas, ki ga je Blaž izpovedal v veliki simfoniji »Vojna in mir« in drugih skladbah, ki dovolj jasno kažejo, kako so ga pretresali veliki usodni dogodki zadnje vojne, kako je razmišljal o poslanstvu, ki mu ga je naložilo njegovo umetniško delo in s kakšno iskreno ljubeznijo je segal v aktualnost svoje domovine. Toda kot odločnega pristaša narodnoosvobodilnega gibanja, so ga 19. junija 1944 aretirali gestapovci in ga odgnali v taborišče Dachau, od koder se je živ rešil le po naključju. Srečen kot še nikoli, se je vrnil po strahotni življenjski preizkušnji, v osvobojeno domovino. Postal je redni profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je poučeval in ustvarjal velike umetnine do svoje prezgodnje smrti.

Kritiki so skladatelju Arniču očitali, da je neoromantik, da ustvarja pod vplivom avstrijskega skladatelja Brucknerja, da se naslanja na peterico velikih ruskih skladateljev, zlasti na Musorgskega, toda on se jim je smehljal: »Naj bo kritikom odpuščeno! Pri nas smo navajeni, da se mora človek, ki ustvarja, vedno nekam nasloniti. Jaz pa nisem čutil nobene potrebe, da bi se naslanjal, ko sem začel pisati. Tedaj ruske peterice nisem poznal in nisem vedel, kdo so in kaj hočejo. Res pa je, da me je prevzel simfonični jezik in da so me osvojili Beethoven, Bach, klasiki in pozneje romantiki. Toda jaz sem bil pri pisanju samostojen. Naslonil sem se na Raduho in v njej začutil toliko moči, da drugih nisem potreboval niti iskal. Naslonil sem se na domačo zemljo – to je moj jezik, moj izraz, tu sem začutil hrepenenje, tu sem dobil moč in sposobnost, tu sem črpal svoj življenjski optimizem in vedrino …«

In vplivi so lahko različni – je menil Blaž nedavno pred smrtjo v pogovoru.

– »Rodil sem se pod Raduho in njena skrivnostna sila, njene prirodne lepote, njen ritem življenja v vseh letnih časih – vse to je v meni porajalo prve zvoke, ritem in spev. V meni se je porajala pesem polj in gora, zato so vse moje kompozicije polne sle po življenju. Resnični navdihovalec v mojem delu pa je bil Oton Župančič in njegova »Duma«, ki sem se ji res posvetil in lotil njene obdelave še v času študija. V »Dumi« sem našel del sebe… Trikrat sem z lastno usodo preizkusil resničnost in globino Župančičeve »Z vlakom«. Prvič, ko sem kot nebogljeni študent odhajal na Poljsko, v Varšavo. Nenadoma je zmanjkalo domovine. Bila je zares temna zimska noč, ko sem jo izgubil izpred oči… Tujina pretrese in domača zemlja utriplje močneje v nas. Ta občutek zemlje in zavest, da poti nazaj ni in ne more biti – in ostane še samo – pošastno sopihajoč vlak, ki gre v noč… Potem se je zgodilo med okupacijo, ko sem delil usodo tisočih ljudi… Odpeljali so nas do Šentvida in čakali smo na transport v Dachau… Ves dan smo čakali in upali, pa je prišla noč in vlak je odpeljal… Začela se je votla pesem groze… Ostale so nam le misli na domovino in zvezde na nebu… Tretjič, morda najgloblje sem občutil, ko sem hudo zbolel na očeh in se mi je vid tako poslabšal, da se nisem poslavljal le od svetlobe temveč tudi od domovine …«

Nedavno pred smrtjo je še dejal: »Veliko imam še v načrtu, seveda je o tem težko govoriti. Saj veš, lahko pride kaj vmes in potem se vse skupaj zaplete. Če bom zdrav, bom napisal še nekaj del … npr. rad bi ustvaril vedro ljudsko opero o slovenskem ljudskem junaku Martinu Krpanu, rad bi še kaj napisal za mladino … Gonilna sila je pri meni želja, da Slovenci okrepimo glasbeni jezik na domačih tleh!«

Blaž Arnič je vložil sebe celega v svoje delo. Širina, ki jo je nosil v sebi, mu je narekovala velike stvariteljske forme. Bil je v prvi vrsti simfonik in v tej kompozicijski vrsti eden najpomembnejših, kar jih je bilo doslej v slovenskem skladateljskem krogu.

Obroč in Pionirsko kolo[uredi]

Če se bo kdo kdaj namenil iz obsežnega opusa umetne partizanske pesmi izluščiti od lepega najlepše, se bo nedvomno ustavil ob dveh pesmih Marije Drnovškove. To sta »Obroč« in »Pionirsko kolo«, ki gotovo sodita v izbor najlepšega. Prva pesem z vso epično silo pripoveduje o četici partizanov v sovražnikovem obroču, o neenakem, a zmagovitem boju, druga pa o življenju pionirjev, ki so v svoje igre vnašali vse, kar so se naučili pri starejših tovariših – partizanih.

Kdo je bila Marija Drnovšek?

Po italijanski kapitulaciji septembra 1943 so mnogi mladi Novomeščani odšli v partizanske brigade. Začutili so, da je njihovo pravo mesto v vrstah bojujočega se ljudstva. Zdaj, ko je en sovražnik na tleh in razorožen in klavrn odhaja, osramočen od morja zla in zločinov, ki jih je storil nad nedolžnim ljudstvom, je iznenada zaživelo svetlo upanje, da ni več daleč konec tako krvave vojne, in da bo ta konec prinesel zmago in svobodo. Le dober strateg je tedaj lahko predvideval, da konec ni tako blizu. In res je sovražnik s kljukastim križem, ki je dotlej izvajal svojo strahovlado na Štajerskem in Gorenjskem, kmalu nato preplavil z ognjem in mečem deželo od Gorice do Kolpe. Da so tu, so naznanili tudi z bombardiranjem vseh večjih krajev. Novo mesto so močno porušili že 14. septembra, kar je terjalo tudi precej človeških žrtev.

Med mladimi Novomeščani, ki so tiste dni odhajali k partizanom, je bilo tudi drobno krhko dekle – Marija Drnovšek, učiteljica iz Novega mesta. Hitro je pokazala pripravljenost prijeti za vsako delo. Bila je pridna kakor mravlja – menijo o njej njeni tovariši. In tako je postala kuharica v Cankarjevi brigadi. Čeprav je bila šibka in krhka in je težko prenašala napore partizanskega življenja, se ni otepala nobenega dela. Tudi se je popolnoma vživela v novo okolje. Med njo v dolenjskih hostah in domačimi, zaprtimi v ograje mesta in ujetimi v mnoge težave in bridkosti, ni bilo »nobene gazi, nobene vezi«. Še za skladatelja Marjana Kozino niso vse do maja 1945 vedeli, če je sploh še živ, kar so zvedeli šele iz poročila tržaškega radia v maju 1945. Tudi o »kuharici« Mariji niso ničesar vedeli. In kdo bi tedaj dejal, da bo prav to dekle napisalo besedilo za »Obroč«, eno izmed najlepših partizanskih umetnih pesmi. Marija Drnovšek se je rodila 19. maja 1905 v Novem mestu. V osnovno in deloma v srednjo šolo je hodila na Dunaju, kjer so pred prvo svetovno vojno in med njo živeli tudi njeni starši. Njena mati Minka je bila namreč hčerka znanega profesorja zgodovine in geografije, politika in publicista Frana Šukljeta (1849-1935). Le-ta je svoj čas živel na Dunaju kot dvorni svetnik in ravnatelj Državne založbe šolskih knjig. V letih 1908-1911 je bil kranjski deželni glavar, ki pa se je po ostavki umaknil iz političnega življenja in se naselil v Novem mestu.

Tedaj, ko je Fran Šuklje še bival na Dunaju, mu je gospodinjila hčerka Minka. V hiši so se radi in pogosto zbirali slovenski študentje, ki so študirali na Dunaju. Med temi je bil tudi Karel Drnovšek, doma iz Rake na Dolenjskem, ki je študiral gospodarske vede in se pozneje zaposlil kot prokurist v neki angleški banki. Tako sta si tudi Drnovšek in Šukljetova Minka zgradila svoje družinsko gnezdo na Dunaju. Ker ju je vsakdanji kruh priklepal na tedanje prestolno mesto, sta bila prisiljena ostati z otroki v tem stradajočem mestu tudi med prvo svetovno vojno. To ni ostalo brez posledic. Leto dni po vojni je oče Drnovšek umrl, mati Minka pa se je z otroki preselila k Šukljetovim v Novo mesto.

Marija se je bila medtem razvila v lepo, prijetno dekle. Otroci, njena bližnja tovarišija, so ji rekli Sneguljčica. Bila je drobne postave, imela je lepo rezan obraz, črne oči in lase. In bila je gimnazijka, saj je nadaljevala šolanje na novomeški gimnaziji. Toda težke gmotne razmere, v katerih se je znašla mati vdova, so pritiskale tudi na Marijino šolanje. Zato je v sedmem razredu gimnazije – njen sošolec je bil njen bratranec Marjan Kozina – prekinila redno šolanje. Na izpite in maturo na učiteljišču v Ljubljani, ki jo je opravila čez leto dni, se je pripravljala privatno. Na gimnaziji in na učiteljišču so profesorji ugotavljali njeno izredno nadarjenost.

Službo učiteljice je najprej nastopila na osnovni šoli v Šmihelu pri Novem mestu, nakar je čez leto ali dve službovala nekaj let v Birčni vasi. Toda njena nadarjenost in tudi stremljenje po večjem znanju jo je pripeljalo do odločitve, da ne sme ostati sredi poti. Zato se je vpisala na višjo pedagoško šolo v Zagrebu in jo tudi uspešno končala. S tem si je pridobila znanje predmetne učiteljice. Poslej je poučevala na meščanski šoli v Novem mestu vse do dohoda v Cankarjevo brigado.

Povedali smo že, da je Marija pogumno prenašala tegobe in napore partizanskega življenja kot kuharica v Cankarjevi brigadi. Toda tu je bila nadomestljiva, medtem ko je v prosveti in šolstvu občutno primanjkovalo strokovno usposobljenih ljudi. To so zlasti ugotavljali na kongresu slovenskih kulturnih delavcev, ki je bil 4. in 5. januarja 1944 na osvobojenem ozemlju v belokrajnskem Semiču, kjer so položili temelje novemu šolstvu in ljudski prosveti. Zlasti šolstvo je bilo popolnoma na tleh, šole so bile povečini razdejane, učitelji so bili v brigadah ali pa se še niso bili vrnili iz internacije. Šolo je bilo treba postaviti znova domala v vseh vaseh. Tako je bila tudi Marija ponovno dodeljena svojemu poklicu in poslanstvu. Prišla je v Črnomelj, v središče belokrajnskega osvobojenega ozemlja z nalogo, da bo pomagala organizirati partizansko šolstvo. Tega dela se je lotila z velikim pogumom in veseljem. Hodila je od vasi do vasi in postavljala na noge šole – nova žarišča ljudske prosvete. Zbirala je več ali manj usposobljene učitelje, jih poučevala in preoblikovala. Na posebnih konferencah in v študijskih krožkih so obravnavali aktualna šolska in politična vprašanja.

Na takih potovanjih po belokrajnskih vaseh se je po naključju srečala z bratrancem in skladateljem Marjanom Kozino. V pogovoru ji je zaupal svoje skladateljske želje po za uglasbitev primernem novem in ustreznem besedilu. Potrebe po novih skladbah so se kazale na vsakem koraku, saj so jih potrebovale kulturniške skupine po brigadah, v Črnomlju je bilo ustanovljeno Partizansko gledališče. Vse je terjalo primernega gradiva za nastope in kulturne prireditve. Umetniška beseda in glasba je tudi v vojni imela svojo magično moč.

Čeprav je Marjan vedel, da Marija ni nikoli, tudi v gimnaziji ne, kazala kakih pesniških navdihov, jo je kljub temu naprosil, naj mu napiše kakšno besedilo, ki ga bo z veseljem uglasbil. Že čez nekaj dni je dobil v roke pesem »Obroč«. Marjan je bral in radost mu je kakor ob velikem odkritju preplavila obraz:

    
Fantje, petnajst nas je,
petnajst partizanov,
in njih je samo – tristo,
tristo ciganov.
Tristo jih trepeče.
Strah nazaj jih vleče …

A mi nanje!
Juriš! Juriš!
Dan bo vroč.
Ozek je obroč,
a treba je proč!

Proč od tod!
Svoboda povsod,
le tod, le tod
jeklen obroč.
Boj bo vroč.
V strelce, v zaklon!

Vsak se postroji,
vsak se podvoji,
vsak se potroji!
Puška postane mitraljez
in vse počez
kosi, mori, kosi!

Puška postane top
in vsenaokrog
kakor snop
pada sovrag.

Iz zaklona se dvigne Srnjak:
Juriš, juriš, juriš!
In tedaj strelci
vsi kot vrelci
moči in poguma
do brezuma
– kajti širok je obroč –
se zapodimo,
navalimo
z bombo, z nožem, z roko
vanje, kakor kdo more.

In brez opore
njih tristo
kot mehko testo
se vda le toliko,
da potisnemo skozi.

V tihi lozi
potem se preštejemo
in se veselo nasmejemo:
petnajst nas je še!

Marjan je zlahka ugotovil epsko lepoto in nazornost ter izpovednost te pesmi, ki opisuje potek boja v sovražnikovem obroču. Besedilo mu je kar samo ponudilo melodijo. Besedilo in glasba sta se zlila v čudovito skladje in s tem tudi v eno izmed najbolj uspelih partizanskih moških zborovskih pesmi s samospevom za tenor in bas. To je bilo v Vojni vasi pri Črnomlju julija 1944.

Kot je bilo besedilo Obroča živo in ritmično, razen tega pa vsebinsko bogato, in je poveličevalo partizansko junaštvo in zasmehovalo pogum »samo tristo sovražnikov«, tako ga je Kozina nedosegljivo uglasbil. Prav zaradi tega nihče drugi od skladateljev tega besedila ni poskusil uglasbiti, ker je vnaprej vedel, da ga ni mogoče izrazno in umetniško preseči.

Drugače je s Pionirskim kolom, drugim besedilom Marije Drnovškove, ki ga je uglasbilo, seveda vsak na svoj način, kar sedem skladateljev. Prvi, ki se je lotil tega besedila je bil Dragotin Cvetko in sicer ga je uglasbil že februarja 1944. Na pobudo Marjana Kozine je pesnik in skladatelj Milan Apih junija 1944 v Srednji vasi pri Črmošnjicah besedilo nekoliko dopolnil in ga uglasbil. To varianto so kot najustreznejšo izbrali otroci in učitelji šole v Semiču. Ta je pozneje tudi obveljala in bila natisnjena v partizanskih pesmaricah. Isto besedilo sta julija 1944 uglasbila Marjan Kozina v Vojni vasi in Ciril Cvetko v Črnomlju. Dva meseca pozneje je temu besedilu dal svoj napev Janez Kuhar, medtem ko ga je Radovan Gobec skomponiral novembra 1944 v Gornjem gradu, in sicer za pionirsko prireditev slovenske osnovne šole na osvobojenem ozemlju v Zgornji Savinjski dolini. Avtor je skladbo priredil tudi za izvedbo s klavirjem. Kot sedmega skladatelja naj omenimo Antona Lavrina, ki je besedilo skomponiral marca 1945, toda skladba ni bila objavljena.

Verjetno je Marija Drnovškova napisala Pionirsko kolo na prošnjo bratranca Marjana, ki je potreboval besedilo za se, pa tudi drugi skladatelji so jih potrebovali, primernih besedil. Pobudo pa je pesnica našla tudi med samimi pionirji, saj so v svojih igrah začeli posnemati starejše tovariše – partizane. Za tiste čase si ne moremo misliti ustreznejšega besedila.

    
Tine, Tone, Jurij, Meta,
pionirska to bo četa
in tovariši ostali,
kolo bomo zaigrali.

Tovariš Tine, ti boš Tone
in upravljal boš kanone.
Tovariš Tone, ti boš Tine,
na cesti boš polagal mine.

In Peterček junak bo cel,
sam nosil bo topovsko cev.
Kurir bo Janez, jaz bombaš,
a Jurij bo poveljnik naš.

In Jelka nam bo komisarka,
perica naša naj bo Darka.
In kuhar bo sosedov sin,
zdravnik tovariš bo Martin.

To, mislim, je že cela četa.
Še bolničarka naj bo Meta.
In kot dobri partizani
orožje naredimo sami.

Zdaj pa v lozo brž hitimo,
da skrivače polovimo
in postavimo zasede,
da sovražnik naš se zmede.

Zdaj, tovariši, vsi v stroj,
da odpravimo se v boj!
Položaje zavzemimo,
pred premočjo ne zbežimo.

Postojanke razpodimo
in domove si rešimo!
Juriš, juriš nad sovraga,
jutri bo že naša zmaga!


V poletju 1944 je bilo mnogo skrbi posvečene zlasti izboljšanju učiteljskega kadra. Ker je primanjkovalo učnih moči, je odsek za prosveto pri Predsedstvu SNOS organiziral posebne pedagoške tečaje. Tak tečaj se je začel tudi v Tuševem dolu, in pozneje, ko je število gojencev preraslo prostorske zmogljivosti, v Dobličah pri Črnomlju. Nujnost takih pedagoških tečajev se kaže tudi v tem, da so za poletnim tečajem priredili v Dobličah še en tečaj v pozni jeseni 1944. Tako je bila vsaj za silo izpopolnjena vrzel v številu učiteljev.

Med predavatelji na tečajih v Tuševem dolu in Dobličah je bila tudi Marija Drnovškova, ki so ji s pomočjo tedanjega predsednika krajevnaga NOO Jožeta Šprajcarja, preskrbeli stanovanje pri Štruceljnovih v Tuševem dolu, kjer je ostala vse do osvoboditve, kljub temu da so se morali zaradi nastanitve vodstva OZNE vsi domačini izseliti. Uživala je torej polno zaupanje. Zanjo se je seveda potegoval njen poznejši mož Jože Šprajcar, kmet iz Tuševega dola, ki pa je bil med prvimi sodelavci OF v tem kraju. Kot takega so ga bili poleti 1942 aretirali Italijani ter ga najprej internirali na Rabu, pozneje pa v Viscu. Vrnil se je bil po kapitulaciji Italije ter opravljal dolžnosti krajevnega predsednika ter kot livar v novoorganizirani livarni – predhodnici današnjega Belta.

Domačini v Tuševem dolu še danes pripovedujejo o Drnovškovi, kako rada je v prostem času poprijela pri vsakem kmečkem delu, celo pri okopavanju v vinogradu, kar je prav težaško delo. To je Šprajcarjevo mater prej ko slej udobrovoljilo, saj si ni mogla predstavljati, da bi se »gosposka« snaha spremenila v kmetico.

Osvoboditev je Drnovškova dočakala v Beli krajini. Toda tisti opojni prvi svobodni dnevi v maju 1945 je niso zadržali, da bi po tolikem trpljenju ne prišla uživat zmagoslavja v Ljubljano. Zavoljo tega je dobila od nadrejenih strog opomin, kar jo je potrlo, čeprav je vedela, da ne bi smela zapustiti svojega službenega mesta.

Tisti, ki so jo osebno poznali in z njo sodelovali pravijo, da je bila Drnovškova zanimiva žena, zadržana in zelo izobražena. Govorila je več jezikov, mnogo brala, lepo slikala in imela je veliko smisla za glasbo.

Po osvoboditvi se je vrnila v Novo mesto, kjer je poučevala hkrati na meščanski šoli v Šmihelu in na gimnaziji v Novem mestu. Tja se je bila vrnila iz Ravensbrücka njena sestra Martina, na kateri so nacistični zdravniki delali zločinske poskuse. Za posledicami je kmalu po vrnitvi legla in umrla.

Življenje pa je kljub temu teklo dalje. Sledila je Marijina poroka s Šprajcarjem. Čeprav je on ostal na kmetiji v Tuševem dolu, sta si nekako začela spletati svoje gnezdo. Toda izreden napor pri poučevanju na dveh šolah pa tudi že v času vojne, ni ostal brez posledic. Marija je umrla v novomeški porodnišnici 20. februarja 1946. Kmalu za materjo je umrla tudi novorojenka.

Naj ji bodo te besede posvečene v skromen spomin, saj tudi zanjo veljajo besede Borisa Kidriča:

»Naj napiše naša narodna zgodovina, da narodne osvoboditve ni prinesla samo puška naših borcev, ni je prinesla samo oborožena borba naših mož, da jo je prinesla tudi popolnoma enakovredno, enakopravno delo naše žene …«

Obisk pri pesniku Gradniku[uredi]

H Gradniku sem se napotil, ko je pesnik skromno slavil svojo 72-letnico. Odtrgal sem ga od knjige: navzlic svojemu sedmemu križu preživi največ ob knjigah. V njegovi delovni sobi, kjer sva sedela za mizo, sem opazil, da z zanimanjem spremlja naše kulturno dogajanje. To so dokazovale revije in knjige, pa tudi pesnik sam je v prijetnem kramljanju kot odprta knjiga, knijga, ki govori o življenju sedemdesetih let slovenskega pesnika. Ta doba je kratka, vendarle v razgovoru z njim začutiš koliko velikega, pomembnega, pa tudi pretresljivega se je zgodilo v tej dobi. Z vseh sten in polic gledajo spomini, slike in kipi najrazličnejših umetnikov in ustvarjajo razpoloženje za prijetno kramljanje.

Pogovor se je neopazno zasukal na pesnikovo življenje. Gradnik me je gledal s spokojnimi očmi in pripovedoval:

»Težko je s kratkimi besedami podati mirno, izčrpno sliko svoje zgodnje mladosti. Ko se vrača moj pogled v tista leta, moram reči, da so bila bridka. Oče čevljar, mati šivilja. Poročila sta se praznih rok. Njuno prvo stanovanje je bil najet prostor v neki stari stavbi, ki naj bi bil soba. V takšni revščini kakor naša družina ni živel nihče v vasi, ki je bila socialno razslojena na veleposestnike, samostojne kmete in kolone. Koloni so bili nasploh veliki reveži, ali imeli so vsaj nekaj pridelkov. Mi pa smo morali vse kupovati. Ko so zorele češnje, breskve, smokve in grozdje, sva z bratom z zavistjo gledala na svoje vrstnike, ki so plezali na drevesa v njihovih brajdah in si polnili žepe s sladkimi sadeži.

Moj oče je bil prišlek, po rodu Tolminec, zato je moral skorajvse svoje življenje občutiti neugodnosti neenakopravnega občana. Delal je od ranega jutra do pozne noči, da je lahko preživljal številno družino – vseh otrok je bilo devet. Večkrat se je zgodilo, da mati ni imela kaj dati v lonec, ker so ljudje, tudi veleposestniki, ostajali dolžni za izdelano ali popravljeno obuvalo. Mi otroci obutve nismo poznali, bili smo skoraj vse leto bosi. Da sva z bratom potolažila glad, ki naju je venomer preganjal, sva večkrat hodila na dnino h kmetom ali kolonom, plela sva krompir ali koruzo in dobila za plačilo opoldne »mineštro« in zvečer lonec pinjenega mleka, ki sva ga prinesla domov, da je bilo za večerjo ostali družini.«

Kaj vas je privedlo od zahodnih mej slovenstva na pot izobraženca in pesnika? Kako ste se izobrazili in katera literarna prijateljstva so vas nadahnila, da ste pričeli pesnikovati?

»Ko sem se naučil brati in pisati – to je bilo v drugem letu osnovne šole – se je materialni lakoti pridružila tudi lakota po knjigi. Edino dosegljivo berilo so bile knjige Mohorjeva družbe. Druga literatura: Gregorčič, Jurčič, Prešeren, itd. – mi je prišla v roke šele v tretjem in četrtem razredu nemške gimnazije v Gorici. Na tej šoli mi je bil učitelj slovenščine od drugega do osmega razreda Franc Orešec, star suplent, ki se mu ni nikoli posrečilo opraviti profesorski izpit. Bil je pust in omejen starokopitnež, čigar pouk se je omejeval na branje tega, kar je bilo pisano v šolski knjigi. Od njega se nismo ničesar naučili. Največ pobude za literarno izobrazbo sem dobil od svojih starejših tovarišev v »malem semenišču«, internatu za slovenske in italijanske gimnazijce, med njim zlasti od poznejšega pisatelja Iva Šorlija, s katerim sva si postala prav dobra prijatelja. Tu je bil tudi Avgust Žigon, že tedaj samotar, ki kot višji gimnazijec ni iskal stikov z mlajšimi tovariši iz nižje gimnazije. V tem internatu sva se srečala tudi z Ivanom Pregljem. Že v nižji gimnaziji sem bral, kar mi je prišlo pod roke. Poleg slovenskih klasikov sem bral tudi hrvaške, zlasti Šenoo. V šestem, sedmem in osmem gimnazijskem razredu sem se seznanil precej dobro z nemškimi klasiki: Goethejem, Schillerjem, Lessingom in Heinejem. Neznana je ostala meni kakor tudi mojim tovarišem italijanska literatura, ki so nam jo odtujili naši italijanski tovariši v internatu s svojo fanatično mržnjo do Slovencev in vsega slovenskega. S temi smo se neprestano prerekali zaradi narodnostnih vprašanj. Česar ni mogel storiti Orešec s slovenščino, so storili nemški, pa tudi nekateri slovenski profesorji za latinščino in grščino. Z natezanjem grške in latinske slovnice pa so nam zaprli pot do vse poezije Ovida, Horaca, Homerja in Sofokleja.

Svojo prvo pesem sem objavil pod psevdonimom Jaromil v Vrtcu leta 1894 z naslovom »Materino gorje«. Po končani gimnaziji sem začel sodelovati pri Ljubljanskem Zvonu in Slovanu. Leto 1902 je prvi začetek moje književne dejavnosti.« 

Nedvomno je bogastvo vaših življenjskih izkušenj rodilo vodilno misel vaših pesmi, pa tudi spoznavanje svetovne književnosti. Kje naj se po vašem mnenju učijo mladi?

»Če je kaj trpkosti in turobne težine v mojih pesmih, je to vsedlina moje nevesele mladosti. Osamljenost naše družine, ki ni imela v vasi nobene sorodstvene opore in zavest, ki se je obujala v meni že v prvih šolskih letih, da smo mi med vsemi največji reveži, da se našemu očetu godi očitna krivica, nista ostali brez vpliva na mojo otroško dušo. Hudo me je prizadel materin jok, ko včasih nismo imeli kaj jesti. In morda prav zato, ker mi je bil kruh v mladosti »zalit s solzami«, sem že zgodaj dvomil v pravičnost »nebeških sil«, ki jih kljub vsej strogi verski vzgoji nisem mogel nikdar iskreno moliti in častiti. Ko sem ravno pri Goetheju, naj z njim odgovorim na vprašanje, kje naj se učijo mladi: 'Kako malo imamo in smo mi, kar bi lahko v najčistejšem pomenu imenovali svojo lastnino! Mi moramo vsi sprejemati in se učiti bodisi od njih, ki so bili pred nami, bodisi od njih, ki so z nami. Še največji genij bi ne prišel daleč, ako bi hotel za vse vedeti hvalo samo svoji lastni notranjosti.' (Pogovori z Eckermannom). Po mojem izkustvu naj bi se učili mladi pri vseh velikih tvorcih svetovne poezije.«

Kakšne cilje ste si zastavili kot pesnik? V čem je moralna vrednost umetnika?

»Že zgoraj sem omenil, da smo bili v internatu »malega semenišča« Slovenci in Italijani. Tako smo bili skupaj tudi na gimnaziji od četrtega leta dalje. Izpadi poulične drhali, ki so bili v Gorici zlasti ob času raznih volitev na dnevnem redu, so našli svoj odmev tudi v odnosih med nami in italijanskimi tovariši, ki niso skoparili z zasramovanjem in psovkami. Ko smo morali vse to poslušati in prenašati in smo videli dan na dan, kako se na vseh koncih in krajih, zlasti na področju šolstva zatira vse, kar je slovenskega, je v nas dijakih, lahko rečem brez izjeme, vzplamtela taka narodna strast, da se je zaostrilo sovraštvo in prezir do vsega, kar je bilo italijansko in da je ostal tako tudi Dante nam popolnoma tuj kakor Italijanom naš Prešeren. Vse to, kakor tudi boji za narodnostne pravice, ki so se razmahnili v Gorici zlasti v zadnjem desetletju pred prvo svetovno vojno in razmere, ki so nastale v tem mestu in na podeželju v vojni, niso mogle ostati brez vpliva na moje literarno delo, o čemer priča zlasti zbirka »Pot bolesti«. Zato potrjujem, da je moralna vrednost umetnika v zvestobi svojemu ljudstvu, v boju za njegove narodnostne in družbene pravice. Naj pesnik v viharju, ki je zajel njegov narod, pobegne v samoto in naj tam pozabi na trpljenje, ki ga mora prenašati njegov narod; na njegove muke in trpljenje, in naj sam sebi brenka na strune svoje lire, namesto, da bi sočustvoval s svojim ljudstvom in ga podprl s svojo besedo v njegovi stiski? Zato bo pesnik izpolnil svoj poklic in svoje poslanstvo le tako, da se pridruži ljudstvu, saj dobro ve, da je učinek pesniške umetnine mnogo večji in obsežnejši kot beseda politika ali filozofa, ker ni preračunana na glavo in razum, ampak za srca in čustva. Pesniki so bili najuspešnejši vzgojitelji človeškega rodu.«

Kje tiči skrivnost vaše samoniklosti? Ob Padajočih zvezdah je celo Oton Župančič pripomnil: »Gradnik… je tih, rekel bi skoraj: najtišji naš poet. Menda bo to eden od vzrokov, da je ostala… njegova zamišljena pesem kakor neopažena. Ali ga je kdaj kak slovstvenik omenil? Lažja imena so plavala na površju. Gradnik pa je hodil ves čas svoja samotna pota, iščoč novih lepot in novega izražanja, medtem ko so drugi hrupeli po davno izvoženih cestah in bili čaščeni …«

»Vem, da je bila moja prva pesniška zbirka Padajoče zvezde draga ne samo Župančiču, ampak tudi Ivanu Cankarju, ki je pri mojem prvem srečanju z njim dal svojemu navdušenju zanjo izraza z zelo laskavimi besedami. Ob tej priložnosti mi je poklonil tudi svojo knjigo »Podobe iz sanj« s posvetilom, ki se nanaša na mojo zbirko. Draga je bila tudi Vladimirju Nazoru, ki je to zbirko počastil s pesmijo »Zvezde koje padaju«. Če sem hodil svoja pota, sem zategadelj, ker sem vedel, da je vrednost pesnika v tem, da pove svojemu ljudstvu na nov način nekaj novega.«

Kdaj in kako ste izoblikovali svoj svetovni nazor? Kje vidite srečnejšo bodočnost človeštva? Ali je mogoče notranje prerojenje posameznika, ki bo vodilo k mirnejšim in srečnejšim časom? Kako se vaš svetovni nazor odraža v vaši umetnosti?

»Moj svetovni nazor se je izoblikoval ob mojih življenjskih izkustvih in razglabljanju tega, kar sem bral iz področja filozofije, pri čemer mi je bil Schopenhauer najbližji od vseh filozofov v kolikor sem jih poznal.

Kako se izraža moj svetovni nadzor v moji umetnosti? V prepričanju, da je posameznik samo člen v verigi življenja. S smrtjo posameznika se ta veriga ne pretrga, ker smrt ni konec, ampak samo novo rojstvo. Nič se v naravi ne izgubi, vse raste, da izgine in spet vzkali in vzcvete in spet tvori in rodi. Življenje je večno.

V čem vidim srečnejšo bodočnost človeštva? – V tem, da dozori v človeštvu čut za skupnost, ko bo posameznik nujno že po svoji lastni pobudi služil z vsemi silami skupnosti in bo skupnost prav tako vse dala posamezniku, kar mu je za njegovo, človeka vredno življenje potrebno. Notranje prerojenje posameznika v tej smeri je vsekakor mogoče, toda ne v bližnji bodočnosti. Človek bo moral še marsikaj preizkusiti in pretrpeti, da bo postal res človek.«

Ali je za umetnika nujna filozofska opredelitev, nujen načelen odnos do sveta? Ali je umetnikova tvornost zavestna izpoved vtisov in dognanj, ali je le proizvod trenutnega umetnikovega razpoloženja?

»Pravi umetnik mora nujno opredeliti svoj odnos do sveta. Ne morem si misliti umetnika brez odločnega svetovnega nazora, ker pa ga življenjske izkušnje seveda lahko spremenijo. V tem še ni neznačajnost. Saj je Goethe istočasno celo izpovedal različne svetovne nazore. Svojemu prijatelju Jacobiju je pisal: »V kolikor mene zadeva, se pri raznovrstnih smereh svojega bistva ne morem zadovoljiti z enim samim načinom mišljenja; kot pesnik sem politeist, panteist pa kot raziskovalec narave in sicer eno prav tako odločno kakor drugo.«

Umetnikova tvornost mora biti posledica doživetja, ki je običajno zunanje, more biti pa tudi samo notranje. Pesem, za katero je dalo pobudo doživetje, imenuje Goethe »Gelegenheitsgedicht«. V pogovoru z Eckermannom pravi o nji: »Vse moje pesmi so priložnostne pesmi. Pobudo jim je dala resničnost in imajo v nji temelj in tla. Pesmi, ki so zajete iz zraka, so zame brez vrednosti.« Čimbolj elementarno in intenzivno in pristno je doživetje, tembolj prepričevalno in sugestivno bo pesniško delo. Brez povečane emocionalnosti, brez povišane čustvene resonance ni prave pesmi. Če je pesem še tako polna blestečih miselnih isker, ne bo pretresla naše duše in ganila našega srca, ako ni razžarjena s toplino čustva. Taka pesem ni rojena iz emocionalnih globin pesnikove duše. Seveda je pesem lahko tudi proizvod trenutnega pesnikovega razpoloženja. Bisere take impresionistične poezije nam je dal Josip Murn-Aleksandrov.«

Kolikšen pomen sta, po vašem mnenju, imela za naše pesništvo impresionizem in ekspresionizem? Ali sta bili ti dve struji le nujna oblika pesniškega izpovedovanja tistega časa?

»Vsako dogajanje, bodisi na materialnem, bodisi na duhovnem področju ima svoj vzrok, svojo zakonitost. Nič ni slučajno. Nastop ekspresionizma je bil pogojen po impresionizmu, ko je ta opravil svoje poslanstvo. V naši književnosti je ekspresionizem našel le malo vernikov. Zato se mi ne zdi verjetno, da bi povzročal kake motnje v miselnosti naših mladih ustvarjalcev.«

V današnjih časih se je mnogo govorilo o različnih načinih izpovedovanja v umetnosti. Ali je morda pojem umetnosti v različnih časih različen? Ali je podvržen družbenemu razvoju – saj mora prav umetnost biti najgloblje ogledalo časa.

Gradnik ni razmišljal. Očitno je bilo, da je dojel pravilen smisel mojega vprašanja. Dejal je: »V vseh obdobjih človekove zgodovine in pri vseh narodih je bila narava učiteljica umetnosti. In kakor je narava vedno ena in ista, je vedno ista tudi umetnost. Spreminja se samo njen izraz: klasična, renesančna umetnost, barok, rokoko, impresionizem, ekspresionizem itd. Prava umetnost bo učinkovala na človeka z enako silo, naj pripada temu ali onemu slogu. Družbeni razvoj more spremeniti izraz umetnosti ne pa njenega bistva. Tako je krščanstvo spremenilo izraz antike in renesansa izraz krščanstva.«

Mnogo se govori o krizi v sodobni slovenski umetnosti. Ali se vam ne zdi, da se prebujajo skromne, a zdrave rasti, ki se bodo dvignile na nekdanjo višino?

»Padec za vzponom je naraven pojav v vsaki književnosti. Tudi v svetovni književnosti si ne sledijo veliki pisatelji drug za drugim. Poglejte samo na italijansko književnost. Že sto let in več čaka na Manzonijevega naslednika v romanu. Zato še ne morem govoriti o krizi v naši književnosti, če se ni še pojavil nov Cankar. Ali moremo vedeti, kaj vse se skriva v povojni generaciji? Vsaka generacija ima svoje probleme in nazore in vsaka vtisne pečat svoji dobi. Ni dvoma, da bo storila to tudi sedanja.«

Sliši se tarnanje, da sodobni slovenski pisatelji niso zmožni prikazati resničnost sodobnega človeka in stvarnost našega časa. Koliko je to tarnanje upravičeno?

»Ovire – če so kdaj bile – da bi sodobni umetnik resnično in iskreno prikazal nastajajočega človeka v vsej njegovi resničnosti, so menda odpadle. Od umetnosti se ne zahteva, da bi bila organ propagande in agitacije. Brez popolne svobode pri ustvarjanju ne morejo biti književni liki drugo, kot samo šablonizirane voščene figure iz panoptikuma, ne morejo biti obrazi živega in resničnega življenja.«

Kaj menite o sodobni slovenski književnosti s posebnim ozirom na mlado generacijo?

»Ne bi rekel, da v naši mladi književni generaciji ni talentov. Res ni še med njimi prozaistov, ki bi obetali, da bodo dorasli ali prerasli Cankarja, Miška Kranjca, Bevka in Voranca, a vendar je naša mlada lirika pokazala, da bo znala napolniti stare čaše z novim vinom.«

Kaj menite o našem splošnem kulturnem življenju?

»Naše splošno kulturno življenje nam kaže zelo razveseljivo sliko, saj se je na vseh področjih kulturnega udejstvovanja tako razmahnilo, kakor še nikoli prej v preteklosti.«

Ali ste v stiku z našimi književniki?

»Književniki se ne sestajajo več po kavarnah in gostilnah, kakor so se prejšnje čase skoraj redno. Zato so se menda tudi osebni stiki med njimi zrahljali, v kolikor jih ni nadomestila skupnost v Društvu slovenskih književnikov, čigar član sem tudi jaz.«

Katera je največja naloga pesnika in kako naj najbolje služi svojemu ljudstvu v času v katerem živi?

»Pesnik naj bo vzgojitelj in vodnik svojega naroda, glasnik njegovih upov, teženj in hrepenenj, njegovih misli in čustev, njegovih radosti in bolesti. Njegova beseda naj bo razodetje tega, kar živi nezavedno v globinah ljudstva, ki mu je sorodno po krvi in jeziku.«

Iz tega vprašanja nehote prehajam na drugo vprašanje in sicer: Kakšna je in kakšna naj bo naloga naše kritike, če ta kritika sploh obstoja?

»Kritika, če je prava in zdrava, mora bralce vzgajati, mora jim kazati, kaj je dobro in kaj slabo, kaj je zlato zrno, kaj je snetje, kaj iskreno, kaj ponarejeno, kaj pristno in kaj lažno. Da to doseže, mora biti kritik predvsem vsestransko izobražen, doma na vseh področjih umetniškega udejstvovanja. Imeti mora prefinjen estetski čut; nobeni osebni ali materialni momenti ne smejo soodločati pri njegovi sodbi in če sam ni ustvarjalec, mora biti vsaj obdarjen z izredno intuicijo za doživljanje umetnikovega doživetja.«

Ali je v naši literaturi opaziti vplive sodobnih literarnih tokov? Ali je v evropski književnosti zaslediti sodelovanje evropskih narodov?

»Govoriti o literarnih tokovih sodobne Evrope in o sodobni svetovni književnosti more le tisti, ki mu je ta literatura dostopna. Valutne ovire in pretirane cene knjig nam danes onemogočajo spoznavanje svetovne književnosti ne samo tujih, ampak tudi sorodnih slovanskih narodov. Ne morem govoriti o morebitnih vplivih, pač pa lahko ugotovim, da je v literaturah vseh narodov rezveseljivo stremljenje k novemu, kar je razumljivo, saj so bili v vseh časih vsi veliki umetniki glasniki pravičnejše ureditve človeške družbe.«

Kateri sodobni pisatelji so vam najljubši in po vašem mnenju najvažnejši z ozirom na vzgojo mladih?

»Če so kot sodobni pisatelji mišljeni slovenski prozaisti po Cankarju, mi je kot romanopisec najljubši Miško Kranjec, če izvzamem pri tem njegova zadnja, preveč tendenčna dela.«

Dovolite mi še eno, pri intervjujih neizogibno vprašanje – kakšni so vaši načrti za bodočnost?

»Načrti za prihodnost? Nimam nobenih. Želel bi le, da bi »pred koncem dneva« videl natisnjene prevode Leopardijevih »Pesmi«, Shakespearovih sonetov in izbora Petrarcovih sonetov in kancon.

Tako je najin pogovor potekel. Poslovila sva se, ko se je Ljubljana prebujala v dišečem hladu poletnega večera. Stopil sem na ulico pod prižigajoče se zvezde. V meni pa je še vedno zvenel glas moža, ki je kot malokdo obogatil slovensko književnost.

Ljudska pesnica Pavla Medvešček[uredi]

Bralci TV-15 so verjetno že opazili, da se v zadnjih mesecih na tej strani večkrat pojavlja, v rubriki Partizanska ljudska pesem, ime Pavle Medvešček. Verjetno so se celo vprašali, kdo je bila ta žena, ki je sicer pisala preproste pesmi, vendar iz vsake njene pesmi veje velika iskrenost in pesniška nadarjenost.

Da Pavla Medvešček pesnikuje, v času njenega življenja nihče ni vedel niti v njeni družini. Šele po njeni smrti 18. decembra 1974 – umrla je v 69. letu starosti – je njeno pesniško zapuščino čisto po naključju odkril njen sin Pavel Medvešček, zbirko pesmi, po številu 49, ki je tudi za ta zapis posredoval potrebne podatke.

Pavla Medvešček – Mami se je rodila 4. oktobra 1905 kot šesti otrok v kmečki družini v Gorenjem polju pri Anhovem. Mladost je preživela kot vsi kmečki otroci. Obilja je bilo manj kot pomanjkanja, in še v nežnih otroških letih se je bilo treba oprijeti koristnega dela. Poprijeti je bilo treba v hiši in hlevu, na paši in na njivi. Pomagati je bilo treba z delom obremenjenim staršem. Toda kmečki otrok ima z razliko od mestnega, v prostem času neomejeno svobodo v naravi, ki v vsakem letnem času daje novih doživetij, novih običajev in iger.

V to vaško idiliko pa je ostro zarezala prva svetovna vojna, ki je Pavlo zatekla v drugem razredu osnovne šole. Gorenje polje je bila vas v bližini tedanje avstrijsko-italijanske meje, zato so vaščani kaj kmalu doživeli »vojne dobrote«. Že prve dni po napovedi vojne v maju 1915 je vas zasedla italijanska vojska. Tako so bili Gorenjepoljci leto dni žive priče dogodkom na soški fronti. Ko pa se je po enoletnem relativnem zatišju vojna razbesnela, so morali v begunstvo. Že pred tem pa je vojna zahtevala od vaščanov marsikatero žrtev. Pavli je drobec granate hudo ranil obe nogi. Zdravila se je v zasilni vojaški bolnišnici na Goljevicah pri Anhovem. Tega dogodka se spominja v pesmi Črna ptica – granata:

    
V kleti zatohli ležali smo.
Strmeli v temo, se bali in trepetali.
S prvimi žarki je priletela
Črna ptica – granata.


Vojno begunstvo je prav posebna kategorija človeškega trpljenja. Na eni strani zapuščeni dom, ki je prepuščen noremu uničevanju, na drugi strani milost in nemilost tujine. Italijanom pa je bilo do tega, da se znebijo in čim dlje odpravijo nezanesljive »tujerodce«. Gorenjepoljci so se znašli v Bielli v pokarjini Novara, kjer so jih strpali v samostanu Oropa. Tu je Pavla, da ne bi bil čas čisto izgubljen, obiskovala drugi, tretji in četrti razred italijanske osnovne šole.

Ko se je na jesen leta 1918 potišal svetovni vihar, ki se je bil še posebno razdivjal ob Soči, Italijani pa so izsilili mejo od Triglava do Snežnika, so se begunci vrnili na razdejane domove in na od granat preorano zemljo. Koliko trdih žuljev, revščine in odpovedi je bilo treba, da so si vsaj za silo postavili streho nad glavo. Zlasti revščina je trkala od vseh strani, zaradi tega je bila Pavla prisiljena zaposliti se v anhovski cementarni. Razvaline mest in vasi so potrebovale predvsem – cement. Nekaj let nenasitno in cementarna je delala s polno paro. Temu je kmalu sledila v velikem obsegu ena najhujših gospodarskih kriz, ki je rodila nezaposlenost in pomanjkanje.

V ta čas, v leto 1928, datirajo prve Pavline pesmi in sicer v domačem, kanalskem narečju. Te pesmi so sicer začetniške, vendar zanimive zaradi nagajivosti in humorja. Taka je pesem T'm u dolini je čeča, v kateri med drugim pravi:

    

Ona b'rada
le žandarmarja,
ki je oblečen
ku 'na sraka.


Tej je podobna tudi pesem U Kanu je šla (V Kanal je šla).

V tem času je Pavla zarezala v življenje globje brazde. Leta 1932 si je spletla gnezdo in ustvarila družino. Rodila je dva sina. To pa ji je prizadejalo marsikatero grenko preizkušnjo, ki jih je možato prenašala v odpovedi materinskega poslanstva, v iskreni žrtvi in samozavestnem zaupanju v prihodnost. Takole je zapela v pesmi Zapuščena žena:

    
Nikoli več
ne bom te jaz ljubila.
Pustil preveč grenkobe
si v mojih ustih.

Edina uteha sta mi
tvoja dva otroka,
ki poskrbela bosta,
da odslej življenje
ne bo prazno.

Ko odšel si,
s teboj je šla preteklost.
Bodočnost v trpečih
mojih bo rokah.


Med njenimi pesmimi se zdaj pojavijo tudi otroške pesmi, ki so jih slejkoprej narekovale družinske potrebe. Mati se prilagaja zvedavosti otroka, ga uvaja v igro in ritem, mu ponazarja doživetja in uvaja v ton besede in izražanja. Ob otroških pa se pojavijo socialni motivi z razredno zavestjo delavke. V Mariboru, kamor se je z družino preselila leta 1936, ne najmanj zaradi gospodarske krize in čedalje hujšega fašističnega pritiska, in kjer se zaposli kot delavka v tekstilni tovarni, je zapisala v pesmi Kmet naslednje obtožujoče misli:

    
Oh, kakšen svobodnjak je kmet.
Gospodar zemlje in telesa.
Kar srce mu veli, usta govorijo.
Čas delavni si sam odreja,
čeprav mu teče noč in dan.
Kogar zemlja lahko živi,
naj se ji klanja
in poljubuje.
Delavec se mora klanjati vsemu.
Stroju, čevlju gospodarja,
samo, da še delat mu dovoli.
Koliko so mu roke vredne,
ne vpraša, si ne upa,
ker usta hočejo le kruh vsakdanji.


Pretresljivo spoznanje, v čemer pa sta razredna zavest in ponos, v katerem je nadih uporništva in težnja po socialni pravičnosti. To, kar je pozneje, ko se je po okupaciji Slovenije leta 1941, z družino ponovno vrnila v domači kraj, vedno izraziteje stopnjevalo v odporniški in partizanski pesmi. Vrnila in bežala je pred hudimi pretnjami nemškega okupatorja, a v domačem kraju se zanjo začenjajo najtežja leta. Vojna je nastopila z vsem hudim, a za vso skrb je bila sama. Moža so ji fašisti poslali na Sardinijo, ubijejo ji brata, premetavajo ji stanovanje in se izživljajo z zastrahovanjem in njim lastnim nasiljem. Ob tem se je še bolj zavedala, kje je njeno mesto. Vključi se v osvobodilno gibanje in sodeluje v ustanovnem vaškem odboru OF in prizadevno plete mrežo odporniške misli. Ni pa delovala le kot aktivistka, temveč je svoja osvobodilna prizadevanja dopolnjevala z vezano besedo in motivi o vsakdanjih dogodkih, vezanih na NOB. V neki noči žalosti in strahu leta 1943 je v pesmi Sinova moja tako izpovedala o materinskem poslanstvu:

    
Mati srečna je ob rojstvu,
ker otroku je življenje dala.
Srečna drugič je,
ko zdravi in veseli
rastejo ji pred očmi.
Najsrečnejša pa je mati,
ko vzgojila je otroke
v poštene, delavne ljudi.


Pesmi Pavle Medvešček se iz večine nanašajo na resnične dogodke, ki jih je doživljala v svojem življenju. Seveda se največ pesmi nanaša na dogodke med NOB in smo jih že nekaj objavili v našem listu. Zanimive so po izpovednosti in po gledanju na dogodke same, kot jih je pač doživljala preprosta, a zavedna slovenska žena in mati ter razredno opredeljena delavka. Vsekakor bi bil komentar k tem pesmimi zelo zanimiv, saj so nastajale na ozemlju Primorske v času fašističnega zatiranja in v času NOB. Še posebej bi bila zanimiva razčlemba, kako je preprost človek pesniško doživljal NOB, oziroma ljudsko pesniško tradicijo na stikališču dveh nacionalnih kultur.

Če je Pavla Medvešček pogumno vztrajala v svojem vsestranskem delu med osvobodilnim bojem, jo prav tako najdemo tudi po osvoboditvi v prvem KLO. Razen tega je bilo potem, ko se je ponovno vključila v delo pri anhovski cementarni, torišče njenega dela domače kulturno prosvetno društvo. Delala je vse do invalidske upokojitve.

Časovni razpon njenega pesniškega ustvarjanja sega od leta 1928 do 1950. Če so bili njeni prvenci v narečni besedi še neizraziti, se je njena pesniška beseda polagoma oblikovala, jezik je čedalje popolnejši, slovnično pravilnejši, dasi se ji tu pa tam še poznajo italijanske šole, zlasti v rabi dvojine. Tudi miselno in motivno postaja pesem globlja, močnejša in vse bolj lapidarna in izklesana. To je zlasti opaziti v njeni odporniški, partizanski poeziji. V enem izmed svojih zadnjih zapisov Tema je izpovedala tole grenko resnico:

    

V temi
smo si vsi enaki.
V temi
ni ne lepih in ne grdih.
V temi
je rdeča roža črna.
Le laž je v temi
 še bolj črna.