Oblaki nad sončno deželo.

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
(Preusmerjeno s strani Oblaki nad sončno deželo (1963))
Jump to navigation Jump to search
Oblaki nad sončno deželo
Črtomir Šinkovec
Izdano: Založba Borec, Ljubljana (1963)
Viri: (COBISS)
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 25%.svg V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Uvodna beseda[uredi]

V mladosti, ki je bil moj svet še ozek in mi pogled ni šel dlje kot na Porezen in na Peči onkraj Baške grape, sem slišal imenovati kraje: Trebuša, Utre, Hotenje, Oblakov vrh, Kanomlja, Ogalce, Vojsko ... Od nas so oddaljeni le nekaj ur hoda, a meni so se zdeli

SLIKA (Pisatelj France Bevk je bil vedno zvest primorskemu ljudstvu)

nedosegljivi, daleč nekje, v divjih in nedostopnih samotah. Takrat nisem mislil , da jih bom kdaj spoznal do zadnje gubice in mislil nanje s toplimi občutki kot na svoj rodni kraj pod zeleno Kojco.

Začel sem jih doživljati, ko smo se po nemški ofenzivi, v začetku oktobra leta triinštiridesetega, umikali iz Vipavske doline na Predmejo in Dol pri Otlici in dalje skozi Trnovski gozd. Naša pot je šla skozi Kozje stene, čez Medvedovo brdo in Hudo polje v Mrzlo Rupo. Sama nenavadna, skoraj grozotna imena, razen Mrzle Rupe brez človeškega bivališča, zgolj visoka drevesa in sive skale. Zmeraj sem rad imel gozd, a tiste dneve in mesece se mi je še posebno priljubil. Še danes me ob pogledu nanj prevzame toplina in čustvo hvaležnosti. Kot tih prijatelj nas je skrival sovražnim očem. Nepozabni so tudi taborni ognji v kritju visokih skal in mogočnih debel. Plahutajoči plameni s kronami isker, ki so mi sušili premočeno obleko, se mi nikoli prej niso zdeli tako svetli in toplo božajoči.

Še mi je živo pred očmi kmečka hiša na Tabrovšču nad Mrzlo Rupo, ki nas je za eno noč vzela pod streho. Čez dobro leto, ko sem zopet šel tam mimo, me je pozdravilo le golo, pusto pogorišče v vencu osmojenih dreves. Potem hiša na Vojščici, kamor nas je popeljal tovariš Črtomir. Ta se je s svoje višine razgledovala na Peči onstran moje domačije, na Kojco, Porezen in Blegaš. Prijazni gospodar, ki je pred leti že legel v grob, ni nudil gostoljublja le nam, marveč partizani do konca vojne niso več zapustili njegove strehe. In njegov sosed Žgavec, nekoliko odmaknjen, na grebenu hriba, žilav starec, ki je dočakal svobodo in umrl v šestindevetdesetem letu. V skritem bunkerju njegove hiše je bila tehnika, v kateri smo razmnoževali oglase in brošure. Med obema sosedoma je danes grobišče, kjer počivajo borci, ki so padli hudega dne 1. april 1945, ko je sovražnik računal na uničenje IX. korpusa. Spomin na tisti dan me zmeraj vabi na Hudournik, skalnato višino nad Hotenjsko dolino, od koder se nudi čudovit razgled na venec gora, na dolino Idrijce in daleč na Tolminsko. Tam, v neposredni bližini, smo tistega dne s tesnim srcem čakali večera, da smo se v okrilju tême izvili iz obroča.

In zaselek Ogalce med Vojščico in Vojskem, kjer smo v hiši partizanskega prijatelja Petra večkrat našli svoj drugi dom. Ondod je šla samotna pot do kmetije na Humu, na strmem bregu nad Kanomeljsko dolino. Tam smo imeli pod kozolcem bunker, kamor smo se zatekali v sili. Na Humu je bila pozneje javka za partizansko tiskarno »Slovenijo«. To partizansko čudo, ki se mu da primerjati le bolnišnica »Franja«, je tičalo v divji, težko dostopni samoti, skrito očem. Varovala jo je zvestoba domačinov. In Gačnik z žago in mlinom na robu tesne soteske, ki je, divje razčlenjena, mimo skrite partizanske lekarne padala v Trebuško grapo.

Vsi ti kraji so polni toplih spominov. Kadarkoli se vozim po dolini Idrijce in uzrem v daljavi višine Vojskega, se mi božajoče dotaknejo srca. Večkrat smo jih zapustili in iskali zavetja drugod; zdaj na Utrah, ki so bile skrite pogledom iz doline Idrijce in iz Hotenja, a odprte proti Vrhovom nad Čepovanom in proti šentviškogorski planoti, zdaj v Gorenji Trebuši, v Čepovanu ali v Cerkljanski kotlini; v dneh bojev smo se vedno znova vračali v zatišje vojskarskih samot, kjer smo – kakor povsod drugod – našli stare prijatelje, ki so z nami delili streho in skledo. Kadarkoli so nas sovražnikovi izpadi prisilili, da smo menjali sedež pokrajinskih forumov, se nam je zdelo, da smo po velikem ovinku zopet stopili čez prag istega doma, ki smo ga pravkar zapustili. Hiše, velike kot kake graščine, bolj bahate kot bogate, z javorovo mizo v enem in z veliko pečjo v drugem kotu, s svetimi podobami pod nizkim, lesenim stropom in z lončki cvetic na majhnih, zamreženih oknih. Ta vnanja podoba se je le nekoliko spremenila v Čepovanu, na Laznah, na Lokvah, na Dolu in na Otlici, a ljudje so si bili tu in tam enaki po zvestobi in srcu.

Včasih sem se nehote zamislil nad temi samotarji. Prav tisti kraji, ki so nam nudili največ nesebičnega gostoljubja, so bili nekoč jedro tolminskega punta. Pradedje teh ljudi so, oboroženi s sekirami, kosami in z okovanimi gorjačami, začeli pohod na Gorico. V žilah njihovih pravnukov se je še pretakala stara uporniška kri. Tihi, vase zaprti, brez gostih, visokoletečih besed, na videz skoraj neobčutljivi za udarce, so v ponosnih srcih hranili vsako žalitev, da jo poplačajo, kadar odbije prava ura. Mladi možje in fantje so odšli v partizane, a njihove družine so nam brez strahu odpirale vrata in nas pozdravljale s prijaznim nasmehom. Kadar smo odhajali, so nas s skrbjo spremljale njihove oči. »Zakaj odhajate?« so na vpraševali. »Tako varne se čutimo, če ste pri nas. Še pridite!« so nas vabili.

In zopet smo prišli. V nekatero hišo ne le drugič, temveč tudi tretjič in četrtič. Tudi mi smo se med njimi čutili najbolj varne. Bolj kot oborožena straža nas je varovala njihove zvestoba.

Ob misli, kako se ti samotarji še sami s težavo preživljajo, nam je bilo težko sesti k njihovi skledi. A bili bi užaljeni, če bi odrekli gostoljubje. Kurirji so nam pripovedovali o stari ženici, ki je imela le tri ovce, a je eno po vsej sili hotela darovati partizanom: »Z ničemer drugim vam ne morem pomagati, vsaj to vzemite, tovariši.« Pozimi in na pomlad leta štiriinštiridesetega, ko je v hribih strašilo črno pomanjkanje, so ženske hodile skozi širni Trnovski gozd na Vipavsko in na Kras po koruzno moko za svoje družine in za – tovariše. Tega ni mogoče pozabiti. Tem manj, ker jim je za gostoljubje vsak dan nevarnost požiga in smrti visela nad glavo. Kako so mi ti kraji in ljudje prirasli k srcu, sem posebno živo občutil, ko smo za zmeraj odhajali v doline in mesta. Hudo, otožno mi je bilo pri duši, kot da sem pol srca pustil v tistih samotah.

Še vedno mislim na gozdove in skale, ki so me reševale smrti, na grobove borcev, ki so umrli, da lahko živimo. Vsaka grapa, vsaka strmina, vsak samoten vrh, vsaka kozja steza je povezana s kakim drugim spominom. In vsak obraz, ki smo ga tedaj srečali in prejeli pomoč iz njegove roke. Nismo jih pozabili, ki so ostali v svoji samoti, vsak trenutek nam oživljajo pred očmi podobe zelenih gozdov, samotnih vasi, hiš in obrazov. Posebno obrazov, ki jih ožarja ogenj srcu. Hvaležni smo jim za vsak košček kruha, za vsako iskro ognja, ki nam je ogrela premrle ude, za vsako prijateljsko besedo in prijazen nasmeh. Niso pozabljeni, kot ne bodo nikoli pozabljeni Tolminski puntarji, njihovi pradedje.

FRANCE BEVK

Križišče partizanskih poti[uredi]

Vsako pomembno dogajanje ima svoje središče in tudi narodnoosvobodilni boj primorskih Slovencev ga je imel. Prav gotovo nismo preozkosrčeni, če rečemo, da je bilo to Vojsko s svojo okolico.

Partizanski strateg morda ni kdo ve kaj iskal po specialki. Vsekakor pa je vedel, da se Primorska začenja tam, kjer naše vode ne tečejo več v Črno morje, ampak v Jadran. Če je pogledal še bolj natančno, je videl, da se pokrajina deli nekako v tri enakomerne dele. Na severu ji mejaši Triglav z gornjo Soško dolino, na jugu oblivajo kraško planoto vode Tržaškega zaliva, a sredi tega sveta najdemo kladaste sredogorske gmote: Banjško planoto, Trnovski gozd in Vojsko, ki se pretegne v cerkljanske in idrijske hribe. Pravzaprav je vse to eno območje. Saj je narodnoosvobodilni boj s svojimi strategi tu izbojeval prvo osvobojeno ozemlje na zahodu Slovenije.

Križpotje vseh bližnjih in tudi oddaljenih vezi je šlo čez Vojsko in njegovo valovito planoto, po kateri so raztepene velike hribovske domačije. Zadnje stoletje pa je med nje in samotne grape potisnilo prenekatero kočarijo žebljarjev in gozdnih delavcev.

Tam, kjer so si med ledinami in gozdnimi prelehami verniki pred tremi stoletji zgradili cerkvico, se odpre pogled na vse strani. Skromnemu središču petih ali šestih domačij gospodari koničasta vzpetina Škol. Od tu pa je v lepem vremenu razgled še bogatejši.

Južno obzorje zapira temačna razsežnost Trnovskega gozda. Govci, mu pravijo domačini. Goljaki so se iz masiva najviše povzpeli in zaprli očem paradiž Vipavske doline. Sonce usiha za robom, ki so ga onkraj Soče napravile gor proti severu: Stara gora pri Čedadu, Matajur in Kanin. Gmote njihovega kamenja se kmalu rokujejo s silaki Triglavskega pogorja in se odtod v drznih črtah zaobrnejo in spuščajo proti Blegošu na vzhodu. Tu se spet odpre svet, da seže oko tja do Karavank in verige njenih vrhov. Na vzhodu se pokrajina pogreza proti Ljubljanski kotlini, kopasti Dolomiti pa zapirajo Idrijo, svetovno znani rudnik živega srebra, v vase zaprto, a zaradi mogočnih gozdov prav nič dolgočasno globačo.

Od tod pa nas popelje tudi najboljša pot po drznih serpentinah v 12 km oddaljeno in 1090 m visoko vas Vojsko. Cesta, eden redkih dobrih ostankov italijske okupacije, se vije med košatimi smrekami, jelkami in bukvami. Bolj visoko gozd izpodriva krpe njivic in košenin. Više ko gremo, tembolj na široko se spuščajo vstran od hiš. Kljub širjenju pa so še vedno skromne zaplate, kjer raste zvečine krompir, morda nekaj zelja in ovsa; poglaviten vir za preživetje pa sta živinoreja in les.

Vojsko obsega blizu 3600 hektarov, vendar komaj tretjina je obdelane zemlje, v katero so vštete tudi senožeti. Vse drugo so gozdovi in pašniki. Sadje skoraj ne uspeva, a zaradi dolge zime prenese zemlja le jaro setev.

Na dokaj ploskoviti Trohovi ravni, na vrhu pogorja, se pogosto igračkajo mediteranski in alpski zračni tokovi. Zdaj jesensko hladni, pa spet prijetno topli kot v poletnih večerih, kajpak vse nenadoma, kakor da bi se selili iz mrzle veže v ogrevano sobo. Vendar vse to samo tako mimogrede, zakaj samo še kak klanec je potreben in ravan se konča z vasjo Vojsko, središčem partizanske poti.

Vas pravzaprav v pravem pomenu besede Vojsko ni, čeprav šteje 96 hiš in še več gospodarskih poslopij. Le Ogalce, zaselek s sedmimi domovi, bi imel nekaj pravice do tega imena. Hiše so raztresene od Čekovnika na vzhodu, čez vso, dve uri hoda dolgo planoto, prav do strmih pobočij, ki se spuščajo proti Gorenji in Dolenji Trebuši na zahodu.

Razen raztresenih kmetij, ki jih je 1943. leta grdo prizadela zadnja vojna, je tudi nekaj zaselkov, kot Rovtarjev vrh, Mrzla Rupa, Revenovše, Škratovše, Trotovše in Ogalce. Sicer pa prevladujejo značilne samotne kmetije. Selišča so tu nastajala posamezno in ne v skupinah. Značilno je, da ima vsaka kmetija vso svojo posest v enem samem sklenjenem kosu okrog doma. Preteklost tu ne pozna nobene skupnosti, ne skupne paše. Vse življenje je teklo v odročnih, vsaksebi razpotaknjenih družinah. Celo narečje se je tako oblikovalo; odtenki trše ali mehkejše govorice in še marsikaj. Tip alpske hiše tu prehaja v značilno gorjansko hišo, ki je ni več mogoče šteti v alpsko, pa tudi v primorsko ne. Predstavlja pa nekako prehodno obliko.

Omembe vredni so veliki, iz kamenja zidani domovi, zvečine prislonjeni v breg. Čela so po navadi široka, brez napuščev in mostovžev. Strehe so zaradi snega strme in, pred požigi v drugi vojni, domala krite s slamo ali skodlami.

Najstarejše hiše so stare kakih tristo let, le da so zdaj prenovljene, ker so bile med vojno skoro vse požgane. Slamo in skodle je nadomestila opeka. Prav tako je skoro iz vseh hiš izginila črna kuhinja, na njeno mesto pa je prišla sodobnejša. O starih ognjiščih ni več sledu, pa tudi stare kuhinjske omare, z nič mlajšimi potrebščinami, so šle v pozabo. Ohranili sta se le »hiša« in kamra. Tudi prostorna krušna peč še vedno kraljuje v enem in velika javorova miza v drugem kotu. Včasih so se v tem kotu povsod postavljali z zanimivimi, na steklo slikanimi podobami, ki so zdaj velika redkost.

Kot povsod na Primorskem je med dvema vojnama tudi v te samotne hiše prihajala civilizacija z juga. Tako so se iz hiš že takrat umikali leseni stropi. Hiše so prenovili, popleskali in skoraj posekali Idrijčane, ki so do svojih hribovskih sosedov kaj radi pikri in v šalah ne ravno prizanesljivi.

Kdor živi v teh samotah, pač nima lahkega življenja. To se je Vojskarjem vedno poznalo. Podnebje je legi primerno, hladno. Pomladi pravzaprav ni, ker se zima najraje potegne tja do maja. Poleti ni prave vročine in zato so poletja na Vojskem posebno prijetna. Jesen se kmalu preobrne v zimo; sneg pa leži kar po sedem mesecev. Zaradi tega in zaradi odličnih terenov je kraj postal obljubljena dežela za smučarje.

Ozračje je stanovitno in zdravo, naredko vetrovno. Ko zdivja zimska burja, se uvijajo drevesa. Okoli oglov buči in zavija, da mraza ne zdrže ne dvojna vrata ne okna. V takem snežnem metežu in zametih popotnemu človeku ni dobro zunaj. Podobna zima bila leta 1952. Ves predel je bil dolgo časa popolnoma odrezan od sveta. Morala so prileteti letala, da so prinašala najpotrebnejše. Najhujši mraz pa, pravijo domačini, da je bil pozimi leta 1929, ko je dosegel 35°C pod ničlo. Tej nadlogi sledi pogosto jesenska in zimska megla, ki včasih drži po več tednov. Obratno je v dolinah pogosto morje megle, a tu presvetel sončni dan.

Ime vasi Vojsko si nekateri razlagajo iz imena »vojska«, drugi zopet in »visoko«. Ne eno ne drugo ni brez podlage. Po odkritju idrijskega rudnika leta 1492 so se začeli zanj razen dunajskih cesarjev zelo zanimati Benečani, še posebno, ker se jim je kmalu na to, leta 1500 izmaknila bogata in lepa goriška dežela. Na hudo so se sprli z Avstrijci, novimi sosedi. Rudnik živega srebra pa je še bolj podpihal njihov zavojevalni in gospodovalni pohlep. Leta 1508 je beneški vojskovodja D'Aviano zbral svojo vojsko in vdrl na Goriško. Posrečilo se mu je osvojiti Gorico, Trst in Reko. Junija meseca 1509 so bili vojaki »kraljice morja« že v Idriji, zasedli so rudnik in vse njegove naprave. Kakor so Avstrijci sklenili za druga mesta triletno premirje, tako o odstopitvi rudnika niso hoteli nič slišati. Še isto leto pride general Erich z vojaštvom v Idrijo in Avstrija zopet zagospoduje rudniku.

Iz bojev z Benečani so še ostanki »šanc« v Mrzli Rupi, kjer so našli benečansko orožje in sledove strelskih jarkov. V zvezi s turškimi vpadi pa je verjetno ime domačije Tabrovšče nad Mrzlo Rupo, saj ni izključeno, da so Turki pri svojih vpadih izkoristili bližnjice z Goriškega in s Tolminskega pred Spodnje Idrije nazaj na Kranjsko. O tem pripoveduje tudi France Bevk s svoji povesti »Stražni ognji«.

Kako so planoto naselili ljudje, nam največ pove ustno izročilo. Prvi naseljenci – tolminski puntarji – so se po vsej verjetnosti umaknili v te samote pred prezahtevno grofovsko tlako, nemalo pa tudi zaradi verskih bojev in kugo. Kuga je v letih 1578, 1600, 1601, 1836, 1855 na široko pobirala ljudi. Pred njo so pribežali sem gor. Sredi gozdov so se čutili bolj varne.

Da so ljudje v tistih časih bežali v odmaknjene kraje, kjer so si postavili nov dom, se ne smemo čuditi. Zakaj tlačane sta tepla grof in še bog s svojimi cerkvenimi in drugimi, takrat neogibnimi predpisi.

Ob graščakih so sprva živeli še nekateri svobodni kmetje z zelo omejenimi pravicami. Večina pa je bila nesvobodna, z drugo besedo – tlačanska. Tudi tisti, kolikor toliko svobodni, so živeli v zelo neurejenih razmerah. Vse so si morali sami braniti, življenje in imetje. Hočeš nočeš so se podali pod varstvo graščaka, s tem pa so prodali svobodo, svojo in svojih potomcev. In tako ga skoraj ni bilo več svobodnjaka.

Grof, gospodar zemlje, je bil hkrati tudi gospodar ljudi, ki so živeli na njej. Služiti so mu morali s svojo družino in z vsem imetjem. Tlačani so imeli le trohico pravic in celo goro dolžnosti. Osnovno načelo je bilo, da mora tlačan ustreči vsem potrebam in željam grofa.

Vsak tlačan je imel določeno število dni tlake na grajskih njivah in poljih in tudi določeno desetino v naravi, pozneje v denarju; »odrajtovati« jo je moral ne glede na letino. Tlaka ni bila samo v poljedeljstvu, temveč tudi v zidanju gradov, cerkev in cest. Da je bila strahotna, vemo iz odloka cesarice Marije Terezije. Ukazala je, da na posameznika ne sme priti več tlake kakor 156 dni v letu.

V drugo vrsto so sodile davščine, desetina, bêre, in sicer od vsakega pridelka. Razen tega je moral tlačan dajati izredne dajatve ob rojstvu in smrti.

Spričo takih razmer so ljudje bežali iz dolin v samotne, odmaknjene kraje, kjer jih ni tako hitro dosegla grofovska oblast. Nekaj družin se je naselilo na dotlej še povsem z gozdovi pokriti vojskarski planot. Ker »sila kola lomi«, so si hočeš nočeš morali postaviti kolibo, iztrebiti gozd za njivo in košnjo. Premagati je bilo treba mnogo težav, vendar izostali sta – vsaj skraja – tlaka in desetina. Polagoma so zredili živino, namnožila se je družina in življenje v samoti je postalo znosnejše. Vedno več je bilo obdelovalne zemlje, vedno več kruha, čeprav ovsenega, a bil je slajši, ker ni rastel pred grofovimi očmi ...

Za vedno pa tudi tukaj niso utekli nadzorstvu. Ustno izročilo pravi, da so na Hudo polje celo Benečani gonili živino past. Po imenu planina se še sedaj imenuje kmetija Planinec, kjer so imeli pastirji svoj stan. Prišleci z živino so se imenovali stanarji. Sledovi za takimi stani so bili vidni še do nedavnega. Na zimo so stanarji vodili živino nazaj v dolino, nekaj teh stanarjev pa je ostalo gori in so začeli obdelovati zemljo. Še danes živi pripovedka, da so prvi naseljenci, in še precej časa nato, nosili mrliče pokopavat v svojo pražupnijo Volče na Tolminskem; to je dobrih pet ur hoda. Pozimi, ko je bilo preveč snega za tako pot, so jih začasno zagrebli v sneg in na spomlad prenesli, seveda, če jih ni medtem odnesla sestradana divjad.

V farni kroniki je zapisano, da je bila župna in edina cerkev sezidana leta 1669. Ta letnica je bila nekoč vklesana v kamnitem podboju notranjih zakristijskih vrat. Vojsko je, kakor Idrija, v cerkvenem pogledu spadalo dolgo časa pod Spodnjo Idrijo in pod oglejski patriarhat, pozneje pod goriško nadškofijo, in od 1792. leta pod ljubljansko škofijo. Kar zadeva cerkev, so bilo Vojskarji, kot že rečeno, najprej vezani na Volče, pozneje na Šentviško goro in zatem na Spodnjo Idrijo. Posvetna oblast pa je v dobi fevdalizma prihajala predvsem od tolminskih grofov.

Prve kmetije so nastale pri Planincu na Škratovšču, v Kotlu; ob njih so rasle druge. Zemlja je bila razdeljena in kmalu je je bilo premalo za toliko ljudi. Za novim zaslužkom in kruhom ni bilo treba daleč, zakaj za idrijski rudnik, kjer so pridobivali živo srebro iz rude na zelo primitiven način, so potrebovali oglje in drva, z drugo besedo: gozdnih delavcev. Komaj so se nekateri tolminski puntarji udomačili na novih košeninah, so njihovi potomci kot bajtarji iskali zaslužka v eraričnem gozdu.

Na ta način so se izoblikovali med kmeti in gozdnimi delavci neke vrste fevdalni odnosi. Ljudje brez zemlje so bili gostači. Skoraj sleherni je imel po eno ali dve kravi, za kateri je dobil od gospodarja potrebno krmo proti razmeroma visoki odškodnini v denarju ali z dninami. Ni si lahko zamisliti, kako težko je bilo življenje za prvotne naseljence. Preganjal jih je nenehen strah pred grofovimi valpti, zavarovati so morali sebe in živino pred volkovi, risi in medvedi. Razen tega so jih obiskovale elementarne nezgode.

Še vedno živi v ljudskem spominu hud potres 1525. leta. Takrat se je bil s Kobalovih planin nad Idrijo utrgal velik usad in zaprl strugo Idrijce. Ta je visoko preplavila strugo in malone zalila rudnik. Z velikimi napori se je rudarjem posrečilo napraviti odtok. Voda je odplavila zemljo in pesek, medtem ko so velike skale ostale do današnjih dni.

Potem so tu še nekatere letnice, iz katerih zvemo:

Leta 1709 je padlo nenavadno veliko snega, ki je zamedel vse poti. Kidali so ga vsi idrijski rudarji in okoliški gozdni delavci, ker je grozila lakota.

Leta 1710 in 1732 je bila velika povodenj, ki je napravila velikansko škodo. Januarja leta 1775 je prav tako padlo toliko snega, kot ga ljudje še niso pomnili.

V oktobru 1780 je bilo veliko škode zaradi velikega deževja in povodnji.

Dne 26. avgusta 1782 je pridivjal strahovit vihar. Nanaglo so se privalili nizki, temni oblaki. Zmračilo se je, da je bilo temno kot v rogu; iz oblakov pa se je usula taka toča, da je oklestila drevje, uničila posevke, pobijala živino in ljudi. Ker je neurje uničilo ves pridelek, sta daleč naokoli pritisnila huda lakota in pomanjkanje. Med najpotrebnejše je uprava idrijskega rudnika razdelila nekaj hrane.

Leta 1813 je bila zelo slaba letina, razen tega je pičli pridelek pobila toča. Naslednje leto je bilo spet izredno slabo. Že septembra se je začela zima in uničila še tisto, kar ni dozorelo. Leto 1815 ni bilo nič bolj prizanesljivo. Padlo je toliko snega kot že trideset let ne. Sneg je podiral hiše, plazovi so odnašali drevje. Za snegom je neusmiljeno zagospodarila nagla odjuga in z njo povodenj.

Dve leti kasneje, leta 1817, je bila taka lakota, da je ljudje še niso pomnili hujše; saj so umirali z neprežvečeno travo v ustih. Lakota je bila v tistih časih sploh pogostejša, ker še niso sadili krompirja. Sedem slabih let se je zaključilo z veliko povodnijo v jeseni 1820.

Odtlej je vrsto let kar šlo. V letu 1824 pa je spet na hudó nagajalo vreme. Spomladanski viharji so uničili posevke in sadno drevje; jeseni sta tisto, kar je ostalo, odplavila povodenj in deževje, ki je doseglo višek 15. in 16. januarja 1843, ko so ljudje pričakovali sodni dan. Ni ga bilo, pač pa je prišla zima brez snega.

Ponovno so se nesreče oglašale:

povodenj 1853., potres 1857., huda zima pa leta 1869. Ljudje so ohranjali v spominu leto 1883, ko je neke noči nenavadno utrinjanje zvezd oznanjalo vojno, medtem ko je bilo leto 1886 zelo deževno, saj je bilo v tem letu samo pet vedrih in jasnih dni. Tudi repatica, ki se je pojavila 1910, je povzročila mnogo strahu in prerokovanj o vojni – strašnejši od vseh dotlej.

V novejših časih je grdo gospodarila velika povodenj 1926, ko se je po vsaki grapi valil hudournik, odnašal zemljo in les in več hiš. V razmočeni zemlji pa so se udirali neznanski plazovi.

Iz vaške kronike je razvidno, da so prvega Vojskarja krstili 13. septembra 1797, da so imeli prvo poroko 24. januarja 1791 in da so prvega mrliča pokopali 9. junija 1793. To pa lahko jemljemo s pridržkom, saj so bile spočetka matične knjige zelo pomanjkljive, kakor tudi, da jih takoj po ustanovitvi niso pisali, temveč so jih pisali v Spodnji Idriji, odkoder so se odcepili.

Na zaraščeni vojskarski planoti so tistih dob še zavijali volkovi in se potikali medvedi. O tem pričajo številne »volčje jame«, kjer so ljudje lovili te krvoloke. Še vedno pa živi pripovedka, kako je volk raztrgal materi otroka, ko ga je, navihanca, zimskega večera postavila pred duri. Zadnji medved je bil ustreljen tam okrog leta 1910. Tu in tam pa je po zadnji vojni zopet prihlačal čez planoto.

Področje je kaj pripravno za živinorejo. Na planoti ni pomanjkanja vode, saj v njenem osrčju izvirajo kar trije potoki. Idrijca pod Slemenom, pod obronki Mrzle rupe. Pod Hudim Poljem v Suhi Grapi privre na dan Trebuščica, ki se v Dolenji Trebuši izliva v Idrijco. Sredi med Gorenjo in Dolenjo Trebušo se izteka v Trebuščico potok Gačnik. Ta izvira pri Krpciji, na severni strani vasi. Potem so tu še mnogi studenci. Na vsaki strani Škola, na severni in južni, izvirata še dva, posebno imenitna. Dajeta zdravo pitno vodo in oba kmalu ponikneta v požiralnik. Severni pride zopet na dan z imenom Črni studenec (poganjal je turbino v partizanski tiskarni Slovenija), južni pa pri Klavži prižubori v Idrijco.

Stari ljudje radi pripovedujejo, da so pod planoto podzemeljska jezera, ker vode, ki ob odjugah in deževjih na gosto poniknejo v zemljo, nimajo tolikšnega iztoka. V tem jih potrjuje Črni studenec, kjer bruhne voda z vso silo na dan, kakor da jezero meče iz gore tisto, kar mu je preveč.

Vojskarji in sploh prebivalstvo in vsej idrijski okolici se je najbolj pomnožilo, ko je neusmiljeno izkoriščanje prostranih gozdov privabilo trume gozdarjev. Za pridobivanje živega srebra je bilo potrebno veliko lesa in oglja. Tako so okoli mesta rudarjev nastajala gozdarska naselja. Potrebe rudnika so terjale stalno delo v gozdu. Delo v tistih strminah je naporno in težko. Zato so nudili razne ugodnosti. Trebili so lahko primerne predele za njive in se poleg dela v gozdu ukvarjali še z živinorejo in poljedeljstvom. Tako se je v dveh, treh stoletjih izoblikovalo, razen drugih zaselkov in vasi, tudi Vojsko.

Do leta 1607 so bili gozdovi na levem bregu Idrijce last tolminskih grofov. Odtlej jih je prevzel rudnik, nekoliko pozneje pa so vsi gozdovi postali državna last. Prvi naseljenci so jih s požigi prenaglo uničevali. V varstvo je bil leta 1660 izdan cesarski odlok o prepovedi slehernega pustošenja gozdov.

O pustošenju po svoje pričajo veličastne dolinske pregrade iz rezanega kamna, imenovane »klavže«. Tu so vodo zajezili, nato so jezove odprli in voda je odnesla po grapi zbran les v Idrijo na grablje – tudi v množinah do 10.000 kubičnih metrov.

Kdaj so po Idrijci začeli splavljati les za rudnik, ne vedo točno. Že leta 1551 je bilo odobreno dovoljenje za gradnjo »grabelj«. To je bil koničast poševni jez pred mostom čez Idrijco, da je zastavljal les in drva. Tam so lovili les, ki so ga spuščali od klavž gori izpod Mrzle Rupe. Grablje so obstajale vse do 1926. leta – leta velike povodnji. Tedaj so jih zaradi bojazni pred poplavo rudnika odstranili.

Kaj je dal idrijski gozd, pove tale številka:

od leta 1550 je šlo za rudniške potrebe kakih 9,000.000 kubičnih metrov lesa.

Anglež Gualter Poppe, ki je okoli leta 1665 hodil po teh krajih, je zapisal, da še ni videl tako lepih gozdov, ne tako izredne debeline in višine iglastega drevja, kot ga je na pretek v idrijskih gozdovih. Podobno se je zanj v svojih zapisih leta 1689 navduševal tudi Valvasor. Ta je v svojih zgodovinskih knjigah sploh posvetil idrijskim posebnostim precej zanimivih strani.

Spričo pogostih in dolgotrajnih vojn je bila splošna vojaška dolžnost vpeljana okoli leta 1750. Naborov v današnjem smislu ni bilo, marveč je župan dobil naročilo, naj zlepa ali zgrda zbere ali pa ulovi toliko in toliko fantov za vojsko.

Vojaška služba je bila zelo nepriljubljena, saj je trajala od deset do štirinajst let. Preprosto, tako dolgo, dokler je možakar zmogel naporno vojaško službo. Ker so se sinovi bogatih kmetov lahko odkupili, so seveda lovili samo sinove bajtarjev in gostačev, o katerih so menili, »da tako ne morejo drugače živeti«.

Ob določenem času je župan zbral svoje pomagače in z njimi planil na nesrečneža. Zvezanega so izročili vojaški oblasti. Razumljivo je, da so se mladeniči taki »službi« izmikali in bežali v gozdove in na tuje. Na Vojskem so še v začetku dvajsetega stoletja živeli možje, ki so bili tako ulovljeni. Anton Šinkovec je na primer služil vojake deset let in deset mesecev; nekateri manj, drugi še več.

Pomanjkanje vojakov je bilo občutno zlasti med francoskimi vojnami. Novačili so Avstrijci in Francozi, kakor se je menjavalo medvladje. Te vrste nabori so rodili skrivače, iz njih pa rokovnjače, čeprav jih ravno v teh krajih ni bilo toliko, kakor ponekod drugod v Sloveniji, npr. na Kranjskem.

Med francosko vojno so ljudje rekli:

»Dokler bo krava od vzhoda mukala, bo še dobro, a kadar bo zamukal vol od zahoda, tedaj bo hudo!«

Od vzhoda so prišli turški navali, od zahoda pa Francozi. Turki so prizadeli le ravninske predele, medtem ko se je francoska vojska razlila po Evropi. Mnogo naših fantov je moralo na vojno, a kmetje so morali plačevati visoke davke Avstrijcem kot Francozom. Vojna je požirala blago in denar. To so bile grozote, ki so si jih ljudje za dolgo zapomnili.

Mimo gorja je prinašala francoska vojska tudi hrepenenje po svobodi. Fevdalni jarem je postajal nevzdržen. Med ljudstvo je prihajal nov duh, ki so ga oznanjevali Francozi z besedo in orožjem. Avstrijske nazadnjaške oblasti so se, razumljivo, bale, da bi se njihovi podložniki okužili s svobodoljubnimi nazori. Ljudje so kmalu sprevideli, da Francozi niso tako strašni, kakor so jih črnili. Vpeljali so pravno enakost državljanov. Tedaj se je naše ljudstvo prvikrat nekoliko oddahnilo po dolgih letih tlake in vsesplošnega suženjstva.

To pa je med našimi ljudmi, kot drugod po Evropi, rodilo – pomlad narodov.

S prihodom Francozov je po svoje povezana tudi najzanimivejša idrijska zgradba – grad. Nekaj pa je treba takoj dodati. Če so bile druge graščine središča in daleč naokoli vidne grofovske in sploh plemiške postojanke, to za idrijsko ne velja. Sezidan ni bil za gospostvo, marveč za shrambo srebra, cinobra in varnost pred Turki, ki so ropali že v neposredni bližini: v Logatcu in Postojni.

Zidati so ga začeli leta 1522 na bregu hudournika Nikava, končali pa v enajstih letih. Mogočna zunanjost naj bi sovražnika prepričala, da zanj ni vhoda, saj je bil z južne in zahodne strani zavarovan z globoko strugo Nikave, z drugih plati pa so ga utrjevali stolpi in vodni jarek.

Vendar so se Turki Idriji izognili. Verjetno zaradi njene odročne globočaste lege, morda pa je to tudi znak, da med Idrijčani ni bilo ovaduhov.

Vse drugačne sledove so v mestu pustili Francozi. Leta 1797 so prebivalci pričakovali, da bodo napoleonovci prišli iz Vipavske doline preko Cola in Črnega vrha. Prihod so pričakovali 20. marca. Vendar jih s te strani ni hotelo biti. Nenadoma pa so prišli. Po skrivnih stezah so morali čez Trnovski gozd in se bržkone z Vojskega dol spustili opolnoči v mesto. Tisto leto je povsod ležal visok sneg in sren jim je omogočil prehod po skrivnih poteh. Domačini so prav gotovo morali imeti svoje prste vmes kot vodiči. Francozi pod vodstvom generala Bernadotta so še isto noč zaplenili rudniško blagajno, ki je bila v gradu, in vsa skladišča zapečatili. Razumljivo je, da je kmalu šla z njimi tudi vsa zaloga živega srebra in cinobra. Francozi so se pozneje oglasili v Idriji še dvakrat in vselej dodobra izpraznili rudniške blagajne in skladišča.

Izseljevanje v Ameriko, ki je kmalu po francoskih vojnah, posebno pa proti koncu prejšnjega in v začetku tega stoletja zajelo precejšen del Slovenije, se v teh krajih ni pojavilo. V glavnem so se le pretolkli doma. Medtem ko so moški kovali žeblje, drvarili v gozdu ali žgali oglje, so gostaške ženske doma oskrbovale živino, delale pri kmetih, klekljale čipke in tako dale na trg ta svojevrstni baročni izdelek, ki priča o velikem smislu za lepoto in umetno obrt. Klekljarstvo se je ohranilo do današnjih dni, medtem ko so žebljarji, o katerih bo še govora, kot posebna vrsta kmečkih pol proletarcev na naših tleh odšli v zaton v letih po prvi svetovni vojni.


Delavci – znanilci novih časov[uredi]

Malodane v srednji vek bi bilo treba seči, če bi želeli kaj več reči o žebljarstvu. Ljudsko izročilo je v glavnem vse, kar vemo o njegovem nastanku. Rojstvo žebljarstva na Vojskem prav gotovo sega v čase, ki je bila ozka dolina Idrijce in drugih pritokov na gosto posuta s fužinami. Najdemo jih tako v Kanomlji, Spodnji Idriji pa tudi v sami Idriji in še marsikje.

V začetku dvajsetega stoletja in dolga desetletja nazaj dečkom desetih ali enajstih let ni bilo lahko. Prezgodaj so morali prijeti za kladivo. Skraja je šlo trdo. Roke so bile šibke, neokorne in vsak žebelj se ni posrečil. Ko so kovali nekaj let, pa je bil tu izurjen kovač, žebljar. Vojskarji so kovali vse leto, predvsem pozimi, ko ni bilo takega dela na kmetijah. Do prve svetovne vojne je bilo prav malo hiš, kjer se ne bi ukvarjali s to domačo obrtjo.

Kovačnice so bile sila preprosto opremljene. V malem, kleti podobnem prostoru je stalo malo kovaško ognjišče. Za ognjiščem je bil postavljem meh, pred ognjiščem pa na močni »čoli« nakovalo. Poglavitno kovačevo orodje so bili kladivo in uliti modeli za žeblje v raznih velikostih.

To sta vsa priprava in orodje vojskarskega žebljarja. Treba je bilo le še železa, zanetiti ogenj, pognati meh in delo se je pričelo. Nakovali so na tone žebljev vseh vrst, od »romarjev«, »cvikarjev«, »jagrovskih« do »volovnikov« in »konjakov« za podkov živine.

Ne smemo pa misliti, da so imeli vojskarski kovači kdove koliko zaslužka. Žebljarstvo jim je bilo le postranski dohodek, ki pa ni vedno zadostoval za nakup soli in turščične moke za žgance – tak je namreč bil glavni živež takratnih Vojskarjev.

Svoje izdelke so oddajali ne ravno premalo oderuškim domačim trgovcem, ki so jih potem razpečavali po vsem Kranjskem, Tirolskem, Primorskem, po delu Istre in Dalmacije in kdove kod še.

Kakor drugod, so tudi že pred prvo vojno tovarne s svojimi cenejšimi izdelki povzročile počasno izumiranje žebljarstva. V prvih povojnih letih pa je zamrlo do kraja.

Dokler je bilo mogoče dobiti kaj cenenega železja v bojnih okopih, je še šlo, ko pa je tega zmanjkalo, je te vrste domača obrt za vedno izginila.

Življenje teh pol proletarcev je bilo dober prevodnik sodobnejših idej. Ni dvoma, da se je po žebljarjih, gozdnih delavcih in klekljaricah odpiral vsemu prebivalstvu svet bolj na široko.

Še bolj kot idrijski rudarji so okoliški delavci životarili med zemljo in mezdnim delom. Takšno stanje pa jim je postavilo vprašanje: ali se življenje ne da nič izboljšati, ali zanje ni tistih pravic, kot jih uživajo ljudje iz tako imenovane boljše družbe.

Naprednejše pobude so Vojskarji in drugi okoliški gozdni delavci in tudi kmetje sprejemali od idrijskih rudarjev, v katerih se je stemljenje po prosvetljevanju, z zahtevami po šolstvu in celo srednji šoli, ponavljajo skozi več stoletij. Toda s starim pojmovanjem o družbi in o pravicah človeka, še posebej delavca, so nove oblike dobile svojo podobo šele s prihodom Francozov, ki so prinesli s seboj več svobodoljubnega duha. Del tega je udomačila tudi šola, ko so jo slednjič odprli. Za rudarske otroke je bil pouk brezplačen. Šola je imela dvojni namen. Poučiti, kar je za vsakdanje življenje nujno, in sicer branje, pisanje in računstvo, predvsem pa pripravljati otroke za rudarski poklic.

Okoliški gozdni delavci so iz Idrije vsrkavali novo miselnost, ki so jo zanesli Francozi in je prikrito tlela vse do leta 1848, ko so tudi med idrijske rudarje prihajali odmevi revolucionarnih dogodkov na Dunaju. Že meseca marca so rudarji nameravali udreti v smodnišnico. Pred vodstvo rudnika so tudi postavili nove zahteve.

V začetku junija so bili po Idriji raztreseni letaki z naslednjim besedilom:

»Idrijčani, ako ne boste kmalu pregnali iz Idrije rudniškega svétnika in tistih uradnikov, ki so vam in kmetom potegnili kožo s telesa in ki vas hočejo napraviti za sužnje starega čopa (tu je verjetno mišljen cesar), bodo vaše hiše v kratkem požgane!«

Rudarji so tudi zahtevali, naj spremenijo pravila Bratovske skladnice. To je bila posebna ustanova vseh rudarskih mest. V Idriji so jo ustanovili leta 1696. Skrbela je za zavarovanje rudarjev proti poklicnim nevarnostim. V take blagajne so rudarji mesečno vplačevali določen znesek. Kljub plemenitemu namenu ustanova ni vselej opravljala svojih dolžnosti. Bila je v rokah uradnikov in gospode. Zato se je delavcem leta 1848 zdelo potrebno, da si pribore pravila, ki bi jim priznavala večje pravice pri odločanju in poslovanju. Hoteli so tudi več svojih odbornikov in večje podpore iz tega sklada.

Ko so delavce obvestili o nasprotnem sklepu oblasti, so se rudarji uprli: »Kaj ga bomo poslušali (rudniškega predstojnika Albertija namreč) in se pustili vleči za nos! Udarimo!« In tako so vsaj deloma iztisnili, kar so zahtevali.

Navsezadnje jih ni bilo več malo. Leta 1801 so našteli v Idriji 918 rudarjev in 324 gozdnih delavcev.

V okolici se razredna zavest ni mogla tako naglo utrditi. Ljudje so živeli iz leta v leto, iz desetletja v desetletje in celó iz stoletja v stoletje zakoreninjeni v svoje stare navade in običaje.

Na spomlad so zapustili kovačije in klekljanje in odšli na njive in polja. Zdaj je bilo treba vsaditi krompir in zelje, posejati oves in ječmen. Pšenica je obrodila samo v toplih, mirnih poletjih. Spomladi, ko je skopnel sneg v drugi polovici aprila, in je tu pa tam postrašil še pomladanski sneg – gnoj revnih, so ga imenovali – je bilo treba pohiteti, zakaj jesen na tej višavi pride hitro, z njo zima in mraz. V prvih oktobrskih dneh mora biti ves pridelek pod streho, da jih ne prehiti, kar se večkrat zgodi, zgodnji sneg.

Do zime je treba pripraviti drva, steljo in sena za dolgih sedem mesecev. Od pomladi si dela podajajo roke. Oranje in setev, košnja, žetev in spravilo zadnjih pridelkov.

Zima z visokim snegom zapre duri. Včasih ga pade toliko, da niti do vode ne morejo. Tedaj si topijo sneg zase in za živino. V zadnjih časih so si marsikje napeljali vodo ali si zgradili vodnjak. Snežni viharji in meteži se neredko zavlečejo tudi po štirinajst dni. V teh dneh ne gre, če ni sile, nihče daleč od hiše.

Kmetje popravljajo poljsko orodje, grablje in pletejo koše. Pred desetletji so gostači in kmetje kovali žeblje od zore do mraka, a ženske klekljale od zore do polnoči. Ko so se vrnili žebljarji iz kovačnic v hišo in posedli okrog peči, je zaživela pesem, z njo pa stare zgodbe o strahovih pri pripovedke o davnih časih. Samota, zima in gozd so včasih, ko še ni bilo cest, ne radijskih sprejemnikov in drugih zvez, ustvarjali ob lepem tudi prav grozotno razpoloženje. Vse pa je po svoje dopolnjevala domišljija.

Spremembo so pravzaprav prinesli je prazniki: božič, pust in velika noč. Pred pustom so bila na dnevnem redu ženitovanja. Moški so rekli: »Pred pustom si vzemi ženo, da te bo grela, poleti ne rabiš odeje.« In res, čas za to in druga razvedrila je bil predpust.

Koledniki so plesali za boljšo rast repe. To sta bila po navadi dva moška: godec in nosač. Šla sta od hiše do hiše. Godec je igral, po hiši so plesali, a nosač je tlačil v malho svinjske krače in rilce, ki so mu jih za nagrado prinašale gospodinje.

Tako so koledniki prinesli v samotne domačije košček veselja in spremembe. Bili so malodane tudi edini prišleci, zakaj sneg je zaprl pot celo beračem iz doline, ki so si poleti podajali kljuke.

Berači pa niso samo beračili, marveč so bili tudi prinašalci novic. Nategnili so jih kajpak na svoja velika kopita. Imeli so časa na pretek in tako so si ga krajšali.

Tako je tudi zimsko dolgočasje imelo svoje čare. Iz dneva v dan so kot mravlje pridno delali, nedelja pa je mnogim potekala v krčmi. Osemnajstkrat zelje, potem je nedelja – je bil njihov koledar, ki brez hudega računanja pove, da so jedli zelje trikrat na dan.

Ko je bil leta 1848, »ob pomladi narodov«, polagoma odpravljen fevdalni sistem in deloma rešeno agrarno vprašanje z zemljiško odvezo, toda ne brez odškodnine, so se kmetje odločili večinoma le za že obdelano zemljo in pašnike. Zato so vojskarski kmetje dolgo obžalovali, da si niso o pravem času prisvojili več gozdov. Ti so sčasoma dobili večjo ceno. Kmetje pa so poprej zgrešeno mislili:

»Saj gozdov ne bo nihče nikamor odnesel.«

Največ odmevov iz sveta je v vojskarske samote prihajalo preko Idrije. Od spodaj so delavci dobivali napredne časopise, posebno »Naprej«. V njem so marsikaj brali, kakor na primer zahtevo delavcev po svobodi besede in tiska zborovalno in združevalno svobodo, preskrbo delavstva za primer brezposelnosti, bolezni, starosti in nezmožnosti za delo, odpravo militarizma, uvedbo porotnih sodnij, voljenih od vsega ljudstva; splošno, enako, neposredno in tajno volilno pravico v državi, deželi in občini; nadomestitev vseh neposrednih in posrednih davkov s postopno naraščajočim davkom od kapitalov; svobodno razširjevanje tiska, brezplačno šolo; ženi in možu enake pravice; odpravo plemstva in gosposke zbornice; narodno enakopravnost ter pomoč in še mnogokaj drugega.

Vse to ni ostalo brez odziva, ker so k vsemu prišle še knjige kot: »Socializem«, »Socialna demokracija in kmečko ljudstvo«, dalje »Nevarni socializem« in roman »Pod spovednim pečatom«, vrh vsega pa še »Komunistični manifest«. In tako se je delavec zamislil.

Če so dotlej Mohorjevke, ki so prihajale na Vojsko skoraj v vsako družino, opravljale nekako splošno prosvetljenstvo, je napredni delavski tisk zaoral prve brazde razredne zavesti.

Med gozdne delavce je prihajal tudi »Rdeči prapor«. Z zanimanjem so ga prebirali. Stvar pa pride na uho neprizanesljivemu župniku Janezu Gnezdi. Seveda je sklenil: »Kdor bere tak brezverski časopis, ne more dobiti odveze!« In ti pride k spovedi Jovan, malce počasen in povsem nedolžna duša. Ni bilo časa za izpoved njegovih grehov: tolikokrat sem zaklel, nekajkrat pregloboko pogledal v kozarec, se oziral po lepih ženskah, marveč ga je župnik s preiskovalnim glasom pobaral:

»Kar takoj povej, če si tudi ti bral Rdeči prapor?«

Jovan je mencal: kaj da sem bral? In še bolj stežka priznal:

»Da, praprot sem bral, ko sem pripravljal ogljenico in kuhal oglje ...«

»Brezverec, hudičevo seme! Ali veš, da si v hudičevih krempljih! Dokler boš bral 'Prapor', ne dobiš odveze. Amen!«

Tako je Jovan ves poklapan stopil med može in fante in ves skrušen priznal, kaj se mu je zgodilo. Muzali so se, rekli pa niso kdove kaj, kajti poznali so Jovana in še bolj Janeza Gnezdo.

Kar je bilo na Vojskem moškim svoj čas žebljarstvo in jim je še vedno gozd in rudnik, pomeni ženskam čipkarstvo. Od sto do sto petdeset parov rok se ukvarja s tem delom. Pozimi pa sploh. Takrat kleklja vse od mladih do najstarejših. V okolico se je obrt razširila iz Idrije in dajala družinam skromne prispevke za preživljanje. Novost je prišla k nam s priseljenimi rudarji iz Nemčije in Češke, kjer je ob razvitem rudarstvu cvetelo tudi klekljarstvo.

Klekljanje, ki je pravzaprav tako kakor barvanje blaga doma v Aziji, je izdelovalkam pomenilo majhen zaslužek. Dobiček so odnesli privatni trgovci in prekupčevalke, ki so čipke prodajale po vseh evropskih deželah. Klekljarice so bile prepuščene same sebi in svoji iznajdljivosti. Čim boljše domisleke je imela za vzorce, tem bolj je uspevala; čim lepše je delala, tem laže je prodala. Sčasoma so idrijske čipke, čeprav so jih razni trgovci prodajali pod različnimi imeni, zaslovele po vsem svetu. V prejšnjem stoletju so jih delale večinoma za cerkvene potrebe. Takrat zaslužek ni bil slab, svoj višek pa je čipkarstvo doseglo pred prvo svetovno vojno.

Leta 1905 so osnovali čipkarsko zadrugo. Toda o njej ni mnogo znano, kako je delovala. Včlanjenih je bilo okoli 1500 čipkaric, v glavnem iz Idrije. Po drugi svetovni vojni je zaživela nova zadruga, ki je čipkaricam dala boljše delovne pogoje in tudi boljši zaslužek.

Zaradi raztresenosti vojskarske vasi in od tod izvirajoče samotarske samosvojosti se ni moglo ukoreniniti nobeno društveno življenje. Leta 1903 so ustanovili podružnico Konzumnega društva, ki so ga imeli v rokah socialni demokrati. Vendar ob hudem nasprotovanju domačih trgovcev in gostilničarjev ni imelo dolgega življenja. Menda tudi zato, ker ni imelo pravega vodstva.

Hud nasprotnik vsega naprednega, in edina zveličavna oblast, je bil vsakokratni župnik. Ta je imel vsepovsod glavno besedo in se gnal posebno ob volitvah. Prav žolčni shodi so bili zlasti ob volitvah leta 1907 in 1911. Takrat so namreč prvič volili po novem zakonu o splošni, enaki, neposredni in tajni volilni pravici. V laseh sta si bila klerikalni kandidat Jože Gostinčar, ki je seveda imel župnikovo podporo s prižnice, in Josip Kopač, kandidat socialnodemokratske stranke. Ljudje so zelo odobravali zlasti besede zadnjega o socialni pravičnosti, o reformah in pravicah delavcev in kmetov, ali nad njimi je bil župnik in njegove grožnje s peklenskim ognjem. Za čudo je prihodnjič, leta 1911, Anton Kristan dobil med gozdnimi delavci nekaj glasov. V Idriji sami pa je dobil 128 glasov več kot ostala dva kandidata skupaj.

V tem dogajanju ni bilo brez pomena leta 1910 ustanovljeno »Strokovno delavsko društvo«, v katerem so bili včlanjeni vojskarski gozdni delavci. Globljih sledi društvo sicer ni zapustilo, storilo pa je nekaj malega na prosvetnem področju.

Ne bo nápak, če v tej zvezi omenimo profesorja Ivana Grudna, ki jim je kot študent domačin večkrat predaval in jih prosvetljeval.

Rodil se je 1887. leta na Vojskem in 9. aprila 1930 umrl v Ljubljani. Gimnazijo je dokončal v Ljubljani, univerzo na Dunaju, za francoščino se je usposobil v Grenoblu, za italijanščino v Firencah. Leta 1913 je nastopil službo profesorja na trgovski šoli, oziroma kasneje na trgovski akademiji v Ljubljani. Bil je visoko izobražen mož in velik prijatelj mladine.

Kot duhovit in veder človek se je uveljavil tudi v podlistkarstvu. Pod psevdonimom »Peter Klemen« je priobčeval svoje črtice v dnevnem in občasnem časopisju. Po svetovni vojni pa je bil dodeljen kot tolmač na mirovni konferenci v Parizu in plebiscitni komisiji na Koroškem.

Druga taka osebnost, doma iz Vojskega, je Ivan Lapajne, prvi ravnatelj meščanske šole v Krškem. Rojen je bil 22. februarja 1849, umrl pa je 17. novembra 1931. Študiral je realko v Gorici in Ljubljani in na moškem učiteljišču. Službo učitelja na rudniški šoli v Idriji je opravljal dve leti, nato pa je bil sedem let nadučitelj v Ljutomeru.

Leta 1878 je dobil kot edini učitelj z meščanskošolskim izpitom ravnateljsko mesto na novoustanovljeni meščanski šoli v Krškem. To mesto je dobil celo proti volji takratnega okrajnega glavarja in višje šolske uprave, ki je bila v nemških rokah. Lapajne je bil prvi Slovenec na bivšem Kranjskem, ki je imel toliko volje in poguma, da je šel k meščanskošolskemu izpitu pred popolnoma nemško izpraševalno komisijo.

Napisal je vrsto šolskih, pedagoških in metodičnih knjig za zemljepis, zgodovino, prirodopis, fiziko, geometrijo, gospodinjstvo, domoznanstvo in med drugimi tudi politično in kulturno zgodovino štajerskih Slovencev. Na svoje stroške je kasneje izdal pisanke, ki so imele na ovojni strani zemljevid s slovenskim besedilom, ker tedaj ni imel noben založnik tolikšnega poguma. Zaradi svoje narodne zavednosti je žel večkrat očitke najvišjih avstrijskih oblasti. V Krškem, kjer je bival do svoje smrti, pa se je tudi sicer aktivno udeleževal družabnega življenja.

Doslej so bili duhovniki, ki so pastirovali na Vojskem, opisani bolj z negativne plati. Da ne bo očitkov, povejmo, da so hodili sem gor tudi bolj širokosrčni možje v talarjih, kakor je bil na primer pisatelj F. S. Finžgar. Kot idrijski kaplan od 10. maja leta 1898 do 11. maja leta 1899 je moral v pomoč, kar sam takole opisuje:

»Kakor drugam sem včasih šel tudi na Vojsko pomagat. Vojsko je najvišje ležeča župnija v ljubljanski škofiji. Zelo lepo je poleti, ko greš na izlet tja gor. Toda kdor je priklenjen v to višavo in samoto, je vendarle revež. Postati mora čudak. Več kot pet let bi ne smel biti noben duhovnik na takem kraju. Če ni popoln asket, svetnik, ali če se ne ukvarja z naravoslovjem, kakor župnik Plemel, Šafar, ali s kakršnimkoli znanstvenim delom ali celo rokodelstvom, mora po svoje omagati. Ali duševno okori ali pa se tako popolnoma pokmeti in zanemari, da ni ničemur podoben, če ga nazadnje celo ne zaloti še alkohol.

Da se ne boste čudili, če sem zapisal, naj se župnik loti celo rokodelstva, ako nima veselja do učenih knjig, vam tole povem: vem za župnika, ki je bil sadjar in še danes vsa fara po njegovem trudu prideluje zgolj žlahtno sadje. Poznal sem drugega v hribih, v majhni fari. Ta si je napravil pravo kovačnico. Po steni je viselo najsodobnejše kovaško in ključavničarsko orodje, sredi delavnice pa je stalo naklo, da je krepko odmevalo pod udarci kladiva. Ljudje so mu morali nositi vse mogoče železno orodje v popravilo. Kljub svoji kovaški obrti je bil zgleden duhovnik.

Na Vojskem je tedaj že mnogo let župnikoval Jože Regen. Preprosta, poštena duša. Mnogokrat je poskušal priti na ravnino, pa mu je vselej spodletelo. Hribovske duše je pasel po svoje. Ko smo nekoč spovedovali za veliko noč, je nekdo oddal namesto pravega izpraševalnega listka – falzifikat. Revež je pravi listek izgubil ali kam založil, zato si je odstrigel iz papirja podobno velik listič in ga oddal pri spovedi skozi linico. Ko je gospod Joža pregledoval listke v zakristiji, je seveda naletel na ta nesrečni falzifikat. Planil je pred oltar, vihtel listek in kot gromovnik velel: 'Ponarejeni listek! Kdor ga je oddal, ne sme k obhajilu! Božji rop bo storil!' – Sodim, da se tisti ni izdal in je z ljubim Bogom laže in bolje opravil kakor s svojim župnikom.

Zima na Vojskem je bila huda. Zameti taki, da so morali iz župnišča večkrat pod snegom narediti predor do cerkve. Poleti so nevihte, da še nikjer nisem videl toliko smrek od strele razklanih kakor na Vojskem. Da vse te trde in krute naravne sile vplivajo na človeka, ni dvoma. Če je po naravi tako dober župnik Joža po večletnem bivanju v tej gorski in kajkrat tako divji samoti postal trd, pretrd pastir Vojskarjev, ni čuda.«

Za pravo podobo okolice pa se je treba pobliže seznaniti z njenim središčem. In to je Idrija. Narodno prebujenje jo je zajelo med prvimi. Saj so že leta 1866 ustanovili slovensko »Narodno čitalnico«. Imela je precej članov, svoj pevski zbor in godbo.

Vendar, če so bili v rudnik že od začetka planili tujci in ga začeli z uspehom izkoriščati, je imel naš človek ves čas le podrejeno vlogo delavca-hlapca. Njegov pomen v gospodarskem oziru je bil ničev, bil pa je velik v narodnem. Ustvaril je slovensko Idrijo.

O življenju delavca v prvih začetkih rudnika ne vemo mnogo. Lastnike rudnika so nadomeščali oskrbniki, ki so tod vedrili in oblačili. Ko so pozidali grad, je tudi tu fevdalizem dobil polno veljavo. Razlika v odnosu gospoda do podložnika je bila samo v tem, da je bil tu podložnik delavec in ne kmet. Rudniški gospod je delavcu odmerjal kos kruha in skrbel za njegove duševne potrebe v cerkvi in šoli. Odločal je o vsem. Tudi ko se je pojavilo društveno in kulturno življenje, je bilo v rokah tuje rudniške uprave.

Idrijski rudar je živel razmeroma bedno življenje od »plače do plače«. To ga je spodbujalo k zavednosti in svojeglavosti. Ni vselej rad klonil tilnika. Nemiri med idrijskim delavstvom so bili leta 1673 in pod francosko okupacijo leta 1809, zlasti pa po marčni revoluciji. Ali o tem smo že govorili malo več na začetku tega poglavja. Omembe vredno pa je delavsko gibanje v osemdesetih letih in pa stavka rudarjev, ki je zabeležena kot ena izmed prvih v zgodovini slovenskega delavskega gibanja.

Novo in hkrati slovensko razgibanost je v mesto prineslo predvsem delavsko gibanje. To nam potrjuje prva slovenska izdaja »Komunističnega manifesta«. Izšel je v založbi socialnodemokratskega časopisa »Naprej« leta 1908. Založbo časopisa »Naprej« s sedežem v Idriji je ustanovil Anton Kristan. »Komunistični manifest« je izšel v razmeroma dobrem prevodu socialističnega delavca Milana Jakliča.

Vsestransko vztrajnega in smotrnega prizadevanja je bilo treba, da je nekako po dvajsetih letih organiziranega dela, to je leta 1911, kljub temu, da je bil v idrijski dolini klerikalizem močno zakoreninjen, dobilo rudarsko mesto socialističnega župana Ivana Štravsa, in sicer prvega na Slovenskem.

Prvi socialnodemokratski shod idrijskih rudarjev pa je bil že 1. septembra 1895. Leto pozneje je bila ustanovljena podružnica Društva rudarjev za alpske dežele, ki se je pozneje preimenovala v Unijo avstrijskih rudarjev. Štela je 200 članov. Politični je sledila gospodarska organizacija: Občno konzumno društvo.

Tej ustanovi so sledila razna napredna kulturno-umetniška in telesnovzgojna društva, ki so pognala med rudarji in rudarsko mladino globoke korenine.

Prve brazde, zaorane v ledino, so klicale po semenu – po časopisju in knjigah. Prva številka krajevnega socialnodemokratskega štirinajstdnevnika »Naprej«, ki je izhajal v Idriji pet let, je izšla 4. avgusta 1903. List je imel prva leta značilno geslo: »Vse za napredek slovenskega ljudstva.« Mimo drugega je še treba povedati, da so osnovali tudi knjižnico lista »Naprej«, v kateri je izšlo 16 različnih socialističnih publikacij.

Te publikacije, posebno list »Naprej« in »Komunistični manifest«, so imele velik vpliv tako na idrijskega rudarja kakor na okoliškega gozdnega delavca. Posredovale so mu splošno izobrazbo, predvsem pa budile politično in razredno zavest.

Idrijski rudar se je tudi zelo zavzemal za izobraževanje. To potrjuje njegovo prizadevanje za ustanovitev slovenske srednje šole. Znano je, da je bilo idrijsko šolstvo že za časa Blaža Kumerdeja (1738–1805) na taki višini, da so ga razglasili za najboljše v deželi. Iz teh krepkih zasnov sta zrasli mogočni poslopji osnovne šole in realke, ki je prav v času socialnodemokratskega župana Ivana Štravsa postala popolna. Bila je ena prvih srednjih šol na Slovenskem s slovenskim učnim jezikom. Na realki so vzgojili vrsto odličnih slovenskih mož in rudarskih strokovnjakov.

Hudič pod Školom[uredi]

Narodopisne črtice[uredi]

Med zidanimi hišami pod Školom se je ustavil mestni možakar. Po videzu je bil šolan človek. Kdo ve, kaj ga je zaneslo v te samote.

Ni se še dobro razgledal, ko so se iz šole z vriščem vsuli otroci in se razšli na steze, ki vodijo v raztresene zaselke in domačije. Za njimi je prišantal že osiveli učitelj. Tujca je kot nenavadno čudo premeril od nog do glave.

Mestni možakar je začutil na sebi učiteljeve oči. Zato je brez mencanja dejal:

»Veste, iz mesta sem prišel v te vaše samote. Rad bi slišal kaj od starih ljudi. Starožitnosti, kot se temu pravi, me hudo zanimajo.«

Učitelj ni pomišljal. Etnografa je odpravil k najstarejši ženski pod Školom. Ta je vaško kroniko imela v mezincu ...

Stara Marjana, z devetimi križi na plečih, v nizki, s slamo kriti bajti za vasjo, ni bila več posebno na dobrem s telesnimi močmi, a jeziček je imela še vedno namazan kot s polhovo mastjo.

»Da, da mladi ne vedò več, da je treba popihati prah, kamor sede starost, čeprav je starost sama sebi na poti. Čez deset let jih bo sto. Sto let – to ni igrača!« je z vsakomur, ki jo je hotel poslušati, načela pogovor in povzela v ponovni užaljenosti:

»E, poslušali pa bi me! Vedò, da se prenekatere stvari spominjam iz svojih mladih let. Ehtana ja, bila so to leta huda kot hren, grenka kot žolč in dobra kot domač kruh.«

Potem te je povabila skozi tiste pritlikave podboje, postregla, če je imela s čim, in neogibno začela:

»Konec koncev, pa kaj bi še bolj špičili oves. Vem, kaj bi rad izvedel: kako je bila Špehova Neža popila vraga?«

Stegnila je roko, pokazala s prstom, in kot da ima opravka s šolarjem, velela:

»Kar tjale na klop sedi in me poslušaj, če češ!«

»Zgodilo se je resnično tako, kot bom pripovedovala. Bila sem čisto majčkena punčka, ko mi je o lepi, prevzetni in naposled tako nesrečni Špehovi Neži pripovedovala stara mati; takrat je bila mojih zdajšnjih let. Spominjam se do besede natančno vsega, kar mi je pripovedovala, zato ne misli, da sem si karkoli izmislila, povem več ali celo lažem. Ne, kar bom povedala, bom povedala za staro materjo, ki je Nežo poznala bolje kot jaz tebe.

Škratlja, vem, da ne pomniš. No, potrpi, da pride s svojimi vragolijami ta zadnji na vrsto. Takrat pa, ko začne to moje pripovedovanje, je bil začel nategovati tisti pregrešni meh kot še nobeden pred njim. Ni bil sam. S koledniki se je gnal okoli in ni je bilo tako trde dekline, da bi je ne premaknil in nagnal v svoj holadri. Saj veš, kako je. Če ne zbezlja mlada krava, pa zbezlja stara.

Zaradi tega pa se je bilo predpusta zgodilo nekaj povsem nenavadnega; strah in groza! Še Škratelj se je potuhnil v bukve in branje, a njegov klubovalec Vrač v zagovore in čarovnije, braz katerih ni mogel živeti. Hm, če ima hudič mlade, jih ima veliko hkrati.

No, pred tem so kajpak pili in jedli na veliko; dobrote so se kar cedile z miz. V to norenje samo pa jih seveda ni bilo treba siliti, da bi plesali samo za dobro rast repe, kakor so rekli.

Najhuje je bilo vedno v Revnovi krčmi. Pri póbovski mizi za pečjo so sedeli fantje in pol, taki s krivci za klobukom in tolarji čez lajbiče. Bili so taki, da si že vnaprej vedel, če se hočeš bosti z bikom, moraš imeti roge.

Eh, danes ni več takih fantov. Zadnje čase se je tudi na kmetih vse pogospódilo; nič več ni tako čvrstih ljudi, ki si jih v mojih mladih letih videl, kjer si hotel. Pobi so se zagozdili v svoje visoke meksikajnarje in stopali, da se je hiša tresla pod njimi. In če je tak pob potlej še zavriskal, se je čulo čez hribe. Hudobne babnice pa so dejale: 'Oslovski glas ne sega do neba.'

Najboljšega med njimi pa je brez muje ukrotila Špehova Neža.

Tudi v sedmih farah ga ni bilo, ki je ne bi imel rad čisto od blizu, ne samo na koncu oči. Saj je bila najbolj brhka punca pod Školom, na Trotovšu, Oslovki, na Kotlarjevem, Jelenjem in Rovtarjevem vrhu. Tako je bila čedna, da se noben škric ne bi branil ji piti vodo z lic. Ja, ja, lepota ni nikoli sirota.

Zmeraj in povsod so jo radi videli v svoji družbi, pa čeprav so se zanjo večkrat zravsali, huje kot mladi petelini.

No, smrti res ni bilo, bile pa so krvave in buškaste glave. Zaradi tega so pametnejši dvoumno modrovali: 'Če ne zmore hudič, pošlje babo.'

Ej, ta Neža!

No, in ta Neža ti je znala fante ovijati okrog prsta, kot tej reči pravimo. Zdaj se je spogledovala z enim, zdaj troštala s svojimi zalimi očmi drugega, a nikoli ni bila od nikogar.

Najbolj špičaste klepetulje so res nekaj raznašale, da je imela opravke s samim župnikom. Na Trohovi ravni sta se baje shajala v neki kotanji. Tako približno kot včasih čarovnice s hudičem. Na skrivaj, da ne bi nihče ne vedel. Dotistihmal pa se je prepovedana ljubezen uživala samo toliko časa, dokler se je skrivala. Sicer pa naj vsak zase skrbi, odkar je v torek pust.

Potem pa je vrag vtaknil svoje prste vmes. Fantje so se bili namreč zaradi nje stepli in se podili drug za drugim po vasi. Tako je bila Neža ostala v Revnovi krčmi. Noč se je že čisto nagnila v jutro. Zato ji ni preostalo drugega, kot da se je sama in v mrazu spustila domov, plašeč se vsake sence. Napol trda od strahu in mraza je slednjič odrinila domača vrata.

Mati, postarna ženica, ki je vso noč prebedela, čakajoč ob ognjišču, jo za sprejem ni pobožala z besedo.

'Kar počenjaš,' je dejala sama pri sebi, 'je greh in nespodobno za pošteno dekle.'

Obmolknila je tudi Neža, se vsa zmražena počasi slekla in legla. Nič ji ni bilo dobro; ni in ni se mogla znebiti privídov, ki so jo plašili spotoma. Povrh vsega jo je še mrazilo, potem pa kuhalo in spet mrazilo.

'Hentajte,' je dejala mati, 'zdaj pa ima, kar je iskala. Nakopala si je bolezen in še kaj.'

A ko je uvidela, da hčerka trpi, je v svoji jezi popustila in je hitela pripravljati čaj iz koreninic in zdravilnih zelišč.

'Popij to!' ji je prigovarjala, 'da ti bo odleglo.'

Popila je, a vročica ni ponehala za las in materina žalost nad hčerko je zdajci prerasla v skrb. Nič ni premišljevala, ampak je oblekla kočemajko in v slabi gazi odrinila po 'arcnije' v mesto. Trudna kot meželj pri trti, ki nikoli ne sme popustiti, in premražena ko sinica, se je šele proti večeru vrnila z zdravili v cekarju.

'Kako je? Ti je odleglo?' jo je vprašala.

Ali odgovora ni bilo. Neža je drgetala pod odejo in govorila, kakor da se ji sanja. Mati je naglo razložila iz cekarja stekleničke z 'arcnijami', stopila k žličnjaku, skrbno natočila, kolikor so jih ukazali, in ji ponudila.

'Nočem!' se je namrdnila hči. 'Nočem,' je bušnila v čuden smeh, ki je še bolj pretresel mater.

'Neža, vzemi, popij, odleglo ti bo,' jo je prosila.

'Sitnariti pa znate,' je dejala Neža natanjeno. 'No, bom pa popila tega hudiča!'

Trenutek nato je Neža začutila v sebi strašno težo. Žlico je odvrgla po tleh in zarjovela. V smrtnem strahu je uboga starka spoznala, da se je hčerka v prevzetnosti zarekla in kdove, če zares ni popila hudiča.

O dogodku, ki je tako strašno prizadejal Nežo, se je kmalu razneslo po vsej vasi.

'Naj ji pomaga bog!' so vzdihovali ljudje. 'Nihče drug ji več ne more. Prevzetnica je bila in velika grešnica, ampak zdaj je potrebna usmiljenja!'

Toda vse prošnje in vsi dobrosrčni vzdihi niso nič pomagali. V strahu, da se ne bi česa nalezli, so se ljudje na mah začeli izogibati Nežinega doma, kakor da v njem razsaja črna kuga.

No, po malem si je Neža le toliko opomogla, da je stopila na noge. Pomladansko sonce jo je podprlo, da je laže romala v vse svete kraje. Vse od Trsata do Višarij je obrala in povsod prosila pobožne može, naj ji izženejo hudiča. A vselej se je vrnila domov s prav tistim hudičem, s katerim je bila odšla.

Zagovori starega Vrača iz domače vasi tudi niso nič zalegli, čeprav je ded trdil, da je to trganje v glavi in ga takole preganjal: Trikrat je odprl glavna vrata, nato pa še vsa druga in si govoril v brado:

'Aspertica, asperti, če si v mozgu, pojdi v kosti, če si v kosteh, pojdi v meso, če si v mesu, pojdi v kožo, če si v koži, pojdi v dlako, če si v dlaki, pojdi v gole peči, kjer ni mozga, ne kosti, ne mesa, ne krvi, ne kože, ne dlake. V golih pečeh ne moreš škodovati nobeni živi stvari ...'

Nič ni zaleglo. Nesrečna mati je obupavala od žalosti.

'Oh, moja stokrat nesrečna hči!' je tarnala in jadikovala, sčasoma pa se domislila, da je morda domači župnik Klobus tak mož, ki bi bil kos hudiču.

'Kar se je raznašalo okrog, je bilo res ali ne – je za nami. Zdaj je reva v stiski in naj ji pomaga, če more!'

Že naslednjega jutra se je mati z Nežo napotila proti domači cerkvi. Bolj, ko sta se ji približevali, tembolj je Nežo martralo nekaj kot božjast.

Mati je žebrala molitev, iz Nežinih ust pa je prihajal ubit glas:

'Ovčji bobek, kravji drek, ovčji bobek, kravji drek ...'

Za čudo, župnik ni dolgo cincal, ampak se je takoj lotil hudiča. Med verniki je bilo le malo tako srčnih, ki so šli k temu čudnemu obredu. Nežo pa je bilo malo prej vrglo in jo zvijalo v tako strašnih krčih, da so ji izstopile oči.

Klobus se je v zbrani pobožnosti in z očitnim strahom božjim na obličju postavil prednjo, se prekrižal in ukazal:

'Hudič, izgini iz Nežine duše in pojdi v neobljudeno puščavo!'

Hudič pa se je zarežal:

'Grem še kam drugam, ko v puščavo, ampak samo z Nežo!'

Župnik za trenutek ni vedel, kaj bi. A kmalu se je domislil in ga skušal, peklenščka, spodnesti z druge strani.

'Neža,' ji je rekel, 'pojdiva iz tega pekla, Neža, pojdiva iz tega pekla!'

'V tvojem je že bila, zdaj je v mojem in v njem bo ostala!'

Klobus je vedel, da se pred ljudmi ne sme pustiti zbegati, zato je zarohnel:

'Hudič, poberi se iz Nežine duše in iz tega svetega prostora!'

'Eh, molči, možicelj! Če nič drugega ne pogrejem. Ni skrito, da si že materi ukradel klobaso. Pojedel si jo na stranišču!'

Klobus je mirno odgovoril:

'Jaz sem bil materin in klobasa je bila materina. Potemtakem nisem kradel!'

'Jaz sem pa zdaj Nežin in Neža je moja,' se je zarežal nazaj hudič.

In ker prerekanja ni bilo konec, je hudič, na videz naveličan, dejal:

'Dobro, tri dni pred njeno smrtjo se bom umaknil iz Nežine duše. Skril se bom na Solkanskem polju v travno bilko, od koder bom z nečistimi izkušnjavami motil potujoče romarje na Sveto goro.'

Pričujoči so pobledeli in potem s pobožnostjo in od groze prevzeti molili. Tudi župnik Klobus je spoznal, da je pred satanovim hlapcem brez moči. Hudič pa se je z Nežo nesramno prekopiceval po cerkvi in se še bolj zmagoslavno režal:

'Ovčji bobek, kravji drek, ovčji bobek, kravji drek ...'

Drug za drugim so se prisotni zbali za svoje blagre in jo popihali domov.

Ubogo obsedenko pa je še naprej obiralo vseprek in počez.

Pod Školom je bilo spričo nje vse kot zaznamovano. Kraja so se izogibali celo popotniki in berači. Najhuje pa je bilo za njeno mater, ki se ni mogla nikamor umakniti, temveč je morala s hudičem, skritim v njeni lastni hčeri, prebivati pod isto streho.

Večkrat si je vsa obupana zaželela:

'Oh, ta moja uboga Neža, ko bi vsaj umreti mogla!'

Neke jeseni, ko je bilo Nežo trpljenje strašansko zvilo in jo je božjast metala kar po trikrat na dan, je neke noči zdivjal nad hišo silovit vihar. Okna in vrata so se sama od sebe odpirala in zapirala z velikim truščem, na postelji pa je povsem mirno umirala uboga Neža.

Ljudje so si resda brusili jezike, da je bil hudič zapustil Nežino dušo s šumom velikega jastreba, kadar se požene kvišku. Ali kdo bi jim verjel. Česa vsega ne spleteničijo ljudske marnje!

Nekateri, in med njimi tudi muzikant Škratelj, so dejali, da to sploh ni bila obsedenost, ampak le navadna božjast, ki ji nista bila kos ne Vrač z zagovori, ne župnik Klobus z vso svojo duhovitostjo.

Vendar tisti dan, ko so Nežo pokopali, je bilo jasno nebo in nad Školom, Kotlarjevim vrhom in Oslovko je sijalo toplo jesensko sonce. Hudiča ni nihče več omenil in nihče ne ve, če se je zares naselil na Solkanskem polju. Polagoma so prišli novi časi in o hudiču in Neži pripovedujejo le še grozljivo pravljico.

Pravljice pa, veste, so pravljice, največkrat gola domišljija.«

»Takšna je bila ta reč, ki ste jo hoteli zvedeti od mene,« je dejala stara Marijana in popila kozarec mleka.

»Mleko pijem, kakor vidite, in ni res, kot pravijo, da se stare babe z žganjem zdravijo.«

Odkašljala se je, nato pa povzela:

»Pri vseh teh marnjah in tvezah moram povedati kaj več o muzikantu Škratlju in coprniku Vraču.

Ta dva moža sta imela na svoji strani vsak pol vasi. Dva trda kamna pa ne zmeljeta dobre moke. S Škratljem, ki je znal brati, je držal del, ki je rad poslušal novotarije, z Vračem pa tisti, ki so verjeli v vedomce, v skrivnost risa, ki si ga potegnil okoli in okoli sebe, ko so šli na kresni večer o polnoči po zaklad. Povrh tega pa še v divjo jago in še v marsikaj, kar se nam dandanes zdi zelo praznoverno.

Vrač se na pisarije ni nič zastopil. Imel pa je vseeno Kolomonov žegen. Iz njega je zagovarjal uroke, pa bolezni pri živini in ljudeh. Možaka sta se imela precej na nosu. Vsak po svoje sta bila vendar na konju. Škratelj je rad dejal:

'Vrač je mazač!'

Vrača je bila ob teh besedah pograbila taka jeza, da bi se bil modras od nje razpočil. Vračeve pol vasi je seveda koj pograbilo za krepela. Pomirili so se šele, ko je coprnik, ki ni vedel, ali je v bobu ali v grahu, dejal:

Dvoglavi orel je planil na plen[uredi]

Oblaki nad sončno deželo[uredi]

Plaz se je sprožil (1941)[uredi]

Zrnje se loči od plev (1942)[uredi]

Leto največjega nasilja (1943)[uredi]

Odločilno leto (1944)[uredi]

Zmaga in svoboda (1945)[uredi]

Preozka so izhojena pota[uredi]