Oblaki nad sončno deželo

Oblaki nad sončno deželo Črtomir Šinkovec

Izbrane pesmi in proza. Zbral, uredil opombe ter uvod napisal: Emil Cesar

Izdano:	Založba Branko, Založništvo Jutro, Ljubljana (2003)
Viri:	(COBISS)
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

PESMI I

Cvetna nedelja

Cvetna nedelja,
čeznjo plakat:
vsaka črka
korporal,
vsaka črka
general:
- Vojno napovedal
je naš kralj! -

Poslovijo možje se
od volov in krav
in žena; od deklic
fantiči:
v Afriki ta,
oni bo v Rusiji pal,
tretji morda
med domačimi griči …

Bratje

Bratje, jaz nimam besed
za grozo srhljivo teh dni:
ko srečujem človeške zveri,
ko srcu nož govori,
ko svinec ljudi rešeta,
ko vislice so drevored,
ko nismo doma več doma …

Bratje, jaz nimam besed!

Kaj te strah je

Kaj te strah je zame, mati?
- Takim dajo nafto piti.
Moral boš še hlapčevati,
svojo mater zatajiti. -

Vem v lisicah pojdem z njimi -
taka je fašistov volja,
vem, v lisicah pojdem z njimi
čez ta naša dobra polja.

V ječo bodo me odgnali,
z žolčem me pojili, pseto,
v črno temo pokopali
bodo mi mladost prekleto.

Ječe kri mi bodo pile,
dal ne bom korald dekletu,
saj po kapljah v temnem svetu
bodo v tla se izgubile ...

Balada 1941

Časi sivi so kot gadi – mučijo ljudi,
groza vlada v slednji vasi dneve in noči.

Smrt na kapah – v sivih capah, tujci so zasedli kraj.
Odpeljali v gozd so talce – talcev ni nazaj …

Češnje v cvetju so vešala, češnje zrele so spomin:
da sta v tem poletju tu visela mati in njen sin.

Čas dobil je mračen pečat

Čas dobil je mračen pečat –
v vsaki vasi sto čelad.

Iz rovt
in sedmerih samot
Trnovskega gozda
hodil je uklenjenih rok
bard te dežele
Adam Trovt.

Nebo je lilo
sivo tegobo časa
na zaselke hiš –
na vsaki hiši črna zastava.

Iz samotnih rovt,
iz domačih svežih brazd
prgišče prsti
nosi na srcu s seboj
Adam Trovt,
med bajoneti
jo stiska na prsi,
da grela ga bo,
svetila kot luč
mu po ječah,
da imel bo moči
za težo spoznanj,
za zaupanje,
da tujih pritepencev
nikjer več ne bo,
kadar kot vir srebrnih studencev
bo pela svoboda,
ko bomo pod lastno streho
spet doma
in le v pravljicah
starih očancev
bodo živele obtožbe
starih sužnjih časov.
Tedaj novo zdravljico
napil bo novemu svetu
sredi samotnih rovt
bard te dežele
Adam Trovt.

Dedova misel

V teh dneh,
ko v ljudeh zlovešč je šepet,
ko iz grma vsakega preti bajonet,
je dedova misel kot ptica - znanilka pomladi.
- Naš rod je z vilami šel nad graščake,
s pleč kakor vol
otresel si turški je jarem,
saj hčere moje niso zrasle za harem
in za janičarja nihče od mojih sinov! -

V teh dneh
je misel našega deda
pesem utehe.

Nihče ne ve

V teh hudih nočeh nihče ne ve,
kdo prvi imel bo v lisicah roke.

Volkovi zavijajo – v krčmi arditi –
ricinus in nafto, kdo moral bo piti?

Kje udarili bodo s kopiti na vrata –
črni so, črni kot krokarjev jata.

Le upanje nam še pomaga živeti
med črnimi krokarji in bajoneti.

Tuji koraki

Kadar med hiše po kamnitih poteh
trdo udarjajo tuji koraki,
vprašam se s strahom in grozo v očeh:
- Kakšni ljudje so ti tuji vojaki?
Od kod so doma? Iz kakšnih družin?
So iz Predappia, Braunaua in Linza?
Delavci, kmetje? Verniki svinca?
Čudno, da mračni so vsi kot zločin!

Kdo jih začaral je v blišč nadljudi?
kdo jih nagnal kot volkove nad nas?

Kdor razčlovečil jih je v zveri,
nosil bo krivdo za zadnji poraz! -

Glas upora

Zdaj na svojem smo berači,
testament tiran nam piše,
ječe nam so rodne hiše,
môra suženjstva nas tlači.

V mislih meljemo krivice
v kruh, grenkejši od pelina,
v vino, ki je bolečina,
v nade, daljne daljne ptice.

Že od maja k nam prihaja
tiha radost – glas upora:
našli smo rešilno bilko,
bilko trdno kakor gora
in za kažipot svetilko,
polno zlatega sijaja …

Pismo žene

Hvala, mož, za pismo iz Potenze!
Nesli smo sosedu za pogrebom vence.

Že pomlad po marčni je odjugi,
ženske same se love za plugi.

Težka je za pisanje žuljava roka.
Lah naredil Leni je otroka.

Hudo je Kotlarju na Dobravi:
sin mu pal je v libijski puščavi.

Vsak večer na tršu zaskovika sova,
zemlja pa, brez gospodarja, je vdova,

ki že drugo leto nosi v to pomlad
težko breme lakotnih čelad.

Je pridrla laška vojska

Je pridrla laška vojska
s smrtjo v naše kraje,
je pridrla švabska vojska
kot volkulja v staje.

Na konici bajonetov
razmrcvarjena je ptica,
na konici bajonetov
mrtva je pravica.

Tuja vojska preiskala
hiše, hleve je in hrame,
sto in sto vasi požgala
kot lonišče slame.

Tisoče so vrgli v ječe,
morali so talci pasti,
da iz krvce, krvce rdeče
mogla bo svoboda zrasti.

Je pridrla laška vojska
s smrtjo v naše kraje,
je pridrla švabska vojska
kot volkulja v staje.

Pismo materi

Mati, ne čudi se, da se tvoj sin
klati po gmajnah s svobode prividom:
noče si groba sam izkopati,
noče kot talec pasti za zidom.

Mati, ne čudi se, da kruh se nam daje s pelinom,
črn in trd po krvi greni,
da pred hišo vsako smrt stoji
in žuga z rdečim petelinom …

Balada o Simonu Kosu

Plahuta v noč kot krila sov
na Črni prsti ples vetrov.

Od Pórezna je jeknil strel,
nekdo nocoj slovo je vzel …

Zadržal dih ves tih je Rut,
kot da pred hišami je smrt.

»Kdor je na meji pal nocoj,
naj zemlja da mu tih pokoj,«

dé mati v črnem kraj peči,
ki s sinom Simonom bedi.

Svojat se črna v noč hahlja:
»A noi! E-e-eia ala la!«

»Hudič pobral bo to objest!«
na mizi Simon stisne pest.

»V pepelu našem iskra tli,
razsvetlil kres bo mračne dni!«

Že čas prerašča polnoči,
še mati s Simonom bedi:

»Naj petelini se svojat,
že kasno je, sin, pojdi spat!«

»Veš, mati, že prinaša čas
svobodo nam, a njim poraz!«

Zdaj udarci puškinih kopit
vzbobne na vrata v prvi svit.

»Fašisti so,« sin prebledi,
»ne boj se, mati, le odpri!«

Odpret je mati z lučjo šla
kot bi nosila pol sveta.

In krvoločni trop volkov
udrl je pod slamnati krov.

In sredi uperjenih cevi,
objame mater sin z očmi.

Uklenjen šel je Simon Kos
po blatni poti v zoro bos.

Na zemljo z rok kaplja mu kri,
v slovo le Soča mu šumi …

Življenja luč je svetu dal,
ko tam na Opčinah je pal …

Kri preliva zora v jutro

Kri preliva zora v jutro,
krik čez polje: - Roma doma! -
V jutro gre veriga siva
pod pečevje kamnoloma.

Trije fantje so kosili,
pa prišli so, s kos jih sneli,
tepli jih, da so ribelli,
in kot pse jih postrelili.

Franc Platiše

Kakšen fant je Franc Platiše,
da mu vršijo v rokah viharji,
da glas mu bije kot plat zvona
od srca do srca,
od hiše do hiše.

Kakšen fant je Franc Platiše,
da žerjavico nasul besed
zbranim je ljudem na preji,
da vsi hlapci Jerneji
vase jih srkajo kot sonce cvet,

da z lučjo upora iskat pravico
pojdejo s sramotnega stebra
v čas, ki ubran je na bodečo žico
in očeladen ves v precepu zla …

Balada

Smrt na kapah v sivih capah
črnih srajc se vleče vrsta
iz vasi čez ravno polje,
kakor dolga črna krsta.

V črni vrsti dva fantiča,
šestnajstletna partizana,
dva fantiča kot orliča
z rano zoro obsijana.

Streli jeknejo v samoti,
kri namoči zemljo sveto.
Češnje v njun spomin ob poti
zacvetijo vsako leto.

Temni jezdeci

Temni jezdeci na nebu,
jezdijo oblaki z juga,
klokota v povodnji struga,
voda poje v strešnem žlebu;
sonca žejen je oktober,
če naj vre novembra vino,
oče v ozimne zelenino
zre zgaran, svečan in dober.

Stare tepke trpek sad
treščil je na blatna tla,
od nekod se lajež psa
je zagnal v meglo in čad;
v polju je nekdo postal,
težko breme s sabo nosi,
milosti v veter prosi
sklonjen sredi mrtvih trav.

Luč je v hiši sredi polja,
pri sosedu luč gori
in čeprav še ni noči,
ni noči in ni zvezda:
mlada mati tam rodi,
mlada mati v soj večera,
joj rodi in že umira,
kakor zarje rdeči sij …

Ta čas ko encijan grenak

Ta čas ko encijan grenak
in mrzel je, kot jeklo trd:
nekomu klecnil je korak,
nekoga je objela smrt.

Za ščit zastavil je srce
nekdo z otroškimi očmi,
za ščit zastavil je srce
med cvetjem svojih mladih dni.

Široko je oči odprl,
pokonci stopil pred cevi
in padel je, a ne umrl –
o, večno v srcih nam živi!

Sami si skopali grob

Sami si skopali grob so sredi polja,
sedem jih je sveža zemlja zagrnila.

Plat zvona je zvonil Štefan Golja,
ko je zemlja žejna lastno kri zaužila.

Dedno hlapčevstvo se v nas je razlomilo,
iz srobota razvozljalo je srce:

v davnem se pepelu je kot kremen zaiskrilo,
oživeli razčetverjeni možje …

V nežni zori črni hudiči

V nežni zori črni hudiči
naperijo v bajto samotno cevi.
Vzleteli so trije kurirji kot ptiči,
pa jih na pragu zgrabijo psi.

Nje in očeta za drenov grm
s kopiti odženejo. Jeknejo streli.
Drobni, žolti cveti vzbrsteli
so jim za bridek spomin.

Trpek in nežen drenov cvet
lega nam čez oči, čez srce,
čez bajto, čez zeleno poljé,
čez ta naš bridki svet …

Hudo polje

Trudni v gazi smo obstali
v Hudem polju, se vprašali:
- Kje so Jože, Tone, Tanja? -

Tih in strt dé mladi Vanja:
- Sneg jih je odel z belino,
smreke jim pojo v tišino.–

Tri vrzeli, tri praznine …
Pokosili sred čistine
so sovražni jih vojaki.

Trudni dalje pod Goljaki
šli smo s težkimi koraki
tja pod zvezde v Kozje stene.

Tam nas z ivjem noč odene,
spreda žalost v naše sanje
mrtev smeh nesrečne Tanje.

Deklica v ječi

Razgrebla zid bi z golimi rokami,
razgrizla mrežo, v sonce bi planila,
prečudna moč se v meni drami
in duši, zdi se mi, so zrasla krila.

Pozdravljam, dragi, te v tihi bedi,
srce v razgovoru s teboj se odpočije;
izpojem strast mladosti naj v besedi,
ko sonce novih časov svetu sije …

Še včeraj slednji up mi bil je rana,
še včeraj bičal glad mi je oči,
zdaj sije v upanju poljana,
cvetejo rože rdeče v lepše dni …

Šebrelje

Upor se začenja ...

Čujte korake, glejte junake,
po slovenskih poteh v borbo gredo,
soncu naproti pod rdeče oblake
pesmi vstajenja svobodi pojo …

V soncu se svetijo kmečki domovi –
ponosni rodili so partizane –
ljudstvo pozdravlja tovariše znane,
ki vase sprejemajo jih za borbo gozdovi.

Po hribih gorijo prelepe vasice,
okna začudeno v dalje strmijo,
človek bi mislil, da ni je pravice,
slovenski domovi v pepel se drobijo …

Čujte korake, glejte junake
po slovenskih poteh v borbo gredo,
soncu naproti pod rdeče oblake
pesmi vstajenja svobodi pojo …

Vasi gorijo …

Šebrelje, Šebrelje, Šebrelje –
kot cvetje v bregu so cerkljanske vasi –
v soncu žarijo kot tiho veselje
kmečki domovi med njivami.

Ogenj orožja … Ljudje trepetajo …
Bližajo se od štirih strani,
že vdirajo kot volkovi v stajo
v jeklenih čeladah nemške zveri …

Dvignil nad hiše se groze je krik:
»Pomagaj, sveti Jurij, vitez svetnik!«
Med hišami tulijo nemški volkovi,
že stokajo v ognju šebreljski domovi:
»Pomagaj, sveti Jurij, vitez svetnik!«

Pomagaj, je zaplakalo v težki bridkosti
polje zeleno, sadna drevesa,
njive in hoste v pomladni mladosti –
dim se že dviga pod mračna nebesa.

Pomoč! Pomoč! Pomoč!
vpijejo Krnice, Jagršče, Masore, Stopnik,
do neba doni glas jokajoč,
preliva molitve proseči se krik.

Rodila stoletja
so topla kmečka zavetja,
znoj vanje vzidan je, srca in kri
zdaj jih ni …

Ali naj zaplakamo v pesti?
Solze razjedle so naše dlani!
Vprašanje kriknemo vsi v nebo:
Ali živi še človek z vestjo?

Udarimo ga z vilami, s koso,
ubijmo to strašno golazen,
branimo se:
švab je zver, švab je blazen!

Smrt obiskuje …

Smrt obiskuje hribovske hiše,
krove z ognjem pozdravlja,
mrtvim solze briše
in pravi, ko se ob živih ustavi:

»Po svobodo gredo slovenski sinovi,
mimo gredo kot nezadržni tokovi …
Pojo in gredo – mrtvi so živi,
kot klasje vstajajo v soncu na njivi …

Tisoči vstajajo v zarje poljan,
tisoči padli so v moje objeme,
postali za svobodo zlato so seme,
jedro sadov žive vere in sanj …

Padle plevice so kot klasje pšenice …

Plele so deklice njive zelene,
plele so, pele pesmi ljubavne,
žulji v rokah so in motike križavne,
sijejo v zemljo oči jim iskrene …

Med njive že plazijo švabski se gadi,
na polju ugasnil dekliški je smeh,
zalajale strojnice so preko leh –
ni bilo na njivi več dekliške pomladi …

Padle plevice so kot klasje pšenice,
kri je pojila slovensko zemljo,
seme vzkalilo bo, seme pravice,
ki je vsejano z dekliško krvjo …

Slepi Andrejček …

Tipal, pritipal je z njiv
slepec Andrejček,
za dvajset let starejši,
ves siv
išče harmoniko:
»Kje si moja nevesta?
Da ne boš mi zgorela,
da v svobodi boš pela,
vriskala na ženitnino …«

Kres že slednja je slamnata streha,
rabelj to jutro je zadnjo zažgal,
sredi groze in divjega smeha,
sebi v zabavo je še Andrejčka zaklal …

Padel je Andrejček,
s prsti zaigral,
zagrabil z rokami zemljo,
kot ljubljeno harmoniko …

Daritev partizanov …

Nad lepimi šebreljskimi vasmi,
na hribu nad hišami
troje partizanov stoji,
zamišljeni so in žalostni …

»Oj, šebreljski domovi,
požigajo vas švabski volkovi,
požigajo, ropajo in morijo ljudi –
kje si pravica, kje si?«

Ujeli so rablji vse tri:
troje junakov gorenjskih,
troje sinov mater slovenskih,
troje mladosti blestečih oči …

»Borimo za srečo se, sonce, svobodo,
ki nas naj objame, vzbrsti naj plod
prelite krvi v srečnejšo usodo,
v osvobojeni, rešeni slovenski rod!

Okrog fantov treh,
zasanjanih v zlate dni,
kot strašen zasmeh
drhal zločinska kriči,
drhal zmagoslavno vpije –
a na fante junake sonce sije …

Ko režejo jim rablji jezike,
režejo ušesa,
kopljejo oči
trem junakom z zvezdo rdečo,
trem borcem za svetovno srečo,
trem mučenikom – velikanom,
trem mladim partizanom …

»Radi bi nas umorili?
Mrtvi bomo živeli!
Praznik svobode slavili,
pravici bomo pesem zapeli«.

»Zemljica naša, jutro prihaja,
topli vetrovi – pomlad,
kot sonce sredi deviškega maja,
rdeča zvezda je v cvetju vseh nad …«

»Tu prerodili smo se v partizane,
orjemo zemljo za rast naših njiv;
hlapci Jerneji so rodili Krpane,
še mrtev zdaj vsak je za svobodo živ!«

Planila drhal je v krohot
sredi grozot
treh razmesarjenih ljudi
brez jezikov, nosov, ušes, oči …
suvala z noži je v mlada telesa,
nudila za prigrizek jim lastne oči,
jezike, ki so peli pesem svobode,
kot vode v potokih, v viharjih drevesa …
ušesa, ki so prisluhnila klicu: Na pohod
bratje, za človeški rod!

Siknila kot gad
je zverinska svojat,
davila se v krohot:
Zapičili nože so fantom v roke,
zapičili jih v noge,
pribili jih z noži v grudo zemlje …

Žarijo oči – krvave vdolbine,
za prostost domovine,
krvavijo jeziki
brez bolečine,
še kriknili bi
trije partizani razmesarjeni:

»Naša misel je plemenita,
naša borba zmagovita:
zanjo prelijemo kri!«

Na zemljo razpeti,
kot da začenjajo živeti
trije mučeniki ležijo,
krvavijo, krvavijo, krvavijo …

Siknila kot gad
je zverinska svojat …

In na tleh so obglavljeni
trije junaki.
Pod rdečimi oblaki
zemlja pije njihovo kri,
njihov duh je dvignil ljudi.

Peli v nebo so gozdovi:
»Slava, vam, slava sinovi!«

Zemlja cerkljanska naokoli
vase zasanjana moli …

Svetle so gore, kot sredi vode lokvanj,
svetle so hiše, kot sredi sanj …

Trije obglavljeni ljudje
dvignili zemljo so na srce …

Vanjo so rože srca posejali,
življenja vsi trije, vsi trije ji dali …

In zemlja postala je kot živo ognjišče,
postala sovragom je mrzlo grobišče …

Ni zveri več, ne tulijo volkovi,
v zarje se dvigajo naši domovi …

Krila svetla je razširila svoboda
od Triglava čez doline do morja …

V objemu sreče …

Zdaj smo spet vsi doma,
že prve cvetke na požganih oknih
vabijo z vonjavami zvečer;
z mladinsko pesmijo
v studenčkih poje voda,
v snovanju vsega je svoboda,
v snovanju ljudstva je pravica … mir …

Pogorišče zdaj so hiše

Pogorišče zdaj so hiše,
v sončnem polju ruševine.
Nikdo groze ne izbriše,
ne uteši bolečine.

Slepa okna – kakor slepci,
kakor slepi v gručo zbrani,
zapuščeni, tihi, mrtvi,
joj, domovi so požgani.

In krog hiš ožgano drevje
s črnimi štrli vrhovi –
žalosten spomin na mrtve –
v tem pepelu so grobovi.

Kakor strašne, neme harfe
zanke še vise s kozolcev –
sedem jih je tu viselo
v dežju iz bombnikov in lovcev.

Le v studencu voda poje –
deklice so tukaj prale,
v soncu vesile perilo,
o ljubezni vmes čebljale –

mlade so bile perice,
prale so za partizane
ob studencu sred vasice –
vrag prignal je Italijane …

Kakor strašne, neme harfe,
zanke še vise s kozolcev –
sedem jih je tu viselo
v dežju iz bombnikov in lovcev.

Pogorišče zdaj so hiše,
v sončnem polju ruševine.
nikdo groze ne izbriše,
ne uteši bolečine …

Pogovor s smrekami

Kaj bo z vami, kaj bo z vami
moje mlade, temne smreke,
ko mi z belimi rokami
smrt zatisne veke?

– Globlje v zemljo se vsesale
bomo s slednjo korenino,
a z vrhovi se pognale
kakor jambori v višino,

s soncem bomo se ljubile,
s pticami v jasnino pele,
moč iz rodne zemlje pile
za viharje in za strele. –

Vedra rast bo vedno z vami,
moje mlade, temne smreke,
rasle boste, ko bom v jami
jaz zaspal na veke.

Žena piše

Ne čudi se, moj dragi, da po dolgem času
to pismo boš prejel iz Coronea,
ne veš, kako še misel nate me odžeja,
ko spremljam partizana te po kršnem Krasu.

Ko odšel si, razdejali volkodlaki so ognjišča,
izropali nam dom in ogenj podtaknili,
otroke bose v snegu so k sosedu napodili,
odgnali mene v noč ob svitu pogorišča.

Pod točo psovk med bajoneti in kopiti,
so gnali kot morilko me na pot do ječe;
da ti ostal si živ – svetila mi je lučka sreče
in v njenem svitu spredam te svilene niti.

Z ničemer več ne spravijo me na kolena,
kljubujem jim v tem vlažnem mraku Trsta
in vem, če ječa meni bo in mnogim krsta,
bolj kot žrtve je svoboda dragocena …

Le sanj me strah je, sanj, da dragi si umrl,
da padel v krvi si mi na zeleno travo
in ko v naročje sem si dela tvojo glavo,
že gomazel ti je v očeh pri črvu črv.

Od tega sem strahu vsa prepojena,
zavračam hudo slutnjo, ki se v srcu drami:
razgrizla mrežo bi, razgrebla zid z rokami,
da šla v svobodo bi ob možu zvesta žena …

Bil dan meglen je, siv

Bil dan meglen je, siv in mrk
in zimske sle november tke v vetrove,
pobelil prvi sneg že bližnje je vrhove,
bel Pórezen je, Črna prst in Krn in Kuk.
Iz Baške grape gre z vojaki v gore smrt,
v Obloški vrh jih vodi dim iz taborišča,
tam mlada četa zbrana je okrog ognjišča
in z njo je komisar, pogumni Črt.

Od slutenj zlih prevzema Črta mrzel srh:
iz taborišča z zlomljeno nogo ne more,
od bolečin zatisnil ni oči do zore
in v mislih odpotuje v rodni Stari trg,
ustavi se pred domom – požgan je, razbit –
obišče mater, pokramlja z očetom,
po beli poti v polje gre z dekletom,
nad njima sij neba in sonca je razlit.

Zavé se Črt, to so željé, omama sanj,
resnica pa je v rasti mladih partizanov:
kako boriš v obroču se, obraniš Italijanov,
kako svoboda raste iz ponižanj in teptanj,
da si, sinovi puntarjev, zgradimo lepši svet,
sinovi Gubca, Kraglja, Gradnika, Kobala;
svoboda bo s čarobnim bleskom zasijala,
ko bo pregnan sovražnik in preklet.

Govoril Črt je z ognjem v glasu in očeh
in partizani žejno pili so željà besede,
zamoti iz bližine zdaj jih krik ujede
in strel z brežine je odjeknil po bregeh.
»Rešite se!« zavpije Črt ves bel kot zid
in ko zdrve z orožjem, v taborišču sam ostane
in stiska se obroč, že ugleda Italijane,
ki plazijo se bliže, bliže kot privid.

Kriči tenente: – Vdaj se nam, bandit! –
– Naj vdam se vam? Nikoli! Takim junakom!
Mar so požigi, umori v čast – vojakom,
da jim nasilje kruto je edini ščit.
Drugače se, kot želja vaša je, zdaj svet vrti!
Za rabeljska dejanja bo prišlo plačilo,
ko vas zagrebejo med mrhovino gnilo,
saj do neba vas prekriči nedolžna kri!-

– Če nam, kar veš, pošteno boš izdal,
življenje tvoje mlado damo ti v plačilo,
sicer pa – se tenenteju iz ust je izvilo
– še danes v Baški grapi boš bingljal … –
– O, ti ponujaš mi življenje, podli črv! –
požene Črt se na kolena z divjo silo,
odvije bombo, udari, skrči se v gomilo:
– Za vas, propalice pripravljena je vrv! –

Iz kritij v skalah in izza dreves
vojaki plazijo se v strahu k taborišču,
potem opijejo se v zmagovitem vrišču,
na dan ob mrtvem Črtu plane bes –
in ker tenente vrli rad bi bil junak,
trofejo hoče, Črtu vzame glavo,
na kolu nosi jo kot plen in za zabavo
po Baški grapi – najpogumnejši vojak …

Metež

Metež. Pleše sneg,
vrše gozdovi
čez razbičan breg.
Med mrtvimi domovi
obup ihti.
Mraz gre v kosti.

Kolona. Sneg.
– Kaj? – Ah, nič.
– Naprej, hudič,
v breg!

Zalajal zlovešče
tam čez je mitraljez.
– Ne bodo nas
dobili v klešče,
ne bodo nas zmandrali,
kleti vandali!

V daljavi skale –
starikav obraz.
Mar peščica hiš
s kruhom čaka nas?

Metež tuli,
V njem šibi se križ …
– Ste čuli?
Stalingrad je vstal …
Kot da je metež obstal,
vzradoste se oči …
Sredi meteža
križ molči.

V pepelu belem

V pepelu belem droben ogenj tli,
odseva na obrazih starcev ob ognjišču,
se zdi, da stiskajo srce v prgišču,
teran je v čašah kakor črna kri.

Besede težke so in polne žalosti
o dragih, hirajočih v taborišču,
o kljubovalnosti na pogorišču,
v napuščih, kamor upanje rosi …

Naša vas

Od triindvajsetega junija
lanskega leta
naša vas je kot grobnica
vase zakleta:
padel na pragu je oče
od krogel zadet,
padla je sestra – življenja cvet,
delo garaško
davnih rodov
zgrmelo je v prah in pepel,
izpljunil sovražnik
je gnev –
še otrok na materinih prsih
ga je preklel …

Ta dan vzlic soncu teman,
pribit na razpelu,
z grobovi v pepelu
nikoli, nikoli pozabljen ne bo!

V dlani zemlje, črna žalost

V dlani zemlje črna žalost
iz ogorkov in pepela,
o, minula naša radost,
kaj si doživela!

Za črepinjami praznina,
okna strta so zenice,
začrnel je grm pelina,
gnezdece brez lastovice.

Drevje je spomin na mrtve –
v kotu bogkovem ležijo,
drevje ranjene so žrtve,
gole veje v noč štrlijo.

Le v studencu poje voda,
pesem živa in peneča,
pesem večna kot svoboda,
kot prihajajoča sreča.

In kozolec je kot harfa –
sedem zank in sedem smrti
sedmih mladih partizanov –
v črnem vetru žalostinka.

V dlani zemlje črna žalost
iz ogorkov in pepela,
o, minula naša radost,
kaj si doživela!

Smreke

Smreke so naše tihe družice,
spremljajo zvesto na vseh nas poteh.
Noč in dan nas gledajo v lice,
vidijo vse: naše trpljenje, naš smeh.

Tovariš, še veš, ko ti zmanjkalo sil je,
pa ti sledil je sovražnik preklet –
Smreke so vzele te v svoje okrilje,
medse te vzele in – bil si otet.

In ti, moj brat, bila ti ni dana
sreča, da dalje korakal v našo bi smer,
namesto cipres in platan in bršljana,
smreke zdaj stražijo večni ti mir.

Bombniki nad vasjo

V cvetočih lipah šum čebel,
svetlè se gaji mladih brez.

Tišino jutra ubil je strel,
zalaja v bregu mitraljez.

Zarjove z juga sedem štuk –
omahnil je orač čez plug.

Ljudje kriče: »Kaj bo, kaj bo!«
»Ne bojte se!« tolaži ded.

V bobnečo vihro nad vasjo
strme od groze brez besed.

Odpre se kot pekel nebo –
švist bomb in dež ognjen in dim.

Zajokal je nekje otrok –
o, mati, mati skrij se z njim!

In ko je utihnilo nebo
in ko hiš petdeset gori:

nikjer več matere ne uzreš
in zibelke z otrokom ni …

Domačija

V snegu skrita nizka domačija
daleč od sveta je in ljudi.
Zunaj burje lačni volk zavija,
bolj in bolj na oknih mraz cveti.

Tihi so otroci. Sirka ni, ne kruha.
O, kako bi s srcem mati jim ga dala;
k sebi jih privija vsa slabotna, suha.
Tuja soldateska kravo je odgnala.

– Kdaj se vrne oče? In zakaj ne piše?
Pošlje naj nam kruha vsaj grižljaj. –
Mati si v predpasnik solze briše:
– Iz gozdov ne bo ga več nazaj!

Materi na licih solze se iskrijo,
padajo na dete, ki ji v nedrih spi
in ledene rože v oknih zablestijo,
da bi vzradostile žalostne oči …

Matere, sestre, ljubice

Matere, sestre, ljubice,
tujec vas bije v obraz.
Nam se trga srce,
mi mislimo le na vas.

Matere, sestre, ljubice,
zločinci vas ponižujejo.
Naj teče kri za vaše solze,
partizani vas maščujejo.

Matere, sestre, ljubice,
zaklel se pri vas je naš divji srd,
da prej ne vrnemo se,
dokler tiran ne bo strt.

Matere, sestre, ljubice,
v naših pesteh je usoda.
Še malo in spet bo naše vse –
domovina, pravica, svoboda!

Večer ob košnji (1944)

Ptički že dolgo v grmovju molčijo
in skoz večer, ves mehak in vonjiv,
kosci, ko slednje redi odkosijo,
zbrano domov si pojo mimo njiv.

Pesem je trudna in vsa hrepeneča,
svetla ko vrisk in temna ko jok,
v njej je v trpljenje uvezena sreča,
sanje človekovih v njej so otrok.

Poje o nageljnih in rožmarinu,
poje o Turkih in krvi in dimu,
poje o tlaki in puntarskem robu,
poje o grobih tam na Doberdobu,
poje o ječah, kjer umirajo dragi,
poje o uporu in boju in zmagi,

poje o želji, ki vsa je v razcvetu:
da ne bilo bi več vojne na svetu!

Harmonika vriska

Harmonika vriska sredi vasi,
pojo partizani, gore jim oči.

Odšli bodo v boj že jutri zarana
in pesem je z mladim pogumom natkana,

o, pesem o njivah in zreli pšenici,
o vinu, ki s soncem se staplja v gorici,

o ljubljenem domu, ženi, dekletu:
s svobodo mir naj zavlada na svetu,

da vojna ne bi življenj več kosila,
krvi že preveč je zemlja popila,

ta zamlja, ki naša je, naša edina,
od roda do roda nam bo domovina!
 
Harmonika vriska sredi vasi,
pojo partizani, gore jim oči.

Jesen 1943

Čujem od vseh strani: Vipave, Krasa, Istre, Brd,
iz grap tolminskih vriskajoči krik;
od gorskih koč, ki razplamtel jih je tiranov srd,
od vsepovsod, kjer narod naš je mučenik.

Vse od tam, kjer so garači: v mestu, sred poljan,
v plavžih, rudnikih, kjer jih objema beda;
in iz barak predmestnih sije luč najvišjih sanj
izstradanih izmučencev najnižjega razreda ...

In kmetje mračni na svoji zemlji hlapci,
razbičani s temo v srcih kakor noč,
zapeli so v vstajenje večni zemlje talci
za kruh vsakdanji, za čast teh bajt in koč!

Vsak človek v sebi razplamtel je sile,
junaško vstal, za borbo stisnil pest;
nam vsem svobodne zarje so pogum napile,
da izkujemo pravico in tiranom vest!

Mi ogenj smo, ki se za svobodo je vžgal,
raznetil se razširil, razplamtel v viharje!
Mi ogenj smo, ki iz nas bo vas izžgal,
stenice in pijavke in sence nove zarje ...

Mi ogenj smo in jeklo in kovači,
pravico kujemo, svobodo v to celino;
vsak pravi človek kuje, dela z novimi zidarji
svobodno našo novo domovino!

Mi vstajamo, vstajamo v prostost!
Mi rastemo svobodni v širno, svetlo dalj!
Mi kujemo bodočnost in sveta mladost
In le svoboda bo poslej naš novi kralj!

November (1944)

V drhtečih hišah motne so luči,
v večer zlovešče se oglašajo skovirji.
Požari v dalji … V očeh skrbi osirji,
da jutri groza v vas se privali.

Nemir je v prstih. Grenke so oči deklet,
ki želje klekljajo si v bele čipke:
naj čipke še krasijo nove zibke,
v mrliških prtih naj bo klas požet …

O, čipk prebelih nežna vezenina
posmeh je smrti, kriku iz požara,
ljudem v temnicah, ki jim noč pričara
spominčic drobni čar v domači travi …

Partizanska polnočnica

Letos se Jezus ni rodil,
letos preveč hudo je ljudem,
letos ne pojdemo v Betlehem,
letos je svet preveč ušiv.

Jezus ne more dati miru:
v torbah imajo ga generali,
v snegu in mrazu, blatu, dežju
v boju za mir milijoni so pali.

Letos Jezus križan ne bo:
živih preveč je pribitih na križ,
živih preveč je na Golgoto šlo
in iz pekla v sam paradiž …

Nedeljko Golob

Naš fant, Nedeljko Golob,
postal je janičar Natale Colombo,
naše matere prekleti sin.

Podil se po kraških vaseh je s fašisti,
z bodalom, puško in bombo
lovil vse tiste na črni listi.

In besni Natale Colombo
po Etiopiji je streljal in klal,
po Španiji hodil do laktov krvav;

po Grčiji divjal kot stekla zver,
v Jugoslaviji na poletni večer
pal je na razcveteno bombo.

Odtlej nebogljen Natale Colombo,
slep je, brez rok – invalid,
čedalje bolj samega sebe sit,

čedalje bolj svetopisemski Job,
zapuščen na lastnem gnojišču,
čedalje bolj Nedeljko Golob –

naše matere prekleti sin!

Celijo se rane (1945)

Počasi celijo
se rane pogorišč
kot po viharjih cvet,
iz razvaline
zidovi beli vzpno se
in v sinjine
žarijo rdeče strehe
kakor sij ognjišč.
In grenki pelin
vedno manj se bohoti
v spomin na vojne žrtve,
ki v pepelu spijo;
oči zidarjem mladim
zablestijo,
ko prvi nagelj
v oknih zacveti.

Nikoli več

Nikoli več ne boš nam pil,
tiran, iz žil te mlade krvi,
ne boš nas streljal, ne moril,
nam hrbtenic do tal krivil,
na tnalih trl in sekal glav,
ne boš okrutnih zmag slavil
med nétenjem vasi in koč,
saj toneš že v pogubno noč:
zločin bo tvoj poslej kričal
iz vseh rodov na vse strani!

Vprašanja

Kdo bo zacelil žive rane,
kdo bo zapolnil mlado vrzel?

V Rimu, v Forte Brevetto
mrtva je partizanska četa.
V Rimu, v Regini Coeli
nihče živih ran ne zaceli,
nihče v temnicah srednjega veka
ne obudi v življenje človeka.
Kdo žalost prežene, ki lega
čez in čez v ulici Ghega;
nihče od Rižarne in Škednja
ne prežene smrtnega dima …

Kdo bo zacelil žive rane,
kdo bo zapolnil mlado vrzel?

Širom po domovini,
po sončnih gričih,
v soteskah grap,
v tišini jih slišim
ko utišani slap …

Slišim smeh, ringaraja
iz otroškega gaja
kot srebrnike bi šteli …

Ta rod zacelil bo rane,
zapolnil mlado vrzel!

Zaklad

Skopuško vnet za cvenk bil ded
je svoje žive dni,
od svojih njiv za celi svet
ne dal bi bil pedi.

Mogočen, strog kot kak žandar
ni revežev poznal,
spal mirno je, če kje požar
v soseski je divjal.

O njem šel glas je, da je grd,
sebičen kot nihče,
da je kot dren in grča trd,
da iz kamna ima srce.

Ni cvenka toliko nabral
do poznih starih dni,
da bi kaj prida več veljal;
nihče ga ljubil ni.

No, tudi jaz prav rad imam
te njive, zemljo in ves svet,
sebičnosti pa ne poznam,
tako kot nekdaj ded.

Ni mnogo let odtlej prešlo,
kar svet sem ta spoznal,
kar dobrim sem ljudem roko
kot brat toplo podal.

In vem – nekdanji partizan –
kam naša pot drži,
kje naš zaklad je zakopan,
kje sreče luč gori …

Samotni grob (1945)

Ob mladih smrekah kraj poti
leseno znamenje stoji:
tu troje fantov v grobu spi.

Kdor mimo gre, naj postoji
in spomni naj se vojnih dni,
ko zemlja srkala je kri,

ko tu končal je njih korak.
»Kako ti v grobu je, Srnjak?«
»Svetloba vaša moj je mrak!«

In dragi Tarzan, kraški sin,
kako je v srcu korenin?
»Je v vas še živ spomin?«

»Zato sem padel, da živim,
v naročju drage zemlje spim,«
je tiho dahnil dobri Krim.

»Je zemlja pila našo kri
za svetle in pravične dni,
za svetle in pravične dni!«

Mrtvi partizani govore

Še taki smo ko daljne dni nekdanje:
po poljih tihi naši so grobovi.
Naš duh je vzplal čez tesno domovanje,
kjer vaši zdaj počivamo sinovi.

Ne, nismo mrtvi: sebe smo vsejali,
naš duh plodi in njive zelenijo.
O, bratje, bratje, mi zato smo pali,
da v zarjah se obzorja vam zjasnijo.

Veliko njiv smo vam obsejali:
v bregove Soče, v nedra Karavank
orali brazde smo in kri sejali,
čakali sonca s petjem bilečank.

Za vse je sonca zdaj, ker ste sledili,
za vse je zemlje, pisanih livad!
Le sejte, orjite – mi bomo oplodili
in v slednji bilki vzcveli v to pomlad.

Pomladanska balada

Sonce brodi med zeleno travo.
– Mladi mož je zastrmel v ženo. –
Sklonjeno nebo je in napev sanjavo
plava kot metulj lahkotno nad zemljo.

Radost njiv kipi iz nedrij gričkov.
– Mlada žena možu se smehlja –
Kot brljavost množice možičkov,
gozdnato pobočje v sapicah mrmra.

Troje je pomladi odcvetelo …
– K sebi mož pritisnil je ženo. –
Talcev toliko je izkrvavelo,
padlo borcev je z vso častjo …

Vsem so na gomili se razcvele rože.
– Stisne žena k možu se tesno:
»Troje bratov, troje mladih talcev,
več nazaj, nazaj ne bo.«

V Trnovskem gozdu

Divje sneg šumi in pada,
boža lica in ramena,
zmučena in utrujena
pot utira si brigada.

Tihi se šepet predrami,
sklonjeni so se zravnali:
slava borcem, ki so pali
v borbi z Nemci za gorami.

Z nemo smrtjo na obrazu
talci ob poteh ležijo
in obešenci želijo
iti z nami v sivem mrazu.

Na Platnjah

Ko igrače so vasice
po dolini in po bregu,
vse diši po cvetnem snegu,
griva je pognala klice …

V hribih mraz je – tu pomlad,
češnje že cvetejo,
naša srca pesmi tkejo,
pesmi zlatih sanj in nad …

V boj za Trst

Gre brigada v kraške zarje,
pesem valovi vesela,
z zbori zliva se v viharje,
v sivih skalah je zvenela.

Sveže so povsod gomile –
nam hudo je ob junakih –
trda moškost je v korakih,
v dušah mlade, sveže sile.

Misli tkemo nad Jadranom,
ki blesti se kakor njiva,
oživi vsa gmajna siva
in lepo je partizanom.

Tam je morje, sinja Soča,
tam zapadne naše meje:
svôboda s krvjo se vseje –
kraška zemlja nam naroča …

PESMI II

Samotni turkec

Sam ostal je turkec
sredi pokošenega strnišča,
sam s trnjem in
višnjevordečim cvetom
vabi v darežljiva prgišča,
gleda v onostranstvo
ravnodušno, predrzno
dasi smrt je v bližini
z božajočimi votlimi vetrovi.
Vdan nesramno je zemlji,
v sonce rine kresničjo modrost:
nič ne potrebuje, sam sebi zadostuje
za pomladjo in poletjem žaluje;
vse zaničuje, vse je bilo zaman: cvetje in bodice.
In ko se bo dokončno razdal
soncu, vetru ledenemu,
omahnil brez sramu bo vase,
odpočil se bo, znova ozelenel,
razcvetel se in sam ostal.

Nedeljski večer

Ljubim vino! Žalost ogreje.
Moj deklič na oknu se z nagelji smeje.
Lestvo prislonem, objamem belino,
vse zlate darujem ji z mesečino.

Za poljem po stezi borci gredo,
harmonika poje, borci z njo.
Videl sem srečo, deklič moj,
v žametnih tvojih očeh nocoj.

Ljubim vino! Žalost ogreje.
Moj deklič na oknu se z nagelji smeje,
ko sem odhajal, res je – teran –
deklič, zdravo, sem partizan!

Večer na Jelenku

Senožeti. Tišina.
Gobe – bele golobice.
Ali veter ali ptice
drhte od bolečin.
Ni ene ptice.
V dalji grebeni
Trnovskega gozda,
nad njimi leni,
temni oblaki,
med njimi tone
sonce – neskončni rubin.

Kadar se vračam ...

Kadar se vračam v rojstno vas,
se zdi mi, da se ne morem nikoli vrniti.
V meni je mrtve matere glas,
daljna bedna mladost, dekle, ki nisem smel je ljubiti.

Oj, moje nesrečne mladosti gorska vas!
Tedaj možje so hodili pokonci, da se zemlja je tresla.
Prišli drvarji so, možje iz gozdov z rokami kot vesla;
zdaj pa šibka šegavost je v motnih očeh.

Na Rabu

Tod nekoč bilè so njive,
oljke, rožmarin in bori,
a potem vsečez šotori
in ljudje usode sive.

Zdaj so tod samo grobovi:
štiritisoč in Cuiuli
tam pod pragom – mar ste čuli –
z žrtvami leži surovi.

V pesku slišim njih korake –
štiritisoč – mimo grejo –
čutim glad in mraz in žejo,
vidim bedne okostnjake.

Če bi morje občutilo,
smrt in zlo čutile skale:
o morilcih bi kričale,
morje bi jih potopilo …

Na ražnju lastnega ognja

Na ražnju lastnega ognja –
v kretnjah rok so mlade peruti –
tehtamo besedo k besedi:
o, kako toplo zveni domača beseda
za bridki smisel trpljenja,
za pot po dehteči prihodnosti
pod slavoloke zmage in smrti.

Prvič so žene dvignile glas
o pogumu sinov in marnjah starcev –
preživele nevihte so krutih udarcev;
v pepel je pogreznjena vas.

V davna pa sveža dognanja
letajo ujede – grozljive novice,
zemlja se trese od Gorice –
usiha sij prebodenih sanj.

Skrita v polnočje
odmevajo v naju grobovi,
v naročje sva utrgala
mrzle si zvezde
za mrtvimi sinovi ...

Ko mi ni vseeno

Ko ni mi vseeno, kako živim,
a krhke in tope so v meni vse strune,
viharje vse s smehom prebedim,
za zvezdami tavam v globoke tolmune,
s sleherno bilko srce si zapredam,
upanje mesim, ljubezen pogrevam,
iz svoje noči narahlo prosevam
in kujem oblike in zven besedam,
v imenu ponižanih pravim: Ne boste razbili
pritlikavci, nas z razpenjenih konj,
ko nosijo zarje svobode vonj,
ko našo luč bomo po svetu razlili,
in slepi bodo spregledali in hromi shodili,
v spone uklenjeni kot orli vstali
in bratstvo teptanih si bomo napili
in sužnji bodo kralji, veliki kralji!

Moj brat

Moj brat,
ali čutiš pogum, ki ga je dvignila zarja
v boju za lepoto sveta?
Moj brat,
ali se čutiš mornarja
na rekah krivice, na morju zla?

Moj brat, bodi močan kot garači,
zdaj kres prižigamo v vseh ljudeh!
Moj brat, mi smo kovači
vere vstajenja,
mi smo življenja vedri smeh!

V nas je glad, ki poživi
in gladnih nikdar ne izmuči,
moj brat, odpri oči,
potuj z nami k novi luči!

Domačija na Griču

To, otroci, domačija je Na griču,
kamor partizani smo hodili radi.
Hm, presneto, trideset odtlej je vmes pomladi,
morje časa je medtem odšlo k hudiču.

Gospodinja Ana nam bilà je kakor mati,
stregla darežljivo je z domačim kruhom,
hleb ko sonce rezala je s svetim duhom,
zraven primaknila tokovca in gnjati.

In spominjam treh hčera se, zlomkov treh:
Vera sloka je bila kot mlada smreka,
Ljuba, kot pšenica zrela je lase imela,
kaj bi del o Nadi – sama pesem, smeh.

Vsak večer v bolnišnico na gôro
v jerbasih so nesle fantom ranjenim dobrote,
ko so vračale nizdol se s prvo zoro
ptice so zasipale jih z žvrgolenjem ...

Dragi so spomini mi na domačijo!
Toda, človek, kje so hčere, oča, dobra mati?
»Hčere so po svetu, v grobu oča, mati,
vrbje je preraslo črno podrtijo ...«

Zapuščenost

Neznansko razkošje sonca
košati se na zapuščenih travnikih,
na plevelu in osatu,
na stari, ocepani vasi,
na razmajanih hišah in hlevih,
na razdejanih kozolcih,
na bohotnem grmovju
in neustavljivem odmiranju.

Neznansko razkošje sonca
počiva na negotovosti ostarelih kmetov,
na ljudeh z zavrženim ponosom
s prastaro ljubeznijo do zemlje,
ki je ponižana do smrti.

Ponos zavrženi v veter govori:
Nekoč v teh hišah in hlevih,
nekoč v hudih in velikih časih,
prenočevale so po tri partizanske brigade,
za vse sestradane bilo je košček kruha,
upanja in pesmi in tople besede ...

Jesenski večeri na vasi

Vračam čez polje domov se ob mraku,
vabijo v hiše me okna žareča,
niha toplota domačnosti v zraku,
zrasla kot roža mi v srcu je sreča.

Deklice sklonjene klekljajo čipke,
čipke svilene, bele ko dan,
matere skrbne predejo nitke,
predejo v nitke volno in lan.

Moški pa pletejo iz leskovih viter
širne sejalke za jaro posev,
pletejo z ženskami zibke ob brenkanju citer
in brundajo z njimi ljubavni napev.

Spomenik

Na vaškem križpotju,
v pohorskem granitu
so vklesana posvečena imena
padlih partizanov in talcev,
umrlih v taborišču –
zrasla iz njih krvi je nova domovina.

Mimo drví topoglava pločevina.
Matere in hiše materinsko
gledajo na ta posvečena imena,
na ta žgoči žarek spomina.

V črnih črkah imen, v mrtvih očeh
strti plameni so mlade ljubezni,
veličina upora,
divja nižina ponižanj,
otrplost človeških usod.

Hiše in matere v črnem stoje
na soncu, solze po licih drse
jim v zaprašenost spominov ...
Mimo drví topoglava pločevina
s svojim razkošjem cinizma ...

Ura na vaškem zvoniku

Glej jo, uro, to staro preljo
s topim obrazom. Nenehoma prede,
prede na vaškem zvoniku,
vleče večnosti črno-belo kodeljo
z visokih klinov neba
in zapreda v večnost črno-belo prejo
dnevov in noči,
prede črnemu svetniku
sredi grobov, prede
žebranju po hišah, prede maliku
v zakajeni krčmi, prede
rojstvom in krstam.

Prosim

Prosim samo za drobtinico dobrote
sredi groze atomskih skladišč
sredi plašnih sanj o bratstvu ljudi
prosim samo za drobtinico dobrote
za slepo gomazenje človeških mravljišč,
da nas stroncij prej ne prežari,
da nas ne prehiti pomračitev sveta,
jamski človek s fosforno lučjo v očeh,
z atomsko bombo v rokah –
apokalipsa izgorelih duš in teles.

Nevihta

Vremenska včeraj poroča:
»Iz Francije prihajajo motnje!«
Veter harlekinsko poplesaval
je ves dan,
ves maren kukal grabljicam pod krila,
koscu je odnesel klobuk.
Z večerom kot zlobni smeh –
bliski daleč za Alpami,
na vzhodu umazani mesec
vedno bolj zakrit s črnimi
zavesami oblakov,
potem piš, razšopiri se vihra.
Joj, kakšna nevihta,
kakšen blisk in grom,
da se stresa moj stari dom.
V eni noči trikrat repriza
motenj, ki prišle so iz Francije.

Srebrni curek vode

Srebrni curek vode se lovi v koritu,
nebo je kot pahljačasto razlošje pava.
Škržati v borih. Murnov je vesela trava,
namaka veter vesla v zrelem žitu.

Na njivi tri žanjice v črni ruti
si žalost vežejo v pšenične snope –
o, koliko je takih po ravneh Evrope,
ko orli vojne so pobesili peruti.

Med upanjem in strahom fante so čakale
vsa dolga, težka, temna vojna leta,
da vrnejo se in jim srečo prineso.
In ko brez njih se iz Trsta vrne četa,
v cvetoče nageljne so zajokale,
od mrvih, dragih fantov vzele so slovo.

Stari Jur

Čez hribovski svet se pajčevinasto vleče
čas meglenih jesenskih ur.

V očeh mi še vedno je stari Jur.
Vidim, kako se poslavljal je od zemlje,
jokal kakor otrok, da tako je preklet.

Potem se vzravnal je mož, k nebu je zrasel,
molil in klel, žganja za slovo se napil,
s preperelo vrvjo se za hišo na tepko obesil.

Vaščani s povešeno glavo križali so se in dejali:
– Z osemdesetimi ostal je sam,
v mislih na očeta, je hodil pokonci, upehan
na skrivaj je rame povesil podpirajoč hram,
starca ocepanega s slamnato streho. –

Bo zmogel? – ga vsekal je meč bolečine.
Dom vanj kriči in njive in gozd. Vse duši se,
pomoči hoče iz plesni, plevela ... Jur nima
moči več. S hudičem zganja s praga koprive,
pohotno nasilje v majave duri ...

Hodil v večerih je v hlev h kravi edini
na pogovor o dneh, ko hlev bil je kot cerkev
s konji, kralji ponosa, in žena, hčere in sinovi,
kruh iz domače pšenice takega ni bilo pod nebom
in postelje rahle in nove iz ovsenih plev ...

Posehmal vzel vse bo hudič. Hudič! Hudič!
Žalost vetrov goni skozi razpale kozolce,
vari plesnobo, pajke po kaščah doji s pajčevino,
grozo koti in kletev in smrt v vodenih očeh ...

Tedaj je šel ... Žganja se od obupa napije,
za hišo se na skrivenčasto tepko obesi,
ki mu že detetu je natresla trpkih sadov ...

Tone Tratnik

Tone Tratnik, idrijski rudar,
koplje, koplje živo srebro,
globoko pod zemljo koplje cinobra žar
in sveti s karbidko črni rov.
Koplje kot ded, oče in sin,
kleše kruh iz skladov cinobra,
štirideset let težkih dnin
in potem je zgaran in zrel kot zemlja oktobra.

Štirideset let rije v zemljo
Tratnikov rod in si z gerušem žejo gasi,
v topilnici zajema dragoceno kovino
gospoda pa pila njegovo je kri,
z zoro je hodil vse življenje na šiht,
vračal se z mrakom v zeleno brežino,
sanjal o času, ko bo konec neviht
in bo vžival v nebesih pokojnino.

Tone Tratnik s krampom v rokah
koplje srebro za vse toplomere sveta,
za toplomere, ki merijo strah
pijavkam in grenkost srca.
Tone Tratnik je združil žuljavo pest
v eno z vsemi žuljavimi po svetu.
Hiromanti, kaj bi povedali iz rok
Toneta Tratnika, kaj bi povedali svetu?

Idrijski rudarji

Z lučmi za pasom v jaške gredo,
z lučmi brlečimi v črno zemljo.
V nemiru stiskajo roke žuljave,
oči jim gorijo v zlate daljave:
sonca bi radi v bajte, v bregove
in rdečega cvetja v plodne vrtove ...

Na pragih bajt v sive megle
vzdihujejo žene, ko poslove se možje,
v podzemlje morajo, v noč potovati
po kruh vsakdanji dober kot mati ...
A nekateri se ni vrnil in je v globinah ostal,
kruhu življenje je daroval ...
Z lučmi se vračajo, z lučmi v očeh
in žene jih čakajo v podstrešjih, v kleteh;
ni megle v poljanah, le veter v jablanah do ure
jutranje
dehti v stanovanje, ko svete Barbare zvon
premoti jim sanje
in spet gredo, kot kresnice na trate
z lučmi za pasom po kruh tudi zate.

Tako je vsak dan, tako vse noči,
dokler ne ugasnejo v srebru oči ...

Na pragih kamenitih

Na pragih kamenitih teh primorskih hiš
se sklonem mnogokrat nad gladki kamen,
zamislim se v ljudi, ki jih življenja piš
odvel je v svet in žgal jih je bridkosti plamen.
Čez prage te so bratje šli za tujce v vojno,
odgnali so očete, zemlji zveste, na otoke,
a sestre šle so v službo v laška mesta,
kot da so uklenjene v vezi že zdaj njih roke.

O, koliko je solz na kamen z jedkostjo kanilo,
slovesov žalostnih kot smrt bilo na njih!
Čez dušo se raztrganih mi sreč je pretočilo,
obup se vseh mi zlil je v težek vzdih.

Začutil sem te prage kamenite kot obrežja
in matere na njih kot lepe Vide,
ki nosijo bremena v srcih težja, težja:
kdaj spet družinam strtim sreča vzide?
Kdaj se očetje kakor sence vrnejo z otoka,
sinovi kdaj in hčere iz južnih mest,
kot cunje, ki ožme jih trda laška roka –
o, kriknil bi, izkričal v svet bi to bolest!

Hiromantom

Vi, ki prerokujete srečo iz rok
vi, hiromanti, modrijani
glejte na drobno naše roke!
Kaj povedo razpokane dlani,
kaj trdi žulji?
In še poglejte v naše srce,
v razdejano dušo,
v temne misli –
glejte na drobno sleherno črto,
razberite misli, srce in dušo
vi, hiromanti – modrijani.

Pojem hvalnico

Hvalnico pojem čudovitim čarom
pojem jo v toplo zbranost tišine,
kamor mi zvezde v očeh kažejo pot
in pesmi v srcu mi pomagajo peti
dnevu in noči, polju in gozdu,
nebu in morju, svetlobi in senci,
petju ptic in orlov ponosu ...
Pojem hvalnico spočetju moje biti,
materi za revščino in rok njenih
toplo bogastvo, za zibelko in skrb
in grižljaj, odtrgan od lačnih ust,
dan s srcem in smehom v očeh ...
Hvalo za cvetje besed, za mladost,
ki v hlevu brstela je med živino,
za užitek, ko so me upornega tepli,
za igre otroške na zelenih livadah,
za prvo piščal, ki mi dala je vrba,
da iz nje sem čaral prve skrivnosti
sozvočja in zemljici rodni prisluhnil,
hvala za uklenjene roke in ječe
zaradi zvestobe očetu in dedom.
Hvala dekletu za rdeči nasmeh,
za žalost – od nje krhko zvenim,
hvala za dramo ti moje mladosti,
za pozdrav lastovice, ki ob oknu zamreženem
tešila si mi trpljenje v iskrico upanja,
hvala za pokopane prisege večne zvestobe,
za jok, ki se skril je hudobnim ljudem,
hvala za mir po dolgem potovanju,
za zakrknjeno srce, zastrupljeno kri,
za nerojene otroke, za pohojeni zaklad.
Hvala gozdovom, veličastnim orglam,
ki govore v viharju o lepih stvareh –
grdih umazanih govoric sem slišal preveč –
Hvala za ponižanja in obrekovanja,
za sovraštvo in laži, ki ubijajo vest,
hvala, da diham neskončno dobri zrak,
za vse podpisane smrtne obsodbe,
za vse bajonete zasajene v mojem srcu.
Hvala soncu, pozlatitelju bridkih dni,
hvala prijateljem v vodi, na nebu in zemlji.

Večer na Sveti gori

Večerno sonce v oknih se blesti Gorice,
ožarja pas srebrni sinje Soče;
pod Sabotinom v bregu drobne koče
se v sence stiskajo kot speče ptice.

Na severu ves venec gor v škrlatu sije,
Trnovski gozd zagrinja proti Čavnu se s temino,
za Krasom morje zgublja se v sivino
in lesketanje prvih zvezd na zemljo lije.

Prižigajo povsod luči se kot kresnice,
vse bolj vasi so z njimi posejane
in iz grobov še svežih, ki so kakor rane,
zaslišimo prerano mrtvih neme klice:

– Kaj zemlja ta krvi je naše spila,
zalila do globin prastare korenine:
zato se rod za rodom iz davnine
zarašča v zemljo – nezmagljiva sila,

ki se oklepa jo z žuljavimi rokami
kot gozd, ki globlje raste v zemljo rodno:
prelita kri kot seme se razrasla plodno
še v toplih brazdah bo, ki jih svoboda drami ... –

Smo kakor zbor borovcev v eni misli zbrani,
molče v razsvetljene vasi strmimo,
v prividu drug za drugim šli so mimo
v pokončni vrsti mrtvi mladi partizani ...

Tisoč senc

Tisoč senc je iz skal pognalo
in v očeh ni več ostrine,
rdeč zaton od Nabrežine
pljuska z morjem na obalo.

Gozd borovcev pod Sežano
staplja v nočno se črnino,
čutim vonj dveh bolečino ...
Kdo mi bo zacelil rano ...

Veter v vrbi žalujki

Veter v vrbi žalujki trpi,
vmes Chopin zveni izpod prstov
njenih; ziblje v meni sto trstov
morje, ki v večer počrni.

Ni več podivjanih glasov
z via Carducci. Temna rana:
o, človečnost zakopana
naj bo v brezno dveh svetov.

Morje, zvezde, slap noči
in Chopin in sla nemira:
ni zlomljiva moja vera
v počlovečenje ljudi!

Zvezde v morju in obrežje
in Chopin in njeni prsti:
meni je vse teže, teže
samemu z nočjo med trsti ...

Slovo ob morju

Veter igra ko otrok se med trsti,
čolni narahlo drsijo v večer.
Hiše med bori. Njeni tam prsti
vezejo temno slovo na klavir.

Pada v srce mi kot mrzli cvetovi,
kakor snežinke na žgoče dlani;
v srcu zveni, kot mrtvi zvonovi,
bridko slovo od najsréčnejših dni.

Nad morjem v bregu

Nad morjem v bregu molijo bori,
noč med njimi škržatom dvori.

Njena topla dlan – razgrete skale,
veje vonj po ribah od obale.

Zvezde z mesečino rastejo med trsi,
bron sijoč so njene bujne prsi.

In med trsjem, vase zatopljena,
zvezda je najlepša – moja žena.

Ob slovenski obali

Na hiše v bregu
se naslanja zarja,
cvetoče resje –
mehki so zidovi.
Po ribah in akacijah
diše vetrovi
in morje se
z obrežjem pogovarja.

Iz križkega pristana
ribiči iz Križa
z dlanmi si senčijo
oči na morje,
počasi zaveslajo,
zginjajo v obzorje,
obžarjeni od sonca,
ki v zaton se niža.

Večer v gaju

Večer v gaju.
Zveni klavir:
nekje prebeli prsti
udarjajo na tipke v tih večer ...

Kako je čudna melodija
dveh svetov.
O, jaz želim si v dušo sija,
biti mlad, močan in nov!

V slapovih hrepenenja
mislim, vrtam v globočine,
šel na pot bi ostvarjenja,
spredam sanje v bolečine ...

Oj, za gajem je obrežje,
morje šepeta z zemljo.
Meni je vse težje, težje –
a nekje ljudje pojo.

V Barkovljah

Z brežine veter veje iz vinogradov
in morje vzpenja se na boke jadrnic,
vzpenja se in pada vnic
kot klopčič neugnanih sivih gadov.

Predam se morju, stapljam se z valovi –
nemirni so ko razdivjana kri,
nemirni so ko strast oči –
dekleta skrivajo jih z las slapovi.

Zazdiš se kot jegulja mi v peščenem bregu
in iz oči ti vržem mrežo najinih skrivnosti,
in iz oči ti vržem mrežo najinih skrivnosti –
svetlejše so kot jutro v novem snegu.

Tržaške noči

Tri tržaške majske noči
pelo je nama morje na obali.

Prvo noč sva roke sklenila –
dvignila ptici se do neba.

Drugo noč sva se potopila –
školjki dve na dno morja.

Tretjo noč dveh školjk črepinje
režejo najine bose stopinje.

V sivi zori drugega dne
pohodila drug drugemu sva srce ...

V drevoredu

Mladi smeh –
mladi ljudje v drevoredu.
Zibljejo sanje jih v mehkih valeh,
zibljejo jih ob slednjem pogledu.

Rjava telesa ko njive zorane ...
Dečki metulji – dekleta cvetice,
toplih sinjin je nad njimi zavesa
rastejo jim hrepenenj perutnice.

Tisoč hotenj je v mladih telesih,
tisoč globin vse globljih od morja,
tisoč cvetov na življenja drevesih
se je razcvelo v svetlobi obzorja.

Vile med cipresami

V temnih sencah cipres
vile so v vrtove vtkane,
košček tu je nebes,
v vilah so kurtizane.

Vile pravijo: Nam bogatin
Orienta dal je oblike,
navlekel čudo dragotin,
bisere, zlato in slike.

Revnih zidarjev v njih so žulji
mozaike je zlepil znoj,
kaj človek, bogovi – dragulji
v vilah so slast in opoj.

Za zidarje so trhle barake
daleč, daleč od cipres,
ni na zemlji za siromake
droben košček nebes.

V vilah ni trdih rok,
z mehkimi se dobiček pomolze
in da se zanje človek izgara
do poslednje grenke solze.

Ščiti brezdelje stari bog.

Materi

Hvalnico, prijatelj moj,
pel bom materi, postoj!
Moja mati dobrotljiva
lepa je kot gorska njiva.

Žalostnim je tolažnica,
če se jim godi krivica;
ona lačna – polna skleda,
plamen njena je beseda ...

Plamen je beseda njena,
še živalim je iskrena;
njivam skrbna je plevica:
še nam zrasla bo pšenica!

Darežljive njene roke
ljubijo najbolj otroke:
sejejo ljubezen vsem,
srečo dajejo ljudem!

Zapuščena vas

V zavetju smrek osamljeno naselje
odeva se s svečavo mesečine,
pod bregom voda vre čez mrtve mline,
za jezom žage žde kot neme prelje.

Nekoč bile so krčme kot čebelji panji –
vriskala harmonika na vaški veselici,
kje pesem je in smeh, živahnost govorice,
dekliške neme prošnje, ko na dan semanji?

V teh krčmah rosno mlad sem vtapljal v vinu
ljubezni prve nedosežne čare,
požel iz mlade setve sanj le zle prevare –
kako nocoj neumno je vse to v spominu!

Spomin je živ na mladih dni davnino
in ribič – hrepenenje mi nastavlja vabe:
zastrl prošlost s plaščem bom pozabe,
odgrnil z radostjo bom upanj pokrajino

tja k dobrim še ljudem pod krovom koče,
kjer me s prgiščem sreče še dobrota čaka.
Na sinjem nebu ni nikjer oblaka,
le v dalji prvi utripi zore smehljajoče ...

Vaška romanca

Na vsem polju enega ni konja.
Mladi konje so prodali.
»Kaj pomeni dom brez konja!«
stari so za konji žalovali.

Mladi traktor so kupili.
Traktor plug kot žrebec vleče.
Stari so se tolažili:
»Brazde še po starem so dišeče!«

»Pevke ptice jutranjice
še po starem nam žgolijo,
tudi tam za praznim domom
se pomladi veselijo ...«

Mlade tuji čudež zvodil,
zdomec očarane posrkal vase,
stari s smrtjo v polju blodil,
v njivi ga plevel prerase ...

Vračajo le zveste ptice
se na polja zapuščena,
v gnezdu mlade lastovice
kaže sinčku mlada žena ...

Na vsem polju enega ni konja!
Mladi je pijan kot prase.
Stari s smrtjo v polju blodi,
v njivi ga plevel prerase ...

Upor in radost

Zdaj ni več čas, da prosil bi ljudi
s ponižnimi očmi, če smem živeti,
če smem zavreči težo starih dni,
ponižanja skeleča iz dna srca izžeti.

Dovolj v mladosti sem že kruha stradal,
nizkotnosti prenašal in psovanj:
kdo bi z zatiranjem me upornega nadvladal,
ko rastel na preizkušnjah sem spoznanj.

Ne gloje neurejenost me in mrak krivice
razvnetega srca ne moti melodije,
soglasne s časom in preproste kakor ptice,
ljudi, sveta se pesmi moje veselijo.

O, človek sem iskanj, nepokoja,
ljubezen moja sije kot pomlad,
v sijaju neizrekljivem sončnega opoja
človeka ljubim, ljubim v cvetju nad ...

Vas v bregu

Bajt stotero po brežini
revščino z dobroto hrani,
okenca na južni strani
v soncu so in mesečini.

Kdor zastavil kramp je prvi
v skalnat svet v tej tesni strugi,
uprl grofu se in kugi,
nosil upor je v svoji krvi.

Sla svobode ga vodila
je v divjino med drnulje,
z znojem si hladil je žulje,
vzglavje mu bila je skala.

Dom si moral je zgraditi,
grofov jarem s sebe stresti,
gnezdo si kot orel splesti,
v njega čar življenja skriti.

Bil je mravlja in čebela,
da iz skal je dvignil njivo,
da mu žena je marljivo
posejala jo, požela ...

Zdaj so mimo že stoletja,
V bajtah še ljudje živijo,
mro, da spet se prerodijo
v čas pomladi in poletja ...

Vesela pesem

Dom moje deklice
je v poljani.
Do njega stezé
gredo čez poljé;
gremo po stezah
pojoč partizani
in v žaru pomladnem
gorijo gore.

Jablane, hruške
cveto nasmejane,
v oknih žarijo
nam nageljni:
zaliva jih deklica
in razigrane
v nas se uprejo
nje črne oči.

Pogledam skrivaj
v kamrico belo,
poljubov mi troje
vjel je smehljaj:
za borbo poljub
za zlato svobodo,
za svatbo veselo,
ko vzcvel bo maj.

Ni več vojne

Ni več vojne. Da ostal sem živ,
se čudim. Vse z ljubeznijo me greje,
človek, pesem in zlatnina njiv,
trave v vetru in cvetoče veje.
To lepoto dvema razdelim,
trem jo hoče deklica deliti.
– Boš me ljubil, dragi, če vzbrstim? –
Dobre, pravim, znam samo ljubiti.
Ona že povoje bele šiva
in plenice je s svilenim obrobila,
pa se smeje, vsa je nagajiva:
– S tem roke bom tebi uklenila! –

Pravica

Plahuta veter z drevja na dveri
in zarja ugaša z zadnjim odsvitom.
Na vrata udarili karabinjeri
trdo so s puškinim kopitom.
Mati z lučjo šla je do vrat,
revsknil je brat: – Gredo naj k vragu! –
Pa so vdrli in uklenjeni brat
objel je mater zadnjič na pragu.

Arabska modrost

Mršav deček,
droben in reven, vendar z očmi
oprt na daljave,
bral je staro arabsko modrost:
»Mož mora vsaditi drevo,
roditi sina,
napisati knjigo.«

Ta modrost mu je bila zapoved:
vsadil je drevo,
dvaintrideset kipečih češenj.
Zdaj je že v letih, a češnje
mogočna drevesa, kakor spomeniki:
spomladi z belim cvetjem,
poleti z rdečim sadom,
pozimi v njih golih vejah
vetrovi gnezdijo svoje pesmi.

Rodil je sina,
napisal knjigo
in vendar dvomi, če je mož.

A češnje nenehno rasto,
bohotijo se
v soncu, v mesečini sanjajo,
v nevihtah pojo ...

Pesem o majskem cvetju

Črešnjev cvet leži na tleh –
žalost zablestela je dekletu v očeh.

Zamislila se bleda je v bridko skrivnost,
žalost ji biča nesrečno mladost ...

Prihajal z blestečimi k njej je očmi,
poljubljal, objemal v globino noči.

Bujno cvetela na vrtu je greda,
pesem njegova bila vsaka beseda.

Opojnost prepregla je misli sanjave,
dehtele v sobico z vrta vonjave.

Fant ji razodel je veliko skrivnost,
do zarje bil v sobici omamen je gost.

Zavriskal je fant v mesečini na cesti,
kdo naj tolaži dekle v bolesti?

Odpeljal nato jo je v veliki Trst,
oškropila s krvjo je mrtvaški krst ...

Od Trsta nazaj do bele Gorice,
mrzle so bile bele plenice ...

In je deklica žalostna, fanta ni –
veter v podstrešju kot dete ihti.

Dekletova pisma

Kam odšel si – več te ni,
predragi moj, težko je z mano,
kako naj si zacelim rano,
ki v srcu žge me in boli?

Prečute dolge so noči,
ko vračam se v nekdanje sanje,
iz blodenj, upanj padam vanje,
kot padla bi v pretekle dni.

Bilo je vse – ostudna laž
in tvoje tkanje pajčevine
za mojo žrtev, bolečine
in drugim sam si zdaj pajdaš
in spet z lažmi si dušo pereš
in z zankami se spet igraš.

Odvečno si me pustil samo
na dnu predramljene vesti,
varljiv opoj, kje točiš v kri,
opoj z mefistovsko omamo?

Kot pes zdaj plešeš z drugo damo,
igraš in klanjaš se, lisjak,
v besedah le si še možak,
spreminjaš se v trhljivo slamo.

O, čudim sreči se nekdanji:
kot veter šla sva pomladanji
pod jasne, sončne, modre svode.
Ostala sem ko usahlo vrelo,
ki v prod je zlilo čiste vode,
prevare žge me strupeno želo.

Še vedno ljubim te – čemu –,
o sreči sanjam pogašeni,
o sreči, ki ni dana ženi –
ne mislim nate brez sramu.

In si ostal z menoj na dnu,
kjer pil si čare in vse čudi,
kar ženska jih lahko ponudi
na žrtveniku sle kot brez sledu.

In zdaj drugam gre tvoja pot,
ko moja se praši in ruši,
poznam le bolečino v duši
in grenko cvetje svojih zmot,
da meni le varljiv opoj
natakal boš, ti, dragi, moj.

Velika stvar je, biti mož,
ki čist zaklad je med slabiči,
peruti orlu lažje je pristriči,
zavreči lažje šopek rož.

Bogat si zdaj, z glavo v oblaku,
še mar ti niso moji žulji
na mehkem stolčku med dragulji,
to dragocenost ti je, vetrnjaku.

Da človek si, se rad bahaš,
če si, oglej obraz si v ogledalu,
pod kladivom boš na nakovalu
spoznal, kaj je prevara in kaj laž:
morda na dnu predramljene vesti
do moške dvigneš se časti?

Da nisi mož, mi je hudo,
hudo mi v srcu bo ostalo,
da vsaj bi dete se smehljalo,
delilo žalost z materjo.

Vprašujem te iz žrtvovanj:
čemu igraš na pojme stare
in daješ ženi le prevare,
ti mož napredka in dejanj.

Vprašujem te zakaj, zakaj
cigan si tak in potepuh,
ničevost ti je beli kruh
in vetrnjaškim blodnjam si lakaj?
Obsojaš me za odpuščanje,
za večne te, neumrljive sanje.

In v tebi zrla sem boga
in v tebi zrla sem otroka,
zaman ljubezen je globoka,
zaman iskala je moža.

Na tebi prah je temnih cest,
gredo ti blodnje vse navskriž,
kot jaz trpim in ti trpiš,
nič manjša tvoja ni bolest.

Življenje je kot trda pest,
ki udari te in obstojiš,
oslepljen v daljo zastrmiš,
kot ptička prebudi se vest
in vrneš se tik znad prepada
pod slap, ki se beli in pada ...

Prosi srce me ...

Prosi srce me: pojdi v predmestje,
tam je šivilji Nini prejoj,
v sobici mračni, v revi in bedi
poje nenehno njen šivalni stroj.

Sonce je z žarki nikdar ne obišče,
noč ne prinese ji sanj z mesečino:
sreče ji nesi za široko prgišče,
lažje šivala bo strganino ...

Prosi srce me: Nino povabi
daleč na Kras med bore in njive,
daleč na morje v obsončenem čolnu,
kjer ni nobene ulice sive ...

V predmestni krčmi

V predmestni tržaški krčmi
množica pije, kadi in kolne;
dim se pod stropom zgrinja v meglico,
na oknih so lončnice kakor bolne.

Te lončnice blede ob žganju in vinu
nikoli na soncu ne cveto.
Mislim na nageljne viseče v Tolminu,
na deklice, ki ob Soči v sinjine pojo.

Pijem temno pesem

Pijem temno pesem borovcev,
brinjevk ščebet med brinjem.

Ti se zabavaš v klubu trgovcev.
V bližnjem svinjaku krulijo svinje.

Vrezal dvoje src sem bil v borov lub
nekoč, ko v naju pel je psalme maj.

Zdaj izkljuval me krokar bo obup,
ne vrne se, kar je bilo, nikoli več nazaj!

V bližnjem svinjaku krulijo svinje.
Ti se prodajaš v klubu trgovcev.

Brinjevk ščebet med brinjem
pijem, temno pesem borovcev ...

Spomin ob Soči

Pomlad se vrača v jatah drobnih ptičev,
ki s petjem sedajo v pristan v bližnje gaje,
razpenja se brstenje v drevju šepetaje
in širi se od vznožja na grebene gričev.

Svetlika plug za konji se z brežine,
dišeča in svečana je zorana zemlja
in v dneve me nekdanje misel spremlja,
na prvi čas po vojni vezem si spomine,

ko v soncu sva se kopala na belem produ
in Soča nama pela je v ljubezni nežni,
v vetrovih majskih in ob vodi bežni
sva sanjala o gnezdu in o zdravem rodu.

O, mnogo vode steklo je po strugi Soče
odtlej, ko Johny kot vojak je sem zablodil
in ona ga sprejela je v objem na prsi vroče,
ob Soči vanjo je svoj rod zaplodil.

Odšla si z njim v svet pravljične Floride
in morda vračaš kdaj se na peščino Soče,
ko za teboj se često moje srce joče
in ti v Ameriki pretakaš solze lepe Vide ...

Tržaška balada

Živeli v luknji predmestni so on in ona,
hčerka, sin in nona.

Hodil on je v škedenjske plavže
na delo s kladivom in srpom v očeh,
na Rusem mostu ona prodajala bige –
romala z njimi v njih skrita vez ...

Črni biriči iz ulice Belosguardo
prirohneli so, njega odgnali,
šest dni ga kot Kristusa bičali,
sedmi dan ga v Rižarni sežgali ...

Vsak dan alarm sirene so rjule,
bombniki zavijali s strani beneške,
razdejale predmestje so bombe angleške,
njo in nono razvaline zasule.

Sin in hčerka sta poslej za smetarjem
grebla za kruhom v mestnem smetišču.
Tujim mornarjem se dekle je prodalo,
fant za fakina je v pristanišču.

Srečujem ljudi

Vsak dan srečujem ljudi,
iste ljudi, kot bi jih hotel imeti:
starčke, otroke, dve brhki dekleti,
živih oči, kot da v nju je cigan.

Otroci nosijo v drobnih dlaneh ptico,
ptico srečo v ulici smradljivi:
starčki hodijo v krčmo na žganjico,
dekleti sta gizdavi in spogledljivi.

Pravijo, da deček treh let je sirota,
in da očeta prav nič ne pozna,
da v maju spočet bil je tam pokraj plota,
tam za železnico, kjer je slak in tema.

Deček je lačen, vselej sam in plah,
droben, bled in dobrodušen,
rad skoči v krčmo starčkom po žganje,
čeprav neki pijanec bulji vanj zapit in skrušen.

Ta mož postane kdaj kdaj na križpotju,
zastrmi v eno se izmed deklet –
mnogo hudega ji je storil na svetu
in sam je, in sam je, in sam je preklet.

Bartolo Turiddu

Tu, na jasi Trnovskega gozda,
v vencu starih, prastarih dreves,
v družbi noric in modrasovih češenj
plesal je zadnji, smrtni ples
Bartolo Turiddu iz Corleona.
Tu bil je življenja in noža odrešen.

Siciljansko sonce mu grelo je bedno otroštvo,
mafija izurila ga je v picciotta,
zrastel z umori je v gabellota
in črni ardit potem je postal
in ubijal je dalje po svetu in klal ...

Zdaj tu leže njegove preperele kosti –
na kosteh leži fašistovski nož
in lobanja, brez zlobnih oči, se beli
iz kobuljnic in modrasovih češenj.
Živ le spomin na smrtni je ples
Bartola Turiddu iz Corleona:
ko od noža in življenja odrešen,
dosejal je svojo krvavo setev.

Veter razpihnil je dime požarov,
otajalo v maju se zamrznjeno sonce,
ptice zapele v svobodni pomladi
svoje so stare preproste modrosti.

Odtlej že mnogokrat letni časi
razgrnili so slikovito svoje preproge.
V vejah zelenih igrajo se žarki,
v vetrcu diha svečanost poletja,
čmrlji se žejno napajajo v cvetju,
mravlje tipaje hite čez lobanjo,
rja čedalje bolj zažira se v nož.

Kmalu preplavil val bo kobuljnic
nož in lobanjo in grozo spomina ...

Pod sivo skalo

Pod sivo skalo v polju spim,
kača mi na srcu spi
v vetru nemo zaihtim,
črna zemlja zakriči
preko črnega polja:
tam sta rablja, rablja dva.

Hušknil kakor tisoč vešč
je čez polje glas zlovešč:
od sramu ne bom izdavil,
kdo, o, kdo me je zadavil,
kdo me nesel je čez polje,
čez jesensko mračno polje
in le veter se je jokal,
ko mi grob je v groblji kopal
oče moj, ki je neznan.
Krokar, krokar pojdi stran,
ne izkljuvaj mi srca,
ne izkljuvaj mi oči,
da se v rabljih razkriči
črna vest prav do pekla.

Vas ob morju

Nizke, kamenite hiše –
stiskajo se ovce v bregu,
k starim oljkam bresti tihi,
temni bori v bregu više
kot menihi zro na morje,
kjer ob bregu tja do Zadra
so razpeta bela jadra
in se zgubljajo v obzorje.

Sama na razgretem produ
soncu sva odprta, sebi,
tu v samotnem, sanjskem brodu
s soncem in galebi ...

Obisk na Vojščici

V samotni sončni gmajni na Vojščici
preprosto, skromno, kot živeli so, junaki spijo
tam v srčku, ograjenem na ravnici,
imena, vklesana v kamen, govorijo:

»Še vedno smo kot tiste dni nekdanje
in tu na sončni jasi naši so grobovi,
naš duh pa še živi, močnejši kot lobanje,
in še je gost med vašimi domovi.

Ne, nismo mrtvi: sebe smo vsejali!
V globokih brazdah naše setve zelenijo:
o, bratje, bratje, mi zato smo pali,
da se obzorja temna vam zjasnijo.

V veliko njivo svojo setev smo vsejali:
ob Muri, Zilji, v nedra Benečije,
po poljih, gorah in v poslednji kraški skali
to naše seme v močnih koreninah klije.

Naš duh živi kot hude dni nekdanje
in raste v šir in dalj vam v opomin:
v svobodne brazde sejte – mi smo pali zanje –
in v vaših setvah naj bo – naš spomin!«

Podstrešje

Podstrešje ni več svet revnih ljudi,
podgan in miši ...
V tejle mestni hiši
delita si ga študent in bivši žandar.
(Spodaj, na sončni strani
celo nadstropje ima sekretar –
vsako jutro se s fordom odpelje
na ideološki sestanek.)

Žandar sanja o nekdanji oblasti
srečen, da živi, ko moral s kraljem je pasti.

Študent kdaj kdaj napiše članek
za Ljudsko pravico
o izkoriščanju človeka po človeku,
o enakosti, bratstvu, svobodi,
piše in smehlja se predse,
češ, da zares bogat je fant:
v hiši živi s pomembnimi ljudmi,
z žandarjem in sekretarjem,
na vegasti polici sta Marx in Kant.

Podstrešje ni več svet revnih ljudi,
podgan in miši!

Protest

Ulica stresa se od delavske jeze
in buta v slapovih med dvoje sten,
tisoč obrazov, vsak izpit je, bled in koščen
gori v plamenih marseljeze ...

Policija na konjih drvi,
policija na džipih drvi.

Nad množico morje rdečih zastav,
ki s klanca upora plamenè v protest:
vrastel se vanjo je Manifest
kot zora, ki svita se iz daljav.

Policija na konjih s sabljami,
policija na džipih s pendreki.

Na trotoarjih opičje cvili in se repenči
zelenih polizancev stari svet
in pljuje v delavce – že se krivenči
pod trdimi pestmi krvava sled.

Policija s sabljami in pendreki –
kri se cedi v povodenj ljudi.

Stopil orjak je s pestjo v pozdrav na zid
in s svetlo besedo prebuja vest.
Strel s trotoarja in pade ubit –
mrtev, še mrtev stiska pest.

S tremi čari in opoji

S tremi čari in opoji
vse večere te jeseni,
uročèn pri Magdaleni
s čari sem in sem z opoji.

Prvi čar je žar ognjišča –
so opoj oči mi njene:
pijem, Feniks, te plamene,
sreče polna so prgišča.

Drugi čar so njene statve
in opojne so tkanine:
čudo zlate vezenine
vezeva na njene statve.

Tretji čar vonjave brinja –
gmajn opojnih se napila,
pa terana natočila,
da se v čašah kri utrinja.

In kako plamti ognjišče
vse večere te jeseni,
ko uročen pri Magdaleni
ognja polno imam prgišče.

Ni dekleta s tako balo:
v belem platnu rože rdeče,
ki sva vtkala jih ljubeče
še za eno srce malo ...

Kaj smo, kaj nismo

Kaj smo, kaj nismo,
zdaj, ko imamo svobodo:
modri kot Sveto pismo,
vrbe žalujke nad vodo?

Ali smo troti, ali čebele,
mravlje ali grobarji,
ribe, ki so prijele,
žrtve ali žandarji?

Smo upogljive bilke,
nezlomljivi kraški hrasti,
sovje noči ali svetilke,
smrti posvečeni ali rasti?

Črno vino

Črno vino se žalosti smeje.
S črnim vinom grejem si kri.
Poje srce mi in svet je brez meje,
s cvetjem zasenčene vse poti.

Dober prijatelj drevju in pticam,
blodim po polju, se s soncem zlatim,
v zemljo polagoma seme pronicam,
v večnosti njeni smrt preživim ...

Domek

S smrečjimi vejicami
domek okrasim
ko med širne njive
ga postavim
in pod oknom
lipe zasadim,
da z dehtenjem
spremljale sanjavim
naju bodo
v belo sobico.

Ho, in konje
kupim za oranje,
v toplo zemljo
bom sejal semena.
Ko prikrade v domek
noč se kakor sanje,
bom zaprl nalahno
vežna vrata:
jaz sejalec bom,
ti njiva zlata.

Žetev I

Tiho pričakovanje:
trave, cvetje, klasje, gozdovi in ločje,
sprejelo je zastrto v sanje
zoro zlato v svoje naročje.

Zapeli s prepelicami v polju so srpi
v razgibano jutranje brezglasje:
– Deklič, potrpi, potrpi, potrpi! –
prepleteno z žarki prosilo je klasje.

Poreden dekletov široki objem
in fant – oves že padel ji je v naročje,
ves dan ga prižemala je k bujnim grudem,
zapela kot angel v poletno podnočje.

Žetev II

Začelo mi polje je krasno zoreti
In sonce zlati mi žita zaklad;
ob ženke očeh bi se hotel ogreti –
kako bi bil srečen, kako ves bogat!

Po njivah teh nekdaj sem z materjo hodil,
sem delal z očetom in z njim sem trpel;
po njivah teh nekdaj sem z materjo hodil
in ljubil življenje in v svet hrepenel.

Let petdeset imela je mati in umrla,
se tiho ločila od svojih otrok,
ljubezen do polja očeta je strla,
ga vanj položil je ljubljeni Bog.

A zdaj zmed žanjic si bom ženko izbral,
si utešil živo hrepenenje srca;
z njo svetla semena bom v polje sejal
in bomo kot eno: dom, njive, midva.

Zemlja

Od vseh preprostih besed,
od vseh preprostih imen,
meni najlepše zveni:
zemlja.

Vsa mi diši po trpljenju
in znoju,
vsa mi diši
po tisočletnem opoju
ljubezni in tople krvi.

Vse, vse velja nji:
še v ljubljene žene objemu
njen sem samo,
v brbljavi besedi otroka
slišim le njo
in v vetru, ki v belih se brezah igra,
ona šumi mi mehko ...

O, zemlja: žena in dete,
ljubezen in jaz
smo v tvojem imenu doma!

Nedeljski sprehod

Nedelja –
šest dni dela, nato je nedelja.
Posvetim jo ženi, otrokoma –
dojenček v vozičku, starejši
koraka ob vozičku.
Z vozičkom se žena peha.
Ob avtomobilski cesti hodimo
na sprehod,
avtomobili mimo drve,
vozijo se oblastniki in obrtniki,
direktorji, ki imajo večje dohodke
dodatke in premije kot trije delavci.
Jaz zaslužim dnevno za dve kili solate,
vsak dan služim za štiri usta.
– Kdaj se bomo, očka, vozili? –
vprašuje starejši sin.
Molčim. Nedelja.
Pretrgal vezi sem z domom
jaz brezbožnik,
ki zaslužim dnevno za dve kili solate.
Mislim: zakaj imam komolce, ki v modi so,
a jaz ne znam jih rabiti, si utreti poti
do hiše in avtomobila.
Ne znam gobezdati o socializmu, lagati sebi
in drugim še manj, ne znam prevračati
kozolcev.
Drugi se vozijo z avtomobili,
jaz se bom vozil z avtofurgonom.

Grenka ljubezen

Najina ljubezen grenka
je brez ognja in opoja,
še v poljubu ost je tenka
in v objemu duh razkroja.

Drug sva drugemu uganki:
v eno ne in ne narazen,
ljubosumja ostri zanki
vedno pričujoča kazen.

Lovca – vedno sta na preži –
njun zadetek samo rani,
njune škrge in čekani,
ribi dve sva v isti mreži ...

Balada o ljubezni

Davno sem jo srečal na mladostni brvi
in zablodil med opojne ognje prvega cvetenja
in zapela je kot slavec v moji krvi
in začarala v boga me poželenja.

Dvignil sem v omami se kot orel na vrhove
in z obsončenih pečin razdajal se daljavam,
z gorečkami zasadil, z upanjem zalil vrtove
in bil sem ptič in bil enak sem travam.

A čas odprl se je kakor živa rana,
z orožjem v rokah me zavlekel je v tujino,
zasipala vse globlje, globlje je nirvana
razvrata me in v žgočo bolečino
udarila pečat morilca.

Hrepenenje

Da ti voščim dobro jutro,
v marjetic belem snegu,
čakam, dèkle, te na bregu –
da ti voščim dobro jutro.

Da ti voščim beli dan,
v soncu mi pojo stopinje,
– rosa v rožah ko svetinje –
da ti voščim beli dan.

Da ti voščim sladko spanje
in pri tebi povasujem,
z zvezdami nocoj svatujem,
snujem v duši svetle sanje ...

Trpljenje

Korake slišim in pritišan smeh
dveh mladih ljudi po vaških poteh.
Na okno sta pali mi senci dve –
o, njena mi pala je prav na srce.
In dalje sta šla in duri odprla,
z zavesami belimi okna zastrla.
Tema ju zagrne in postelja bela
do ur mi jutranjih v očeh je lebdela ...

Dajva do dna, draga ...

Dajva do dna, draga, izpiti
zvrhano čašo pelina –
nama razsipno natočil je čas:
da bova ljubezen mogla ubiti,
v žolto svilo spomina
skriti obraz.

Tudi slavec gostoli
s cvetočih njiv,
pa ga črni trn umori ...
Jaz ne bi ljubezni ubil!

Polna prgišča

Polna prgišča bogastva
potratil sem v mlinih ničevosti,
zdaj se vračam domov ves trhljiv,
prazen kozolec pred zimo,
kjer še veter ne najde pristana.
Zleknem se na skalnat prag,
zlizan od solza in stopinj,
sam, kot pes za pogin.

Obupa ognjeni črv
svedra v moje srce.

Stari kmet

Stari kmet je – jesensko drevo:
čezenj razlite so zore nemirne,
čezenj se spletajo zarje večerne,
sveže brazde v očeh mu sijo,
češnjevo cvetje so mu v vetru lasje,
grčava veja – žuljave roke,
kadar seje pšenico v to dobro zemljo.

Dan za dnem ...

Dan za dnem
tavam za soncem.

Dan za dnem
smrt žuga mi s koncem.

Dan za dnem
tih v življenje grem.

Dan za dnem
je vse več krizantem.

Dan za dnem
življenju hvalnico pojem.

Večer je ves v praznični opravi

Večer je ves v praznični opravi
oblakov belih, plavajočih v mesečini,
šumijo v mladih smrekah vetra harlekini
in dim iz črnih dimnikov diši po kavi.

Čebelji roj je vaška krčma. Opoji vina
razlivajo se v petje, smeh, besedo,
nekoč dišali nageljni so tam čez gredo,
nocoj se vame vrača bridka bolečina ...

Neslišni slap pokoja v dušo mi natoči,
napoji z mirom vaška me davnina:
napil se bil je menda oče vina,
ko me v poeta je spočel v neki noči.

Poletni večer

Kot terana polna čaša
temnordeč je ta večer,
s polja pesem se oglaša,
v srca lije tih nemir.

Noč iz gajev gre čez polje,
nosi s sabo vonj sena,
vetrc razigrane volje
s cvetjem lipe se igra.

Fant, dekle in lipa v cvetu,
sreča sije iz oči.
Je kaj lepšega na svetu
kakor čas, ko mak zori?

S temnim smehom

S temnim smehom ti odšla si
v svile šum in zven zlata,
s temnim smehom ti odšla si
daleč z dobrega polja.

In če kdaj se boš vrnila
v vetra šum in klasja zven:
kam boš žalost položila?
Šla čez polje bo jesen.

Prisotnost

Vedno si prisotna,
mati, v mojih koreninah,
na samotnih potih,
ob ognjih na sipinah,
ki izgorevajo v pepel;
mislim tedaj na temne smreke
nad nekdanjo domačijo,
na zelene travnike,
na zrelo žito,
na jesen in zimo;
o, ne veš, kako prazno se
vleče mimo
za nič zapravljeno življenje,
moj stari čoln,
moja črna žalost.

Senca

Senca. Sivi obrazi,
ni za kresnico svetlobe v očeh,
zatohli duh parjenja po koteh –
v meni gorijo z otroštvom razcveteni lazi.
Tam v vsakem jabolku sonce zori,
jaz pa zorim sam v svoji samoti,
v meni je jesen, v meni je jesen.

Bele noči

V belih nočeh
sebe pretakam v motno plitvino
in ko ne srečam človeka v ljudeh,
vase zaklenem to bolečino,
čakam do jutra, da od solz čiste oči
vzrejo škrjančka, ki v soncu drhti.

PESMI III

Tvoj bo smeh

Kipi življenje, kakor gozd drhti.
Vsepovsod kipenje, vrenje in poplava
miljonov upanj, srka jih daljava
iz src kipečih, željnih mladih dni.

Poganja zemlja šumno morje žita.
V vetrovih majskih je dekliški smeh.
Si ti bila mi sreča, radost, greh,
plevica, med razori bilja skrita?

S teboj na pot bi šel po teh poteh
in pil bi, pil s teboj mladosti vino,
da izsrkaš mi še zadnjo bolečino
to pomlad, deklica, in tvoj bo smeh.

Od cvetne nedelje

Od cvetne nedelje
zelene so breze;
od cvetne nedelje
zore tihe želje,
prepredajo steze.

Na nebu so zvezde
ko roža ob roži,
a v duši nedelja –
srce več ne toži,
le vriski veselja.

V noč jasno razlega se
fantovsko petje:
– Oj, dekle, daj cvetja!
V lepoti poletja se ženimo kmetje ... –

Zimski večeri

Z dolgimi zimskimi večeri
bela zima lega na dveri,
rože ledene veze na šipe.
Samo modrost puha iz pipe
ded Vrban, ko vnukom pravi:
– V moji mladosti smo žeblje kovali,
spekli v železju kakšen krompirček,
ovsenega kruha stradali,
čakali na regrat in lapuhov cvet.
Ženske, o, ženske so bile predice
in klekljarice, o, to je bilo deklet
in vse so postale brhke ženice.

A ko so očetje žeblje prodali,
revščino v žganju so utopili,
na dverih zavijali so lačni volkovi
v takih težkih zimskih večerih ... –

Pesem o sreči

Sreče v srcu zlati soj,
veter se igra z menoj,
kakor klas se stapljam vanj
na gladini sončnih sanj.

Srečam dekle – se smehljam,
ji o srcu pokramljam;
veter z mano, veter nežno
krilo vzvalovi ji bežno.

»Pojdi se igrat z gozdovi
in z nemirnimi valovi,
moje krilo ni za take,
ni za take vetrnjake«.

Veter z mano, veter bežno
k meni jo privije nežno
in smehlja se vsa poljana
z zrnjem zlatim posejana ...

Večerno pismo

Pišem pismo, pismo belo,
okrašeno s cvetjem rdečim:
naj srce ti bo veselo,
naj te, deklica, osrečim.

Dve besedi bom napisal:
Ti si draga mi in ljuba!
Nihče iz oči izbrisal
tvojega mi ni poljuba.

Ko sem te odkril kot tajno,
spet so nade zaživele,
strune srca pesem bajno,
pesem majsko zadrhtele ...

Zame ni je lepše pesmi:
rast iz nje poganja živa,
v žarkih zlatih tihe sreče
najino se dete skriva ...

Dobričina sonce

Stara dobričina, sonce
hodi po polju kakor van Gogh:
tisoč barv ima, a vse so zlate,
tisoč barv, vsaka spočetje:
zleknjen brez sramu je čez trate
gol in bos, mogočni bog.

Vtapljam se v te barve zlate,
rastem kakor cvet in klas,
prosim, da popelje v svate
in oplodi to staro našo vas.

Neke bele noči

Neke bele zimske noči
se razcvel je med naju
cvet dvojne mladosti.
Bilo je v maju
sredi trobentic,
ptice pele so v naju,
ko na rdečem resju
pasla se čreda belih ovac,
na nežno zeleni travi.
Na sinjem nebu so plavali
beli oblaki.

Mi usojeno je biti vetrnica

Mi usojeno biti je vetrnica,
ki se po vetru ravna?
Mi usojeno biti je prazna lupina,
kjer še črv ni doma.
Mi usojeno biti je čoln laži
in moji modrosti ploha besed.
Mi usojeno biti je zapravljen drobiž
od vseh preklet?

Čezme napravite križ!

Hvala dežju

V oblakih krokar s svojim kra, kra
presekal je naglušno tišino,
in že zašumijo z vetrom peruti dežja.
K meni prišla je deklica,
vsa kot opojno, dobro vino.
Da bi to ujmo prevedrila,
s smehljaji breskev na ustnicah
sramežljivo se vase je skrila.
Hvala vama, veter in dež,
za vajine nežne dotike:
pijem njene omamne oblike
pijejo jih moje žejne oči.
Kdo z lučjo v očeh
bo na njenih prsih ujel
grlici plahi dve,
komu bodo zadrhtele v dlaneh?

Zato ker je prišla v hišo omama,
dež in veter, hvala vama!

Mrtvo drevo

Meni hudo je hoditi spomladi
mimo mladega, mrtvega drevesa:
suho je in golo, veter ga ne stresa,
slepo je za sonce in nebo.

Meni hudo je hoditi poleti
mimo mladega, mrtvega drevesa:
dano ni mu doživeti kresa,
globljih ne pognati korenin.

Meni hudo je hoditi jeseni
mimo mladega, mrtvega drevesa:
lubadar mu kljuje v srce,
žolna mu vrta v oslepele oči.

Meni hudo je hoditi pozimi
mimo mladega, mrtvega drevesa:
drvar mu zasekal je zadnje rane,
v ognju in pepelu se zgubi ...

Vprašanje

Ali za vetrnico sem prišel na svet?
Ali bom kljukca lažnjivega igral?
Ali modrost mi bo ploha besed?
Ali kot bilka v vetru bom pal?

Kaj je meni, kaj je z menoj?
Ali sem jedro? Prazna lupina?
Ali temà sem ali sinjina,
ali mrtvilo ali razvoj?

Odgovor:

Nov čas me je kot luč prižgal:
svetlobo svojo dajem ubogim,
razsvetlil srca mračna mnogim,
še bolj sem z njimi vzplapolal ...

Zimska romanca

Vaška radost zacvetela
je v ta čas za vasovanje:
srce s srcem bova grela,
deklica, in pila sanje ...

– Dober večer, nagajivka!
V ognju ti žari ognjišče.
Daj prigrizek mi, šaljivka,
daj poljubov mi prgišče!

Potlej grem s teboj na delo,
pletja vajen sem in mlatve;
pojdem s tabo, da veselo
vezala si bova statve.

Tkal s teboj bom tebi balo:
v rjuhe bele rože rdeče,
da se dete bo smejalo
v svetlobi mlade sreče ...

Rožnata breskev

Srečal sem te in tvoj bom gost.
Sonce je čez in čez posijalo
in sem zazrl se, zazrl v mladost,
v tvojih rosnih lic rožnate breskve,
v opojne in plahe ognje tvojih oči,
v nageljne rdeče – tvoj smeh.
In spet sem zazrl se v mladost,
v breskve, ognje in nageljne
in v dvoje grozdov pod nežno tkanino.
O, ti grozdi mladosti!
In ti vsa lepa si od nedolžnih zadreg,
mikavna in polna nemira,
med borovci kraškega večera,
ko si tiho, komaj slišno dejala:
– Otrok bo prvi najin gost! –

Setev

Plugi blestijo
srebrni sijaj,
sivi jih vlečejo voli;
kvišku kipijo
zeleni topoli,
objel jih je maj.

Hodim za plugom,
kakor moj oče,
zemlja za roke me grabi;
joj, prelepo
na bregovih je Soče,
tiho predam se pozabi ...

Ljubim sejalce,
zrnje in sonce,
ljubim – dejal sem dekletu;
skupno prepevamo
pesem o zemlji,
borbeno pesem o svetu ...

Noč na gori

V molku pračudes
večnost kleše ledenike.
Tihe, nežne kot planike
so besede – svetla vez.

Od tišine plapolam.
Tebi kri pojočo dam
za oči, kot Soča sinje,
za srebrne svetinje
zvezd, ki so nad nama razpete.

Ti si in jaz sem kot dete,
otrpla vsa v ta gorski opoj.
Čas, o, čas, tu z nama postoj,
v tej edini minuti brez rev –
jutro potrosi naj na naju pepel!

Zimsko hrepenenje

Mraz se zajeda v telo do srca,
metež sneženi v obličje me bije;
v strmeče oči onstran sveta,
iz temne noči ena zvezda ne sije ...

Rad bi ozdravil in rad se ogrel,
pri materi v hribih nada mi sije,
da se umirim ko list preperel,
duša in telo pri njej se spočije.

Senca na soncu bom pozabljenja,
zaljubljen v samoto zadnjega svita:
mati, s toplino srca, daj mi rešenja!

Ne morem iti

Ne morem iti proč od tebe,
če tisočkrat mi rečeš: Pojdi!
Če tisočkrat mi rečeš: Pojdi!
Ne morem več spoznati sebe.

Od svetlih srečanj prepojene,
minulih dni prelepe sanje,
verujejo, da vrneš vanje
ljubezen sladko zveste žene,
ki mi v srce je zasadila
odpovedi in mržnje želo,
pregnala smeh in s senco čelo
v teh mladih dneh mi omračila.

Ne morem več spoznati sebe,
če tisočkrat mi rečeš: pojdi,
če tisočkrat mi rečeš: pojdi,
ne morem iti proč od tebe.

Daleč je polje

Daleč je polje zeleno,
daleč sanje planin,
daleč dekle kot nobeno,
lepa kot trpek češmin.

Srebro je vtkano v lase,
roke nobene ne prosijo,
roke skrivnosti ne nosijo,
toplo ni eno srce.

Naguban starkin obraz –
vame strmi mračen jesenski čas.

Moja mati

Moja mati je češnjev cvet,
bleda in bolna ko v jeseni čebela;
moja mati je sladki med:
vsa se razdala in tiho trpela ...

Bila otrokom je postrežnica,
bila živalim je hlevarica,
bila njivam je skrbna plevica,
bila vsem žalostnim je tolažnica.

Nam otrokom je dala srčno kri,
živalim veselja v tope oči,
njivam nežne, prenežne skrbi,
ljubezen gojila je za vse ljudi ...

Njive zdaj dajejo ji belega kruha,
živali ji dajejo sladkega mleka
dobri ljudje so ji za uteho srca:
samo otroci smo trpek ji bič!

Zlata ribica

V vazi stekleni
ribica zlata.
Meni tako so
zaklenjena vrata.

Ribica zlata
o svobodi sanja,
siva starka
nad njo se sklanja.

Siva starka –
moja mladost,
ribica zlata,
tvoj sem gost.

Slika na kitajski vazi

Zima.
Drevje pod snegom.
Sklonjen v belino
mesec nad bregom.

Bela deklica
z lutnjo,
drami s slutnjo
se bolečina.

Sam, sam
tavam v belo polje.
Ves sem bolan,
dajte me v sveto olje!

V srce me žge
kačji mraz.
V polju sva sama
krokar in jaz.

Jesenske slike s Toškega čela

Cvetje je požgala slana,
bledo sonce bdi v daljini,
kakor v jezera gladini
koplje se v megli Ljubljana.

Čmrlj umira na kompavi.
Vrabci se plašijo v žlebu –
jumbo-jet grmi na nebu;
dim iz hiš diši po kavi.

Rdeči jantarja obeski –
jagode žare češmina,
upanje v pomlad se utrinja
med pohlevnimi podleski.

Ura onemi

Ura iznenada onemi.
V hramu noč. Naenkrat tišina,
v tišini tesnoba,
ki boli.

Še vetrca ni,
okenca zla so v mesečini:
v njej Beethovnova Deveta
neslišno zveni.

Nekoč minute, sekunde se izteko,
zadnji motni odsev sveta bo v očeh,
v večnost odtečejo zadnje kaplje krvi.

Sin kot pravičnik spi.

Spomin I

Stari domovi
so stisnjeni v mraku,
prazen je hlev,
pajčevinasti hrami,
votli odmevi
sledijo koraku,
v časih nekdanjih
se misel predrami.

Nekdaj dekleta
so klekljale čipke,
čipke svilene,
bele kot dan,
nekdaj dice
nitke so predle,
predle so v nitke
volno in lan.

Fantje so v vencu
leskovih viter
pletli peharje –
vzhajal je kruh –
z njimi smo peli
ob brenkanju citer –
strt ves odhajam
kot star potepuh ...

Spomin II

V kaminu zanetim s svežim brinjem,
da zadišal bi naš stari hram.

Vezel spomine bom na čase nekdanje,
ko valovila je mladost okrog nas.

Poklical od daleč bom drage obraze,
vse, ki odtisnili so vame spomin.

Vstopite, prijatelji, med brinja dišave,
samota mi sestra je, brat moj je strah.

Kot nekdaj mi, mati, terana natoči,
lij name dobroto iz toplih oči.

Oče, naj kremen bo tvoja beseda,
težko od žuljev podaj mi roko.

Glejte, prijatelji, kaj vse smo snovali –
vse zagrnila črna je prst ...

Ogenj ogrej me iz svežega brinja,
naj zadiši naš stari hram!

Aprilski gozd

Gozd, ujet v mrežo
blagega dežja,
s kapljami z vej
bije sekunde nemira,
širi nozdrvi kot ogromna žival,
sope z božajočimi vetrovi,
pije iz neba
in humoznih tal
čudežno rast:
tu in tam bukova
vejica zabrsti
z nežnim mežikanjem
vsa potešena
telohom reče in mačicam:
– Glejte, kako sem lepa,
nežno zelena ...–

Pomlad v Brdih

Brda vsa so polna sonca,
z zemljo pojejo ljudje.
Radost živa, pa brez konca
nam vedri vse dni srce.

Češnje v cvetju – bele halje
spletajo se v svetli gaj,
breskve rožne v sinje dalje
hrepenijo kot smehljaj.

Vabijo dekleta v brajde,
toplih so skrivnosti žejne.
In sinjine so brezmejne,
sreča meni več ne zajde ...

Ali v zemlji tam v Medani
moj prijatelj Gradnik spi:
ptički mu pojo uspavanko,
zvezde so mu večna luč ...

Beli cvet

Beli cvet črnega trna
utrgam nad Vrsnim, v nedrih Krna.

Cvet pripnem na prsi dekleta –
tu padel ji ded je šestnajstega leta.

– Glej, bajonet, drobci granat in trn ...
Je pognal iz krvi ta črni trn? –

Orel jadra čez daljo jasnin –
bel cvet je ostal in na deda spomin.

Ljubezenska

Deklica moja, nocoj povasujva
med njivami;
deklica moja, nocoj posvatujva
med rožami ...

Nad nama zvezde
sijejo v blesk oči,
svobodne pred nama so ceste
za poljube tri ...

Prvi poljub – za zvesto srce,
za tvoje tople, ljubeče roke.

Drugi poljub – za tvojo bolest,
se res bojiš, da nisem ti zvest?

Tretji poljub – za lepoto sveta
v večernih vonjavah polja ...

Smrt in jutro

Davi je deklica mlada umrla,
zadnji hip za objem je roki razprla.

Nežno zaprl sem njene oči,
odtaval v globino žalosti.

Smrt ji pobožala bela je lica,
nema kot cvet je, kot ranjena ptica.

Bila je moja, bil jaz sem njen –
ni več pomladi, le siva jesen.

Tih večer in luč

V moji sobi je tih večer in sij luči
je na sliki dekleta in mrtvega brata.
V moji sobi je tih večer. Še veter ne trka na vrata
s krili meglene jesenske noči.

Mislim nate, dragi, mrtvi moj brat:
v neki grapi te nekdo je zaklal z bajonetom.
Bil si tak dober, spravljen s sabo in svetom,
ko v domača si polja hodil orat.

In deklè, ti živa žerjavica, kakor Ciganka
ne obujaj mi več pozabljenih sanj:
bila si senca in luč in večna uganka
in metulj nad ognjem, ki sam sili vanj ...

V moji sobi je tih večer in sij luči
je na sliki dekleta in mrtvega brata.
V moji sobi je tih večer. Še veter ne trka na vrata
s krili meglene jesenske noči.

Žejna žena

Prišla previdno v vrt je kot po brvi
in on s slastjo zajel je njeno roko,
s seboj povedel jo, kot srno sloko,
v deželo, kjer kresovi zagore v krvi.

– Moža sem žejna – reče mu s poljubi
in v temi kakor luč razlila je svoj čar.
Njen mož da šleva je, strupen in mrk in star,
zato bolj gada kakor njega ljubi.

– A ti si mlad, močan in lep, zato te ljubim,
zato sem vrgla se brezumno v divjo strugo,
naj mož me tepe, pljuje name, na vlačugo,
na veke naj se revežu zastudim ...–

Lectov srček

Lectov srček – le čemu –
sredi srčka ogledalo,
vražje mi dekle je dalo
letos maja na semnju.

Droben je na srčku stih:
»Dragi, sprejmi od neveste
znamenje ljubezni zveste,
znamenje zaljubljenih.«

S srčkom ves vesel potujem
proti domu poln obljub,
vrežem njeno ime v lub
in s poljubi ga posujem ...

A zvečer na vasovanje
k njej je šel po poljski poti,
v njeni sobi – ni se zmotil –
dveh je slišal šepetanje ...

Sredi nočnih je tišin
srček vrgel na smetišče:
tam naj ga pozoblje pišče
in prevaro prvo z njim ...

Zimski dan II

Seje sivina snežinke bele,
strune drevja so v vetru drhtele.

Sam sem z dekletom sredi beline,
sam sem z dekletom sredi sivine.

Veter z njenimi se lasmi igra,
se igra in dalje odfrfota ...

Jaz pa bogat sem, bogat od sanj.
Blizu je krokar. Ubil me bo Kajn ...

Večer

V zlat, zvezdnat večer
njive šepečejo. Vsepovsod mir.
Med njive grem: nad mano oblaki
beli, veseli kot moji koraki.

Dremlje vasica ... Nagelji rdeči
v noč hrepené ... o, sanje o sreči!
Za zavesami belimi poje kri,
za zavesami belimi mladost cveti.

Hišica svetla ... deklica spiš?
Ali s seboj nocoj govoriš?
Lučka za nagelji – o, to si ti –
kakor kresnica v samotah noči.

Zaslišim stopinje – lahno šepetanje –
bližajo se ko pesem in sanje.
Z lučjo v rokàh prihaja deklè:
dvigni jo, dvigni nad moje srce!

Ljubezensko jutro

Da ti voščim dobro jutro
čakam, draga, te na bregu.

Mlade češnje v cvetnem snegu
ti cvetejo v dobro jutro.

Dren nastlal je zlato inje
po stezi, kjer boš hodila.

Sončna luč bo napojila
s srečo te iz dalje sinje.

Školjki dve odprli sanje
bosta biserom mladosti,

nama cvel bo mak skrivnosti
prav do zore pomladanje ...

November

V mrzlem vetru je završalo
samotno drevo:
– Jesen, kaj ječiš mimo golih vej?
Če ozelenim še, če pride pomlad mi povej! –

Temni oblaki vsejejo sneg prebel
na gole veje in na poljane,
drhteče kakor od ljubezni neznane,
toneče v začuden nasmeh nevesel ...

Vase zamišljena, šumeča noč
skriva belino v snežni objem,
polje je tiho in drevje je v njem ...
Jaz, samoten, grem k dekletu pojoč.

Tri prošnje

Tri prošnje, deklè, imam nocoj,
tri prošnje lepé, če smem s teboj?

Poprosim najprej te za zvesto srcé,
za močno srcé kot so moje roké.

Poprosim potem te za čiste oči,
za take oči, da se dete rodi.

In prošnja poslednja je pesem možá,
da bili bi eno: dom, njive, midvá!

Tri prošnje, deklè, imam nocoj,
tri prošnje lepé, če smem s teboj?

Če smem s teboj pod soj zvezdá,
pod soj zvezdá, v naročje poljá.

Sreča

Polje to naj ve zeleno,
veter, ki se v gozd izgublja,

sonce, ki se s poljskim cvetjem
vroče kot midva poljublja,

mesec ve naj, ki z višine
v rosi se srebrno smeje,

da sva ujeta v mrežo sreče,
da se ljubiva brez meje.

Vaška idila

Nežno sem dejal nevesti:
Ne ob blatni, prašni cesti,
kjer živžav sveta gre mimo –
na poljano še pred zimo
skromen domek bom postavil,
svatovščino v njem proslavil
in na okna srčke rdeče
vrezal v znamenje bom sreče.

Vstajal bom s škrjančkom rano,
da bo polje prej zorano,
da seno bo pokošeno,
snopje na kozolec zloženo;
a zvečer bom v tvoje sanje
tkal vseh zlatih zvezd sijanje,
da še ti in dete speče
uzreta v sanjah zvezdo sreče.

Mir

V meni je mir,
tak kot pade na njive po žetvi.
Vraščam se, drevo, vsak večer –
ona je nežna kot njiva po setvi.

V situ blodenj precejen,
čist po potepuštvu čez goro ekstaz.
Zdaj sem sam in zdaj sem njen –
skrila v žuljave roke je obraz.

Hišni prag

Čas izlizal granitni prag je
starega doma:
tod sem otrok se igral,
čezenj koračil je oče,
jokala mati,
krsti so romali,
krste čez prag.

Kje zdaj ste rojeni?
Kje zdaj ste mrtvi?
Ne morem stkati tkanine
zbranosti v osamljenem srcu,
na zlizanem pragu
sam, teman,
vrnjen tja, kjer sem začel.
Preden v očeh bo pepel,
rad imel bi prijatelje,
rad imel bi tovariše,
rad bi bil od kogarkoli.

Rodni vasi

Samotna tiha kot zaliv,
je v hribih moja rojstna vas,
obkrožena od bornih njiv,
zajeta v venec host in jas.

Od tam me kliče daljni klic,
spomin na davne, srečne dni,
na prvi cvet, spev prvi ptic
in na vabljiv opoj noči.

O, topli, božajoči glas,
kot pesmi je mamljiv sijaj,
poti ni več, ni več nazaj
v te mlade dni, v to gorsko vas.

Nov dan

Kot majceno zaspano oko
se odpira nov dan.
Na vzhodu črni oblaki.
Nov dan prihaja
skozi njih reže,
rojeva se v obupnih krčih,
v krčih zmaguje
počasi in vztrajno,
dokler ne razlije veselo se
čez mlade, radostne smreke,
dokler sonce ne plane
v sobo in oblije vse stene.

Tudi stenska ura je v soncu.
Neusmiljeno odteka
zadnji mrak v nemir dneva.

Junijski večer

Tkalec mrak je stkal tišino,
noč predica zapreda goro,
z drobno se srebrnino
zvezd je natkalo nebo.

Tišina se v polje osipa,
temni slap se vsipa na vas,
sredi vasi razcvetena lipa –
je kot deklica zlatih las.

Tiho, potihoma spanec –
škrat leze, leze v oči,
v mlako potaplja se mesec,
uspavanko veter šumi.

Breza med pšenico

Na belem steblu mlade breze jutro drhti,
na srčaste liste naslanja modro nebo;
med klasjem čez polje sonce hiti
in brezi poljubi deviško telo.

Kot deklica v belem je sredi polja –
roke nemirne so v vetru ji veje,
ko z rosnimi srčki vzkipi, trepeta,
ji sonce z biseri vse srčke poseje ...

Marjetica

Ni bolj drobnih rož kot so marjetice,
ni bolj samotnih med travo:
tako šestnajstletne deklice
otožno povešajo glavo.

Utrgam cvet drobne marjetice,
trgam in štejem lističe bele:
– Komu rože brhke Marjetice
bodo to pomlad cvetele? –

Plašne oči so lepe Marjetice,
plašne kot upanje moje sanjavo:
z belimi listi drobne marjetice
trgam srce si med travo ...

Čudeži letnih časov

Če sam cvetim, če sam cvetim,
spomladi čudež doživim.

Vsa zemlja poje: »Dober dan!«
Plenic obeta žlahtni lan.

Če sam cvetim, če sam cvetim,
poleti čudež doživim.

Z neba mi sonce – čoln žareč –
v zorenje vsipa tisoč sreč.

Če sam cvetim, če sam cvetim,
jeseni čudež doživim.

V rebuli sončece zori
nič ne umre, če res živi.

Če sam cvetim, če sam cvetim,
pozimi čudež doživim:

v plenice bele žena mi
povije dete, sreče sij ...

Idrijske deklice

Idrijske deklice
klekljajo čipke,
klekljajo čipke
bele za zibke,
klekljajo srčke
v rjuhe poročne,
klekljajo trnje
v prte mrtvaške,
klekljajo, klekljajo
v ure polnočne
križce in ribce,
pobe, pogačke,
cvetje in trnje,
pesem in sanje ...
Sanje srebrne
vpletajo vanje ...

Kraji mladosti

Še poje v meni vrenje mesta,
vrvenje ulic hrup in direndaj,
ko vodi na planoto me vojaška cesta
v moj hribovski domači kraj.

Še sončne tod so, senčne jase,
kjer ujet sem bil z nočjo oči:
ta noč bo živa v meni večne čase,
čeprav po krizantemah vsa diši.

Bila z menoj je vedno moja mati –
zatajena dobrota in bridkost –
le iz njenih več oči ne morem brati
nekdanjo pravljico – mladost ...

Rad pil bi mir

Rad pil bi večni mir
v najgloblji brazdi dobrih kmetov,
med koreninami očetov ...
Dovolj sem živel
v ognju dveh velikih vojn:
omračila mi prva je detinjstvo,
oropala mi druga je mladost,
vendar nikoli nisem zatajil poguma,
zardeval ne bom od sramu ...

Iz radovednosti po tisočletju
rad bi se prebudil kot pračlovek.

Nekoč sem ljubil ...

Nekoč sem ljubil te, zdaj ljubim te vse bolj
ti zemlja rodna, dragi mi ljudje!
Kot dober kruh dišijo njive s polj
in med žulji čas pretaka se od dne no dne.
Tu tekla kot slapovi so mi mlada leta,
pojil me z zdravjem je domači kraj;
igral otrok z otroki se in iz oči dekleta
se vžgal mi prvi je sijaj.

Zdaj tujcev ni, da nas bi tepli za besedo, petje,
da potujčevali bi, kot nas so kdaj;
lepo ljudem je in življenje kot poletje
veselo, zrelo je – pšeničnih njiv smehljaj!
Dekle le tebe ni v to lepo vas in gozd in trg.
Zakaj ne vrneš se iz laških mest?
Ne veš, da žalostna je mati, oče tih in mrk
in jaz povratka tvojega želimo s tujih cest.

Jaz, ki se vlačim ...

Jaz, ki se vlačim po tem
zamazanem mestu
s srcem v betonu,
z mislijo na asfaltu,
jaz, še vedno sem kmet.

Zdaj nisem od tam,
nisem od tu,
doma nisem nikjer ...

Na Tromostovju

Tkanino vezem v beg voda
čez mavrično obokan most:
da bi vrnila se mladost
bolj dragocena od zlata.

Dekle prišlo bi, dobro vem,
z radostjo nežno kot nekoč:
luči prinesla bi za noč
in za ves dan sijaj očem.

A reka temna v dalj hiti,
vali se množica čez most:
ne vrne daljna se mladost,
ne najde k meni več poti ...

Vse odšlo je

Joj, pomlad odšla je mimo,
ni poletja več nazaj,
ptice je jesen pred zimo
odposlala v južni kraj.

Gola, mrka so drevesa,
temno, mrzlo je nebo,
rože rdeče brez slovesa
v dni oktobra odcveto.

Tiho nova rast se drami
med sokovi korenin,
tiho spal boš, dragi, v jami
brez tegobe, bolečin ...

Epitaf

Ko se izmaknil
mi bežni bo čas,
ko bom omahnil
čez zadnjo minuto:
nikar ne zagrinjaj
s črno se ruto,
naj ne stemni se
tvoj vedri obraz!
Svetla ostani
kakor svetilka,
kakor kresnica
z lučko iskanj:
jaz bom kot cvet
in jaz bom kot bilka
sredi brezdanjih
večnostnih sanj ...

Cesta nobena ...

Cesta nobena meni ni neznana:
vase so srkale me ponikalnice,
grozd drsel sem skozi stiskalnice –
zdaj sem prečiščena čaša terana.
Vino sem zdaj, o, pij me žena,
pij, odžejaj se za dva,
z njim se odžejala ni še nobena,
ne razsvetlila srca.
Zakaj jaz ljubim, ljubim surovo,
ljubim nežno in divje za dva,
ljubim za tri, vedno na novo –
sile take nihče ne stepta!