Obiski v Jugoslaviji
| Obiski v Jugoslaviji Ivan Molek |
| |||||||||||
Po Hercegovini in Bosi. Med rojaki in Turki. Izletniki okupirali Sarajevo. Prenočišče v lementarski kasarni
Naš vlak je zapustil Dubrovnik ob enajstih ponoči (ob triindvajsetih po jugoslovanskem železniškem času) in medtem, ko smo mi prijetno dremali na mehkih sedežih v kupejih drugega razreda, nas je privlekel po ozkotirni progi v Mostar, glavno mesto Hercegovine, ob sedmih zjutraj. Mostar smo videli le iz vlaka in s postaje, na kateri smo zajtrkovali, torej ne vem nič povedati o tem mestu. Videl sem le nekaj modernih hiš in precej vitkih minaretov turških džamij. Okolica se mi je zdela pusta, morda malo bolja od one v severni Dalmaciji.
Vlak je potegnil in v nekaj urah smo bili v Bosni. Pokrajina ob naši ozkotirni železnici je hribovita, toda visoki hribi so le deloma zeleni; večjidel je kamen. Železnica teče ob reki Neretvi, ki ponekod zelo dere. Proga se spušča v globoke soteske in spet se dviga v širokih ovinkih po rebri. Scenerija je povsod divje romantična. Na Gorenjskem sem občudoval Vintgar, tu pa smo naleteli na celo vrsto Vintgarju podobnih vodopadov. Kmalu so kamniti hribi ostali za nami in pokazali so se obraščeni s šumami. Odprle so se doline in zagledali smo polja tobaka in žita ter vadi. Pozdravljali so nas brkati muslimani s fesi na glavah in prvič smo opazili turške žene s črnim pajčolanom na obrazih. To je bilo nekaj novega za naše izletnike in naši fantje so imeli obilo zabave z muslimankami v širokih hlačah in z zakritim licem.
Bosna je bogata na lesu, tobaku in češpljah. Čim bolj smo se bližali Sarajevu, tem lepša so bila polja in sadovnjaki, ki so se kar šibili sadja. Tudi vasi so bile gostejše in pojavile so se tovarne lesnih izdelkov.
Pridemo v Sarajevo. Na postaji nas je sprejela velika deputacija sarajevskega Slovenskega kluba. Rasto Zemljič, železniški uradnik, je pozdravil izletnike v kratkem govoru, moški zbor med njimi je zapel pesem in ženske so izsule na nas košaro rož. Ker ni nihče med nami pričakoval tega, smo bili nekako osupnjeni in pozabili smo se zahvaliti.
Obvestili so nas, da so nam že vse pripravili: prenočišče in vodnike, ki nam vse pokažejo. Nato so nas tlačili v tramvajske vozove. Ko so vozovi ropotali z nami po ulicah, smo opazili, da so vse hiše okrašene z zastavami. Nekdo me dregne: Pa ne zlodja, da bi – – Nekaj ur kasneje izvemo, da je prišel v Sarajevo tudi general Živkovič, predsednik vlade. Njemu so veljale zastave in policija in vojaštvo, katerega se je kar trlo po mestu. Lepa reč!
Preljubi sarajevski rojaki so nam izposlovali prostore v pravoslavnem seminarju, ki je bil prazen med počitnicami. V Velikih dvoranah so stale pogrnjene majhne postelje v dolgih vrstah kakor v kasarni. V eni dvorani za moške in v drugi za ženske – vse strogo ločeno. Tedaj je izbruhnil upor, zlasti med zakonci. Kakšna je to manira? Kje je komfort? Mar mislijo, da smo trampje? Sklenjen je bil mir s tem, da je manjše število zakonskih parov in ponosnih samcev odkorakalo v hotel, tri ženske – Grabnarjeva in Klemenčičeva s hčerko in Pittsburgha – so pa bile tako užaljene, da so takoj odkurile nazaj na postajo in se odpeljale s prvim vlakom naravnost v Zagreb.
Sarajevo – napis v cirilici na postaji se čita Sapajebo – je čudovito mesto v širokem grabnu ob reki Miljački. Tu prihajata skupaj zapad in orient. Tu se vse meša: moderna noša in turški kostum, moderne hiše in muslimanske bajtice, krščanske cerkve in mohamedanske mošeje, katoliški Hrvatje, španski židi in kdo še vse. Začudil sem se, ko so mi povedali, da je v Sarajevu okoli 2000 Slovencev: delavci so in uradniki pa tudi vojaki. Slovenski klub ima svoje prostore v lepi hiši nedaleč od mosta čez Miljačko, na katerem je bil ustreljen kronoprinc Franc Ferdinand. Videl sem tisto famozno ploščo, katero so vzidali v spomin in slavo – atentatorju Principu.
Sarajevska čaršija. V delavski zbornici. V kabaretu in "Pri Amerikancu". Patriotično razpoloženje rojakov pri dobrem vinu in svoboda na ulicah
Izletniki smo se razdelili v manjše gruče in vsaka je šla na svojo stran Sarajeva. Br. Olip se je s svojo skupino nekam izgubil – in tako nismo videli nobene cerkve od znotraj niti turške džamije. Že prej nam je toplo priporočil, da si moramo ogledati Begovo džamijo. Mile in jaz – to je bila vsa skupina – sva šla mimo te džamije in videla muslimane, kako so sezuvali opanke in čevlje, umili si noge in potem korakali bosi na odprt prostor, kjer so klečali s hrbti proti nam in se klanjali do tal. To sva videla – in bilo je dovolj.
Rajši sva šla v čaršijo. To je turški del mesta, odnosno turški trg svega i svašta. Tam je bilo več izletnikov, ki so pridno kupovali suvenirje: razno zlatnino in srebrnino z ročnimi vrezninami, pletenine, fese, male preproge in drugo drobnarijo. Prodajalnice – male, nizke lope – so obenem delavnice. Tam prodajajo tudi sadje, jedila in črno kavo, ki jo kuhajo pred teboj na špiritu. Turški barantači te robe so kakor židje. Ako se znaš dobro pogajati, jim lahko zmanjšaš ceno. V čaršiji je kar mrgolelo ljudi kot na sejmu. Usiljivi pa niso ti trgovci. Mirno sedi v svoji lopi in dela ali pa čaka prekrižanih rok in nog, da kdo stopi k njemu. Ne mudi se jim nikamor.
Tudi drugim se ne mudi. Šli smo v večjo restavracijo in posedli okoli mize na vrtu, kjer običajno obedujejo, če ni dežja, povsod po Evropi. Bilo je okoli treh popoldne. Naročimo kosilo in natakar nam pove, da ne bo nič, ker je kuharica odšla. Vprašamo za malo šunko in sir. V Ameriki bi bilo to na mizi v petih minutah, v Sarajevo smo čakali eno celo uro. Končno nam prinese tako porcijo, da bi se lahko nasitilo petnajst možakov.
Medtem, ko so drugi ogledavali džamije in muzeje, sva z Miletom poiskala Radničko komoro in Radnički dom. Sodrug Jakšić je tajnik delavske zbornice in seznanila sva se tudi z uradnikom "Snage", socialistične revije. Oba sta naju prijazno sprejela, razkazala prostore in potožila o težkih razmerah, v katerih se danes nahaja delavsko gibanje v Bosni. Sodrugi čitajo "Prosveto" in zasledujejo naše delo v Ameriki.
Zvečer istega dne so bili izletniki povabljeni v prostore Slovenskega kluba. Kot že omenjeno, so prostori v pritličju velike in lepe hiše v eni glavnih ulic, ki se vleče ob Miljački. Tam imajo čitalnico – tudi "Prosveto" sem videl med listi – vadijo se v petju in prirejajo družabne sestanke. Prostori pa so bili premajhni za nas vse in voditelji kluba so poudarili, da je treba iti nekam drugam. Odločili so se za neki večji kabaret. Predno so nas odpeljali, so zapeli več narodnih pesmi; pomagali so jim tudi naši pevci, posebno Rozi.
V kabaretu ni bilo nič posebnega razen mlade Turkinje v moderni noši, ki si je uporno razkrila obraz, ko je zasedla stol na galeriji v ozadju. Kemalov duh prihaja tudi v Bosno. Na malem odru so dekleta pela domače in španske popevke in plesala orientalske plese.
Sarajevskim voditeljem je bilo tam predolgočasno in odpeljali so večje število izletnikov in izletnic v gostilno "Pri Amerikancu," kjer je menda vse bolj domače. Mene tam ni bilo, ker sem odšel v kasarno spat, toda drugi dan so mi povedali, da je junaška skupina, ki je bila tam, prišla domov ob petih zjutraj. "Amerikanec" jim je tako postregel, da so potem, ko so jadrali domov, okupirali vse glavne ulice Sarajeva in policija je – bežala, ker ni hotela žaliti visokih gostov, pomešanih z malimi oficirji. Na ulicah so se igrali vojake in klicali Italijo na vojno! Pripomniti je treba, da so bili med temi "junaki" domačini v večini. Vsi so prišli zdravi in svobodni v kasarno in hotele.
Proti Belgradu. Vožnja skozi sto predorov v dimu in sajah. Postaje brez vode. Srbska sela in prašiči. Sprejem v Belgradu
Dne 2. avgusta smo se poslovili od Sarajeva. Vlak pelje po hribih naokrog mesta in tako smo imeli pri odhodu najlepši razgled po vsem mestu. V nekaj minutah nam pa Sarajevo izgine izpred oči in vlak – ki še vedno vozi po ozkotirni progi – zavije med visoke hribe z vmesnimi ozkimi dolinami.
Vožnja po teh hribih, ki je trajala pol dneva – oziroma do noči, ko nam je tema zastrla okna – bi bila zares čudovita, če bi pod kotlom lokomotive ne kurili z najslabšim premogom kar ga imajo v Jugoslaviji. Okolica nas je spominjala na tirolske in koroške hribe, koder vlaki lezejo nad vrtoglavimi globinami in vsak čas izginejo v prodoru. Tudi v tem kraju Bosne je bil vlak vsakih par minut v tunelu. Sli smo skozi približno sto predorov predno smo prišli na srbske ravnine.
Če bi tod vozila električna železnica, bi bila to najzanimivejša vožnja v vsej Evropi, izvzemši morda Švico – tako pa je bila muka. Vozovi so bili zaviti v gost dim, ki nas je hotel zadušiti, ko je prišel vlak v predor; ko pa smo zaprli okna, je bilo v kompartmentu vroče kot v peči. Debele saje so neprenehoma padale v vagone in ponoči je kar bliskalo isker, ki so se usipale v vozove in marsikomu prežgale obleko, če je bilo okno odprto. Pač slabo spričevalo za železniško upravo.
Bila je vročina, ki je užejala marsikoga, toda s čim potolažiti žejo. Bosna ima dosti vode, ampak na bosanskih postajah je pitna voda luksus. V vlakih, kakor sploh po Evropi, pa nimajo pitne vode. Izletnik Pleše iz Pittsburgha je glasno protestiral. Ko se je vlak ustavil na postaji, je vprašal skozi okno voza: "Imate što vode?"
"Nema vode", je leno odgovoril možak pred postajo. "Kako vi ljudi živite ovde?!" je zaključil ogorčeni Pleše, toda nekdo ga je opozoril, da ni varno kikati, ker ga lahko vtaknejo v luknjo. Br. Pleše – ki je gl. nadzornik SNPJ – se pa ni dal ugnati in je še ob drugih prilikah glasno povedal svoje mnenje o zanikrnih razmerah v Jugoslaviji.
Drugi so vzeli take neugodnosti bolj filozofsko. Česar ni, tega ne moreš vzeti v momentu. Plešetov prijatelj iz Pittsburgha, Steve Gojkovič – rekli smo mu Štifko, ko ga je tako krstila Rozi Stegovčeva – mlad in zelo prikupen fant, je tak filozof. Poredno se je režal s fesom na glavi – več naših izletnikov je kupilo turške fese v Sarajevu in nosili so jih do Srbije – in pripovedoval Bošnjakom, kakor kasneje Nemcem in Belgijcem, kratko storijo o dveh Ircih v angleščini!
Na jezo ali smeh – kakor je kdo hotel – smo zadremali v kupejih. Ko je zarja pokukala skozi sajasta okna vlaka, smo bili V Srbiji. Hribi so bili že daleč za nami in zdaj je vlak kadil po ravnini. Široka polja s koruzo, ajdo in drugim, sadovnjaki in šume krokinkrog. Večja in manjša sela s tipičnimi srbskimi hišicami in srbski seljaki v opankih. Videli smo tudi velike črede prašičev. Večkrat sem slišal in čital, da je Srbija dežela svinj in res je tako. Na splošno je kraj, ki nam je bil pred očmi, bolj pust.
V nedeljo zjutraj, 3. avgusta, smo prišli v Belgrad. Postaja, na kateri se je vlak ustavil, je velika, moderna in lepa. Sprejeli so nas zastopniki Radničke komore (delavske zbornice), železniške uprave in Putnika. Vso prtljago so nam naložili na voz, nas pa odvedli peš do palače Radničke komore, kjer so nam shranili v dvorani prtljago in nam pripravili mize za obedovanje. Ta palača je nova kakor je večina modernih poslopij, ki so nastala po vojni. Palača je na zunaj fino, artistično delo, notri pa je velika in lepa dvorana s prostornim odrom ter druge sobe. Tam je tudi sedež srbske delavske zadruge. V pritličju je restavracija. V dvorani komore je doprsna soha srbskega socialističnega voditelja Tucoviča, ki je padel v svetovni vojni.
V Belgradu smo bili od osmih zjutraj do enajstih zvečer in ves ta čas je bil vodnik in spremljevalec na vseh potih sodrug Milorad Belić, tajnik delavske zbornice in urednik "Radničkih Novin."
V Belgradu. Peš, v tramvaju in avtobusih po mestu in okolici. Mrzlično zidanje palač. Mesto je vojaški in policijski tabor
Ljubljanski kulturni referent, ki se je z menoj razgovarjal in potem napisal ta razgovor v "Jutru", piše tamkaj, da se mi je Belgrad dopadel. To je pomota. Belgrad se mi ni dopadel, izvzemši nekaterih posameznih reči, čeprav ga hvalijo, da je poleg Carigrada najlepše mesto Balkana. Razume se, da izletniki nismo mogli videti vsega v enem dnevu – toda pokazali so nam glavne pointe. Videli smo Belgrad, kakršen je ob nedeljah, torej prazničnega.
Najprej smo šli peš po glavnih ulicah in po obširnem trgu Tereziji, ki je središče mesta; prehodili smo vse ulice doli do promenade Kalimegdan, ki je ob stari trdnjavi, najstarejšem poslopju v Belgradu, katero se nahaja na hribčku v kotu ob izlivu Save v Donavo. Ustavili smo se samo v enem kraju: v avtomatičnem salunu, kjer vržeš novec v mehanizem in natočiš si piva, vina, žganja ali izvabiš prigrizek. To je res novost za balkansko mesto.
Čim prehodiš nekaj blokov, ne moreš prezreti kontrasta, ki ga dela naglo naraščanje mesta. Po vojni silno zidajo nove hiše in palače, ki so res lepe in moderne, ampak vsega ne morejo zazidati – in tako vidiš poleg nove palače staro bajtico, nizko kučico in ta kontrast pači vse skupaj. Nove ulice so široke in asfaltirane, trotoarji pa iz konkreta kakor v Chicagu, stare ulice pa so ozke in prašne. Največji kontrast je pa v noši. Poleg moderno oblečenih moških in dam mencajo brkati možakarji s čepicami na glavah in opanki na nogah, drugi v širokih turških hlačah, tretji pa spet drugače. Čudovito pisana množica.
V Ameriki smo čitali poročila, da je latinica zdaj ravnopravna s cirilico. V Sloveniji, na Hrvaškem in po Dalmaciji so napisi na postajah v obeh pisavah – v Belgradu pa vsi samo v cirilici. Omenil sem to mojemu srbskemu spremljevalcu in odgovoril mi je: "Mi samo pišemo cirilico, govorimo pa latinico kakor vi!"
Najimpozantnejše so nove vladne palače. Vsako ministrstvo ima svojo palačo. Velikanske stavbe, ki stanejo lepe vsote. Zdi se mi, da bi vlada lahko opravljala svoje posle v enem ali dveh poslopjih in prihranila nekaj milijonov za druge koristne naprave, na primer za elektrifikacijo železnice v Bosni. Saj ni treba, da bi mala Jugoslavija posnemala potratnost Francije in Anglije, kjer imajo cele ulice in trge vladnih palač. Ko smo bili drugi dan v Zagrebu, so nam tamkaj potožili, da se mora Zagreb sam vzdrževati, dočim gre ves denar v davkih v Belgrad.
Drugo, ki ti takoj pade v oči, je številno vojaštvo in policija. Sicer je dovolj – in preveč – vojaštva po vseh večjih mestih Jugoslavije, toda Belgrad izgleda mestoma kakor ena sama vojašnica. Vojaške straže stoje pred kraljevo palačo blizu Terazije, stoje pred vojnim ministrstvom, okoli stare trdnjave in drugod. Ko smo šli mimo kraljeve palače, se je br. Pleše ustavil pred vojakom na straži in ga vprašal, kaj je tista palača. Vojak mu je odgovoril: "Nemojte mene pitati!"
Na promenadi ob stari trdnjavi nad izlivom Save v Donavo je interesantno. Staro zidovje je mestoma še danes okrhano od avstrijskih granat, ki so letele preko Save izza Zemuna ob izbruhu svetovne vojne. Na konici promenade stoji kolosalna soba v spomin zmage. Kip je izdelal Meštrovič.
V delavsko zbornico smo se vrnili v malih tramvajskih vozovih, ki so malo večji kot ljubljanski. Pred zbornico so nas čakali trije avtobusi, katere je izletnikom poklonila belgradska občina za izprevoz in ogledovanje mesta. Qdpeljali smo se iz mesta ven na deželo pod vodstvom Belgradskih sodrugov. Odvedli so nas na prijazen grič Avalo, obraščen s šumo, kjer se lahko zabavaš v senci kakor na ameriških piknikih z edino izjemo, da ti ni treba pijače jemat s seboj. Dovolj in vsake vrste je dobiš tam.
Internacionala na belgradskih cestah! Kopanje v Savi. Muslimanski pesnik. Slovo od Belgrada med bliskom, gromom in ploho
Vožnja v avtobusih na Avalo je bila zanimiva. Ko smo prišli kakih dvajset milj iz mesta, je naš bus obstal na cesti kakor štatljiv konj. Ni pa ni šel dalje. Bilo je vroče, da je kar lilo iz nas, pa smo tam sedeli, ko je motor korenito zaštrajkal. Za nami je prišel drugi bus in preselili smo se vanj na veliko jeze šoferja, ker je dobil večji človeški tovor. Bila je gneča kajpada, ali to nas ni motilo. Medtem so naši srbski spremljevalci poslali "wireless" v mesto, naj pride za nami drugi bus, ki bo vozil, ne pa stal na mestu kakor spomenik zmage nad Turki.
Piknik v šumi Avale je trajal dobro uro. Jape je smatral ta kraj in hopsasanje izletniške grupe za nekaj tako izbornega, da je snel film. Upam, da ga ne bo nihče kazal po Ameriki!
Ko smo se pošteno razigrani vračali v Belgrad, smo našli naš prvi bus na istem mestu, kjer je obstal. Kakor Jugoslovanska politika – je lepo počival ne cesti in šofer je spal. Nekaj milj dalje smo našli drugi bus, ki je – poklican – šel prvemu na pomoč in potem obtičal na cesti, ko mu je motor umrl!
To nas je spravilo v še boljšo voljo in naši pevci ter pevke so napele vse strune. Srbski tovariši so to poslušali nekaj časa, nato so se pridružili še oni. Peli so v latinici, slovensko. Končno so se vsi skupaj lotili – kam pade, da pade – "Internacionale", ki je mogočno odmevala iz avtobusa, ko so šle prve belgradske hiše mimo nas.
Bili smo še v mestu, ko se je Rozi spomnila nečesa. ? je Belgradčane: " Vse ste nam pokazali, še celo Avalo, na nekaj ste pa menda pozabili. Kje je vaša slavna Glavajača?"
Srbi se zasmejejo. Lahko še pokažejo, so rekli, pa niso nič pokazali. Saj nimaš kaj videti od zunaj, notri pa ne smeš – in komu se ljubi? V Zagrebu in Ljubljani sem dosti slišal o tej lepi instituciji, v kateri mučijo politične jetnike. Povedali so, da človeška zver, ki nadzoruje mučenje, se piše Kosmajac, mlad oficir. Barbarstvo!
Popoldne se je skupina naših izletnikov odločila, da se gre kopat v Savo. Vročina je pritiskala in hladna voda široke reke bi se dobro prilegla. Kopališče je na oni strani v Zemunu. Na brodu so naa prepeljali čez. Voda se je res dobro prilegla, ni se pa blato. Sava je tamkaj tako umazana kakor kaka vaška luža in ljudi je kar mrgolelo v kalužasti vodi. Ko so se izletniki izvlekli na suho, so bili bolj umazani kakor prej.
Pohladili smo se šele s pivom. Pri mizici na trotoarju delavske zbornice sem naletel na mladega muslimanskega poeta iz Bosne, ki je bil zelo prijazen. Rekel je, da se zanima za slovensko delavsko literaturo in jezil se je na cenzuro, ki mu uničuje njegove najboljše pesmi. Vprašal sem ga, kako se njegovi nazori ujemajo z muslimansko vero. "Ja sam musliman samo po imenu, inačo sam ateista", je krepko podčrtal.
Malo prod polnočjo so izletniki zapustili Belgred. Baš takrat je prihrumela velika nevihta. Bliskalo, treskalo in lilo je za žive in mrtve. Kako nam je to dobrodošlo! Ozračje se je ohladilo in z lahkim srcem smo se odpeljali spet enkrat po normalni široki progi, katere nismo videli od Splita.
Ugnezdili smo se v kupejih z mehkimi sedeži in si preganjali spanec. Železniška direkcija nas je to pot lepo ofrnažila. Dala nam je le dva vozova, češ: Stisnite se, braća Amerikanci, kakor se morete in znate, pak onda odlazite! – Ker ni bilo prostora, da bi bili vsi polegli, smo se morali vrstiti. Rozi, Mile, Štifko in še nekaj drugih je pa skrbelo, da niso oni, ki so čakali, zaspali stoje. Zlasti Mile! Zdaj se je že navadil ameriške slovenščine in tolkel je, kako se "mufamo" od mesta do mesta po Jugoslaviji, pa nič ne "kikamo" in cele "lajkamo" ...
V Zagrebu. Osrednji urad za zavarovanje delavcev je vzoren zavod. Zelo pelo mesto. Muzeji in parki
V pondeljek, 4. avgusta, nekako ob osmih zjutraj smo dospeli v beli Zagreb. Bil je že dan, ko nas je vlak vozil po prijaznih hrvaških ravninah z mnogimi vasmi in bogatimi polji. Enkrat med zarjo in dnevom se je vlak ustavil v Sisku – ker izletniki ne znajo cirilice, so na pročelju postaje čitali cirilski napis za "Cucak" – a ni stal dolgo.
Zagreb se nam je takoj dopadel. Resnično je to najlepše mesto v Jugoslaviji, a tudi čisto, snažno in moderno. Tam je precej industrij in tudi zidajo mnogo. Prvo poslopje, ki ti pade v oči, ko stopiš z glavnega kolodvora, je hotel Esplanade, velika palača z lepo promenado v ospredju. Rekli so mi, da je to največji in najboljši hotel v Jugoslaviji; večjega in boljšega res nisem videl in tudi – dražjega ne. Šli smo zajtrkovat v restavracijo tega hotela in dobro so nam zasolili v primeru z drugimi.
Na postaji so sprejeli izletnike zastopniki Radničke komore in izseljeniškega komisarijata, ki so bili potem ves dan z nami, dokler nismo odpotovali. V Zagrebu je bilo namreč konec našega skupnega izleta po Jugoslaviji. Tu so se izletniki razšli na vse vetrove, vsak na svoje stroške, le polovična vožnja na železnicah je ostala za izletnike do 10. avgusta.
Naša prva pot po zajtrku je bila v palačo Osrednjega urada za zavarovanje delavcev, kjer se nahaja tudi Radnička komora (delavska zbornica) in uredništva socialističnih listov kot "Radničke Novine" itd. Sodrug Vladimir Pfeifer, tajnik delavske zbornice za Hrvatsko in Slavonijo, nas je vodil.
Če je kaj treba pohvaliti v Jugoslaviji, je socialno zavarovanje delavcev, ki je državno in obligatno. Ta institucija, dasi ne še perfektna in v marsičem pomanjkljiva, je velikega pomena za delavce. V Ameriki nam tega zelo manjka, zato pa moramo imeti svoje lastne podporne organizacije.
Zagrebški Osrednji urad je sijajen zavod. Tam so klinike, kjer smo videli v čakalnicah veliko množico moških in žensk; videli smo zdravnike pri delu in prostorne pisarne z zelo zaposlenimi uradniki in uradnicami. Pfeifer nam je pokazal tudi izvrstno kopališče za revmatične in druge bolnike – z velikim bazenom, v katerem lahko plavajo – in peljal nas je na ravno streho, kjer so priprave za solnčne kopeli. Sploh ta zavod lahko služi za zgled drugim deželam, kjerkoli še manjka tega.
Kakor v Belgradu tako so nam tudi v Zagrebu oskrbeli avtobus za ogledovanje mesta. Pokazali so nam vseučeliščno knjižnico, v kateri nam je prijazen profesor tolmačil razne stare rokopise in zgodovinske dokumente, katerih je neprecenljiva zbirka. Dalje etnografski muzej s slikovitimi hrvaškimi narodnimi nošami in orodjem, Jelačičev trg, Markov trg, na katerem je bil z razbeljeno krono mučen vodja kmetskega punta Matija Gubec in druge zanimivosti.
Odvedli so nas v park Maksimir, v katerem je živalski vrt. Zelo lepo urejen park. Del izletnikov je posetil tudi pokopališče Mirogoj, kjer so videli grob v parlamentu ustreljenega Radiča. Grob je še vedno pokrit s svežimi rolami, ki jih redno donašajo seljaki in seljakinje iz vseh krajev Hrvaške.
Slišal sem, ds je v Zagrabu približno 30.000 Slovencev. Res smo jih srečali mnogo, med temi tudi eno uradnico v delavski zbornici – ki je takoj dobila dopust, da gre lahko z nami – natakarje v Lovačkem rogu in povsod. Toda zagrebških rojakov ne spoznaš, če se sami ne izdajo: govore hrvaško in še kako pojejo!
Delavske razmere so take kakor drugod: slabe. Baš tiste dni je bila stavka pekovskih delavcev, katerim je bila znižana plača. Zaslužek je slab, če primerjaš dinarčke ameriški valuti, toda živež je poceni. Dobra obleka je draga.
In tudi Zagreb je poln vojaštva in oficirjev.
Razgovor z izseljeniškim komisarjem. Njegov urad in njegove sugestije, ki niso vlekle. "Amerika, zemlja prokleta!" – toda dolarji, ki drže valute pokonci, so all right ...
Izseljeniški komisar za Jugoslavijo, g. Andrinović, je povabil voditelje izleta, naj ga obiščejo v njegovem uradu. Za ta posel sta bila delegirana br. Jakob Zupančič, tajnik Izletnega urada, in br. Frank Jelenc iz Sheboygana, Wis., zraven pa so prištulili še mene, dasi nisem bil noben vodja. Odzval sem se kot vesten poročevalec, ki se zaveda, da mora imeti povsod svoj nos.
Izseljeniški komisarijat ja v stari hiši v starem delu mesta. Na starih in izglodanih stopnicah, hodnikih in sobah ni nič atraktivnega. V pisarnah ja precej nameščencev. Tu je zelo sistemiziran aparat zasledovanja jugoslovanskih emigrantov v vseh deželah sveta, njihovih organizacij in javnega življenja sploh. Imajo indeksni seznam po kartah več tisoč izseljencev v Združ. državah, Južni Ameriki itd. Poleg imena na karti je tudi omenjen poklic in druge pripombe. Pokazali so mi karto z mojim imenom in zraven je zapisano, da sem časnikar. Vsa ta imena so pobrali in jih še vedno pobirajo iz naših ameriških listov. Dalje imajo tamkaj debele knjige (scrap books) izrezkov iz vseh jugoslovanskih listov, ki izhajajo v inozemstvu. Silno se zanimajo za podporne organizacije. O naši jednoti imajo cel kup beležk izrezkov iz Prosvete ?, Hrvatski Bratski Zajednici ?. V velikem kartonskem zvezku so prilepljene glave vseh slovenskih, hrvaških in srbskih listov iz Amerike.
Komisar je postaven mož, Srb, ki govori resno in z gesto avtoritete. Niti enkrat se ni pošalil kot so se drugi uradniki, s katerimi sem prišel v dotiko. V razgovoru me je vprašal, če misli kdo naših izletnikov ostati v Jugoslaviji. Potrebno bi bilo – je rekel – če bi voditelji izleta agitirali za povratek izseljencev v domovino. Zemlja je poceni (ni povedal, kje) in izseljenci, ki imajo denar, bi si lahko kupili kmetije ali začeli kak business in bi dobro boravili. Kdor si je na primer prihranil $10.000, bi lahko dobro živel v Jugoslaviji. Odgovoril sem mu, da kdor ima $10.000, ne pojde v Jugoslavijo, pač pa bo gledal, da pridobi še drugih $10.000. Omenil sem tudi, da sem bil informiran v Sloveniji, da so dobro opremljene in rodovitne kmetije zelo drage, v pustinji pa ne bo nihče metal dolarjev. Nadalje se ne bodo izseljenci nikdar sprijaznili s takimi davki, kakršni danes ubijajo kmeta v Jugoslaviji, še bolj pa mlade industrije.
Govorili smo tudi o naši jednoti in komisar je sugeriral, da bi SNPJ ustanovila društva v stari domovini. Jugoslovanska vlada bi to pozdravila. Odgovoril sem, da pa ne bi tega pozdravila ameriška vlada, ki bi stavila ovire. In po sedanjih pravilih bi bilo to nemogoče, ker ljudje v Jugoslaviji bi ne zmogli asesmentov, ki jih plačujemo v Ameriki; k večjemu, če bi določili zavarovalnine v dinarjih za stari kraj, torej popolnoma ločeno lestvico. O ideji se lahko razpravlja, toda na praktično uresničenje te ideje zaenkrat še ni misliti.
Ko smo tako govorili, sem opazil na steni komisarjeve pisarne tablico z debelim napisom:
"Amerika, zemlja prokleta!"
Pod tem naslovom je kratka pesem v hrvaščini, ki jo je baje spesnil neki hrvaški delavec v Pittsburghu. Verzi slikajo muke in izkoriščanje jugoslovanskega delavca v tujini. Komisarju se je tako dopadla, da jo je dal pod steklo v okvirju in obesil na steno.
Nato pa je komisar konstatiral, da so emigrantje v Severni in Južni Ameriki in drugih deželah lansko leto poslali v Jugoslavijo skupaj štiriinosemdeset milijonov dinarjev! Ta vsota je precej pomogla – je omenil komisar – da se jugoslovanska valuta vzdržuje na sedanji višini. Amerika, zemlja prokleta! – –
Nazaj proti Ljubljani. Spet na Gorenjskem. Tihi bohinjski kot postaja hrupen. Blizu italijanske meje
Ko nas je izseljeniški komisar v Zagrebu povabil k sebi, nam je sporočil, da bomo z njim obedovali. Po razgovoru, ki ga je imel z nami, pa se mu je vsekakor za malo zdelo, da bi še nadalje ostal z nezadovoljneži, ki so ugovarjali njegovim načrtom. Skratka: komisar se ja oprostil, da ima sestanek z dvema duhovnoma – tiste dni je bil Zagreb poln duhovščine, ki je prihajala na evharistični kongres – in poslal je nekega drugega uradnika, da nas spremi v restavracijo "Lovački rog."
Tako se je zaključil naš sestanek z izseljeniškim komisarjem – edini sestanek za časa mojega bivanja v Jugoslaviji, pri katerem sem bil vsaj nekoliko v dotiki s predstavniki vlade.
Poslovili smo se od Zagreba in prijaznih zastopnikov delavske zbornice. Zdaj je moral vsak izletnik SNPJ sam skrbeti, kako in kam se odpelje. Kljub temu smo ostali v skupinah – izvzemši nekaterih – in moja skupina je kupile listke tretjega razreda v brzovlaku, ki je bil ob petih popoldne namenjen v Ljubljano. Ko pa pridemo k vlaku, najdemo vse vozove tretjega razreda natlačene s potniki; za nas ni bilo več nobenega prostora. Jape je letal od Poncija do Pilata na postaji in tik pred odhodom vlaka je dosegel, da je naša skupina dobila prostor v vagonu drugega razreda. Good job! To ni bil prvi slučaj, da je Jakob Zupančič, tajnik Izletne urada izklepetal kaj dobrega za izletnike. Na primer že prej v Franciji in Švici. Bil je dober vodja.
Brzovlak je drvel z veliko hitrostjo in kmalu je zapustil Hrvaško. Po enem tednu smo bili spet v Sloveniji. Šli smo mimo Brežic in Vidma na drugi strani Krškega ob Savi. Videm je bila moja postaja, na kateri sem prvič stopil v vlak pred tridesetimi leti, ko sem odšel v Ameriko. Zato me je zdaj zanimala. Opazil sem veliko izpremembo: postaja se je nekam skrčila, most čez Savo se je sključil kakor starčeva grba in celo Sava je manjša! In vso pot, ko smo drveli ob Savi proti Zidanem mostu, se mi je reka zdela jako majhna, veliko ožja in plitvejša kot je bila pred tridesetimi leti ...
Br. John Olip je skrbel, da so izletniki plezali po gorenjskih hribih. Kot dober prijatelj prirode je privoščil vsakomur, da se navžije lepote in čudes gorenjske prirode. Povedal sem že, kako me je John prvič vodil k Vintgarju, na Bled in Brezje, dasi Brezje ne spadajo med prirodne krasote in ni tam nič lepega razen morda divjih kostanjev. Kljub temu sem mu zvesto sledil prvič in drugič, ko me je vodil v Bohinj. Po trudapolnem potovanju – pravkar opisanem – se človeku dobro prileže, če se skrije in odpočije v lepem kotu Gorenjske ob Bohinjskem jezeru, mi je voščil John.
Ali right. Pa še enkrat v hribe in na hribe. Šla sva sama, ker drugi izletniki so rajši počivali doma. Z vlakom do Jesenic, od tam pa z drugim vlakom v Bohinjsko Bistrico. V tretjem razredu seveda, da vidiva ljudi. Bilo jih je dosti, največ nemških turistov, ki so spačeno čitali slovenske napise na postajah in brili norce is cirilskih. Bil je tudi trop Hrvatov ali Srbov, ki so šli bogve kam za delom ali po kupčiji. In srbski oficirji, ki so med dopustom tudi prijatelji prirode. Fina družba.
Iz Bohinjske Bistrice nas je vzel avtobus do Zlatoroga ob jezeru. Voznina dvajset dinarčkov (dva kovača). Debela mama, ki je konduktirala, je pojasnila, da bo petnajst dinarčkov, kadar popravijo cesto. Zdaj se še ne mudi, da bi jo popravili. Od Sv. Janeza je bus vozil ob jezeru. Zlatorog je hotel za turiste. So še drugi hoteli in restavracije. Takoj sem spoznal, da ni vse tako tiho in mirno v tem čarobnem kotu, ki je navdušil že toliko slovenskih pesnikov. Avti trobijo sem in tja, trgovci so našli vse skrivne steze in hrup srbskih, nemških in čeških turistov ni nič manjši kot na Bledu.
Tudi dež je obiskal Bohinj in pral turiste. Beg od slapa Savica. Vojaško grobišče. Izprehod od Zlatoroga do Sv. Janeza
Mešana turistična družba v Bohinju bi naju ne motila, če bi se bil br. Olip prej pogodil z vremenom predno me je odvlekel v bohinjski kot. Tiste dni smo čitali v ljubljanskih dnevnikih brzojavne vesti o veliki suši in vročini v Ameriki. Vesti so bile v takem tonu, kakor da je v Ameriki zgorelo vse, kar je zelenega. Bili smo prepadeni in želeli smo, da bi mogli poslati v Ameriko malo slovenskega vremena. Tiste dni je namreč na Slovenskem grdo deževalo kar po več dni skupaj in hladne sape so pihale, da smo kar podrhtavali v naših "Palm Beach outfitih". Marele ni nihče prinesel v stari kraj in dolarje, kolikor jih je še ostalo od jugoslovanske turneje, smo potrebovali za druge, potrebnejše stvari. Naj nas dež pere kolikor hoče!
Tako je bilo tudi v Bohinju. Čim sva prišla v Zlatorog, se je brž ulila prva ploha in prignala veliko jato turistov v restavracijo. Smola. Mesto da bi plezali po strmini in uživali krasoto prirode, pa smo čepeli v restavraciji. Smola. Po eni "luli duhana" (dalmatinska časovna mera: če vprašaš Dalmatinca, koliko je še do prihodnje postaje, ti odgovori: "Popuši tri lule duhana, pak si tamo") je dež prenehal in John mi pomigne, naj mu sledim, ker zdaj je vse all right in začne se plezanje k slapu Savice. Slap Savice je visoko gori v bohinjskem kotu, na gorski steni, kjer izvira Sava. Vsak pošten prijatelj prirode mora videti izvirek in malo Savico, ki pada in bobni v curkih, od blizu. Dobro.
Odmahava jo v breg in krepko vihtiva vsak svojo palico, ki je vsakemu prijatelju prirode – tretja noga pri plezanju. John se zanima za vse med potjo. Zagleda ciklamne, ki so lepo rdečeli ob stezi, in jih nabira. Tako lezeva naprej po treh nogah. Tla so mokra, pa kaj bi to. Od daleč se vidijo curki Savice, ki se penijo navzdol, ampak to je treba videti prav od blizu. Prilezeva ne vem kako daleč, ko se nebo spet stemni, vrhovi Alp so bili zaviti v gosto meglo ves dan, nad nami zagrmi in hajd nova ploha, midva pa na vso moč nazaj v dolino. Palica ni bila več potrebna. In s tem je bil moj obisk Savice končan za letos.
Pri Zlatorogu smo se sušili eno dobro uro in spet nas je podražilo solnce in zvabilo ven. John je bil zdaj previdnejši. K slapu Savice ne gremo več, rajši kam v bližino, kjer lahko zbežimo pod streho. Dobro. Ob cesti so stale punčke in prodajale maline po dva dinarčka merico. Tudi maline so bile mokre in prodajalka se je držala kakor oni, ki je sedem let vedril pod kozjim repom – kakor je rad rekel Mile. Vse se je togotilo na mokro vreme.
Nebo si je vzelo odmor in naju pustilo, da sva prilezla do vojaškega pokopališča v šumi. Pokopališče datira od zadnje vojne in tu leže pokopani italijanski, nemški in madžarski vojaki, ki so umrli za ranami. Lesen plot naokrog. V sredi lesena koliba, ki reprezentira kapelico z oltarčkom in stene so popisane od obiskovalcev. Na grobovih so leseni križi z imeni padlih. Vsi italijanski križi so belo pobarvani in na nekaterih je enostavno zapisano "Militare Italiano". Ime je pozabljeno za vselej. Nad vhodom je nemški napis, ki se glasi v slovenščini: "Potomci, zedinite se, da ne bo naša kri zastonj prelita". Do danes še niso uslišani ...
Ker je kazalo, da bo dež počakal, sva se napotila nazaj do Sv, Janeza na drugem koncu Bohinjskega jezera. Hodila sva po mokri cesti – in se vsak čas ogibala avtom – ob vsej dolžini jezera, ki bogme ni majhno. To je bilo dobro za najine kosti in ameriške čevlje, in kot prijatelja pripode sva morala biti zadovoljna. Kaj če bib bila hodila na Triglav?
Od Sv. Janeza – stara in pusta cerkvica na jezerskem bregu, ki pa je bila na Olipovo žalost zaprta – z busom nazaj v Bohinjsko Bistrico. Tu je zadnja postaja v Jugoslaviji. Vrh hribov nad nami je italijanska meja in naš vlak, ki je prišel iz predora pod hribom, je bil iz Italije. Na postaji je četa financarjev v zelenih uniformah, ki so se izgubili v vozovih in pregledovali prtljago, ter druga četa žandarjev, ki so pobrali potnikom pasporte. Vlak je bil pretrgan na več kosov in nanovo sestavljen. Precej časa je vzelo, predno smo se odpeljali proti Jesenicam.
Ko sem bil zvečer spet v Ljubljani, je bila bohinjska ploha že pozabljena.
Rudarski revirji v Zagorju, Trbovljah in Hrastniku. S Seliškarjem na robu njegovega "Kamnoloma". Delavski zavodi
Tone Seliškar, delavski pesnik in pisatelj, ki je tudi v Ameriki dobro znan našim delavcem, je učitelj po poklicu. Njegova žena je tudi učiteljica. Včasih, v mojih mladih letih, je bil učitelj škric, dasi je bil siromak v mnogih ozirih, danes pa se mnogo slovenskih učiteljev zaveda, da so proletarci, delavci in sodelujejo v delavskem gibanju. Med temi je tudi Tone Seliškar, s katerim sem bil že več let v pismeni zvezi, toda osebno sva se seznanila šele zdaj in takoj sva bila najboljša prijatelja. Bil je s svojo družino na počitnicah na Vranskem, a pustil je svojce tam in pohitel v Ljubljano, da se snide z izletniki iz Amerike.
Tone je Trboveljčan in njegova pesniška zbirka 'Trbovlje' me je že pred par leti seznanila z njegovimi "sajastimi brati" ki tam kopljejo premog. Razume se, da je bilo treba obiskati te brate in kdo drugi bi mi bil ljubši kažipot kakor Seliškar? Tone se je velikosrčno ponudil, de me spremi v Trbovlje in njegova ponudba je bila sprejeta z aklamacijo.
Mile Klopčič, tudi delavski pesnik in publicist, je sin rudarja v Zagorju. Pravilno je torej bilo, da je šel tudi on z nama. Dogovorili smo se, de se odpeljemo v Zagorje, kjer bo on boss, nakar me prepusti Seliškarju, da odideva peš čez brda v Trbovlje. K sreči ni tisti dan – 6. avgusta – deževalo.
Vlak nas je vlekel mimo Litije. Tam v bližini je Joško Oven doma, zato sem se radovedno ozrl po hriboviti okolici. Vsak prijatelj prirode bi bil vesel tega kraja. Jaz pa sem prijatelj le do gotove meje ...
Pridemo v Zagorje, ki se skriva med strmimi hribi. Premogove žile so v hribih in vhod v revir je po malem tiru v dolini. Nedaleč od rudnika ob vodi je separacija, kjer premog perejo in separirajo: drobnega posebej in debele kose posebej. To delo gre avtomatično, samo od sebe z mašinerijo in nekaj delavcev, ki so tam, ima opraviti le s polnimi in praznimi vozički. Videl pa sem nekaj žensk, ki so izbirale smet iz premoga in za to delo imajo po 25 dinarjev na dan.
Lezli smo po hribu, na katerega so prilepljene rudarske hišice. Na mali planoti je "power house", ki dviga in spušča vzpenjačo v šahtu. V Zagorju je bila tudi steklarna, ki so jo podrli in premestili nekem drugam. Delavci v Zagorju so bili lastnikom preveč radikalni ...
Obiskali smo tudi poslopje delavskega konzumnega društva, ki ga vodi že dolgo let Melhijor Čobal, star bojevnik, čigar ime je v tesni zvezi z delavskim gibanjem na Slovenskem v zadnjih treh desetletjih. Čobal me je prijazno sprejel in razkazal vse prodajalniške skladiščne prostore. Zelo živahno je tam. V poslopju zadruge je tudi urad strokovne komisije, katere tajnik je Jurij Arh. Vsi pridno delajo.
Razmere rudarjev in drugih delavcev so danes zelo na slabem kot so povedali fantje. Okrog 5000 delavcev je danes uposlenih v vseh treh premogovnikih – Zagorju, Trbovljah in Hrastniku – in povprečna plača je zdaj 43 dinarjev (približno 85 centov) dnevno. Včasi jih je delalo še enkrat toliko. Organizacija je pasivna. Vse počiva in čaka ... Le kulturno se smejo nekoliko gibati.
Mile je naju povabil v svojo domačo hišo in njegova mati, prijazna žena, nam je postregla s kosilom. Njegov oče je bil na delu pod zemljo, zato mu nismo mogli seči v roko. Nato smo se poslovili od Zagorja in odrinili peš v hrib proti Trbovljam: Seliškar, jaz in Arh, ki se je nama pridružil. Prekoračili smo visok hrib, drsali v dolino in spet lezli na drugo strmino. Pot je držala večjidel skozi gozd. Po dolgem sopihanju – vsi smo bili mokri – se nam pokažejo Trbovlje v dolgem grabnu.
Ustavimo se ne robu velikega kamnoloma, ki je zijal pod nami. To je seliškarjev "Kamnolom", v katerem se je odigrala tragična eksplozija, ki jo je tako lepo opisal v svoji drami.
Po trboveljskih bojiščih. Delavski dom. Poredni prijateljski zdravnik. Izlet v Hrastnik. Kopališče brez vode
Od Seliškarjevega "Kamnoloma" smo se spustili po slemenu navzdol na cesto, ki nas je kmalu pripeljala na mesto, kjer je pred petimi leti divjala krvava bitka med orjunaši in rudarji. Šest delavcev in štirje orjunaši so bili ubiti. Na "škarpi" ob cesti, na kateri so pokali streli, so vzidali padlim orjunašem spominsko ploščo. Padlim delavcem je spominska plošča zabranjena!
V bližini je Delavski dom z lepo dvorano in prostornim odrom. Tam sem se sešel z voditelji socialističnega delavstva v Trbovljah: Korinšek, Klenovšek, Krušič in drugi. Povedali so mi, da komunistični val, ki je bil zelo močan v teh krajih, odhaja in med rudarje in druge delavce se vrača razpoloženje za trezno in konstruktivno delo kolikor je mogoče v sedanjih izjemnih razmerah. Agresivnejši kot komunisti so danes klerikalci, ki bi radi dobili delavce v svoje kremplje. Klerikalci skušajo izriniti socialiste iz občinske uprave.
Trboveljska dolina je večja kot zagorska in zdela se mi je lepša. Seliškar ima tu prijatelja, ki nas je povabil k sebi. To je dr. Hugo Baumgarten, zdravnik in rodom Dunajčan, ki pa govori slovensko kakor domačin in zna tudi angleško. Naučil se je v šoli na Dunaju. Doktor je prignal svoj avto in nam ponudil vožnjo v Hrastnik, kamor je šel obiskat bolnike. Ker je bilo v avtu prostor samo za tri, je moral Arh ostati v Trbovljah. Predno je zavil v breg proti Hrastniku, je naju doktor malo izprevozil po trboveljski dolini.
Ustavili smo se pri novi bolnici za rudarje z željo, da si jo ogledava. Prijazni doktor je rad ustregel. V bolnici nam pride naproti usmiljena sestra in dr. Baumgarten ji pove, da je prišel Amerikanec "nalašč zato v Trbovlje, da vidi njihovo bolnišnico". – "Ni mogoče!" se je začudila. Ali je res verjela? Poklicala je drugo usmiljenko in ta me je vodila po vseh oddelkih zavoda, ki je res zelo moderno opremljen.
Avto je spet potegnil in šli smo mimo hiš in hišic in mimo Seliškarjevega "Krista na Klečci". Radarski revirji so gori rebri in videl sem jih le od daleč. Kmalu se dvigne cesta navzgor in vije se precej visoko do male planote, s katere je krasen razgled po vsej dolini. Nato se cesta vije navzdol precej časa, dokler ne pade v drugo ozko dolino: v Hrastnik.
S Tonetom sva izstopila in doktor se je odpeljal po svojih opravkih, ki so trajali eno uro. Iz Hrastnika ne morem zabeležiti posebnosti, ker nisva nikogar obiskala. Čas je bil prekratek in prijatelj Seliškar ni mogel dobiti nobenega znanca. Tako sva le hodila po cesti do tovarne in nazaj do gostilne, kjer je naju čakal zdravnik in odpeljal nazaj v Trbovlje.
Med povratkom je doktorjev avtomobil obstal pred novim kopališkem, ki so ga zgradili v Trbovljah. Imajo banje in prhe pa tudi velik bazen na prostem za plavanje. Bazen je prazen in suh. Kadar izpuste umazano vodo, vzame tri dni, da se ponovno natoči! Interesantno. V stari domovini radi iščejo medveda in ujamejo podlasico – pa so videti zadovoljni.
Razmere in vtisi v splošnem. Zaostalost na deželi. Na vrhu in spodaj. Ljudje se klanjajo in godrnjajo
Velika razlika, ki te kmalu sune v oči, ko se malo razgledaš po Jugoslaviji, je med življenjem v mestih in na deželi. Mislim večja mesta kot sta Ljubljana in Zagreb. Mala mesta so večje vasi. V mestih dobiš vse kar zahteva moderno življenje. Na primer v Ljubljani se lahko tudi vsega razvajeni Američan počuti kakor doma. Ničesar ne pogreša – razen malo večje požurjenosti. Ameriški hrup in direndaj je lahko pogrešati. Življenje v Ljubljani je v glavnih aspektih zapadnoevropsko. Ljudje se nosijo moderno; ženske so tako oblečene in ostrižene kakor v Ameriki, tudi delavke; izjemo delajo le nekatere stare mamice. To velja za vsa večja evropska mesta, ki sem jih obiskal. Ni pa to življenje še doseglo vasi in malih mest – razen malih izjem – in razlika je ostro začrtana, ko opazuješ obe plasti prebivalstva, ki ki se vsak dan meša v mestih.
Kmet je ostal zanemarjen. Morda je danes manj nepismenosti in kmet več čita, toda kaj čita? Poduka, ki bi ga pripravili do tega, da bi se zavedal, kako velike važnosti je sanitarnost, ni še dobil – ali pa ga noče. V tem oziru so vasi še vedno na spodnjem klinu srednjeveške primitivnosti. Nesnaga in smrad. Kmet si najbrž ne more pomagati, če mu občina ali višja oblast noče oskrbeti boljših cest in vaških kozjih poti, lahko pa bi si pomagal, da bi mu ne stal kup gnoja prav pred vratmi hiše. okoli hiše ameriškega farmarja je čisto kakor okro mestne vile – izjeme, slabe in dobre so povsod – tu pa je gnojišče poleg ? (del besedila je nejasen). Naš kmet nima nobenega pojma, niti ne verjame, da so muhe raznašalke bolezni, posebno otroških.
Oblasti se vsekakor nič ne brigajo, da bi izboljšale zdravstvene, higieniške razmere ljudstva na deželi. Neki zdravnik mi je pravil, da petdeset odstotkov umrljivosti na Hrvaškem zakrivi tuberkuloza. Saj ni čudno. Zrak v bivališčih je okužen. Ne brigajo se tudi za uničenje kožnega mrčesa. Zatiranje "narodnih živali" (kakor jih imenuje br. Šular iz Kansasa) bi moralo biti energična akcija oblasti. Mislite si ponižanje, ki so ga doživeli naši izletniki, ko jim je agent Cunard linije v Ljubljani naznanil, da morajo šest dni pred vkrcanjem na parnik zapustiti Jugoslavijo, da se prej "očistijo", kajti Jugoslavija je v "ušivem pasu" z ostalim Balkanom, Ogrsko, Poljsko in Rusijo vred! To velja za potnike 3. razreda na ladji. Potniki drugega razreda so izvzeti, čeprav lahko prinesejo tono uši na parnik!
Na oficialnem papirju je Jugoslavija danes transformirana dežela: politike ni več, razrednega boja ni več in Slovencev, Hrvatov in Srbov ni več. Tako je na vrhu, na koži. Spodaj pod kožo, v resničnem življenju je pa vse kot je bilo: politika je, razredni boj je in Slovenci, Hrvatje in Srbi so, gospodje so in siromaki so. Stare politične struje se kavsajo pod drugimi imeni in v drugačnih formah, delavci in podjetniki so v konfliktu, a to se drugače pove! Klerikalci so prenesli svoj politični evangelij na božja pota in evharistične kongrese, liberalne struje postavljajo in odkrivajo razne spomenike, socialisti se udejstvujejo v kulturnem delu itd. Tisk in javna beseda je svobodna, če ti govornik zaupa. Kar se javno ne sme govoriti, se govori toliko več privatno v ožjih krogih: v kavarni. gostilni, parku, pisarni, povsod.
"Klanjam se" je običajen sprejem in poslovitev. Po vsej Jugoslaviji se klanjajo kakor avtomatje. Besedi gresta avtomatično. "Klanjam se!" tudi takrat, ko ? (del besedila je nejasen).
Klanjam se! –
Koliko svobode so imeli izletniki SNPJ v Jugoslaviji? Samo v par slučajih so bili nadlegovani od policije. Dolarji so izvabili mnogo koncesij
V Jugoslaviji je že poldrugo leto diktatura, ki je drastično omejila svobodo govora, zborovanja in tiska. Pravzaprav ni bilo tam nikoli te svobode. Cenzura je bila vedno kakor prej v Avstriji in pod diktaturo je še povečana in poostrena. Za vsako zborovanje in javen govor je treba dovoljenja od policije – in od razpoloženja lokalne policije je odvisno, kako daleč sega dovoljenje. V tem oziru je ljubljanska policija še najbolj razpoložena in popustljiva, veliko manj pa je zagrebška in belgradska.
Izletniki SNPJ nismo šli v Jugoslavijo, da bi tam odprto agitirali ali demonstrirali, toda jezikov si tudi nismo pustili zavezat, če je prišla prilika, da kdo kaj reče kar morda ni ugajalo vladajočim silam. Marsikateri izletnik je na glas povedal svoje mnenje – in nekatere sem že omenil z imenom – če mu ni bilo kaj prav, pa ga ni nihče nič motil. Zdi se, da je višja oblast nalašč zatisnila oči in ušesa ter pustila izletnike, naj se vedejo "po ameriško" in se svobodno izražajo kolikor hočejo.
To je bilo najbolj očitno na ameriški dan v Ljubljani, ko je bila izletnikom in gostom dovoljena velika veselica na prostem v parku Tivoli in zvečer banket z obširnim govorniškim programom. Dekreti zahtevajo, da se vsi govori ob takih prilikah prej predlože spisani policiji, toda na našem banketu ni tega storila niti polovica govornikov. V govorih je padlo precej ostrih besed, ki bi bile gotovo izzvale zaplembo časopisja, če bi bile objavljene, toda policijski komisar, ki je sedel pri mizi, je vse preslišal. Naravno so začeli Amerikanci – nato so se še domači okorajžili in izrekli nekaj zelo pikrih in vse je bilo dobro.
Omenil sem že v svojem poročilu iz Ljubljane incident pri pogrebu Toneta Kristana, ki ga je ljubljansko časopisje popolnoma zamolčalo. Policija je zaprla pokopališče pogrebcem in le sorodniki ter zastopniki organizacij so smeli k odprti gomili pokojnika. Amerikanci smo zahtevali vstop in policijski načelnik nam je takoj dovolil, mi pa smo vzeli s seboj ducat domačinov, ki drugače ne bi bili smeli blizu.
Dejstvo je, da so izletniki, kjerkoli in kadarkoli so šli skupaj v grupah, imeli vso svobodo, ki so jo hoteli imeti. Izjeme so bile s posamezniki. Absurdno izjemo je naredila hrvaška policija, ki je aretirala nekega izletnika pod politično pretvezo in mu požrla en dan z izpraševanjem, nakar ga je izpustila brez oproščenja. V nekem drugem slučaju na Gorenjskem je ignoranten žandar pestil izletnika, ki se ni mogel brž legitimirati. Mene je ustavil uniformec na glavnem kolodvoru v Ljubljani in hotel je po vsej sili vedeti kaj imam v kovčeku. Pomolil sem mu potni list in brž me je pustil.
To so posamezni incidenti, ki so sicer neprijetni, a končno jih lahko pribijemo na rovaš policijske ignorance. Na drug strani ne bi bila policija v nobenem ameriškem mestu dala tujcem toliko svobode, kolikor so je imeli izletniki na primer v Sarajevu.
Koncesije, ki so jih dobili izletniki, so stežka že imeli kateri drugi turisti v Jugoslaviji. Bili so prosti glavarine in carinske preiskave; dobili so železniške vozove drugega razreda za četrtinsko ceno in polovično voznino za deset dni pri posameznih vožnjah. Železniška direkcija je imela z nami izgubo. V nobeni deželi na svetu ne bi bil redni vlak čakal petnajst minut na enega samega potnika kakor je vlak z našimi vozovi v Dubrovniku.
Razume se, da so računali z našimi dolarji, ki smo jih zapravili tamkaj. Domnevam po konservativnem računu, da so izletniki SNPJ pustili v Evropi skupaj najmanj $75.000 in večina te vsote je ostala v Jugoslaviji. To je pomagalo, da so v Belgradu ?.
Avstrijski polni lonci, katerih ni bilo. Ameriški in angleški paradiž! – Bivši Amerikanci, taki in taki. Iz dneva v dan
Slovenski in hrvaški kmet se joka po "dobrih starih časih" in čaka, da mu nekaj dobrega pade v naročje iz neba ali vsaj od nekod daleč. V svojo lastno silo, svojo okolico in domače razmere nima več vere niti upanja. To je kmet, ki je šel skozi vojno in ki je poznal predvojne čase. Nova generacija misli drugače, če sploh kaj misli.
Ko sem čul prvega, ki je vzdihoval po prejšnji Avstriji in takratnih "dobrih časih", ko ni bilo takih davkov in ko je bil denar nekaj vreden, sem mislil, da je to osamljen slučaj – začudil pa sem se, ko je to rekel drugi, tretji, četrti in mnogo drugih. Siromaki se ne zavedajo, da bi ne bilo nič bolje, če bi bila Avstrija ostala; tudi v zmagovitih deželah so veliki davki in denarne krize.
Vera v rešitev iz Amerike je silna in splošna. Če bi bilo naseljevanje svobodno kot je bilo pred vojno, polovica Slovencev in dve tretjini Hrvatov bi zbežalo v Ameriko. Zaman sem jim skušal pojasniti razliko med njihovo bajno Ameriko in ono, kakršna je danes v resnici. "Zakaj ne ostaneš tu, zakaj greš nazaj?" so mi zabrusili. Amerikomanija je grozna. Krivi so Amerikanci sami, bivši in sedanji, ki se širokoustijo. Vsakdo ima koga v Ameriki, ki se rad pobaha v pismih ali pa pozabi na stari kraj, ker mu je "dobro". V vsakem kraju so me ljudje nadlegovali z vprašanji, kako je ta in kako oni, kakor da bi osebno poznal vse ameriške Slovence. O ameriških razdaljah nima nihče pojma. Bivši Amerikanci vedo ali vsaj bi morali vedeti kaj je na stvari, a baš med temi je največ pretiralcev.
Samo dva bivša Amerikanca sem srečal, ki sta rekla, da ne marata več za Ameriko. ? teh živi zelo udobno od ameriških prihrankov (nak, ni bil butlegar!), drugi pa dela trdo na polju – in rajši doma na polju kakor pri ameriških plavžih, pravi on. Med ostalimi bivšimi Amerikanci, ki sem jih obiskal, je tudi g. Frank Medica, prvi gl. tajnik in soustanovitelj SNPJ. Našel sem ga – že napol osivelega, dasi še krepkega – pri delu v neki trgovini v Ljubljani. Medica se rad spominja svojih ameriških časov in prijateljev v Pueblu in Chicagu, veseli ga napredek naše jednote, toda Amerika v splošnem ga ne zanima več. Saj je tudi ne bi poznal več!
Ko se poglobiš v konfuzno mentalnost ljudstva, te ne preseneti nobena stvar. Vse živi iz dneva v dan in prepušča nekomu drugemu, naj dela načrte za bodočnost in skrbi za senzacije. V neki družbi inteligentnih ljudi sem slišal, da bi bilo še najbolje, če bi bila Slovenija – kolonija Velike Britanije. Angleži bi dobro gospodarili – morda ne tako kot v Indiji ali Hongkongu – in dežela bi se kmalu dvignila ...
Večina pa prepušča vso skrb za bodočnost Bogu očetu. Vera v boljšo skrb, božjo nagrado in božjo kazen je še močna. Dokaz temu so cerkve in cerkvice, ki čepe na vsaki krtini – kakor se je izrazil prijatelj Mile – in katere vedno nanovo malajo, belijo in pokrivajo. To je edina industrija, ki najbolj nese. Stari ljudje še vedno verjamejo, da Bog intervenira bodisi z jezo ali božanje. Postajenačelnik v Rosalnicah je potnikom, ki so čakali na vlak, resno pripovedoval, da po svetu hodi dvajset milijonov hudičev! Dalje je rekel, da je Mussolini hotel napovedati vojno Jugoslaviji, toda Bog ga je udaril s potresom in vojna je preprečena! – Malo čudna božja intervencija je bila tiste dni v Kranju. Ciklon je odkril mnogo hiš in obenem je odnesel streho cerkvenega zvonika, ki je potem stal brez "špice" ... Ljudje pa se ne vprašajo zakaj je Bog odžagal "špico" svoji hiši.
Ljudje več čitajo in mladina obeta, da bo naprednejša. Naj so ? razmere še tako slabe in brezupne in naj pride karkoli, jaz imam močno vero v novo generacijo. Tudi iz majhnih razmer in ljudi lahko zraste kaj velikega.
"Tudi iz malega grma lahko skoči velik zajec", je rekla Rozi Stegovčeva.
Delavsko življenje. Gostilne so dobro obiskane. Delavke v tiskarni. Česa ne primanjkuje. Ljubljanski reporterji
Vsi izletniki se stoodstotno strinjajo v enem: vse gostilne v stari domovini so polne v mestih in na deželi kljub vsem tožbam o revščini! In koliko jih je! Imel sem priliko prenočiti v treh malomestnih gostilnah in povsod so goste podili domov, ko je prišla policijska ura. Na Gorenjskem, kjer so industrije, imajo gostilničarji dober business. Iz ameriške prohibicije se vsi norca delajo – in prav imajo. (To ne bo prijalo prijateljem suhačem v Ljubljani, a tudi oni še najdejo trdna tla.)
S tem ni rečeno, da so ljudje pijanci in zapravljivci. Večjidel pijejo pivo in lahka domača vina, ki so poceni. Žganja nisem videl dosti na mizi. Tudi Gorenjci so se navadili na vino in ne marajo več toliko za žganje kot so nekoč. Vino na deželi, posebno v vinorodnih krajih kot v Beli Krajini, je po kovaču (10 dinarjev) in 12 dinarjev dražje. Jugoslavija pridela dosti vina in ga tudi sama popije, ker se ga ne izplača prodajati. Cena na debelo v Beli Krajini je po šest dinarjev na liter, kar je toliko kot nič. (Dinar je približno dva ameriška centa.) Tako je brez malega z vsem pridelkom. V Črnomlju sem srečal dekle, ki je ves dan nabirala maline v hribih, da je nabrala poln čeber. Rekla je, da bo srečna, če dobi štiri dinarčke za kilo.
Delavci zaslužijo malo, zato morajo biti skromni s hrano in pijačo. V ljubljanski delavski zbornici je restavracija, v kateri postrežejo s kosilom za osem dinarjev; ni najboljše, dovolj pa je, da se nasitiš. So še drugi ceneni lokali za delavce in uradniške proletarce, v katerih dobiš dober golaž, juho in kruh za male cente. V Ameriki je vsaka hrana dražja.
Stanarina za najcenejšo sobo je 300 dinarjev mesečno. Obleka je dražja, zato si mora delavec privoščiti le najpotrebnejše in ne more biti sijajno opravljen. Cene oblačilnemu blagu so v dinarjih na enaki višini kakor v Ameriki v dolarjih. Vožnja po železnici je poceni; v busih in taksijih takisto. Ljubljanski delavci se v velikem številu poslužujejo koles. Moški in ženske vozarijo zjutraj na delo in zvečer domov.
O brezposelnosti ni pritožb. Kdor nima dela doma, ga odide iskat v Zagreb, Srbijo, Bosno, kamorkoli. Ženske tudi. Dekleta s kmetov odhajajo v mesta blizu in daleč.
Ženske tekmujejo z moškimi v industrijah. Obiskal sem jugoslovansko tiskarno v Ljubljani, o kateri pravijo, da je najboljša v Jugoslaviji. Tam se tiska "Slovenec" in vse ostale klerikalne publikacije. Urednik mesečnika "Ilustracije", mlad in prijazen gentleman, mi je pokazal vse oddelke. V tiskarni je uposlenih veliko število deklet in plačane so zelo slabo. (Nad vratmi vsakega oddelka tiskarne je kip kakega svetnika ali svetnice in moj vodja mi je omenil, da kipi niso tam radi tega, ker so delavci in delavke pobožne, temveč zato, ker je tiskarna pobožna!)
Največji reveži so javni nameščenci, ki so zelo slabo plačani. Ti reveži delajo samo za obleko, da so dostojno oblečeni, kar pristradajo na hrani in stanovanju. Potikajo se po cenenih gostilnah in kavarnah, kjer pobirajo prah, prežvekujejo časopise in vodijo ustmeno politiko in kritiko. Glede ene stvari se ljubljanski pisarniški delavci, javni in zasebni, ne morejo pritožiti: ure jim ni treba "punčat". Časa jim ne manjka! Popoldne se vračajo šele ob dveh ali treh na delo. Vse gre počasi, in kar ni danes, bo jutri.
Časnikarjev sploh ne najdeš v uredništvih. Uredniki in reporterji pišejo več v kavarnah kakor v pisarnah. Reporterji ljubljanskih dnevnikov so zanimivi ljudje. "Slovenec" je star klerikalni list, glasilo škofa, njegov reporter, s katerim sem se kmalu sešel v kavarni, mi pa je dal razumeti, da ni klerikalec. Pisal ne bo nič o ? SNPJ, ker ne sme! Drugače bi. ? (En stavek je nejasen). Reporterji smatrajo svoje službe kot tovarniško delo, ki ne ovira njihovega prepričanja!
Aktivnosti socialističnih delavcev. Časopisje je šibko. Gospodarsko in kulturno udejstvovanje
Socialistična stranka v Jugoslaviji je po šestem januarju prenehala živeti, toda socialisti še žive kakor žive klerikalci, demokratje, kmetijci, komunisti in drugi. Kaj delajo? Vse, kar je v abnormalnih razmerah mogoče. Skušajo ohraniti skelete svojih organizacij, iz katerih enkrat vzklije novo življenje. Medtem pa so pridno na delu v gospodarskih zadrugah in na kulturnem polju.
Delavsko časopisje je danes šibko. "Delavska politika" izhaja dvakrat v tednu v Mariboru, strokovno glasilo "Delavec" izhaja v Ljubljani dvakrat na mesec in mesečnik "Svoboda", ki ga izdaja kulturna organizacija Svoboda; dalje je "Konzument", glasilo zadružnikov. Revija "Domači prijatelj" je naklonjena delavstvu. Mariborski socialisti izdajajo tudi nemški list "Volksstime", žal mi je, da nisem mogel posetiti Maribora, kjer so naši delavci precej aktivni, vendar sem se seznanil z ondotnimi vodilnimi sodrugi — Eržen, Ošlak, Petejan id. – ko so prišli v Ljubljano h Kristanovemu pogrebu.
Kulturna organizacija Svoboda goji dramatiko, petje, recitacije in znanstvena predavanja. Pri tem delu so najaktivnejši mladi sodrugi in intelektualci: Bratko Kreft, Mile Klopčič, Tone Seliškar, Angelo Cerkvenik, profesor Talpa, Ivan Vuk in mnogo drugih. Ti imajo tudi svoj klub proletarskih književnikov. Socialisti imajo tudi organizacijo "Prijatelji prirode", ki prireja izlete v prosto naravo. Ta jim vsaj deloma nadomestuje telovadna društva, ki jih je režim razpustil. Ustanovili so tudi Cankarjevo družbo, ki letos izda že drugič štiri knjige in ki se dobro razširja.
Delavci imajo strokovne komisije in zbornice, ki so priznane po zakonu in deloma javne institucije. Te zbornice so nekake centrale in shajališča. Ljubljanska delavska zbornica je lepo poslopje v Miklošičevi ulici, nedaleč od Zadružne banke. Tam so razna tajništva, pisarna Cankarjeve družbe, čitalnica, knjižnica in dvorana z odrom. Tam vedno najdeš delavske zaupnike, ki prihajajo z dežele na posvetovanje, najdeš Vuka, knjižničarja Cirila Štuklja, ki je neprekosljiv, če je treba koga s sarkazmom dobro oščipati, najdeš druge in končno najdeš sodružice, ki pridno tipkajo in opravljajo druga dela. Čitalnica je zmirom dobro obiskana. Yes, delavska zbornica je dobro namazan in idoč aparat. V bližini je Okrožni urad za zavarovanje delavcev.
Cvetko Kristan, najstarejši sin pokojnega Toneta, ki je tudi zelo aktiven, je poskrbel, da sem pogledal tudi v dvoje zadružnih podjetij v Ljubljani: Projo in Jugometalijo. Prva je tovarna za praženje kave in v drugi izdelujejo razno namizno posodje iz bakrene pločevine ter okraske.
Starejših sodrugov, ki so bili na čelu gibanja pred vojno, ni več dosti. Umikajo se v grob ali v pokoj. Čobala sem že omenil. Dr. Henrik Tuma, ki je bil pred vojno v Gorici, ima odvetniško pisarno v poslopju Zadružne banke. Rad se pokaže na kakem sestanku ali pri prireditvi, če je treba kaj povedati – na naš ameriški dan je predsedoval banketu v Tivoliju – toda s peresom ni več tako delaven kot je bil včasi. Nace Mihevc, ki se še dobro spominja onih let, ko sta z Jožetom Zavertnikom skupaj agitirala, še kaj napiše in še rajši pove. Za družbo je zelo zabaven in najmanj škodljiv. Najaktivnejši med vsemi "old timerji" je menda še Ivan Mlinar, čeprav pride njegovo ime malokdaj v javnost. Službo ima v Okrožnem uradu, proste ure pa porabi v kavarni, kjer piše članke in vesti za " Delavsko politiko". Mirna, dobra duša je Mlinar. Da bi še dolgo let dobričil in pisal!
Stari in mladi v delavskem gibanju. Med delavstvo prihaja enotna fronta. – Plačilni natakarji
Posledice vojne se še opažajo povsod, tako tudi v delavskem gibanju. Rane, ki so jih vsekali spori in razkoli prva leta po vojni, še niso dokraja zaceljene, a celijo se dobro. Socialistična stranka na Slovenskem je bila sprva razcepljena na štiri ali pet kosov. Večina teh kosov je že prišla nazaj, le nekateri voditelji so ostali zunaj.
Najhujši razkol je bil za časa komunističnega vala, ki je objel skoro vse mlade sodruge in pritegnil k sebi mnogo novincev iz dijaštva in drugih krogov. Starejši, izkušeni v bojih, se niso dali potegniti, toda ostali so v manjšini. Dogodki in polomi, ki so sledili, so streznili marsikoga, ki danes priznava, da so imeli starejši prav. Danes so komunisti razpršeni. Jaz nisem mogel priti z nobenim vodilnim komunistom v dotiko. V Trbovljah, ki je bila njihova najmočnejša postojanka, so izgubili brez malega vse pristaše, ki so se vrnili v socialistične vrste.
Delavsko gibanje v Jugoslaviji, kolikor je naprednega, postaja vedno bolj enotno. Sedanja izjemna doba ga je združila. Klerikalci imajo svoje unije, a koliko imajo vpliva in kaj obetajo nisem mogel izvedeti nič pozitivnega.
Nekateri izletniki so se pritožili, da so morali plačevati visoke cene v hotelih in restavracijah in celo v njihovih domačih krajih so prežali na njihove dolarje. Če je to res, so bili izjeme. V največjih in prvovrstnih hotelih in gostilnah so visoke cene in kdor je šel tja, je moral računati s tem.
Mene ni nihče odrl. Edini slučaj je bil v Sarajevu, kjer mi je neka banka dala precej manj dinarjev za dolarje kot pa je dajala na primer Zadružna banka v Ljubljani. Reči se mora, da je baš Zadružna banka zelo pošteno postopala z izletniki.
Ako je potrebna kaka pritožba, velja čudnemu sistemu postrežbe, ki je v navadi tudi Avstriji in šele v Nemčiji ga zmanjka. Vse boljše gostilne in kavarne imajo natakarje, ki prinesejo stvar in še posebnega natakarja – kateremu pravijo plačilni natakar – ki samo denar pobira od gostov. Oba pričakujeta napitnico. Pravzaprav si jo plačilni natakar sam pripiše k računu, navadno deset odstotkov, dočim je treba na mizi pustiti še nekaj onemu, ki je prinesel in ki ima največ dela. Ker so natakarji zelo slabo plačani – ponekod celo nič – je gost moralno primoran dati napitnino pri vsaki stvari, tudi pri skodelčici črne kave. To dvojno opletanje gostov je jako neprijetno in povzroča zelo počasno postrežbo. Vse bolj praktično je v tem oziru v Ameriki. Pri mizi dobiš od natakarja plačilni listek in plačaš pri blagajni pri vratih, ko greš ven. Ni treba nič čakati in klicati: "Prosim, plačat!"
S tem so "Obiski v Jugoslaviji" zaključeni. Prihodnjo sredo pride na vrsto serija "Od Ljubljane do Londona", v kateri bom skušal povedati kaj je videla in doživela trinajsterica izletnikov v osmih dneh potovanja po centrali in zapadni Evropi.