Obisk v ordinaciji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Obisk v ordinaciji
Ivo Brnčić
(Odlomek iz daljše povesti.)
Izdano: Književnost 4/3 (1935), 125-129
Viri: dLib 4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Bil je jasen, sončen, a mrzel dan z lahnimi oblaki na slepeče sinjem svodu in s prvim snegom po planinah. Ozračje je drhtelo. Lenica je stopila na cesto; svežina ji je omamno zadihala v lice in za hip jo je objel sproščujoč občutek, kakor da ji ta hladna čistota izpira z obraza, telesa in duše vse mračne skrbi in vso zavratno bojazen, ki se ji je zdelo, da lepí ves ta čas na njej kakor blato in umazanija. Skoro živahno se je prestopila in za nekaj trenotkov so se ji umirile misli. Dan poprej je bila skrivaj dvignila vse svoje prihranke v hranilnici; ali tudi skupaj s tistim, kar je bil poslal Jernej, ni bilo veliko – ali vsaj premalo, kakor se je bala, za ta njen žalostni namen. Že bogve katerikrat je računala. Potem jo je znova popadel za grlo tôp, onemogel strah, da se ji je zazdelo, kakor da jo ženo z vrvjo za vratom na sramotni oder.

Stopala je počasi kakor bi šla na obsodbo. Obupna odločnost, ki je bila v bistvu ena sama votla, trgajoča groza, se je v njej viharno bíla z mrkimi slutnjami, ki so prerokovale polom. Ta pot je bila najmučnejši napor, ki ga je prebila v svojem življenju.

O zdravnika, h kateremu se je namenila, so pravili, da je strokovnjak prav za te vrste zadeve. Lenica je vedela s popolno gotovostjo za nekaj meščanskih gospá – pa tudi -neporočenih kakopak ni manjkalo vmes – iz tistih plasti, ki so veljale kot boljša družba, da jim je bil pomagal iz zagate. Sicer pa so to vedeli vsi. Bila je ena tistih javnih tajnosti, ki so tolikanj klavrna posebnost vseh majhnih krajev in vseh malomeščanskih gnezd tega sveta. V tem kraju je bila nemara polovica reči, ki so jih počeli ljudje, izven tistih meja, o katerih je še dovoljeno govoriti; tu je moral slehernik tajiti in skrivati polovico svojih početij in ker so pol življenja meni nič tebi nič izločili iz besednjaka, je bila povprečna človeška zavest čuda plitva in ozka. Tod so vsi nasedali najneverjetnejšim čenčam, nenadzorovane govorice so rasle bohotno kakor koprive in največji del teh ljudi se je hranil z neko prečudno zmesjo nevednosti, izmišljotin, fantastičnosti, opolzkosti in nestrpne sle za novicami o vseh tistih stvareh, ki so bile tu nepriznane in prav zategadelj nečedne, a zato tem bolj zaželene. Slučaj doktorja Kalickega je bil še prav posebno mikaven: odprava ... to je bilo že samo po sebi bogoskrunsko, z babjevernim strahom in duhom po senzacijah ovito dejanje; mimo tega je cikalo na tisto spolnost, ki je bila v tem mestu zatirana, opljuvana in preganjana kakor nikjer na svetu in si je zaradi tega morala iskati duška v izmaličenih, bolnih oblikah, med katerimi je bila ta radovednost še najnedolžnejša. Pravili so celo (a nihče ni vedel nič trdnega), da si je doktor Kalicky s te vrste prakso naredil denar. Imel je vilo in avtomobil, to je bilo res nepobitno dejstvo. O vsem drugem je bilo moči le sklepati in šušljati – pa prav za prav se za odkritjem resnice tudi nihče ni gnal; zakaj če bi bilo jasno vse – s čim naj bi potlej nasitili svojo zvedavost?

Doktor Kalicky je bil še razmeroma mlad zdravnik z dobrim glasom in položajem, dokaj stalno klientelo in vsem, kar je spadalo zraven: bil je uglajenega, svetskega vedenja, bil je malce rejen v život, imel je majhno plešico na temenu, njegov gladki, negovani obraz je bil malone pretirano neoporečen (nobene določne poteze ni bilo na njem, ki bi se je mogel pogled oprijeti, narejenost, ki jo je znal zabrisati tolikanj spretno, da je skorajda dajala videz naravnosti). Lenico je sprejel z ono udržano v ljudnostjo, ki je bila bistveno važen del njegove ginekološke prakse.

Ordinacijska soba je bila sijajno bela, novo, moderno pohištvo iz pokromanega jekla se je domala vsiljivo blesketalo, vsa zadnja stena je bila eno samo okno. Vse se je svetilo od reda, od snage, od neke diskretne preračunanosti na vtisk. Zdravniška oprema, pisalna miza v ozadju, lesketajoči se instrumenti, slike na stenah, polica s knjigami na levi – vse je bilo imenitno in brez graje, ali tuje in hladno. S pol očesa se je ozrla na veliko podobo nad omaro s pripravami: postaren zdravnik v beli halji je pozorno in brezčutno ogledoval neko stvar v svoji dvignjeni dlani; pred njim je ležalo golo, z rjuho le napol odeto, lepo in mrtvo telo mlade žene, gosti lasje so v plavili valovih tiho padali k tlom, na njenih bujnih bledih prsih pod belim platnom pa je bilo slutiti krvavo, globoko, črno rano. Lenico je presunilo do kosti.

Osvestila se je, kje prav za prav je, in za hip je menila, da ji bo prišlo slabo. Tiste pol ure, ki jo je presedela v čakalnici, ji je iztreslo poslednje misli iz glave. Ves čas dotlej je mukoma premišljala tiste strašne besede, ki naj bi jih sedajle izpregovorila; pa jih je pozabila v eni sami sekundi. Bilo ji je le mraz. Nedopovedljivo mraz. Stala je ko mrtvoudna. Potlej se je s skrajnim naporom volje prisilila, da je hodila naravnost in na videz mirno; a njene oči so bile ena sama utelešena, brezupna prošnja.

»Izvolite, gospodična, sedite!« je zdajci rekel nekdo; skoraj osuplo se je zastrmela v zdravnika, ki ji je bil kavalirsko primaknil stol in čigar bližnja, nedvomna postava je bila v čudnem nasprotju z glasom, ki ji je le napol resničen donel iz velike daljave. Nagonsko se je zasrepela vanj, da bi ujela, kaj ji je pričakovati od njega; prestregla je njegov izprašujoči, mrzli in stvarni pogled, ki se ji je zdelo, da jo slači do nagote. Kri ji je šinila v lica. Zdravnik se je obrnil, se mirno prestopil do pisalne mize, se oprl nanjo in čakal z isto hladno obzirnostjo v razdalji, ki mu je omogočala premišljeno opazovanje posetnika.

Sedla je. Zdaj je bilo treba izpregovoriti. Pogled se ji je zbegano opotekel čez gladki, naloščeni linoleum. Moj bog! (Kako grozno mrzlo je tukaj!) Kako začeti? Kako povedati pred tem tujim, zaprtim človekom? Krčevito se je mučila, da bi se spomnila ... saj je vendar že poprej natanko premislila vse te besede ... Zunaj v čakalnici je nekdo zakašljal slabotno in bolestno. Nevidna ura je nekje neusmiljeno tiktakala, ali čas je vendar obstal ko zledenela reka. Še enkrat se je ozrla okoli sebe. Nič. Mraz, praznota, tesnoba in groza.

Zdravnik je nalahno usločil obrvi in je nagnil glavo na stran.

»Zdi se mi, da vam je mučno začeti,« je dejal s svojim oljenim glasom, ki se je zdelo, da je prav tako negovan in premišljen, kakor sploh vse, kar je bilo na njem in okoli njega. Za spoznanje je priprl veke in ta izkušeni, pritajeno zvedavi pogled jo je zmedel do kraja.

Dvignila je glavo s prepadenimi, docela otroškimi očmi.

»Govorite brez zadrege, gospodična. O diskreciji ni da bi izgubljal besedi. Nič se vam ni treba bati,« je rekel na las tako kakor prej.

Mlado dekle se je lomilo v globini. Do brezumja je trpela. Stara, privzgojena boječnost, sramežljivost, neizkušenost, vse, vse, kar je nosila v sebi ko mračno podedovano bolezen iz onega temotnega sveta pod Gradom, v katerem je zrasla in ki jo je zdaj pretil uničiti, pa še groza in stud pred tem, kar naj bi se zdaj zgodilo ž njo, vse je navalilo nanjo ko sto davečih rok, da ni mogla iztrgati besedice iz sebe. Grlo ji je bilo suho ko žgana glina.

»Saj vse ve, saj že ve! Čemu me muči!« je jeknila v sebi.

Zdravnik še zmerom ni izpremenil ne drže ne obraza. »Zdi se mi, da vem, kaj bi vam utegnilo biti,« je rekel. Za hipček je premolknil, nato je dejal hitro: »Znabiti nosečnost?«

Zadnji zlog je požrl. Napol izgovorjena beseda je postala v ustih tega ledenega, brezčutno vljudnega človeka v trenotku neznosna in odurna in jo je oplazila ko bič. Planila je kvišku, nevede je sklenila roke. Elementarna prošnja po pomoči je udrla iž nje kakor tok krvi.

»Gospod doktor –« je kriknila.

Niti zganil se ni; a v tem neomajnem miru ni bilo nič takega, kar bi jo moglo količkaj utolažiti. Stala je še nekaj sekund in je blazno iskala v njegovem obličju. Pomoči, pomoči! Zakaj ne premakne niti ustnic! Zakaj jo le gleda! Zakaj molči! Moj bog. zdaj je končano ... Nič ne bo hotel storiti, zaman je prišla, vse to ponižanje je bilo zaman ... Neznanski sram jo je zasul ko gora peska. Padla je na stol in si zakrila obraz.

Pristopil je za korak. Ona se je sključila pred njim kakor v pričakovanju udarca. Trenotek je čakal. Zunaj je nekdo še vedno bolehno pokašljeval, ura je neutrudljivo hitela. Čez okna so se pretakali veseli, topli žarki poznega jesenskega sonca, pa so se lomili na sipali in padali v sobo vsi hladni in svetli kakor brušena rezila, ki so s polic bodla v oči.

»Kako dolgo že ...?«

Izrekel je čuden, prisiljeno strokovnjaški izraz, ki ga je slišala prvič. Doumela je in povedala.

»Ali so se pojavili kakšni znaki?«

So. Takšni in takšni. Govorila je šepetaje, ubito, sleherni zlog ji je kanil iz list kakor bi ga izrekel tuj človek namesto nje.

»Preiskal vas bom.«

Predala se je povsem brez moči. Trajalo je dolgo. Ves čas je mižala. V sencih ji je nabijalo. Gnusno ji je bilo – vse je bilo tako odurno: ta njena nagota, ta nepoznani, mirni človek, ki jo je gledal brez čuvstva in je nagonsko čutila, da mu ni prav nič do tega, da bi ji bil v pomoč; odvratna je bila ta soba, ta njen namen, to moledovanje. Ogaben okus se ji je valil v ustih. In šele zdaj naj bi prišlo najhujše! Tisto, kar naj bi jo odrešilo, pa je bilo zanjo natem mestu in po vzrokih, ki so izsilili v njej to odločitev, največje ponižanje žene in matere ...

Zdravnik si je dolgo in skrbno umival roke in je molčal, ona pa se ni upala pogledati nikamor. Čakala je; celo večnost. Potlej je pristopil in se spet naslonil na pisalno mizo.

»Koliko ste stari?« je vprašal.

Še začudila se ni vprašanju; povedala je.

»V službi?«

Odkimala je.

»Tedaj ste še v šoli?«

»Da.«

»Imate tu starše?« je poizvedoval dalje. »Živite pri njih?«

»Da,« je spet potrdila le s kretnjo.

»Hm,« se je zganil, se zazrl v tla in za en sam hip je bil ves drugačen. Ali ona zdaj ni več gledala vanj. »Namreč ... res je ... v drugem stanu ste,« je dejal nato in na njem je bilo znova vse do pičice tako kakor ves čas.

To je skoraj z gotovostjo slutila že sama; in vendar jo je vnovič pobilo ko plaz kamenja. Otrok! Misli so se ji zvrtinčile ko burja. Hiše pod Gradom ... oče ... teta Melita ... Jernej ... sramota ... Nenadoma, bogvedi zakaj, ji je švignila skozi spomin podoba žene, ki jo je videla prejle jokati v čakalnici; bila je še mlada, a prezgodaj ovela, po vsem videzu živčno razkrojena žena, njena obleka je razodevala prikrito pomanjkanje. Tudi ona, je prešinilo Lenico. Toda ... ne sme imeti otroka, ne more, ne sme! Ponevedoma je sklenila roke: »Gospod doktor, pomagajte mi ...«

Oni se je prestopil na mestu. Obraz mu je okamenel; tudi to je bilo narejeno, nenaravno, premišljeno! Poudaril je vsak zlog posebej:

»Gospodična, pri nas imamo zakon in paragraf, ki prepoveduje ...«

»Gospod doktor, prosim, prosim vas –«

»– ki prepoveduje nasilno in in v smislu teh zakonskih določb neupravičeno odpravo plodu. Moja dolžnost –«

»Toda jaz ne morem, ne smem imeti otroka ... gospod doktor!«

»Popolnoma nemogoče, gospodična,« je odsekal hladno. »To je protipostavno. In vrhu tega nevarno. Ne morem. Paragraf je paragraf.«

Zavil se je v ledeno nepristopnost. Ni se mogla več brzdati.

»Gospod doktor,« je kriknila med sunki dušečega joka brez solza, »prosim vas, na kolenih vas prosim, pomagajte mi ... Plačam vam, saj vam vse plačam, saj imam denar – –«

V zadnjem, obupnem, že docela nerazsodnem naporu, ko so se že poslednja upanja trgala v njeni notranjosti in je grabila po njej groza dokončne, poslednje zavrženosti, je pograbila svojo ročno torbico; s hlastnimi, pijanimi kretnjami jo je odprla; hlipanje, ki ni moglo iz grla, ji je jemalo sapo, roke se ji niso pokoravale. V razburjenju so ji odpovedali prsti. Bankovci in kovanci so se hrupno usuli po tleh. Zaječala je, počenila je docela iz sebe ter jih jela zbirati v pest; zdravnik je priskočil.

Tedaj ga je pogledala povsem izbliza v oči. Odrevenela je: štel je, s pogledom je prešteval njen denar! Sekundo je strmela vanj s širokimi očmi. Potlej jo je preblisnilo ko udarec električnega toka. Torej to je tisto! Zato ... zato se je branil! Da ima premalo, je sumil! – Iztrgala mu je iz roke, kar je bil nabral. Za bežen hipček je osupnil. Potem je vstal. Zdaj ni bilo v njegovem obrazu nobene izumetničenosti več; preveč pameten človek je bil, da bi igral še naprej.

Počasi se je Leniča dvignila. Še zmerom je srepela vanj. Čuden, mrtev mir popolne ubitosti je rasel v njej ko tema; še bolečina in groza sta utonili v njem. Zazrla se mu je naravnost v obraz; zdaj sta se razumela, nič več ni bilo prikritega med njima. Komaj slišno je šepnila:

»Ali ... ali je premalo? ...«

Zganil je z rameni. »Odgovornost ... pravna in zdravniška ... Nevarno je. Za toliko ... za toliko ne morem prevzeti odgovornosti –«

Plačala je molče, obrnila se je in odšla brez pozdrava. Odprl ji je vrata, nemo se je poklonil, bil je zopet ves vljuden in vzdržen kakor poprej. Njej pa je bil ko prazen prostor. S trdim, bledim obrazom in korakom mesečnika je stopila mimo njega. Visoka, elegantna dama v kožuhovini se je dvignila v kotu čakalnice in je stopila v ordinacijo; oblak vsiljivega vonja dišave je plaval za njo. Leniča je šla in se ni ozrla nikamor, roke so ji ohablo visele ob telesu in v desnici je še zmeraj tiščala zmečkan šop bankovcev, pomešanih s srebrnimi kovanci.