Obisk (Marko Kravos)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Male zgodbe iz velikega življenja Bineta Brrvinca
Obisk
Marko Kravos
Spisano: Alenka Juhant in Daša Brezar
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


»Tok tok, je kdo doma? Tok tok, smem? Obisk imate...« je potrkalo na široko podzemsko domovanje deževníka Motovilčnika.
To je gospodarja presenetilo, ko pa zelo poredko kdo potrka pri njem. Odprl je ena od neštetih vrat svoje hiše in skoraj bi od veselja padel v nezavest, ko je zagledal Bineta Brrvinca. Takoj ga je pospremil v sprejemni salon.
»Kako sem zadovoljen! kako srečen! kako vesel! in kako je z zdravjem? kako z vremenom?...« je hitel.
»Takoj bom skuhal kavo, črno črno, medtem pa prigrizni te domače piškote, sveži so.«
Bine je sédel in nekam kislo gledal na piškote, ki so bili res lepi - spodaj rdeča ilovica, povrhu pa obliti s črnim blatom.
»To bi bil prigrizek za vrtno vijolico, ne pa za junaka kot sem jaz,« si je mislil Bine.
»A~ne, kako je lepo tukaj?! Tak mir in zavetje, tam zgoraj pa sam prepih in norenje. Kakšen svet, jejej, kakšen svet! « je žlobudral deževnik.
-Bine si je mislil svoje o norem svetu zgoraj in tudi o teh piškotih spodaj, pa je lepo molčal. Včasih je znal biti tudi olikan.
Potem mu je Motovilčnik razkazal svoje stanovanje: bilo je res neizmerno prostorno. Pri spalnici je npr. imel kopalnico, skozi katero je šel kar cel podzemski potok. V dnevni, ki bi se ji lahko reklo tudi nočna soba, so bili namesto mize in stolov kar krompir in štiri repe, od stropa pa so povsod molele navzdol - ne luči - pač pa redkvice, čebula, česnik, razni gomolji tulipanov in zvončkov, pa še stebri iz korenja.
»Lepo, res lepo,« je rekel Bine na glas, potiho pa si je mislil: » ... in vendar ni lepo! Tulipani in zvončki cvetijo navzgor, vse cveti navzgor: vrtnice, drevje, fižol, žito, tudi krompir. Tukaj je videti samo njihove noge - korenike in čebulaste ritke.«
»A ne, kako zanimivo, da imajo rastline na zahrbtni strani toliko živih barv. S tem nam, ki živimo v podzemlju, preganjajo črne misli,« je razlagal odlike svoje dežele Motovilčnik.
»Zdaj si pa gotovo spet lačen: skuhal bom pravo poslastico, kobilčja jajčka in zeleno polento.«
»Zeleno polento?! I !« se je zgrozil Brrvinčev Bine, ki ga zlepa ni kaj spravilo v strah.
»J a, polento iz žlahtne plesni. Naravna hrana, nova; zelo je fina in zdrava...«
Binetu seje nenadoma zelo mudilo domov; veliko opravkov še ima, se je izgovarjal. .. pa tudi, da ga zobje bolijo in raje ne bi nič jedel. Skratka, novo, zelo fino in zdravo zeleno polento je pustil deževniku Motovilčniku na užitek in veselje: »Hvala za gostoljubje,« je še rekel.
Motovilčnik pa mu je ob slovesu podaril klobčič črne niti, kar tako, za spomin: »Da se boš spominjal prijateljev pod zemljo,« je rekel. »In kar boš z njo skupaj zvezal ali sešil, bo za večno držalo, recimo svojo muhasto Žužo. Ali plahtico, ki jo povsod pozabljaš, ali škrata Smeška, ki tako hitro beži. . .«
»Hvala, Motovilčnik. Morda pa mi še prav pride. Pa za večno, za zmeraj se še poslovit ni lepo. Zato raje nasvidenje. Pri meni boš zdaj ti dobrodošel. Znam peči odličen krompirček, pil boš malinov sok z medom in podaril ti bom bele telovadne copate, čudežne: ko z njimi brcneš žogo, vedno zabiješ gol.«
»Aha. Vedno gol, praviš?« je bil tudi deževnik olikan. Saj je velika zadrega, če tako rekoč nimaš pravih nog, v dar pa dobiš čudežne copate za nabijanje žoge.
V goste k Bínetu pa je šel na vračilo obiska. Cvrti krompirček je bil zlato zapečen in je hrusta , da so se še mušni hišici pocedile sline.
Saj res, kaj sploh jejo hiše? Ker tudi one imajo usta in morajo stati pokonci. Če ne ješ, ne stojiš pokonci, ampak zlezeš v zemljo.
V Ricmanjih pečejo svojim hišam macafizeljne. Nekaj hiš tam se prav postrani drži, druge pa so se že zalezle do pasu v tla...
Ne, macafizeljni niso najboljši. Binetov krompirček! - po tistem bi hiše v Rícmanjih bolj veselo zgledale.