Ob zatonu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ob zatonu
Ivan Hrast
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 116 (25. maj) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt



Ob zatonu[uredi]

I.

Moja pomlad.

Mračilo se je. Po ozki stezi sem stopal visoko v goro, zamišljen, s sklonjeno glavo. Ob stezi je cvetel glog, na ovinku je zadišalo po bezgu. Velik grm je rastel iz razpalega zidu, belo cvetje se je gibalo v večerni sapi, podrhtevalo, kakor bi živelo. Na zahodu se je videla nad porastlim črnim hribom podolgasta rdeča lisa, ki je vedno bolj izginjala, kakor bi tonila nekam globoko v veliko gorsko jezero, samevajoče tam daleč za tretjo goro. Iz doline je priplul na moje uho glas večernega zvona, mrak je lezel s tem glasom više in više, skoro je bil že pri meni, a šel je čez mojo glavo in zavil v svoj temni plašč zadnji vrhunec nad manoj. Na nebu se je prižgala prva zvezda, vztrepetala je nje luč v sinji daljavi, privabila je drugo in tretjo, in nebo je bilo posuto s srebrom in z biseri, kakor globoko in tajinstveno morsko dno.

Po vzduhu je dišalo, steza se je vila kvišku, po vrhovih je črnelo drevje, sijale so zvezde . . .

Samotna je bila moja pot in strma. Trudne so bile že moje noge, prašni čevlji, a steza se je vila še vedno dalje med glogom in bezgom, med grmovjem in trnjem. Kam? Nikdar še nisem hodil tod, kako bi torej vedel, kam me pelje, kje je nje konec. Zakaj sem zašel semkaj? Bogve, noge so me zanesle nanjo sameobsebi, niso me vprašale, kam hočem in kam nočem. In stopal sem dalje, više, vedno više.

Kakor svinec mi je legalo v noge, komaj so se še premikale. Oči so začele iskati kamenja ali parobka, da bi sedel nanj in se odpočil. Ni ga bilo, povsod samo trnje in na stezi korenine, ki sem se spotikal ob nje, da sem hodil, kakor bi bil pijan. A po vzduhu je dišalo po cvetočem glogu in bezgu, pihala je rahla sapa, sijale so zvezde ...

Zahrepenel sem, da bi bil že skoro na vrhu. Skeleti so me začele noge, niso me hotele več nositi. A dvignil sem glavo, zbral sem vse moči in sem stopil dalje. Glej, tam-le na ovinku je zabliščal beli kamen, na njem se odpočijem. Še dva, tri korake, in bil sem tam. Sedel sem in naslonil sem glavo v dlani. Tedaj pa je pod kamenom nekaj zašumelo, zasikalo. Priplazilo se je do mojih nog. Kri je zastala v mojih žilah, nasproti mi je zijalo odprto žrelo pisanega gada. Strupena zobova sta stala pokončno, pripravljena, da vsekata. Skočil sem kvišku, da ubežim, a tedaj sem strahoma zapazil, da sem pribežal na rob globokega prepada. Nehala je steza, pred menoj smrt, za menoj smrt. Padel sem na zemljo, trnje, ki je bilo tam že od davnih časov, se je zarilo v moje meso, da so krvavele moje roke, glava je zadela ob ostro korenino, da se je prikazala velika črna maroga na mojem čelu.

A po vzduhu je še vedno dišalo po cvetočem glogu in bezgu, pihala je rahla sapa, sijale so zvezde ...

Onesvestil sem se. Ko se se zopet zavedel, je bilo že proti jutru, umirale so zvezde, po travi je trepetala svetla rosa. Vstal sem in sem se spomnil, kaj se je zgodilo z menoj. Ozrl sem se, niti za menoj ni bilo več steze, izginil je kamen, ki sem se imel na njem odpočiti, črnel je pred menoj samo prepad, širok in globok. Na oni strani pa me je gledala neprodirna gošča, črna kakor brezdanja noč ...

A visoko gori je bilo jasno nebo, od daleč so zažareli vrhovi gora v jutranjih solnčnih žarkih, čez goščo je prihajal vonj po globu in bezgu ...

In to je bila moja pomlad, prijatelji!

II.

Prijatelj.

Dvignil se je pred menoj začrnel starinski grad, pred njim mogočne košate lipe, ki so videle že celo vrsto rodov, kako so se porajali in izginjali. Zelenela je bukev pod njim in nad njim in dalje tam po sosednjih gričih, zelenela v svežem sončnem zelenju in se ozirala v dolino, kjer se je vila svetla, v tujino odhajajoča voda. Ozirala se je voda nazaj na te griče, trepetali so vali, težko se poslavljali odtod, migali so hrepeneče izmed nizko nadnje se klanjajočega jelšja.

Okoli gradu so se šriili nasadi, so razvijale rože svoje pestro popje, so se vile steze in poti. Na uho je plulo ptičje petje, v gošči je trkala žolna. A v gradu samem je bilo tiho, nemo je gledal nasproti širok obokani vhod, kakor bi vodil v velikansko rakev.

Vstopil sem. Povsod tiho kakor v cerkvi.

Potrkal sem na vrata na desnici. Odprla so se in v njih se je pojavila sestra onega, ki sem ga iskal.

"Ali je Tone doma?"

"Kdo ste?"

"Prijatelj."

»Pojdite z menoj!«

Peljala me je po ozkih stopnjicah navzgor in odprla na vrhu duri. Pri oknu je sedel ob pisalni mizi Tone in podpiral glavo.

Ozrl se je, iz njegovih oči je šinila svetloba, okoli njegovih ustnic je strepetal smehljajoč pozdrav.

Podal mi je roko.

»Sedi, prijatelj! Torej vendar enkrat!«

Potisnil me je na stol, prisedel in se zagledal nekaj hipov skozi okno, tja vun v veselo zelenje.

In tedaj sem zapazil, kako se je izpremenil njegov obraz, odkar sem ga videl zadnjič pred dvema letoma, kako bolestne poteze so bile začrtane v njem.

»Ti si bolan, Tone?«

»Ozdravel bodem.«

»Prav, saj si še mlad!«

Nasmehnil se je, a rekel ni ničesar.

Sestra je prinesla vina in trčila stva. Meni je nalival, a sam je komaj pokušal. Razvnel se je razgovor, razvijal je svoje načrte, ki so živeli v njem, in videl sem v zakladnico njegovega duha jasno, kakor še nikoli do tistega dne. Začudil in zadivil sem se, a hkratiu se je v bolesti skrčilo moje srce.

"In kedaj boš vse to dokončal, kar si mi sedaj pokazal oddaleč?"

"Preden pride prihodnja pomlad v deželo, prijatelj!. . ."

Prespal sem tisto noč po njegovo gostoljubno streho, drugo jutro sem odšel.

Spremil me je doli do ceste in mi stisnil roko.

"Pridi zopet, kadar utegneš!"

Njegova suknja se je zadnjikrat zasvetlikala v jutranjih solnčnih žarkih izmed gošče, odmev njegovih stopinj se je izgubil med drevjem.

X X X

Preden je prišla prihodnja pomlad v deželo, se je pomikal po Dunajski cesti v Ljubljani sprevod, tiho in žalostno. Prijatelj Tone je odhajal za vedno, in z njim so peljali vse velike načrte in jih zagrebli . . .

Po vzduhu pa je dišalo po pomladi, pripravljal se je k cvetju glog in v brstje bezeg. Pihala je rahla sapa, dvigalo se je solnce ...

In to je bila Tvoja pomlad, prijatelj!