Ob zadnji poti dr. Tavčarja
Ob zadnji poti dr. Tavčarja Alojzij Peterlin-Bátog |
|
Odhajaš!
Narava legla je k počitku;
k počitku legaš — ti ...
Jesenskega več cvetja ni,
a zimski siplje cvet na pot
ti stvarstva sam Gospod. —
In — žalno lice je Ljubljani,
otožen glas zvonov je njenih,
in prošenj toliko iskrenih
pošilja narod ti: ostani! —
A ti odhajaš s tega kraja?
Ne vidiš vso to težko bol,
ki narod zdaj navdaja
in rane seka mu skeleče,
kateremu stoletja pol
si bil glasnik
in vrl vodnik
v deželo svobode in sreče? ...
Glasnik si bil nam ti:
Saj v zadnjo gorsko kočo
ponesel si ljubezen vročo
do zemlje te, ki nas redi
in s soki svojimi poji.
Življenju našemu življenja
si v knjigah svojih dal,
ki več ne jenja. —
Glasnik mogočni naših tal
vodnik si tudi bil nam ti:
Nam Stvarnik si drugi bil,
ko k bratski slogi si bodril.
V besedah mož, v življenju mož
ti dvigal narod si na pot resnice,
premodre naših del sodnice,
ga vodil proti laži v boj.
A gluh si hvali bil vse dni,
v besedah mož, v življenju mož...
Zato te danes vse časti,
zato se danes vse solzi —
Ko se od nas poslavljaš,
ko se na not odpravljaš
tja pod Blegoš preljubi svoj:
V počitek k svojcem legel boš,
ki ljubil si jih pač na moč.
Od tam pa vsako boš polnoč
visoškim kazal narod svoj:
kako do slave pot mu je lehka,
če narod sloge moč ceniti zna. —
Le pojdi tja, kjer mir te čaka,
za tabo narod plaka, plaka! ...