Ob vrnitvi, Padlemu partizanu Mihi Čopu
| Ob vrnitvi, Padlemu partizanu Mihi Čopu Vera Albreht |
| |||||||||||||
Vrnili so se krepki, zmag pijani,
prihajali so v trumah dan za dnem,
od sonc, viharjev in snega ožgani,
da bil pogled prijeten je očem.
Odšel si z doma, v srcu poln navdiha,
prežet idej in borbe za resnico,
in partiji predan, tovariš Miha,
V slovo zamahnil si mi še z desnico.
Na Štajerskem, v bitki za Mozirje,
si padel v boju, tik srca zadet.
Oči uprte v neba vsemirje
dejal si, ko si zapuščal svet:
»Tovariš, prosim te, pozdravi mamo,
povej, da bil sem dober komunist,
težko mi je, ko jo zapuščam samo …«
Omahnil si, kot se osuje list.
Vrnili so se krepki, zmag pijani,
med njimi sem iskala tvoj obraz.
Ko rdeči prapori so po Ljubljani
zaplapolali, me preletel je mraz.
Od bolečine strašne mislih nate:
Kako užival bi sadove zmag!
Kako plačali žrtve smo bogate,
da prestopili smo svobode prag!