Ob vojski

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ob vojski. Igrokaz v štirih slikah.
Janez Evangelist Krek
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/38 (1918), 4/39 (1918), 4/40 (1918), 4/41 (1918)
Viri: dLib1, dLib2, dLib3, dLib4
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Kraj: Vsakatera slovenska vas. Čas: Vsak majnik te strašne morije.

OSEBE:

Mati.

Klančevka, posestnica na Klancu.

Maruša, beračica.

Reza, klepetulja.

Agata, dekla na Klancu.

Žena.

Ruska mati.

Ruski ujetnik.

Laški ujetnik.

Prvo dekle.

Drugo dekle.

Tretje dekle.

Ančka, Ivanka, Marica, sirotke

Procesija, bandero, dekleta, žene, otroci.

Prva slika.[uredi]

Pozorišče: gozd, sredi trate ob potu kapelica Matere božje.

Dekleta krase znamenje.

Prvo dekle. Ali bomo do sedmih gotove? Skoraj, da smo prepozno začele.

Drugo dekle. Začele smo že o pravem času, pa saj nas vse moti, da Reza tako v enomer s svojim jezikom miga.

Reza. Kaj, kaj? jaz migam, pa jaz z jezikom migam, pa jaz, ko ni bolj krotke in potrpežljive ženske, kakor sem jaz. Ali veš, kako je bilo z Gričarjevo Katro oni dan? Z vodo me je oblila, da je voda kar brizgala od rokavov.

Prvo dekle drugi. Pa vendar ne tako, kakor njene sline.

Reza. Kaj govoriš o slinah, o mojih slinah? Ali so ti kaj na poti? Bog te bo kaznoval in sveti Jošt s Kuma, da ti bo še slin zmanjkalo, ki jih poštenim ljudem ne privoščiš. Kje sem že bila s Katro? Aha, oblila me je in mokra sem bila vsa, da je teklo od mene. Pa kaj sem naredila? Vsaka druga bi bila skočila Katri v tiste suhe koščene statve in ji skrempljala tisto žabjo podobico njenega iškarjotskega obraza. In kaj sem jaz naredila, jaz Anžetova Reza? Nič, — potrpela sem kakor jagnje, ki ga zakoljejo, samo za zgled mladini in vam, ki ne umete, kaj se pravi krščanska čednost.

Drugo dekle. O seveda Reza; tvoj zgled je bil res neizrečeno lep, vreden, da ga gospod s prižnice povedo. Samo to bo treba pridejati, da je bila Katra v hiši in je okno zaprla za seboj, in vrata.

Prvo dekle. In Reza je rjula pod oknom, dokler je ni sosedov Jaka izgrda proč zvlekel.

Tretje dekle. Sicer bi bila skoraj gotovo še danes pod oknom.

Reza. Hinavke, svetohlinke, vse se spravljate name, ker vam resnico povem v lice, vam in vsakomur. Na, pa povej, kdo si upa kaj reči tisti trdovratni nejevernici tam s Klanca? Grešnika je treba posvariti, seveda, vam pa to še na misel ne pride; pa če vam pride, vas pa prevzame tisti strah pred ljudmi, ki so gospod že tolikrat o njem pridigovali.

Prvo dekle. Ne moreš ji blizu.

Drugo dekle. Kot dež!

Reza. Kot dež praviš? kot grom, kot toča so moje besede za grešne duše, za take, ki nimajo nič vesti, kakor ve in Klančevka. Le pride naj še blizu. Dolgo sem jo čakala, kdaj jo bom dobila. (Pa je prišla priložnost, čeprav se tišči kar naprej svoje samote in ne gre med ljudi.) Pa sem jo pričakala in vse sem ji povedala, vse sem ji rekla. Vest sem ji izprašala, da je dosti imela: luterajnarka, bogotajka, peklensko seme sem ji rekla, pa ji naštela, da ne gre ne v cerkev, ne drži ne postov, ne moli nič, samo čmerno se drži, pa v samoti o peklenščkih premišljuje.

Maruša. Kako je že rekel Gospod, ko so mu prešuštnico pripeljali: Kdor izmed vas je brez greha, naj prvi vrže kamen, (Jan. 8, 7).

Drugo dekle. Pa o opravljanju in obrekovanju se tudi bere in sliši marsikaj, kar bi bilo morda še za Rezo prav.

Reza. Punica, take nauke le zase spravi. Če me ujeziš, ti bom take povedala, da boš gori v svoje zmršene kodre zardela. Le nikar ne misli, da te ne poznam, tebe in tvojih pohujšljivih pogledov in besedi. Fej te bodi! Najmanj pa ti, Maruša! Bog te je sam kaznoval, suho roko nosiš po svetu, jaz imam pa obe zdravi in ni mi treba beračiti od hiše do hiše kot tebi. Taka prevzetnost, tak koš napuha! Namesto, da bi bila hvaležna, da iz sploh zemlja nosi, pa mene, mene zmerjaš za prešuštnico. Le jezik za zobe; samo še enkrat zini, pa te grem tožit in sedela boš, da boš črna. Boš potlej vedela stare, pozabljene reči na dan vlačiti.

Tretje dekle. Kdo je kaj vlačil na dan? Marušo pri miru pusti; kar je rekla, je bilo še vse premalo zate. Ne bomo te več poslušale. Me pripravljamo znamenje Materi božji za molitev in pobožno petje, da bi se nas majnikova Kraljica usmilila in nam izprosila miru pri Bogu, ti pa klepetaš in cel svet mažeš s svojim umazanim govorjenjem.

Reza. Z vami še govoriti več nečem. Do lepega opominjevanja imate otrplo srce; to je pa greh zoper Sv. Duha. Med tako pogubljeno sodrgo se Reza ne meša.

Prvo dekle. Zdaj bodi konec. Reza pojdi, če ne, te bom sama vlekla proč, če bo treba. Saj menda še veš, da sem te že enkrat vrgla iz naše hiše, ko nisi miru dala.

Reza. Kjer je ena hudobija, je tudi druga. Pregrehe se drže pri vas, kot raki v čajni, vse so na kupu. Zdaj me hočete še pobiti. Zverine, pa ne dekleta, divjaki! — Saj grem sama, pa vas pustim v vaši nespokornosti in zakrknjenosti. Zato, ker je svet tak, ne nehajo šibe. Kuga, lakota in vojska je pri vas, ostudnice. Zdaj grem, pa boste še gledale za menoj in iskale, kdo vas bo svaril in vam delil potrebnih naukov — — (odide).

Drugo dekle. Prav ušesa me bole od te babe. Hujšega pa ni, kot tak škrat, ki ga Bog pusti menda samo za sorto, za pokoro na svetu.

Maruša. Nikar ne hodimo za njo. Opravljanje je grda reč pri nji in pri nas. Pometajmo pa najprej pred svojim pragom. Pustimo jo pri miru in ne sodimo, da ne bomo sojene, — Raje o delu, ki nam je zastalo, Tamle gori bo treba trakove "malo popraviti. — Tako bo prav! — Pa rože v teh velikih rožnicah malo bolj na vun!

Prvo dekle. Maruša ima prav. Vence tudi v dve vrsti, bo lepše! Drugo dekle. Lahko se bo molilo tukaj tukaj; lepo v samoti, sredi gozdička, pa vendar tako blizu vasi.

Maruša. Marija naj usliši vse, ki se ji bodo tu priporočali. Včasih sem mislila, da sem reva. Zdaj pa vem, da nisem. Koliko žen, ki jim možje v vedni smrtni nevarnosti daleč proč prenašajo bojni vihar, trpi voljno, zvesto in vrlo in gara v udanosti v božjo voljo. Pa matere, za sinove. Mislim si večkrat, kdo več prenese in pretrpi, ali sinovi v jarkih, ali matere, ki vsako minuto podnevi in ponoči v strahu zanje koprne in neprenehoma brez ran preživljajo vso smrtno grozo.

Mati (je prišla med tem): Prav praviš, Maruša. Meni se že tako godi. Dva imam tam, pa ga nimam glasu od njih. Sam Bog ve, koliko sem prestala. Čudno, da se že nisem zmešala. Slišala sem od drugih, da sta ujeta, eden na Ruskem, drugi na Laškem, pa gotovega nič. Da bi ju bila vsaj še enkrat videla, vsaj še enkrat! Da bi jima bila ob zadnji uri v pomoč in jima zatisnila oči, koliko ložje bi vse prenašala.

Maruša. Žalostna Mati božja naj te potolaži. Človeška beseda, ta nič ne zmore.

Mati. Dela črez glavo, pa sama. Ne vem, kam bi se dela. Od ranega jutra do pozne noči na nogah, s tujimi ljudmi pri delu; ko pa ležem, pa brž prideta moja fanta, krvava, umazana, zdaj sredi polja, zdaj v jarku, časih živa, časih umirajoča, časih mrtva. Bog se me usmili!

Prvo dekle. Maruša, resnična je tvoja; matere več trpe doma, kot vojaki v vojski. Hudo je tam, pa jih je vse polno in drug drugemu delajo korajžo. Krogle lete in granate padajo, pa vsaka ne zadene. In če prileti, pa za smrt zadene, je hitro končano. Smrtni boj je kratek; pri materah pa nikoli ne jenja.

Žena. Pri ženah tudi ne. Moj je tam že 20 mesecev, cel čas v vojski, v ognju, jaz pa doma in petero drobiža krog mene. Kje dobivam moči, da vse obdelam, sama ne vem.

Maruša. Bog pomagaj!

Žena. Prav res, samo Bog me podpira. Drugo dekle. Otročiči so še na najboljšem, ker nič ne vedo. Igrajo se vojake in vojsko, kot bi bilo vse sama igrača.

Maruša. Zdaj ne vedo, in vendar bo ravno otroke vojska najbolj zadela. Odrastli prebole najhujše prej ali slej, vsaka rana se zaraste. Očeta pa otroku nihče ne more več dati in če zraste sirota kot kopriva v plotu v telesnem pomanjkanju in dušno zapuščena, se ji to nikoli ne zaraste, (Smilijo se mi vdove in matere, ki jokajo za padlimi sinovi, najbolj se mi pa smilijo uboge sirote.)

Tretje dekle. Praviš, da se vsaka rana zaraste. Ne bo vse tako. Poglej Klančevko! V prvih bojih v Galiciji — že četrto leto mineva — ji je padel mož; par mesecev kesneje ji je umrl fantek, pa ji je danes hujše, kot ji je bilo.

Maruša. Oj, ko bi ji mogla pomagati! Žalost jo je domala ubila in spravila na rob obupa. Bog ve, ali jih je kaj mnogo takih. Da bi jih ne bilo! V primeri s Klančevko sem jaz kraljica.

Prvo dekle. Kraljice z malho po hišah menda ni druge razen tebe!

Drugo dekle. Pa z zakrpanim krilom tudi ne!

Maruša. Kaj mi kdo more? Srce imam mirno in vedro; moje skrbi so take, da mi ne belijo las in ne motijo spanja. Dobrih rok ne bo nikoli zmanjkalo in zato tudi meni ne kruha in strehe. Klančevka je bogata in se šteje, da ima vsega dosti, pa ji teža srce mori, da je tisočkrat večja reva kot jaz.

Prvo dekle. Jaz tudi lahko rečem, da bi bila rajši Maruša kot Klančevka. — No, zdaj smo gotove. (čuje se petje:) »Zapojte jeziki« (ali:) »Kar giblje se«.

Drugo dekle. Ravno prav! Že gre procesija! Petje se že sliši.

Tretje dekle. Letošnji majnik bo lep. Naša kapelica je kot majhen raj.

Maruša. Bog daj, da bi izprosile vsem tolažbe in skorajšnji mir!

(Procesija, bandero, dekleta, žene, otroci.)

Ena (poje po napevu:

»K Tebi, Marija, o Mati premila«):
K Tebi, Marija, o Mati premila,
prišli smo svete tolažbe iskat,
duše je črna nam tema zakrila,
žalost nam sestra, obup nam je brat. —
Majnik nam s cvetjem žemljico potresa,
nam pa so v mislih potoki krvi;
grom je v ušesih, ki griče pretresa,
v srčnih se vzdihih nam pesem duši.

Duet:

Žalostna Mati pod križem si stala
Sin je na'križu ti visel krvav,
v tistih molitvah si ga darovala,
z vencem povila ga smrtnih težav.
Mati, ti veš, kak' skele bolečine,
kakšno je žalosti strto srce,
prva trpinka, ti ljubiš trpine,
veš, kako dušne se rane hlade.

(Vsi:

»Marija, v Tebe upam ...«)

Ena:

O Marija, naša ljuba mati,
sprejmi v milostno srce
vse vdove, reve, zapuščene,
ki jim krije grob može.
O Marija, naša ljuba mati,
sprejmi v milostno srce
vse žene, skrbi in truda polne,
vojska iz misli jim ne gre.

Vsi:

O Marija, o Marija,
milostno imaš srce,
k Tebi, k Tebi koprnijo
naše misli in želje.

Ena:

O Marija, naša ljuba Mati,
sprejmi v milostno srce
matere, ki v daljnih jim grobovih
sini smrtno spanje spe.
O Marija, naša ljuba mati,
sprejmi v milostno srce
vse sestre in brate, ki za "brati,
grenke točijo solze.)
O Marija, naša ljuba mati,
sprejmi v milostno srce
vse preljube, ki v krvavi vihri
smrti v lice koprne.
O Marija, naša ljuba mati,
sprejmi v milostno srce
vse, ki glad jih, mraz, nevihta tare,
v krvi rane jih skele.
O Marija, naša ljuba mati,
sprejmi v milostno srce
vse, ki smrt je kruto pokosila
in zdaj spe, sam Bog ve, kje ..

Ena (otrok):

Ti, o Marija, naša kraljica,
ti besednica revnih sirot ...

(Vsi:

»Marija, v tebe upam ...«)

(Ena) Vsi:

Deca nešteta, nima več ata
mamica zlata, meč ga je vzel,
bodi jim sama ata in mama,
zbor naš zahvalo ti bo zapel.

(Vsi:

O upanje mi lepo,
vse moje si življenje ...

Sklepna pesem:

Marija božja mati
kam hočem pribežati ...)

Zastor.

(Če se prireditev vrši za begunce, se lahko prejšnji pesmi dostavijo sledeče kitice, zgoraj se pa katera izpusti.)

(Po melodiji: O Marija, naša ljuba mati.)

1. Še za vas, begunske sestre, brate,
dom je vzel vam tuji meč,
išče duša vam domače trate,
ki oko ne zre je več.
O Marija, o Marija,
milostno imaš srce,
k Tebi, k Tebi koprnijo
njihne misli in želje.

2. O Marija, ti begunka mila,
bilo je hudo takrat,
ko v Egipt si z doma se selila.
Pojdi, Mati, jih iskat.
O Marija, o Marija!
Milostno imaš srce;
prosi Sina, naj usliši
njih molitve in prošnje.

3. Najdeš jih v tujini razkropljene,
najdeš solzne sred barak,
v srcih vzdihe v strahu zadušene,
kak je tuji kruh grenak.
O Marija, o Marija,
materno imaš srce.
Tvoji so sinovi, hčere,
k Tebi srca hrepene.

4. Čaka težko jih zelena Soča;
toži Krasu se po njih:
Kdaj izpolni se jim želja vroča,
kdaj sprši se srčni vzdih?
O Marija, o Marija,
milostno imaš srce,
prosi Sina, naj usliši
njih molitve in prošnje.

5. Mati, črne sence, dvomi črni
se paso jim sred srca,
Sočo, Brda, Kras jim njihov vrni,
pa ti zapojo doma:
O Marija, o Marija,
vedno Tebe hvalil bom.
Mati, Ti si nam vrnila
dom, naš dom, naš mili dom!

Druga slika.[uredi]

(Mati z rožnim vencem v roki. — Noč.)

Mati. Kako sem danes pomirjena! Pobožnost pri znamenju je bila nebeška rosa za mojo revno dušo. Moj mir Marija ti! Vse smo ji priporočili. Sinova moja, vajina mati misli na vaju in ve, da vaju tudi božja Mati ni pozabila. Kako se mi toži! (Zadremlje.)

(Zavesa. Mati vidi v sanjah [tančica].)

Laški ujetnik (sedi zamišljen pri oknu in gleda proti severu):

1. Zvezdice zlate, ali kaj veste,
kje so do doma mojega ceste?
Ali poznate naše gorice,
naše doline, naše vodice?
Ena si moja, ki si žarela,
ko je po vasi pesem donela:
da je en lep večer
pa da bo zavber dan
in da marširali
bomo na laško stran.

2. Zvezdica moja, v laški deželi
žalost pekočo z mano mi deli;
ti si svobodna, mene so vjeli,
dom mi odtrgali, svobodo vzeli.
Vate oko se mi trudno ozira,
v solzah, spomine z doma izpira.
Čmeren je moj večer,
jutri bo težek dan,
srčno izpila kri
tuja bo laška stran.

3. Dom moj premili, ti si kot zdravje;
ko sem bil v tebi, nisem poznal te.
Zdaj šele čutim, kaj seni izgubil,
vate sem zdaj šele ves se zaljubil.
Milo obsij ga zvezdica v noči,
da se spominjam ga, to mu sporoči,
Tamkaj je lep večer,
tamkaj je zavber dan,
tukaj tesno mi je,
tlači me tuja stran.

4. Lastovka, tičica, ljubica,
pomlad cvetoča je že prišla;
ti boš zletela v moj mili dom,
jaz pa za tabo vzdihoval bom.
S tabo pa rajžalo srce bo moje
tjakaj, kjer pesemca sladko se poje:

(Lahko poje:)

»Pridi Gorenje, z mrzle planine,
vabi Dolenje v gorke ravnine;
mrzel je led, pridi se gret!«

5. Lastovka hiti! Ko vgledaš jo
ljubo leskovško cerkvico,
gričke št. janške, prelepi svet,
v žarke pomladne ves odet.
Lastovka moja, tam se ustavi,
rodni kotiček moj mi pozdravi:

(Lahko poje:)

»Bog je ustvaril žemljico, to žemljico, to žemljico!
ki so jo vzeli, vzeli, ko so me že ujeli.. .
Zemlja je rodila pa trtico, pa trtico,
meni prisrčno prijateljico.«
6. Lastovka, znesi si gnezdeče,
v senci očetne strešice,
pod njo naredi svatovski pir,
tam je ljubezen in tam je mir.

V loži že čaka te pevski tvoj znanec,
lišček in kos in slavček, škrjanec:

(Lahko poje:)

»So ptičice zbrane, vesele ...
... kaj dela Dolenje!«

7. Lastovka, v gričku je našem živo ...
vriskov in petja pa letos ne bo.
Mami, sestricam je težko srce,
trudno oko in za mano solze.
Letos motike in rovnice delo
pesem o pridnosti novo bo pelo:

(Lahko poje:)

»Poseka, oklesti ...«

8. Lastovka, doli na sredi vasi,
nesi še pošto od mene k nji;
reci, da toži se mi za njo,
da naj mi dobra in zvesta bo;
daj ji, naj moli za dom in za mene
in za vse žalostne in zapuščene:

(Lahko poje:)

»Venček na glavi se ...«

9. Lastovka, kmalu boš ti doma,
mene pustiš pa tu samega,
mene in žalost in bol pregrenko,
vso prepleteno le z eno željo:
»Oče usmiljeni,
k nam se obrni,
dom nam in mir
in pa pesem povrni!«

(Poje [po: »Po polju že rožce cvetejo«]:)
Ko bomo se z vojske vrnili,
o ja vrnili,
veselja se tresel bo dom ...

(Ko pade zastor:)

Mati. Zvezdica, moj sinko, je že prisijala do dna mojega srca. Lastavička, ki si ji naročal pozdrave, je že priletela in mi jih prinesla. (Zadremlje.)

Ruski ujetnik. (Stara ruska mati; ujetnik.)

Ruska mati (poje:) Sarafan ...

Ujetnik. Mati še mojo! (Pojeta: »Ptički jaz vprašam vas ...«)

Ruska mati. Kako mi je všeč ta pesem. Vedno sem ti hvaležna, da si jo me naučil. Samo, da je zame veliko bolj resnična nego zate.

Ujetnik. Če bom pomlad gledal še v jetništvu, mi bo kakor v črni zemlji. Pa saj vidite, da sem tudi še bolan. Samo vi, dobra žena, ki ste mi bolnemu stregli, kakor bi bil vaš, ste mi prinesli nekaj soljica in cvetja.

Ruska mati. Ivan, bolezen je že premagana. In jaz sem vesela. Od Boga upam, da bo mojega Fedora in Vasila in Pavelčka varoval in, čeprav ranjenim in bolnim, naklonil kako dobro srce.

Ujetnik: Gotovo blaga mamica, Daleč doli za gorami, za gorami m vodami rad bi Vam pokazal domek, in kako žive med nami. Gore naj kot zagrinjalo bi se nama odgrnile in vasi domače koče naj bi nama se odkrile. Vse so lepe, vse so mile, meni najmilejša ena, v nji Marijin kip na steni klop pred njo, pri nji pa žena. Solza ji blesti v očesu, v solzi svit nebeške zarje, prosi vzdiha pred Marijo naj ji sina, sina varje. Trda roka žuljev polna, paternošter ji prebira, da potrošta dušo mlačno, ki ji žalosti umira. Pa si misli: Kdor Mariji se zroči, mu ni se bati. Glej, ta žena v daljni zemlji, to je moja ljuba mati. (Marijina pesem v ozadju.)

Ruska mati: Sinko, Bog te blagoslovi! Oj, da bi tako prisrčno v svoji dušici nosili tudi moji me sinovi. Pomlad že trka na vrata; ko te mine bolečina, pa boš, kot si bil mi vdani, za pomoč mi in za sina. Mlada zemlja tudi naša kmalu se bo razcvetela, delala jo bova skupaj, vmes pa bova si zapela.

Ujetnik: Moja pesem, ruska mati, raste v srcu razboljenem in s solzami poškropljenem ne pa v gaju razcvetenem.

(Zadaj pojo: »Oh, oh, ura že bije ... ... kak žalostno.«)

Ruska mati (ponavlja): Kak žalostno je to.

Ujetnik: Vojsko nosim v svojem srcu, divjo in krvavo kruto, vso grmečo in gorečo, z razvalinami posuto, vzdihe blede v črni strasti, suhi glad in mraz koščeni. besni srd in nemo žalost, strti up, obup kamneni. Vojsko nosim v svojem srcu bojno polje, čmerne rove, rdečo kri in gnojne rane, pogorišča in grobove. Vzdihe, tožbe in kletvine, solz, krvi potoke polne, smrt, ki se ji kosa krha, bolna srca, duše bolne. Moja pesem, ruska mati, nima gaja, kjer bi rastla; zanjo rose ni hladilne, mrka je kot sveča ugasla.

(Lahko poje sam ali zadaj moški zbor:)

»Oj ta soldaški boben.«

Ruska mati: Tudi jaz sem pela, mlada deklica, zdaj sem tiha, vela — stara mamica.

Ujetnik: Doli, doli pod Triglavom duša moja trudna blodi. Zapuščena, osamela za pogrebom lastnim hodi. Vigred. Plug zemljo prevrača, dih domači z nje kadi se, zvonček že binglja z mejine. Sveta zemlja! Fant, odkrij se! Pa pozdravi cerkvi beli tam doma na Kumu svetem. Ali se kaj toži njemu po fantiču svojem vjetem? Ali Mirna, tiha, čista žubori po kamnu gladkem kakor nekdaj pesem mlado o ljubezni, miru sladkem? In ti cerkvica Št. Janška, ali še stražar si doma? Zvon tvoj v duši mi odmeva, k tebi srce moje roma.

(»Popotnik pridem čez goro« [Spremljevanje.])

Ruska mati:

Al' nad hčerko sladje vživam ...

Sarafan rudeči šivam, mladih let spomin.

Ujetnik: Tista ura, tista ura, mi ne more iz spomina, ko prekrižala je mati, za slovo nazadnje sina. Ko sem osolzelim dragim v žuljavo desnico segel, in zavriskal in odhitel in mi mrak je v dušo legel.

(Zadaj pojo: »Fantje se zbirajo.«)

Ruska mati: Spomni se povesti tiste v jutrovi deželi daljni, spomni se, da mrtvo truplo deli tamkaj v grob so skalni. Kamen nanj so zavalili, mati zraven je jokala, v petek večer, a v nedeljo zemlja sreče je vriskala. Skala se je razdrobila in odprl se grob je novi, vstal je Jezus, za njegovim se odprejo vsi grobovi.

Ujetnik: Grob, ki vanj smo zakopani, ki nam top k pogrebu strelja, se odpre nam in zasveti nam se velika nedelja. Pa zapojejo zvonovi, vrisk in pesem se oglasi, mir zavlada, z mirom sreča in veseli novi časi!

Ruska mati (in ujetnik skupno pojeta): Pomlad že prišla bo, mir nam prinesla bo, pa se boš vrnil v domačo zemljo.

Ujetnik: Pa se bom vrnil — —

Ujetnik: Zveličar naš od mrtvih vstane v kamnitem grobu ni ga več.

Ruska mati: Hristos, voskrese, voistino voskrese![1]

(Ko pade vmesni zastor:)

Mati:

Doli z nebes so mi prišle te sanje. Bodi Marija zahvaljena zanje!

Zastor.

(Konec druge slike.)

Tretja slika.[uredi]

(Boljša kmetiška soba. Agata, Klančevka; slike pred njo, pa otroška obleka in igrače.)

Agata. Že pol večnosti stojim tu in čakam odgovora. Ali naj grem iskat hlapca k Sv. Trojici ali ne? Tam vem za fanta, ki morda pride. Pri nas ga ne dobim. Pa saj sem ti to že desetkrat povedala. Bog pomagaj, kakšno je pri nas! Vse pojde v nič, vse, prav vse.

Klančevka. Čim prej, tem bolje, naj vrag vse vzame.

Agata. Mene že ne bo jemal na Klancu. To ti povem. Sama ti držim hišo po koncu. Ko bi mene ne bilo, bi živina in ti že poginili.

Klančevka. Da bi se to le kmalu zgodilo! Kakorkoli; to je edino, česar še čakam.

Agata. Saj ni pametne besede s teboj. Smiliš se mi ti, pa živina se mi tudi smili. Če bi merila po prijaznosti, bi se mi morala bolj od tebe. Ko pridem s teboj skupaj, kvečjemu zarežiš name, če me sploh kaj pogledaš. Ko pa stopim v hlev, se pa vse obrne k meni; vsaka kravica, vsak teliček mi posebej obliže roko, pa tako ljubko miglja z repkom, kot bi mi hotel reči: Agata, ne hodi s Klanca! Ostani pri nas! Pa me premaga in še naprej garam. Zdaj pa ne bom več!

Klančevka. Ali sem te kdaj prosila?

Agata. Nehvaležnica grda, da se ne spoznaš. Pa se boš, ko bo prepozno. Ko me ne bo več, boš šele vedela, kaj je bila Agata za Klanec. Trideset let sem že pri hiši, prav tisti dan mi je brat pripeljal skrinjo sem, ko si bila ti majhna.

Klančevka. Takrat naj bi me bil kdo treščil ob steno, da bi bila rešena tega pekla.

Agata. Naj te Bog ne kaznuje, tako grdo govoriš. Življenje je največji božji dar in kdor ni zanj hvaležen, mu ne pojde račun z Bogom skupaj.

Klančevka. Življenje, ki ga imam jaz, je največje breme in največja nesreča. Samo, da bi imela poguma, da to reč končam; samo hitro. Kaj me brigajo tvoje čenče in litanije, kaj me briga grunt, saj nimam na svetu nič več iskati. Zakaj moram ravno jaz toliko prestati? Kdo mi vrne moža nazaj? Poglej ga tu, mlad, lep, močan; oko se mu je vedno smejalo, pri delu, doma, povsod. In meni ob njem. Pa je šel; vzeli so mi ga. In komaj je prestopil tisto nesrečno Galicijo, pa je prišla pošta, da ga ni več, da je priletela granata in ga raztrgala na bogve koliko kosov, in tako še groba nima. Ne bo ga nikoli več, nikoli!

Agata. Ali misliš, da meni ni hudo pri srcu, če se nanj spomnim? (Ti si jokala za njim in po pravici si jokala; jaz pa tudi. Ne smem se zmisliti, kako je bilo tu na Klancu, ko je on gospodaril. To so bili drugi časi, kakor so zdaj.) Toda zdaj se je treba vdati. Bog že ve, kaj dela. Moliva zanj, pa bo najboljše.

Klančevka. Kaj mi pomaga molitev? Jaz ne morem več. Klela bi najložje in preklela vse od nebes do pekla. Kletvina je moja tolažba. Vse naj bo zakleto, vse prekleto, vse Saj sem molila, norica, in preklečala, da sem si kolena odrgnila. In kaj sem imela zato? Fantek, moj fantek, edino, kar mi je še ostalo na svetu, ko sem njega izgubila, oh, tudi ti si šel za njim in pustil mene samo, za zapuščeno kakor pozeblo trto, kakor bukev, ki ji je vihar vse veje polomil. Ne, ne, zame ni več življenja,

Agata. Mali Janko, kako lepo dete je bil! Kolikrat mi je ovil drobne ročice krog vratu in se mi zasmejal veselo, da je vse pelo v meni. Pač, pač huda poizkušnja je prišla nad te in tudi meni poka srce, ko na vse to mislim. Slišala sem pa od modrih ljudi, da rane, ki si jih človek ni sam kriv, Bog celi in nazadnje se vse prav izteče. Samo vdati se je treba v njegovo sveto voljo.

Klančevka. Kolikrat si mi to že pridigovala! Ali misliš, da se da z besedami zamoriti kragulj, ki mi noč in dan kljuje tu notri. Tvoje marnje mi samo razbole iznova moje rane. Jaz jih ne morem več prenašati, tebe in tvojega govorjenja pa tudi ne. Da veš, nič več, prav nič več! Pusti me pri miru in pojdi, da te več ne zagledam. Zame je samo še vrvica, ki si jo poiščem in si zadrgnem vrat, da bo za zmiraj zaprta pot od srca v svet, da bo konec, konec. Ko bi mogla, bi prej še vse razbila in pokončala, vse, cel svet. Če je meni vojska oropala moža, naj ga tudi druga nobena nima in nobena naj ne nosi več otroka v naročju, ko so ga meni iztrgali in zakopali. Samo to bi še rada videla! Naj bi tulile vse žene in matere in si rvale lase z glave. Med grobovi naj bi blodile, kakor jaz in jokale ter iskale, kar se več nazaj priklicati ne da. Ti se mi pa poberi s svo- jimi marnjami proč proč!

Agata. Podiš me, sovražiš me. V takem ne morem več. Agata gre; druge Agate ne boš več dobila. (Agata gre — v solzah, težko, da sam Bog ve, kako; gre, ker mora, ker jo mečeš iz hiše, ki je v nji pustila vse svoje moči, in ki v nji pusti svoje srce. Tolažila sem te, kakor sem znala, najboljše; svetovala sem ti, kar sem vedela, s teboj sem jokala, s teboj trpela. Zdaj vidim, da nimam nič več dela v ti hiši.) Grem in mir ti bom dala, ne bo ti več v napotje stara, zvesta Agata. (Tega mi pa ne boš ubranila, da ne bi smela moliti zate. Jaz pa vem, da molitev pomaga in zaupam na Marijo, da me bo uslišala in te razsvetlila in ti pokazala pravo pot, ki je jaz reva nisem mogla.) Brez nevolje grem, brez jeze. Vsaj roko mi še daj v slovo! Nečeš, Bog se nas usmili! (Odide.)

Klančevka. Šla je — — — Naj gre, kamor hoče Zdaj sem sama. Pa čakam! — Na kaj, oh, na kaj. Čakati nimam drugega nego na konec. Ko bi se hotela udreti zemlja pod menoj, da bi se pogreznila kam globoko, v temo! Ko bi se posul strop in porušila hiša, da bi ne ostalo kamna na kamnu in bi me pokopale razvaline! (Gleda sliko): Tak-le je bil, kakor živ je pred menoj. Razgovarjal bi se rad, kakor se je tolikrat v smehu, v veselju. Ko bi prišel, bi ne poznal več svoje Anice. V kleti gališki zemlji so raztresene njegove kosti, razmesarjene, razbite, pa bolj sem razbita jaz. Trohni v prsti; jaz sem pa živa trhla. Če ve zame, me je žalosten, joka in po pravici. Kaj je ostalo od njegove Anice? Kakšen je njegov dom! Kje njegovo dete — Janko, edini, ljubljeni! (Morda res ve, morda plava njegova duša tu krog mene do smrti žalostna in bolj trpi, kot je trpel, ko mu je granata raztrgala srce. Oj, gotovo vse ve, vse vidi. Tudi to-le odejico, lepo pisano. Kolikrat je prišel tiho, da ga še slišala nisem, pa stal za menoj in gledal, ko sem jo vezla za dete svoje in njegovo. Pa me je lahno pogladil po glavi, pa zašepnil mehko kot pomladna sapica: »Anica moja, Bog daj, da bi bilo srečno!« — In ko je prišel fantek, majčken, drobčken, s tistimi malimi prstki, z višnjevimi — njegovimi — očki in je zagibal z ročicami in nožicami in se oglasil s tistim nežnim glaskom, kakor mucika! Pa so ga povili in sama sem ga odela s to-le odejico; pa so ga nesli h krstu. Ko je prišlo dete, ga je pritisnil k sebi, pa poljubil in mu zašepetal: »Angelček si, moj angelček.« In jaz za njimi Ali so angelčki? Ne, ne; črne misli, bežite! Angelček je bil moj Janko, ko je spančkal tam-le v vozičku, kjer sem ga tolikrat prekrižala. Pa sem si ga dela v naročje in me je gledal z drobnimi očeski, pa se mi je nasmihal, meni in njemu, ki ga je božal po rdečih ličkih. Božal in poljuboval stokrat, tisočkrat; enkrat pa nazadnje: »Marija naj varuje vaju in mene!« To so bile zadnje besede; več ga nisem videla. Pa je rastel Janko in klical ata in poznal tam-le na steni Mamko božjo, ki varuje ata tam, kjer pokajo puške in zvenče sablje. Kolikrat je stegnil ročice proti nji, kolikrat; enkrat — tisto jutro — pa nazadnje! — — — Kot angelček je ležal na odru! Morda sta skupaj in oba gledata na revno, nesrečno mamico in molita, da ji ne poči srce in se ji ne zblodi glava. Gotovo, gotovo! Drugače bi mi ne bilo zdaj tako lahno v srcu, tako svetlo v duši — — —) Stopnje slišim, (Si obriše solze.)

(Beračica Maruša pride.)

Maruša. Hvaljen Jezus! Nikar se me ne ustrašite, dobra Klančeva mati. Berači imamo posebne pravice. Beračem so vsa vrata odprta. Vbogaime prosimo od hiše do hiše. Če dobimo, smo hvaležni; če ne, pa tudi dobro.

Klančevka (odurno). (Res si me zmotila. Moje misli so bile daleč proč — lepe, jasne. Ne bom te zapodila.) Kaj te je prineslo k meni, ki se me sicer vse ogiblje?

Maruša. Hvala za prijazno vprašanje! Ta reč je taka-le, Klančeva mati: Jaz sem bila v mislih velikrat pri vas in sem imela trdno zaupanje, da nama pojde vkup, kadar pride prava ura. Samo za kaj majhnega vas jaz nisem hotela nikoli nadlegovati. K vam se ne hodi po par krompirčkov, ali po pest kaše, o ne: za to je Klančeva hiša premočna in Klančeva mati predobra.

Klančevka. Znaš pa. (Skoraj bi še mene spravila v boljšo voljo.) Kaj bi pa rada?

Maruša. Hvala za vprašanje! Ne gre tako brž. Moja povest je danes daljša, kakor jih imamo pri svoji biri berači drugače v navadi. Vidite, mati, — najprej mi dovolite, da se malo vsedem in se počijem, vaš Klanec ni zastonj Klanec; upehal me je.

Klančevka. Sedi ali stoj, kakor hočeš!

Maruša. Hvala, hvala, preveč ste prijazni! Veste, danes zase prav nič ne prosim. Mi tudi pravzaprav treba ni. Dobrih ljudi in dobrih src je toliko tu po naši fari, da se meni vojska prav nič ne pozna. Izobilja ni, potrebnega pa dobim dovolj. Boljše se mi godi kot marsikomu in še z vami ne grem menjat, če imam prav suho roko in skrivljen hrbet in obleke in premoženja toliko, kolikor ga s seboj nosim.

Klančevka. Ne menjaš z menoj? Jaz pa s teboj, rada, takoj.

Maruša. Taka reč se ne sme prenagliti. (Presneto bi se lepo videlo, ko bi Klančeva mati s koškom hodila po hišah. Če že ne pride do zamene, pa narediva kompanijo, bova pa skupaj živeli na vbogaime.) Zamena je Že zategadelj težka, ker ne vem, pri katerem notarju bi se naredilo tako pismo.

Klančevka. Meni obup trga srce, ti pa ničesar nimaš, razen par krp in košek in palico, pa si vesela kot bi bil cel svet tvoj,

Maruša. Saj je tudi. Več imam, nego zaslužim. Ves božji svet je moj. Rožice mi cveto in tički mi prepevajo in solnce mi greje stare kosti. Bog pa da še poleg dobrih rok, pa imam vsak dan svatbo.

Klančevka. Srečna Maruša!

Maruša. Bog vam plačaj, da ste me tako prav presodili. Pa zdaj sem o sebi že več kot dovolj očenčala. Treba je na delo, za kar sem prišla. Da vam kratko povem: za angelčke prosim.

Klančevka. Za angelčke?

Maruša. Seveda, prav za angelčke. Nedolžni otročiči so angelčki. In zanje prosim. Potrpite malo, pa vam vse razložim. Včeraj zjutraj ste gotovo slišali, kako sta žalostno brenkala šentjanška zvonova. Jelenko iz Karmela so nesli pokopat. Zdaj se drugega na svetu ne vidi od nje nego majhen kupec prsti, pa, pa — trije otročiči, angelčki, sirotice, tičice, ki odpirajo lačne kljunčke, kje bi dobile kako drobtinico. Ni prav vesela ta povest! Oče, saj ste ga gotovo poznali, — rudar nekje tam s Koroškega, je pred dvema letoma obležal nekje na Krasu v glavo zadet in ni več vstal. (Bil je že prej Bog pomagaj! Preveč je potreboval žgane pijače. — Bog mu bodi milostljiv — in zato ni za družino kaj ostalo. Bila je Jelenka vesela, zdrava deklina, samo življenje, rdeča kot roža in skočna kot srna —; pa jo je tako pobral ta blaženi zakonski stan, da se je že pri prvem otročiču kot treska posušila in počmerila kot preslica. Nad sedemdeset jih že nosim na grbi, pa se še vedno bolj postavim, kot se je ona — Bog ji daj dobro! — pri tridesetih.) Revščina je zijala Jelenkovim iz tiste njih borne sobe že tedaj, ko je mož odšel v vojake, in ko so ji zagrebli moža, seveda ni bilo nič boljše. Tista mrva podpore, kaj je to! Včasih sem mimpgrede stopila k nji, — jaz sem ložje kaj poiskala zanjo, ko sama ni mogla od otrok —, pa tako zračnega stanovanja še nisem videla. Sam zrak, nič drugega nego zrak, pa ena podrta postelj in en stol, pa en zaboj s cunjami! Vse prazno! Moja podstrešna izbica je kraljevska palača proti taki praznoti.

Klančevka. Ni prazna najbolj revna bajta, če jo polni otročji smeh in jok. In najbogatejša hiša je prazna puščava, če se ne razlega po nji otročja stopinja.

Maruša. Jelenka ni bila brez njih. Tri punčke, fletne kot zlata jabolka, so skakale krog nje in rastle in se redile, da je bilo veselje. Ona vsak dan bolj suha, dekletca vsak dan bolj sveža in polna. Vse jim tekne. Jaz to dobro vem, ker sem bila zadnji teden ves čas doli, dokler ni izdihnila. Take reči se ne pozabijo. Kamen bi se razjokal, ko bi videl mlado vdovo, ki mora vzeti slovo za vedno od svojih črvičkov in jih pustiti same z največjo revščino za doto, gole kot miške.

Klančevka. Kje so zdaj?

Maruša. A, kje; za par dni jih je vzela soseda k sebi, ki se pa sama iz otrok komaj vidi. Zdaj, ko je za moko tako pičla, je še to zanjo preveč. Danes jih še obdrži, če bi bilo treba; jutri bo pa že treba jim drugod poiskati doma. In to dolžnost sem jaz prevzela nase, da jim ga preskrbim, jaz, Maruša Ocepek, izpod šentjanškega zvona doma, po svojem stanu beraška. Tako je in zdaj vam, dobra Klančeva mati, naravnost povem, da me s parom volov ne potegnete od hiše, če ne obljubite za te moje angelčke novega doma tukaj pri vas na Klancu hiš. št. 5. Klan cevka.

Klančevka. Pri nas? — — —

Maruša. Da, pri vas, ravno pri vas. Prostora imate, pridelkov na kupe, denarja dovolj. Vem, da ne prosim zastonj.

Klančevka. Kako moreš to vedeti? Jaz sem trda, brez srca. Ravnokar sem zapodila staro Agato, Ne molim nič, nisem bila v cerkvi že leto dni, ljudi sovražim, jaz — — — jaz — — —

Maruša. Le izpovejte se svojih grehov, pa ne meni, ampak za to postavljenemu spovedniku. Jaz dozdaj še nisem za ta posel. Moje tičice boste pa prav vi spravili v varno gajbico. To je pribito.

Klančevka. Idi! Čudna si!

Maruša. Nič čudna, prav nič. Mar sem malo premišljala, (od snoči vem, kar vem. V skrbeh sem prilezla včeraj proti večeru v šumo k znamenju, kjer smo začeli majnik, in tam sem prosila Marijo, naj mi da v mojo staro, zaprašeno glavo kako pametno misel,) kam s punčkami? Ali naj jih vlečem k županu, da jih bo na občinske stroške razdelil? Ali naj jih spravim k sebi in naj beračim za štiri, ko bo še za eno noga kmalu pretrda? Pa ste mi prišli vi na misel in skrb mi je odlegla, kakor bi mi bil kdo kamen odvalil od srca. Zdelo se mi je, da vidim vašega sinka, vašega ljubega angelčka, in mi je kazal gori na vaš griček, češ, namesto mene naj dobi moja mama kar tri naenkrat.

Klančevka. Moj Janko!

Maruša. Seveda, vaš fantek! In vaš mož bo tudi blagoslavljal novo družinico. Vidite, dobra mati: Vojska je huda reč: razbija, mori, seje sovraštvo. Zato jo je treba popravljati z ljubeznijo. In največji revčki so nedolžni, osiroteli, zapuščeni otročiči. Zanje poskrbimo! Kako je že rekel Gospod: »Kdor sprejme katerega izmed teh malih, mene sprejme.« 

Klančevka. Pa Agata mora nazaj!

Maruša. E, kaj Agata? To vam pripeljem, kadar hočete. Če je sploh šla? Ali mislite, da se taka stara omara tako hitro da prestaviti iz svojega kota? Ko sem prišla, sem jo videla, kako se cmeri tam pred hlevom; par sva jih rekli, pa sem takoj izprevidela, pri čem da je. Počakaj, sem ji rekla, da jaz opravim, potlej bo tudi tvoja pravda izdelana.

Klančevka. Ali res? Moj Bog! Maruša. Kajpak da je res. Stara Maruša ne laže. Pa še nekaj! Tam-le na steni imate tudi Žalostno Mater božjo, kakor je v šumi. Ona ima usmiljeno srce za vas in za vse. Doli v znamenju je treba rož. In vi jih imate: vijole vam že cveto, hijacintov imate polne rožnice. Že zavoljo njih mora Agata nazaj, ker če ostanete sami, vam bo vse usahnilo.

Klančevka. Kaj ne, kakor je že usahnilo moje srce. Pa zdi se mi, da mi je moj fantek naškropil božje rose tu semkaj in da zdaj zopet oživlja moja duša,

Maruša. Danes zjutraj sem slišala še drugo povest o taki božji rosi za vela srca. Saj jo poznate Krovčevo mater, tudi vdovo samo, samcato kot štor v gori. Dva fanta je dala na vojsko. Že dolgo vrsto mesecev ni slišala nič od njih. Vsa je bila potrta. Komaj se je snoči pri naši pobožnosti v šumi držala pokonci. Potolažena je odšla domov in ponoči ji je Žalostna Mati božja poslala sanje. Videla je sinova — enega na Rruskem, drugega na Laškem, ujeta, živa. Danes zjutraj je pa prišla pošta od obeh, da je resnico gledala. Videti bi jo morali, kakšna je zdaj, kar vse se ji smeja in gre, da ji kar krilo frli krog nje, Nad menoj je ravno prejle vpila z njive, naj pridem gori, da mi da, kar hočem. Ne zgrešim te, sem ji rekla, samo zdaj ne utegnem, imam druge imenitnejše opravke, kakor da bi basala koš zase. Torej, kdaj naj pripeljem svoje punčke?

Klančevka. Moja duša je lahka, kakor golobček. Stara Maruša, tvoja pošta me je ozdravila. Pripelji mi brž, brž otročiče, ki mi jih pošilja moj angelček. Bog bodi zahvaljen!

Maruša. Ostanem v besedi. Proti večeru prikrevljam zopet in oddam, kar je vašega in božjega. Moja palica ve, da je svet (potrka s palico) mrzel in trd, pogorišč in grobov poln, s solzami oškropljen in s človeško krvjo namočen. Ve pa tudi, da je tu gori (pokaže s palico kvišku) doma ljubezen, ki vse ogreje in omehča, pozida inoživi in obseje z rožami, ki nikdar ne zvenejo. Tudi tiste, ki so danes v vašem srcti pognale, ne bodo zvenele nikoli.

Zastor.

(Konec tretjega dejanja.)

Četrta slika.[uredi]

(V šumi pred znamenjem. Maruša s tremi deklicami prihaja; deklice imajo šopke v rokah.)

Maruša. Vidite, tam-le je Mamka božja, ki ji bomo dale šopke in jo prosile, naj nas varuje; potlej pa pojdemo po ti-le stezi k vaši novi mami.

Ančka. Ali so nova mama tudi bolni?

Maruša. Bili so bolni na duši, pa tega še ve ne razumete; zdaj so pa zdravi in ostanejo zdravi; samo, če boste ve pridne.

Ivanka. Ali tudi tako kašljajo, kot so naša mama?

Maruša. Vaši novi mami ni treba kašljati. Imajo vsega dovolj. To se vam bo dobro godilo.

Ivanka. Kaj ne, teta, kruhka, pa mleka, pa kaše nam bodo dali.

Marica. Pa meni novo krilce.

Ivanka, Anica. Meni tudi.

Marica. Pa nogavičke, pa čevljičke in predpasniček, kaj ne, teta?

Maruša. Vsega, ljubčki moji. Pri novi mami ne boste tako raztrgane, kakor ste zdaj, pa bose in razoglave. Lepe boste, omite, počesane pa v novih oblekcah.

Ivanka. Ali imajo zame kakšno punčko? Tako rada bi jo imela, tako, da bi gledala, pa mižala, kakor jo ima Polda.

Marica. Meni tudi punčko, pa trobento, pa zvonček.

Anica. Meni pa nov abecednik, ki je moj že tako raztrgan, pa torbico za v šolo.

Maruša. Spomnite se pa tudi vsega. Bom že povedala novi mami, kaj bi rade; pa same jim boste tudi povedale.

Anica. Kaj naj pa rečemo novi mami?

Maruša. Bo že vse prav, kar boste rekle. Roke jim boste dale, drugo se bo pa vse naredilo. Vas bodo že sami vprašali. No, kaj porečeš, Marica, če te vprašajo, kje so tvoja mama?

Marica. Tako-le porečem: Moja mama so bili bolni, pa so jih nesli možje proč. Zdaj so pa pri Bogku.

Maruša. Prav si povedala, le tako reci. Pa ti, Ivanka, kaj pa ti porečeš, če te vprašajo: Ali si kaj pridna?

Ivanka se pomišlja: Kaj ne, da se novi mami ne smem zlagati?

Maruša. Bog varuj; saj veš, kako je angelček varuh žalosten, če se deklica zlaže.

Ivanka. Tako-le jim bom rekla: Mama, časih sem pridna, časih pa ne; zdaj bom pa zmeraj pridna.

Maruša. Le tako povej, pa tudi drži, kar boš obljubila. No, Ančka, ki si najstarejša in že hodiš v šolo, tebe bodo pa morebiti vprašali, česa si se že naučila. Ti boš morala biti prav posebno pridna, ker ti je tako ime, kakor novi mami.

Anica. Jaz jim bom vse pokazala v abecedniku, do kje že beremo, in zvezek jim bom pokazala, da znam že zapisati svoje ime: Anica Jelen; pa računico, in kar nas gospod uče, bom povedala pa podobico pokazala, ki so mi jo zadnjič dali, ker sem znala, kako je grdi Kajn Abela ubil. Pa vse molitvice bom zmolila; pa povedala bom, kako sem mami pomagala, da sem sama prinesla iz prodajalne soli, jesiha in pet kil moke sem šla sama iskat v pisarno, pa vode sem jim prinesla in drv.

Maruša. Ti mala zgovornica ti. Kako se boš znala prisliniti. No, zdaj boste pa oddale šopke Mamki božji, ki vam je naklonila novo mamo. Same ste jih nabrale —- teloha, pa trobentic in jaglecev, pa veternikov in podleskov.

Ivanka. Vijolic tudi; poglejte!

Anica. Jaz pa tudi rožmarina iz tiste rožnice, ki jo je soseda posodila za mamine pare.

Maruša. Je že dobro. No, Anica, ti boš prva s svojim šopkom, daj da te vzdignem. No, le položi šopek tja-le pred Marijo. Pa prosi Marijo, kakor sem te naučila. Najprej za vse tri.

Anica (Maruša ji pomaga):

Me smo tri sirotice, ubožice,
nimamo ne mamice, ne ata,
nimamo darov, samo te rožice,
o Marija, ti si pa bogata.
Vzemi rožice, ki ti jih nosimo!
K mamici domov nas spremi k novi,
srca tudi damo ti in prosimo:
novo mamo našo blagoslovi!

Maruša. Potlej pa zase. Le lepo povej!

Anica:

O sveta božja Mamica,
jaz sem tvoja Ančka;
na gričku je pa jamica,
mama notri spančka.
Sem majhna še, nebogljena,
zapuščena sama.
O Mamka božja usmiljena:
bodi moja mama!

Maruša. Zdaj pa ti, Ivanka! (Jo vzdigne.) Le lepo položi šopek k Aničinemu. Pa povej svojo.

Ivanka:

Ivanka sem mala,
nič povedat' ne znam,
sem rožic nabrala,
jih Tebi podam! — Na!

Maruša. Ti pa znaš. No, zdaj pa še ti, Marica. Hop! Prav si naredila. No, le reci, kar znaš!

Marica:

Je pisan šopek moj
in višnjev pangeljček,
oj bodi moja Ti,
jaz pa Tvoj angelček.

Klančevka (stopi izza znamenja). In moj! (Objame jo in obe drugi.) Moji angelčki ste in pri meni ostanete. Jaz sem vaša nova mama. Vse sem vas slišala. Prinesla sem s seboj par rožnic, kar si mi naročala, Maruša. Anica, skoči ponje in jih prinesi, pa le po eno, da ne bo pretežko, takoj za znamenjem so. Prišle ste po stezi gori, pa sem vas videla in se skrila. No, moja Ivanka, in ti, srček moj, Marica, angelček, kaj ne, da pojdeta z mano?

Marica. Pa Anica tudi.

Klančevka. Kam pa drugam, nego k mami. Vse tri seveda. In Maruša, ti se moraš tudi preseliti k nam še nocoj. Agata je že nazaj, stara, dobra Agata. Toda brez tebe noče ostati.

Maruša. To je pa preveč blagoslova. Tri imate menda za enkrat dovolj. Stara štorklja bi vam bila pač za preveč. Rajši vzemi kakšno revno begunsko družino, ki ji je vojska vzela dom in vse. Meni ni vzela nič.

Klančevka. Seveda, ko nič nimaš. Moraš, pa je zgovorjeno. Ti si vedela svoje, da bodo te tičke od zdaj pri meni; jaz pa vem svojo, da pojdeš ti z njimi. Koš odložiš za vedno, da se ti počije tvoj hrbet in palico dobiš novo. Beguncev pa tudi ne pozabim.

Maruša. S tako imenitnimi gospodinjami, kot ste vi, in s takimi materami, ki naenkrat dobe po tri hčere, se ne bom prerekala. Naj bo, pridem. Koš naj tudi gre, kamor mu je namenjeno. Palice pa ne dam, ta pojde z mano v grob.

Anica (pocuka Marušo). Kdaj bomo pa roko dale novi mami, kakor ste rekli? Klančevka. Kar zdaj, moja golobičica. Le dobro udari! Bog daj srečo! Pa še vsaka en poljubček!

Reza (pride). No, to je pobožnost. Na svetem kraju, pa tako prazno govorjenje in taka larma, pa oblizavanje. Da vas ni sram! Ob ves blagoslov boste pripravili to sveto deželo s svojim pregrešnim obnašanjem.

Maruša. Le pazi, da se ti ne pripraviš ob sapo, jo rabiš precej na debelo.

Reza. Kaj jaz rabim? Nič ne rabim, od tebe celo nič, ki si zaznamenjana, da ti pregreha zija iz suhih kosti. Meni si upaš ti kaj reči, ki bi morala delati noč in dan pokoro, ki ti je ob suhem kruhu predobro.

Maruša. Samo da bi ga kaj bilo!

Reza. Oj, kdaj se bo omehčalo tvoje trdovratno srce? Maruša, razsvetljenja ti manjka. Zato se pa vlačiš z nejevernicami po grmeh in blagoslovljena znamenja kazakriraš. Ti še ne veš ne, kaj se pravi kazakrirati, ker nisi dovolj podučena v krščanskem nauku, kakor sem jaz. Jaz pa vem, kakšna strahota je to; imam take bukve doma, ki molim nanje, ko me nobeden ne vidi, ker nisem taka svetohlinka kot ti, ki s patnoštrom v roki greh delaš in izgubljene, že hudobcem izročene babnice sem vodiš. Vidiš, grdoba, to je kazakriranje, ki se ti bo še vtepalo, da boš škripala.

Maruša. Škripala bi, ko bi tvoje besede grizla, ki so take, da je kremen maslo proti njim.

Reza. Le škriplji, da boš sita! Ti pa, s Klanca, prav, da sem te enkrat dobila, da ti izprašam vest. Ti — ti (ji pokaže pest).

Anica (skoči vmes). Mame ne boš, ti grda žena! Jaz ne pustim!

Klančevka. Le nikar se ne bojte, otročički moji. Kar k meni se stisnite. Te žene se ni treba prav nič bati, — Reza, danes, tukaj, ko imam tri svoje ljube angelčke pri sebi, ustavi malo svojo zgovornost. Pridi jutri k nam; dobiš tam krompirja, ki ti ga gotovo manjka, en koš; pa greva sami v zgornjo hišo in tam te poslušam, če hočeš, celi dve uri.

Maruša. Kakor sem stara, te s palico naženem, če ne boš mirovala.

Reza. Pred teboj nikoli ne. Samo zavoljo pohujšanja, ki je tako velik greh, kot mlinski kamen, naj bo. Saj ste me pripravile ob vso pobožnost. Po krompir pa pridem. Ti ga lahko daš, in prav je, če ga daš, za sveto zadoščenje, ki si ga tako potrebna kot žaba luže. Včeraj ste me spravile odtod; danes zopet. Saj vem, saj vem, da jaz nisem za med pregrešne ljudi. Po krompir jutri. (Odide.)

Ivanka. Ta žena pa gotovo krompir rada je.

Maruša. Krompir, kadar ga ima, ljudi pa zmeraj brez prenehanja.

Klančevka. Pustimo jo. Zame je prav, da je prišla. Pozabila sem že, da sem na zemlji. Moja duša je plavala v raju, pa je dobro, da pride nazaj. Deklice moje, takole borno: Časih poletimo v nebesa in obiščemo Bogka in Mamko božjo in angelčke in vse, ki jih imamo tam; potlej pa zopet na zemljo delat in trpet.

Maruša. In z delom in trpljenjem si nebesa služit.

Mati (pride). Bog te sprejmi, ljuba moja Klančevka. Da te tukaj vidim, je zame danes nova sreča.

Klančevka. Sem že slišala nekaj o tvoji tolažbi. Tudi jaz sem potolažena, ozdravljena, upam za vedno. Poveva si drugič vse. Zdaj še malo pomolimo; potlej moram s svojimi drobnimi tičicami proti domu.

Maruša. Počakajmo še malo! Iz vasi že gredo!

(Čuje se petje zdaleč: Že slavčki žvrgolijo.— Vsi pokleknejo.)

(Bliže petje: Marija, k Tebi uboge reve — —)

Klančevka (za njo otroci, Maruša in žena brez petja ponavljajo):

Marija, k Tebi uboge reve,
mi zapuščeni vpijemo.
Objokani otroci Eve,
v dolini solz vzdihujemo.

Zastor.

(Konec igre.)

  1. Izgovori: Hristos vaskrese, vaistino vaskrese! T. j.: Kristus je vstal, resnično je vstal. Tako se pozdravljajo Rusi o veliki noči.