Ob studencu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ob studencu
Vladimir Levstik
Izdano: Slovenski narod 28. oktober 1909
Viri: 248
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Nad močvirjem so sivele skale; in onostran bičevja je stal gozd, temna silhueta v vlažnem jutranjem zraku.

V skalah so bili domovi: tuintam luknja, izgrebena v razpoki, izpopolnjena z gručami in drobnejšim kamenjem. Pred vhodi so ležale čepinje, kosti in odpadki piče, le redkokje pa orodje in orožje — sekira in kopja z rezili iz kremena iz zelenkastega kamna — ki so jih prebivalci skrbno čuvali v zatišju domačij.

V tej naselbini je živelo pač sto ljudi ...

Izza grmovja je prihajal neprijeten vonj po prebavljeni divjačini.

S sključeno glavo se je prikazala med vhodom tistega doma, ki je ležal na najlepšem mestu, najbliže vodi in stezi v dolino, in v najprijetnejšem dosegu solnčnih žarkov — mlada, še nedotaknjena človeška samica. Morda je sopla hrepeneči veter petnajste pomladi.

Vzravnala se je; bila je visoke postave, krepkih udov in vabljiva za oči. Pogled ji je žarel v zdravem gladu veselja; obrvi so bile košate, a po licih, zarjavelih in svetlih kakor od tolste pojedine, skoraj ni bilo las. S temena so ji padali globoko na hrbet mehki in kakor da težki od svoje vznemirjajoče teme; zdaj jih je dvignila z roko, zavila jih s tremi obrati ter jih zateknila z dolgimi ribjimi kostmi.

Ko se je pričela vzpenjati po ozki kamnati stezi, ki je vodila k studencu, ji je bilo prijetno gibati prožne noge in primahavati z rokami, da je šla jutranja luč z božanjem po vseh igrajočih mišicah. Opojna je bila ta snažna, mlačna luč: kopale so se v nji napete grudi, ki so se rahlo in dobrodejno premikale med hojo, hrbet, okrogla bedra in široka, obetajoč bok, kjer je bilo številneje drobnih, temnih las, gostečih se navzdol, da se je svetilo iz njih le koleno in stopalo, široko, sila pripravno za krepko korakanje po težavni zemlji.

Tema neba se je bila zdavnaj izpremenila v svetlo, skoraj izginjajočo barvo, ki ni bila črna, niti sivkasta, opoldne kadar se je zgostila, je bila podobna barvi tistih dolgozvončastih cvetlic, ki so rastle pred domom. Daleč, daleč je kopnel krvav, megličast pas tik nad poljanami, napol že na zemlji. Veter je bil nekoliko rezek, poln dišave zelišč, in čim huje se je ovijal telesa, tem prijetneje in tem bridkeje se je hotelo nečesa neznanega, hotelo se vsej krvi, vsemu željenju. Glasovi zverjadi so sekali in grebli po vzduhu, ptiči so kričali z negrdimi, skoraj razumljivimi glasovi; in visoko nad glavo je stala velika ptica, in zdajci se je zdelo, da je poginila v razprostrtosti kril ter padla na zemljo kakor kremen, izstreljen iz frače. Mlada samica je oskalila zobe; vedela je, v tem trenotku je drobna ptička tam spodaj v dolini prestala žvrgoleti.

Studenec je šumel nedaleč; zdelo se je vlažnejše v tej bližini vode.

Samica je začutila kakor hipen in buren napad radosti; v zavesti moči se je razposajeno udarila z dlanmi po bedrih, da je plosknilo na glas. Pomislila je, bivše slike so se obnovile ... Da, preden je legla spat, jo je še bolela glava, in ostalo, in vse kakor vedno, ko se je obračala luna; ali zdaj je bilo zopet dobro, sladko se je zdelo živeti, in z veseljem se je spomnila bivolovega stegna, ki je čakalo doma, lovski plen bratov in očeta, pripravljeno, da uteši glad.

Studenec se je penil čez debele skale, obraščene s temnim mahom, cel majhen slap. In slap se je izlival v tolmun, ki je bil tudi teman, ne brezbarven kakor voda ponavadi.

Samica je pokleknila na široko ploščo ob robu, sklonila se, da se je napela prožna koža nad pleči in hrbtiščem, ter si izprala zadnjo zaspanost iz oči. Nato — pri kraju je bila voda plitkejša — je spustila dlani do mehkega peska, sklonila se še niže ter pričela srebati z dolgimi, hlastnimi, krepčajočimi požirki. Voda je imela prijeten okus po mahu.

In slap je šumel in lovil vse druge glasove, tako da je bilo zares in gotovo: nikjer naokoli ni živega bitja, živ je samo ta slap in drhteči tolmun; in živ je tisti mogočni On, ki stoji na nebu, en sam ogenj, in daje luč in gorkoto in blagoslavlja zemljo, da raste vse, kar je: tisti silni, neumrjoči On, ki gori v višavi ter gleda svoj obraz poleg njenega v gladini tolmuna.

Napojena se je obrnila, še vedno kleče ter hotela razprostreti roke v češčenje; takrat se je ustavil njen pogled na senci človeške postave. Dvignila je oči in videla krepkega, mladega samca, ki je ždel na skali ter jo nepremično prodiral z žarečimi očmi.

Zopet, in silno ko nikdar, jo je pretresla tista skoraj sladka groza, s katero se je vedno umikala zagonetnemu ognju samčevih oči. Zganila se je, da bi bežala; tisti hip se je zganil tudi samec in privstal, oprt na pravo roko, in samica je obždela kakor privezana, s srdom na ustnicah, dočim se je spodaj ob srcu že nabiral presunljivi jok strahu.

Toda v tej bojazni se je topila, kakor v vodi med čebel, velika in pričakujoča sladkost in radovednost. Srepo je premotrila samca, ko se je približal: ves je bil kakor oče in bratje, in vendar se je zdel krepkejši, silovitejši, lepši od njih; in čemur se ni čudila pri domačinih, je obdarjalo njega s čarobno važnostjo, večjo od važnosti vseh drugih ljudi, ki so živeli v rodnih duplinah. Ta samec je bil neznanec, od drugod.

Odprl je usta, obraščena s temno brado; tudi po životu je bil ves kosmat. In s hripavim, trdim glasom je izbruhnil besedo:

»Lepa!«

»Kaj?!« — je zaječala samica boječe. »Hud? Ubil?«

»Ne!« je odgovoril samčev glas, zamiraje od strasti: »Ljubiti!«

Ljubiti! Mlade samice se je polastila smrtna groza. Videla je že ljubezen, domači in sosedje se niso skrivali — in vedno se je strašno bala. Z naporom vseh moči se je pognala kvišku in zbežala. Koščata noga se ji je podstavila od zadaj; omahnila je na roke in zarjula z nestvorskim zvokom. Takrat jo je objelo dvoje rok, ki so se sklenile čez prsi, in hip nato se je s vročo bolečino vsa začutila njegovo ...

»Moja!« je renčal samčev glas, srečen, krut in porogljiv obenem.

Nji se je zdelo, da se bližajo koraki; samec je bil slep in gluh.

Udarec mu je padel čez glavo kakor z ročajem kopja. Nato so zgrabile samico druge roke: bil je brat, dvignil jo je in odnesel proti domu.

V mladi samici se je mahoma razgnevil upor. Z bratom domov? Čemu? Zakaj ne nazaj? Zakaj ne ostati tam, kjer je bilo sladko in strašno? Ubil ga je ... Zakaj?

»Pusti!« se je uprla bratu.

Ta pa je zlobno zarenčal in hitel naprej.

Ubil ga je, njega ... — je kovalo v njenih možganih, in od utripa te misli je vstalo mahoma besno, krvoločno sovraštvo.

Bratove oči so gledale naprej, kajti pot je bila strma in trebalo je premeriti sleherni korak. Takrat je samica izdrla izza njegovega pasu nož iz ostrega kremena ter mu ga zakopala v levo stran.

Bratove roke so se razklenile. Zastokal je, krik mu je utonil v krvavi peni, prevračal se je na zemlji semintja, s trebuha na hrbet, in obležal.

Mlada samica je tekla nazaj.

Pred studencem je klečal on, njen samec, ter si izpiral rano na glavi. Samica je pokleknila k njemu in mu pomagala. Nato se mu je zrušila k nogam ter jih objela s tihim jokom brezmejne udanosti.

Samca je prešinilo kakor žar. Planil je pokoncu, njo ob sebi, grud ob grudi.

»Eva!« so se polglasno zgenile njegove ustnice.

»Adam ...« je šepnila ona tiho; jedva je zaslišal glas.

Eva! — Adam ... Tako pišejo Hebrejci; v njenem jeziku je slovelo drugače.

Nato je šla z njim, podpiraje ranjenca z rokami, v daljo, kjer je domoval; od tiste ure je bila ona žena njegova, od tiste ure je bil on njen mož.

Ko se je čez milijon pomladi vrnil isti dan, je bil studenec zdavnaj usahnil, močvirje se je bilo posušilo in gora znižala v gričevito ravan. Tam je stal grad s prekrasnimi sobami, po njem je hodil mlad gospod v židani suknji in s tenkim mečem ob strani. Žalosten je bil mladi gospod, stopal je okrog mize in razsipal cvet ovenele vrtnice, in nato je vzel pištolo, sedel k oknu ter se ustrelil v glavo, ker mu napudrana, pobarvana in naparfumljena samica, ki jo je ljubil, ni dovolila poljuba svojih s karminom polepšanih ust ...