Ob selitvi
| Ob selitvi Ivan Cankar |
| |||||||||||||
Sedem dolgih let, Evstahij, si živel v paradižu! Kaj ni dovolj? Čemu so ti oči tako motne in zakrvavele, kakor da bi se komaj ustavljale solzam! Čemu se ti tresejo roké in ne vedó zbégane, kam bi posegle? Čemu se ti duša zvija, stiska in krči, kakor ptič v pesti? Sedem let, Evstahij — kaj ni dovolj?
»Ni dovolj! Saj ni bilo sedem let, saj je le ena sama ura, ta zadnja in edina! Slepec sem blodil po paradižu; zdaj, ko stojim pred vratmi, sem spregledal; gorjé mi!« —
Evstahij se je selil, ker ga je bila višja gospoda nalepem premestila drugam; zoper tak ukaz ne zaleže ne beseda, ne vzdih. Pospravljal je svoje stvarí že tretji dan, pospraviti jih nikakor ni mogel; podoben je bil kmetu, ki stojí brez pameti pred svojo gorečo bajto, ne vé, kaj bí, in ruje z golimi rokami žeblje iz zida.
Na pot, Evstahij, na pot!
»Saj je še časa v izobilici! Kaj ne vidiš, da sem bil pobral in povezal smetí, na dragocenosti pa čisto pozabil? Koliko je še skrbí, koliko opravila, moj Bog!«
Nikoli, Evstahij, ne vzameš paradiža s seboj! Nikoli, pa če natovoriš zvrhoma vse vozove in samokolnice tega svetá! —
Debeli Evstahij je sopel težko in pot mu je lil curkoma po razpaljenih licih. Zdelo se mu je, da ima skrbi in opravila preko glave, begal je tod in ondod, govoril s tem, kričal nad onim, do joka mu je šlo, opravil pa ni ničesar; kar je prijel, mu je skliznilo na tla. Dušo mu je bila prevzela in omamila brezumna, otroška misel, ki se je sam ni prav zavedel: da bi zares vzel s seboj paradiž in njegovo čudežno lepoto, vseh sedem let, kakor so bila, vsak sončni trenotek posebej, vsako stvarco, najmanjšo in najskromnejšo, na kateri je bil napisan svetel spomin. In spomini so bili napisani povsod, kamorkoli se je ozrl. Od vseh strani ga je klicalo, mu je očitalo: »To so tiste ure, ki si jih živel brez spoznanja in brez hvaležnosti! Nesrečnež, pil si duškoma, pa nisi pomislil, da je v zlatem kelihu žlahtno vino; zdaj sreblji dežnico izpod kapa! To so tvoji prijatelji, ki so hodili za teboj, so te ljubili in so ti stregli, ti pa si jemal to ljubezen gosposko in oblastno, kakor ukazano tlako in toliko, da nisi poslal valpta z bičem nádnje, če se ti je zdelo desetine premalo! Išči jih zdaj, lovi jih, plazi se po golih kolenih za njimi, kamor so šli; še njih sence te ne bodo spoznale! To so tvoje bolesti, slajše od grozdja in medú, ki si jih zametal in preklinjal ter žalil Bogá zaradi njih! Zastonj jih kličeš, zastonj iztezaš nevredne roke za njimi; nobena teh solz, ki jih nisi zaslužil, se ne povrne več, prej dosežeš zvezdo nebeško!« —
Šumelo je, kakor v gozdu ob viharju; zatiskal si je ušesa, ali slišal je razločno vsako neusmiljeno besedo, ker poslušalo je njegovo prestrašeno in ponižano srce.
Izmučen se je napotil na vrt in je sedel na klop pod cvetočo jablan. Komaj je sedel, je nagnila ta jablan svoje bele cvetove prav do njega in je izpregovorila:
»Tukaj, glej, tukaj sta sedela oni večer, v maju, tri leta je tega.«
»Tri leta! Kaj ni bilo sinoči?« se je prestrašil Evstahij.
»Ves topli zrak je bil poln ljubezni. Iz mlade zemlje je puhtela, z mojimi cvetovi se je usipala na vaju, z jasnega neba je bila v šumečih valovih. V tvoje srce ni kanila ne ena kaplja; spalo je leno spanje, prenasičeno je bilo sladkosti. Ona je slonela ob tebi s svojim gorkim telesom, njena roka se je verno ovijala tvoje. Izza gostih vej so se utrinjali žarki večerne zarje, poigravali se po njenem belem krilu, po njenih licih, sijali so globoko v njenih očeh; en žarek, vesel in predrzen, je poskočil na njene rdeče ustnice; te ustnice, napol odprte, napete in poljubkov željne, so se ponevedoma nagnile k tebi, ti pa jih nisi videl!«
»Ne več!« je planil Evstahij.
»Nikoli več!« je zašumelo v jablani.
Da bi si ohladil potno čelo, je krenil v brezov gaj, ki je sanjal pod gozdom svoje tihe sanje. Mrk in čemeren, s sklonjeno glavo, upognjenim životom je stopal po beli, peščeni stezi; in iz tišine ga je poklicalo s tenkim, zvonkim glasom:
»Kaj me ne poznaš več?«
Vztrepetal je in se ozrl; iz trave se mu je smehljala bela marjetica.
»Kaj me ne poznaš več? Tod sta hodila še sinoči, pred štirimi leti. Njena roka, drobna in bela, je bila v tvoji, njeno srce, dobrotno in vdano, je bilo pri tebi; ti pa nisi čutil ne roke, ne srca, ker tvoje misli so bile v krčmi. Ugledala me je, sklonila se je in me je utrgala; nató še mojo sestro, ki je stala zraven, in še drugo, ki se je sama ponujala. ‚Kaj trgaš to šávje, kaj ti bo?‘ si rekel pust in zlovoljen. Okrenila je glavo vstran in oči so se ji orosile; ti pa nisi videl teh rosnih oči, ker tvoje misli so bile v krčmi.«
»Ne več!« je vzkliknil Evstahij.
»Nikoli več!« se je tiho nasmehnila marjetica.
Ko se je vračal iz gaja s težkimi nogami in razbolelim srcem, ga je klicalo, pozdravljalo, smejalo se mu naglas in razločno od vseh strani. Govorila so bela debla bréz, pošuštévalo mu je léščevje in robidovje kraj poti, praprot se mu je rogala, še skrita potočnica, ta ponižna, je zadobila svojo prešerno besedo. Tenki in zamolkli, modri in veseli glasovi so se družili v ubrano pesem.
»Kaj več ne veš? Kaj se ne spomniš več?«
In pesem se je strnila v en sam vzklik, ki mu je paral srce nadvoje.
»Nikoli več!«
»Saj ni res! Saj je le pusta blodnja, saj so le vroče sanje!« se je branil v svoji grozi.
»Nikakor ni blodnja in nikakor niso sanje!« mu je odgovarjalo brez milosti od vsepovsod. »Kako bi bila blodnja? Kaj ne pomisliš, da si sam nam bil dal glas in besedo? Kaj ne slišiš, da prepeva z nami to pesem žalostinko tvoje srce sámo? To tvoje srce, ki je bilo zaklenjeno in je molčalo sedem let, pa se je odprlo in oglasilo, ko ga nihčè ne sliši več, nihče ne poželi več?«
Pobegnil je v svojo izbo, zapahnil je duri, zastrl okna. Stene so bile že čisto gole; velike štirioglate lise so razodevale, kje so prej visele slike v okvirjih. Drugače je ostalo vse, kakor je bilo, pa vendar je dihalo iz vsakega kota nekaj tujega, mrzlega, praznega in hkrati neizmerno otožnega, da bi se človeku stisnilo srce od strahú, kakor otroku sredi mračnega gozda. Komaj je stopil Evstahij v izbo, so oživele te gole stene in izpregovorile naglas, zgenile so se velike štirioglate lise; podobe cvetic, na grobo napleskane na omet, so zadobile čudna lica, ne človeška in ne živalska; izza rdečega divana, izpod mize je zašepetalo pritajeno, pogledalo z napol zatisnjenimi, mežikujočimi očmi; odeja na postelji se je tiho premeknila, kakor da bi se kdo skrival pod njo; na zastrto okno je narahlo potrkalo in Evstahiju se je zdelo, da se je onkraj zagrinjala prikazala senca ter izginila.
Gledalo je nanj s tisočerimi očmi, govorilo je, šepetalo:
»Ali še veš? Ali se še spomniš? Koliko lepih dni, koliko sladkih večerov je bilo, ki si jih med temi tihimi stenami živel po nemarnem s svojim lenim telesom, z dušo ne! Vse ti je bilo dano, da bi bil najbogatejši med bogatimi, še ošabni Krez bi bil sirota poleg tebe; ti pa nisi maral! Sonce te je vabilo, skozi nevidne špranje so se trudoma vili njegovi žarki in so te smehljaje pozdravljali; ti pa si čemeren in zaspan zastiral okna s težkimi zagrinjali in nazadnje še s plahtami! Trenotki, svetli cekini, so šli mimo tebe; ti pa jih nisi videl, ni se ti hotelo, da bi iztegnil roko, nastavil dlan! Berač, iztegni zdaj obe roké, nastavi obe dlani, še bakrenega novca ne ujameš več! Odpri okno nastežaj, sonce bo sijalo visoko na nebu, tebi ne bo svetilo več! Ozri se tu sèm, ozri se tja, na ta stol, na to mizo, na divan, na posteljo, na preproge in prtiče, vse, vsaka pedenj tál in sten in stropa je spomin na zamujeno uro sreče, je očitanje, ki ga boš slišal, koderkoli boš hodil, ki ti bo glodalo in grizlo v srcu, dokler bo utripalo! ... Kaj ne čuješ, Evstahij? Tako je bilo davi, ob jutranji zarji, pred tremi leti!«
Kakor uróčen je bil Evstahij. Naslonil se je s komolci ob mizo in je gledal z motnimi očmi in nagúbanim čelom na papirje, ki so ležali razmetani pred njim. Plaho je potrkalo na duri. Strnil je obrvi, ustnice so se mu napele, kakor za kletev. ‚Kdo, vraga —?‘ Duri so se odprle tiho in počasi, na prag je stopila ona v beli jutranji halji. Sonce je svetilo naravnost nanjo, objelo in obžarilo jo je vso, beli, v dekliško nežni črti upognjeni vrat, razgaljene roke, oči, velike in jasne, polne dobrote, hvaležnosti in ljubezni; veseli žarki njegovi so se igrali v kostanjevih laseh, na ustnicah, ki so se smehljale, kakor da bi frfotala krog njih ljubezniva beseda, čakala diha in življenja. ‚Mislila sem, dragi —‘ Sunkoma je otresel z glavo in udaril s pestjó po papirjih. ‚Kaj ne vidiš, da me motiš?‘ Še je videl prestrašen, čisto bled obraz, ustnice, ki so trepetale, in široko odprte oči, polne groze in bridkosti. Nato je vse izginilo; gole stene z velikimi štirioglatimi lisami so buljile nanj.
Zgrabil se je z obema rokama za glavo.
»Saj je blodnja, saj je blaznost!«
Takoj mu je naglas odgovorilo iz vseh kotov, od vseh strani:
»Nikakor ni blodnja, nikakor ni blaznost! Tvoje srce, tvoje nevredno srce je ob prepozni uri porodilo podobo, ki je nisi videl, ko je živela, ko ti je bila od Boga poslana kot kruh iz nebes; in porodilo jih bo še sto in tisoč, vse trenotke, ki si jih zavrgel, vse povrsti in vsakega stokrat in tisočkrat! Kamor boš pogledal, te bodo očitajoč pozdravljali, koder boš hodil, te bodo nemi srečavali; ob glasnih urah bodo nenadoma potrkali na duri tvojih misli, da boš plah utihnil; prišli bodo v sanjah, da se boš plah vzdramil s potnim čelom in šklepetajočimi zobmi. Kamor bo stopila tvoja noga, bo stopila na grob, zastonj boš jokal in prosil in klical; nikogar, ki tam spé, ne boš priklical! To ti je sodba, ki si si jo sam bil napisal! Na pot, Evstahij!«
S plazečimi se koraki, obnemogel in star je šel po stopnicah, je stopil pred hišo. In tam, pod svetlim soncem, ga je obšinila misel, ki mu je pognala v lica kri in prižgala luč v očeh.
»Morda so res le hude sanje! Morda je vsa ta grenka bolest le preizkušnja, od Boga poslana meni grešniku! Ni treba na pot, ni treba strašnega slovesa, ne solz, ne kesanja; ni si treba nasuti pepela, ne povešati glave, ne si trkati na prsi! Ah, še je poln kelih pred menoj, še je mogoče in se bo zgodilo, da okusim vsako plamenečo kapljo posebej, da s telesom, z mislijo in srcem potisočerim njeno sladkost! Za sedem po hudodelsko zapravljenih let si ustvarim sedem novih in z dušo, v bolesti in spoznanju očiščeno, jih bom užival sedemdesetkrat sedemkrat! Prevelika bi bila strahota, da bi vdrugič in navekomaj oslepel, kdor je za senco hipa spregledal!« —
Nikakor ne, Evstahij! Sodbo, ki si jo sam si bil napisal, ne izbriše nobena roka; niti za senco hipa ti ne bo okrajšana bolest, niti za zrno leče olajšano breme! Na pot! Voz je naprežen, konja hržeta in bijeta s kopiti, voznik čaka in se ozira! Ne múdi se, stopi, pokrižaj se, pa zbogom!
»Le še minuto, za Kristusa voljo, le še en sam trenotek! Milost! Le toliko še, da se ozrem še enkrat s celim pogledom!«
Na pot, Evstahij! —
Konja sta potegnila tako močno, da je nerodni Evstahij s pleči in z glavo udaril vznak; tako mu je zletel klobuk na tla ter se z vetrom povaljal v prahu; bosopet paglavec ga je skočil pobirat in takrat je imel Evstahij zadosti časa, da se je ozrl ... Čudovit sèn je bilo vse, kar je premeril z zastrtimi očmi. Lepota, ki je nikoli še zdaleč ni videl, nikar da bi jo gledal od blizu brez nehanja sedem let! Globoko je povesil glavo in v prsih mu je hripavo zaihtelo. Voz se je sunkoma premaknil v drugič, vse je šlo mimo in je ugasnilo ...
Stran, Evstahij, izgini, odkoder si bil prišel! Boljše je, da pové človek naravnost, kar mu je na srcu, da bi povedal! —
S strašno silo, mahoma — krik iz tišine, roka iz noči — neslutečega in nepripravljenega me je bila zgrabila starost, stisnila mi s koščenimi prsti srce, to izmučeno srce, napol že prazno, zasadila mi ostre nohtove v dušo, da je vztrepetala od mraza in bolečine. To se je zgodilo v eni sami noči. Zjutraj sem se pogledal v ogledalo in sem videl sivo, zgrbljeno kožo, gube vsevprek po splahnelih licih, čelo mrko in mračno, obrvi na oči potisnjene, ustnice izžete; in oči, ki so nekoč bistro gledale, so se dremaje skrivale za motno meglo, kakor se skriva ugašujoč plamen pod dimom in sajami.
»Na pot!« sem se nasmehnil; ali ta nasmeh je bil grenak in je bil zlagan.
Pogledal sem v ogledalo tudi drugo jutro. Čelo je bilo še temnejše, gube na licih so bile gostejše, plamen je pod sajami skoraj ugasnil.
»Vseeno je!« sem rekel in sem razbil ogledalo.
Dobro vem, da je stal tisti čas nekdo za menoj; razločil sem ga, ko je bilo steklo že v koscih. Koščen, zobat obraz je bil, ki se je režal s širokimi čeljustmi; siva lobanja, v nji dvoje temnih, praznih jam, vém, kdo je bil, in nič me ni strah.
Nič me ni strah te strme poti nizdol; tisoč sklonjenih senc drsa in pada pod menoj, nobena se ne ozre in nobena ne krikne. Ne bojim se tistega, kar je tam doli, na dnu — Bog sam vé, kaj je in kjé ter kedaj se bo razodelo. Ni me strah; ali vendar je v meni bolečina brez primere; v srcu je nož, ki se ob vsakem koraku zgane in zaziblje v nezaceljeni rani.
Oni tam, ki drsajo in padajo pod menoj, so sence človeških teles, ki so nekdaj resnično živela, ki so imela svojo mladost in svoja zrela leta, pomlad in poletje in jesen, ki so dopolnila do kraja, po vesti in pravici, kar jim je bilo od začetka namenjeno in ukazano. Sklonjeni so, počasi gredo, ali mirni bodo stali pred svojim sodnikom.
Kaj si ti, ki te je zdaj brezmilostna roka pahnila po klancu nizdol, kaj si ti storil s svojo pomladjo in s svojim poletjem? Najbogatejši bi lahko bil med bogatimi, sam ošabni Krez bi bil sirota poleg tebe, tisoče lačnih in žejnih bi bil lahko nasitil in napojil iz svoje preobilice; ti pa —! Ti pa si zavrgel bogastvo, ki se ti je sámo ponujalo, nevrednemu; slep in pust, s kalno dušo in zaspanim srcem si šel mimo vrhanih skrinj zlatá! Kakor skopuh, kakor Pljuškin si bil, ki pobira po cesti stare žeblje in zlomljene podkve, domá pa mu v zaklenjenih kaščah gnije žlahtno žito!
Oziraj se zdaj z ugaslim očesom, iztezaj obnemogle roké — niti ene minute, niti sence hipa ne ujameš več! Zate ni pomladi več, ne enega toplega žarka več, zate ni milosti, ne odloga, ne potrpljenja —
na pot! —
Ti, ki hodiš pred menoj, stopi malo hitreje; mudí se mi! —