Ob robu življenja
| Ob robu življenja. Janko Resnik |
| |||||||||||||
Ob veliki cesti je stala sredi žalostnih cipres in bujnega grmovja majhna vila. Šli so mimo ljudje, in vsi trudni romarji in sužnji zemlje so jo pozdravili z začudenimi očmi, ko so jo uzrli sanjajočo in belo med temnim zelenjem. Obstali so sredi ceste in gledali nemo bele bogove med visokim grmovjem, ki so z razposajenimi obrazi gledali na prašno cesto. Dva leva sta stražila verando, in zazdelo se je, da zdaj zdaj oživijo silne mišice in se izvije strašno rjovenje v skrivnostni molk. Vsi, ki so šli mimo, so za hip obstali in spočila so se trudna srca ob svežem življenju belega doma. Zvečer pa so obrnili obraze proč od hiše in pospešili korak, ki se je ugrezal v cestni prah. Tam pri tretjem oknu se je prikazal v okvirju cvetočih rož obraz umirajočega in ostro so zrle udrte oči na cesto.
Tisti dan je bil preslab, da bi šel k oknu. Trepetal je na postelji v žgoči mrzlici in zrl v strop. Tenki žarki so prepregli sobo in risali na visoke stene plahe sence.
»Anica, z menoj gre h koncu« je zamrmral. Žena je brisala prah z male mizice v kotu in se okrenila k njemu.
»Tiho, Ive, tiho, in ne misli tako črno ! Zdravniki upajo in jaz upam še trdno, da ozdraviš. In potem ...«
»In potem?«
»Potem si ustvariva zopet prijetno življenje, kot sva ga že imela«.
Bolnik je zahropel in zmajal z glavo.
»Težko mi je, Anica, da z menoj nisi našla sreče. Kriv sem na tebi in najinih otrocih. Sam bi tako lahko umiral, — a sedaj?«
»Kaj je sreča, Ive? Kot otrok sem sanjala o zlatih palačah, a danes vidim, da so redki trenotki, ki so prevlečeni z zlatim prahom sreče. A skozi njega proseva vsakdanjost in dolgčas. In ves ta prah da komaj zlato zrno. A kje so kamni, kje palača, kje tisoč palač?«
Globoko je vzdihnil in se obrnil v steno. Mladost! Ko je prišel mlad učitelj med te dobre ljudi tam v gričih in ko je živel in se zaljubil. Takrat je bil srečen. In potem tudi, potem ko je odmeval dom od srebrnega smeha dveh malčkov. Sedaj čakata, da dospe očka iz velikega mesta.
Bridko se je nasmehnil in odprl oči. Žena je odšla iz sobe in mračne sence so se spuščale nad divje zarastli vrt in silile skozi okno v sobo. Skozi visoke kostanje je semtertje zašumel veter in na cesti je zapela gruča tovarniških delavk kratko otožno pesem. Tih in lep je bil večer v svežem dihu šumenja in molka.
In on ga je občutil. Zaskelelo ga je na dnu srca, ko se je spomnil na lepe dni ki so ležali za njim kot tihe, prelestne sanje. S težavo je odmeknil odejo in stopil na tla. Pri prvem koraku se je vse zavrtelo krog njega in moral se je opreti ob mizico. Počasi je drsel njegov korak do omare in ko je z zvezkom orumenelega papirja ležal v postelji, so se mu usehle prsi naporno in sunkoma dvigale. Ves utrujen je legel in gledal s polmrtvimi očmi skozi okno.
Zunaj je bila prelepa noč. Zvezde so trepetale v globokem jasnem nebu in mesec je lil srebrno luč na vitke topole, ki so spremljali belo cesto v brezkončno daljavo. Tam na obzorju je ležala tenka megla na vrhovih gričevja in za hip je priplaval iz nje zvonik in par hiš, in vse je zopet utonilo v njej.
Tam nekje je bil njegov dom. Zazrl se je v večer, in čudna misel se mu je zagrizla v možgane: Kajn! Ženo ubijaš, ko zahtevaš njeno kipečo mladost zase, otroke ubijaš, ker jim kradeš mater in detinstvo. Žalost razjeda njihova srca in ta prelepi večer ni namenjen njim v srečo.
Sklonil se je v postelji in mrzel pot mu je vstal na čelu. Odkod ta črna misel v tem jasnem večeru, blagoslovljenem z zarjo lepote? Slutil jo je, obup jo je spočel, a lepota sanjave noči ji je dala obliko in življenje. Stisnil je z roko orumenele papirje: Danes si je hotel dati račun o svojem življenju, — je li ta misel ves rezultat?
Mehka roka ga je pobožala po bledem, mokrem čelu.
»Anica!«
Stala je pred njim smehljajoča se, s šopom svežih rož v roki.
»Ive, kaj tako žalostno? V tej tihi noči sem jaz pri tebi.«
Položil ji je svojo drhtečo roko na rame in dejal:
»Glej, tu je moje življenje, žena. Nikdar ga nisi še uzrla celega, močnega, kipečega, danes ga spoznaj!«
Dal ji je zvezek in ona je vžgala luč. Na prvem listu so stale besede : Kamni ob cesti življenja.
»Čitaj, Anica!«
Začudila se je. Njen mož, vitez brez madeža, ji danes razkriva svojo preteklost ... Z drhtečim glasom je brala prvo stran.
»Danes, ko sem dospel do cilja, po katerem sem dolgo koprnel, otvarjam knjigo svojega življenja. Nimam volje in ne moči, da bi zaznamoval vsak utrip svojega srca, ne, te vrste naj so le mejniki ob cesti mojega življenja. S strahom in hrepenenjem vstopam v njegov tempelj — kaj mi bo dalo? Lep je učiteljski poklic, a marsikdo utone v blatu, preden dospe do svojih zvezd.«
Aničin glas je postajal tišji, čutila je, da ima v rokah ključ do razumevanja tega bolestnega in trpečega moža, s katerim je živela in umirala že pet let. In mimo nje je vrvelo prečudno življenje, živo in veselo, silno in strastno. Brala je zgodbo o tihih težavah in skritih bojih, o fantovskem vrisku in trdem kruhu učitelja. Sredi teh drobnih bolečin, ki so zbadale s tisoč želi iz morja mladostne razigrane moči, je stala kot polarna zvezda postava ljubljenega dekleta — ona Anica.
»Zaroka. O deva, kraljica mojih sanj. — Danes je najin dan, vreden življenja in smrti. Rad te imam, da sam ne vem kako, ne s pohotno strastjo, da bi te omadeževal in šel potem svojo pot, ne s platonsko ljubeznijo, ne, ne, ljubim te z vsem svojim bitjem, z vsako mislijo svojega duha. O moje srce, bodi mirno, mirno, saj danes si srečno. Da, danes! Zame ni časa in ne prostora, vse je »danes« in »danes« je sreča.«
Za hip je prenehala in se ozrla na moža. Ležal je z zaprtimi očmi, le mišice okoli ust so igrale na izsesanem obrazu.
Čitala je dalje. O sreči vdane ljubezni, o večni luči, ki je gorela v njegovem srcu in o prvem dečku, ki ga jima je podarilo nebo.
»Dan, vreden radosti, mi je zasijal. Tisočkrat je obstala noga na brezkončni cesti in v srce se je prikradla težka, omamna misel: Zakaj vse to? Kje je meja, kje je cilj, ali sem res nemiren popotnik, ki išče, kar ne more najti? Dolga, neskončna je pot, zgrudim se nekoč na njej, in vse končano. — O, danes je vse jasno pred menoj, kot bi žarel en cilj — zlata zvezda pred menoj na dlani. Dobil sem sina, snov z mehko, čisto dušo, v katero začrtam simetrijo svojega duha, da bo srečna, da bo videla cilj pred seboj, preden stopi na veliko cesto življenja. Ona bo živela v meni in jaz v njej.
V prsih me bode. Zdravnik pravi, da moram zelo paziti. Moja uboga Anica o tem ne sme vedeti.«
Vstala je in zaprla okno, da bi zadušila solze. On je odprl oči in se zazrl v komarja, ki je švigal okoli svetilke.
»Kdo ve, če me razume? Po petih letih gleda prvič prepade mojega srca — ali bo izmerila njih globino?«
Primaknila je mizico bliže k postelji, sedla k bolnikovemu vznožju in čitala dalje. In ko so stopale v noč davno pozabljene tihe zgodbe, se je zazrl v ta še skoraj dekliški, vdani obraz. V žametnem boku so krile obrvi velike lepe oči, pod katere je zarisalo trpljenje prvo rahlo črto. Bledi ovalni obraz sta obkrožala dva slapcva temnih las, ki sta padala preko ramen. Čudnolepa se mu je zdela, in težje mu je bilo pri srcu.
»Moj mali Ive že govori in imam nebeško veselje ž njim. Težko mi de, da boleham ravno sedaj, ko sem srečen — in ko so vsi krog mene srečni. In v šoli! Srebrni smeh štiridesetih grl me pozdravi in ravnotoliko parov razposajenih oči mežika v me. Le energije je treba pri teh živahnih fantkih in vztrajne potrpežljivosti, — a ta gine v meni dan za dnem.S
Danes je pri meni moj brat Angelj. Mlad osemnajstleten študent, poln ognja in idealov; smehljati se moram, ko zrem v njegove žareče oči, če mi govori o svojih načrtih. Mladim dušam se zdi perspektiva v bodočnost tako široka in vseobsežna — razmere in življenje jo utesnijo na eno samo drobno, često brezplodno točko.«
Potem sta bili dve strani prazni. Anica je mislila, da je končano. A na tretji strani je stalo pet ogromnih črk: Vojna. In spodaj: »Naj molčijo moja usta, ko topovi govore.«
Obrnila je stran in tam je stalo par besed o trpljenju. In potem v kratkih, raztrganih stavkih bridko spoznanje.
»Zrel sem za smrt. Danes so mi to odkrito priznali. Pokašljujem, kot da bi bil jetičen, — bojim se, da je res. O, moja žena, nisem ti prinesel sreče! In vidva malička, siroti! Vajin oče bo mrtev in ponese s seboj vso vajino srečo in mladost. Kako je težko, sredi cvetočega življenja biti trhel hlod — in molčati! Bruham kri, — kriza je tu. In ravno danes sem poljubil Angelja na čelo, odšel je v vojno. Mogoče bo tudi on njena žrtev.«
Celi listi so bili popisani z obupnimi klici po življenju. Bolj kot se mu je trgalo življenje v prsih, bolj krčevito se ga je oklepal in hrepenel po njem. In sredi pomladi je utrujen zapisal:
»Lahni grički, zeleneči in vsi duhteči, in pod njimi spe mladi, mladi fantje. Z vseh vetrov so se znašli in v jasnem jutru jih je poljubila smrt. Ti spiš med njimi, moj Angel. Kam je gledalo tvoje umirajoče oko, kam je zahrepenelo tvoje srce v smrtni uri? Jaz sem sedel takrat sredi svoje družine, in med gitarine akorde je plel mehek glas sladkootožno pesem.
Pesem koprnečega srca je plula v noč, in tam daleč na severu si umiral ti, moj brat, moj brat!
In potem sem bral liste, pisane v naglici, in gledal sem solnčne livade tvoje mlade, čiste duše.
Sedaj spiš tam in na tvojih močnih prsih leži plast zemlje. In trava raste nad teboj in poje večno pesem o lepi naši domovini.
Ti spiš miren — za vedno. A tvoj obupni molk vpije do nebes in toži težko tožbo za izgubljeno mladost.
Bog s tabo, moj brat — in z mano, da ne obnemorem od bolesti.«
Anica je dvignila glavo. Po koščenem obrazu bolnikovem so tekle solze in izsušeno telo je zdajpazdaj sunkoma zadrgetalo.
»Ive!« je kriknila in mu dvignila blazino više.
»Bo že bolje ...« je zašepetal. Nalila mu je čašo mleka in mu jo nastavila k ustom, ki so bila vsa krvava. Pil je v dolgih požirkih in poteze na obrazu so se mu umirile.
»Sedaj lezi mirno, pa zaspi! Bodeva jutri nadaljevala. Pokličem služkinjo, bo pri tebi do ene popolnoči, potem pridem sama.
On je prikimal. Privila je luč in odšla. Stara Ana je pridrvela v sobo in sedla na zofo v kotu. Tako je bedela vsako noč pri gospodu, napol dremala, štela pisane ptičke, ki so bili naslikani na steni in merila z očmi dolge sence, ki jih je metala plapolajoča nočna lučka po stenah in podu.
Anica je stopila v svojo sobo in prižgala svečo. Tu je bila postelja, miza, v kotu velika, masivno delana omara in par stojal z lonci cvetlic. Legla je oblečena na postelj in zaprla trudne oči. Iz polmraka pa so se izluščile temne, žalostne postave in nepremično strmele v njo z votlim vprašujočim pogledom.
Odtrgala se je od svojih dveh otrok, ko je zdravnik zahteval, da gre Ive v mesto, da bo bliže bolnišnici in zdravnikom. Voz je drdral in odskakoval po strmi cesti in globoko pod njo v dolini se je razlilo ob zeleni reki morje belih hišic in žarko solnce je gorelo nad njim. Ive je zamišljeno gledal to prelepo, v vseh barvah žarečo in topečo se sliko in ko sta dospela v predmestje, se je sklonil k njej in dejal: »Draga, danes sem videl zadnjikrat!« Pokazal je na mesto, na griče v ozadju, in se molče obrnil v stran.
In sedaj umira, tako počasi, a tako gotovo. Močno je njegovo srce, dolgo je dušil v sebi vso bolest, a danes je bruhnilo iz njega, vsa grenkost se je razlila iz prepolnega srca. A močnejši kot on je smrt. Smrt? In kam naj gresta dve dušici, nedolžni in brezskrbni, topeči se v srebrnem smehu detinstva? A to ni najhujše. Z blaznim koprnenjem je čakala, da prideta danes k meni, jutri bo mogoče že prepozno. Če prideta, gredo vsi v tujino, neznano jim in sovražno. Če dospeta prepozno —. Vztrepetala je ob tej misli. Ubogi, ubogi mož! Neve, da visi nad njim meč žalostne usode: Ali v tujino, ali smrt v domovini! Vojna je, sovražnik se bliža, in ž njim smrt.
»O da posije en sam svetel žarek v temo, da bi le ena mehka beseda vlila kapljo tolažbe v moje srce! Ker moja žalost je brezupna in zato najtežja.«
Ustrašila se je že mračnih besed, ki so čudno zvenele v beli sobici. Njen obraz je okamenel, le grudi so se ji burno dvigale, dolgo, dolgo. In potem jo je zlomil jok.
Deset drobnih udarcev je zabrnelo v sobi; ona pa je tiho plakala in ob njej so plakale bele in rdeče rože. Za njimi pa se je razrastla ob steni dolga, črna senca. Neprestano je rastla in objela vse rože, vse stene, zagrnila okno s čino zaveso in udušila svečo. In plakajočo ženo je poljubil sen na visoko, trudno čelo.
Ob eni popolnoči jo je stara Ana vzbudila. Vsa trudna je vstala, šla na verando in se zazrla v noč. Oblaki so prepregli nebo in mrzel veter je prigibaval veje dreves in šumel v zelenem grmovju. Tu in tam je motno svetila plinova luč in beneški zvonik stare stolnice se je v nedoločnih obrisih dvigal v samotno noč.
Stopila je v bolnikovo sobo. Težko je sopel in grabil z drhtečimi rokami za odejo. Dala mu je žlico zdravila, ga odela in legla na zofo. Lučka na mizi se je utrinjala in vsak četrt ure so prerezali tišino jekleni udarci stenske ure. Minute so lezle počasi. Ob peti uri je zatulila sirena v tovarni in bolnik se je predramil. Anica je vstala z zofe in stopila k postelji.
»Kako je? Si dobro počival?«
»Dobro, Anica, le v prsih tišči. Veš, sanjal sem ...«
Ana se je nasmehnila, nalila mu pol čaše vina, in ko ga je mešala z vodo, je dejala:
»Tudi jaz sem sanjala, pet let sem sanjala.«
»Prav praviš, pet let so bile ene sanje. Te dni je prišlo spoznanje in bridko je.«
»In čeprav je bridko, prinese nama lepšo srečo ... Mogoče ...«
»Lepšo? Nisi li bila srečna, dokler sem bil jaz zdrav in srečen?« Uprl je ostro nemirne oči v njo.
»Srečna«, je prikimala. »A glej, vedno sem trepetala pred nečem neznanim, velikim, strašnim, ki nama uniči v hipu vse. Pet let sva bila skupaj, in mogoče naju vara samo dalja tega časa, mogoče je vse le lep neoskrunjen spomin. Ne! Lepo je bilo. Hodila sva svojo pot pod jasnim nebom brez senc in oblakov. Toda bo li nebo večno jasno, ne bo li sinji obok začrnel? Zaspiva za hip sredi planjave pod jasnim nebom, in ko se lepega dne prebudiva, bo nebo viselo kot svinčena kupola nad nama in grmade črnih oblakov se bodo spuščale niže in niže, da ležejo slednjič okamenele na prsi in jih stisnejo s strašno pezo. To je tisto veliko, neznano, ki je kalilo mojo srečo.«
»Prišlo je!« je z bridkim nasmehom dahnil on.
»Pride še hujše...« je zamrmrala Anica.
»Smrt?«
»Umiranje! Vsi bomo umirali,« je kriknila in naglo odšla iz sobe.
On je ni slišal. Predel je dalje mrežo bridkih misli. Zdelo se mu je, da pada črna senca tistih strahotnih oblakov tudi že na njegov obraz in tesno mu je bilo.
Od daleč je začul drdranje voza, ki se je bližal. Prav pod oknom se je ustavil. Ive se je natiho začudil: Pa vendar ne obiski tako rano! In bili so obiski. Čul je v veži začuden vzklik in nato je vstopila v sobo Anica, bleda kot smrt.
»Ive, otroka sta tu!«
Zganil se je in jo nemirno pogledal.
»Teta Marija ju je pripeljala, ... menda je nevarno, vojna je in ...
»In?«
»Lah je udaril.«
Omahnil je v postelji in pridušeno zagrgral. V sobo sta priskakljala dva malčka in starejši je zlezel na očetovo postelj.
Ive se je otožno nasmehnil in mu podal izsušeno roko. Mali se je srčno nasmejal, ko je zagledal nad posteljnim vzglavjem kip čudnega moža z železno kapo na glavi in s sabljo v roki.
»Kdo je pa to, atek?«
»Vojna je to, dečko moj,« je z globokim glasom odgovoril oče, in mu stisnil ročico, da je mali zaječal.
Tedaj je čudno zagrmelo v dalji. Prisluhnili so. Oddelki vojakov so stopali, vsi pokriti s prahom, po cesti. Tja v griče so šli črez dolgi leseni most.
»Od kedaj je vse to?« je vprašal Ive ženo.
»Včeraj ob treh se je začelo. Danes je sovražnik prestopil mejo.«
»In jutri bo tu.«
Ob oknu je stala teta Marija. Sive oči so se zdajpazdaj mrko zazrle v vrste vojakov in potem objele kodrasti glavici otrok.
»Pravijo«, je dejala s trpkim glasom, »pravijo, da bodo tam gori pri nas boji.
Zato sem pa ponoči odšla. In da pojde ob pol sedmih zadnji vlak iz mesta, pravijo.«
Mož je zdihnil globoko. »Anica, si li to slutila?«
»Ne, ne, dragi, jaz sem to vedela«, je mirno dejala žena. »Včeraj sem zvedela, a otrok ni bilo; in ti ...«
Pogledal jo je s hvaležnimi očmi in spoznal njeno žrtev.
»Šest je že ura. Prepozno!«
Vsi so molčali. Teti Mariji je po rujavem licu zdrknila solza. Anica je stala med vrati, globoko sklonjena, in strmela v daljo. Črez ravnino je zamolklo valovil globoki grom topov.
»Anica, prosim te, moj dnevnik!« je zašepnil on.
Omahovaje je odšla iz sobe in mu ga prinesla. Odprl ga je, jo tožno smehljajoč se pogledal in dejal:
»Ta kamen bo večji in težji od vseh.«
V dalji je presunljivo zabrlizgnil vlak. In on je pisal v velikih nerodnih črkah v dnevnik:
»Zadnji vlak odhaja; odrezan od sveta umiram.«
Vzhajajoče solnce je vrglo ogromen šop žarkov preko ravnine, beli grad nad mestom je slekel raz sebe megleni plašč in zagorel v krvavi luči. Prva granata je sikajoč preletela mesto in z zamolklim pokom udarila v smrekov gozdič za mestom. Mlajši deček se je obupno vrgel materi v naročje.
Vsako noč jih vidim: V okvirju belih in rdečih rož strmijo v mrak oči umirajočega in za njimi je smrtnobled ženski obraz, in k njemu se vzpenjata dve kodrolasi glavici.
Je li eden, so li štirje, ali so vstopili v ta okvir že milijoni?
Vsako noč jih vidim in vsak dan.
Oj, sveta noč, kedaj prideš, kedaj prideš sveti dan!