Ob petju svetonočnih zvonov

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ob petju svetonočnih zvonov
Resnična slika iz ruske revolucije

F. Ks. Steržaj
Izdano: Amerikanski Slovenec 20. november 1907 (17/2), 6
Viri: dLib 2
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Svetonočni zvonovi so peli tako ubrano, tako vabljivo. Niso mu še peli tako, kakor letošnjo leto. Čudno so mu pretresali notranjost in budili stare spomine, ki bi bili lahko zakopani v dnu srca. Pa je že tako človeško srce, da se najrajše prebudi, najrajše obnavlja v takih večerih spomine, da se v njih naslaja ali pa žalosti.

Tako slovesno so peli — tako veličastno odbijali se v mogočnih, ubranih akordih od sneženih vinskih goric — takrat.

Po vasi je bil mir — svetonočni. Po hišah pa je žilo veselo življenje, ono tako, nežno svetonočno življenje.

Nocojšnji večer pa udarjajo samo ob dolgočasne stene trških hiš.

Kaj je to? Ali se je bil sam izpremenil, ali je to svetonočno življenje? Saj je glas zvonov povsodi nekako prikupljiv in domač. Čemu torej drugače lani — čemu drugače letos?

Ugibal je in ugibal — pa ni našel pravega odgovora.

Tako monotono, dolgočasno je tiktakala ura. Lučka pred jaslicami je trepetala, neenakomerne sence so švigale po sobi; sedaj dolge, vzleknjene, begale in izginjale, pa zopet kratke, pretrgane.

In to ga je motilo. Ozrl se je nehote na jaslice — potem pa je skoraj planil po koncu ter odprl predalce svoje pisalne mize.

Počasi je vzel iz mize svoj dnevnik in ga odprl. Obraz njegov, prej nenavadno resen in otožen, se mu je za hip razjasnil. »Trnje in vrtnice,« je smehljaje prebral naslov, ki ga je bil dal svojemu dnevniku v tožnih urah. — Ko pa je obračal list za listom, mu je izginil smehljaj in na ustnih sta se mu pokazali oni karakteristični črti, ki sta se mu poznali, kadar je bil žalosten. Da, da. Najprej trnje in potem vrtnice.

In bral je ...

24. decembra 1901.

Kaj mi je? Ne razumem samega sebe. Doma sem, v rodni hiši, obdan od bratov in sestra, pa nisem vesel, kakor sem bil prejšnja leta. Vsi smo pri isti mizi. Oče, dobra mati — bratje — Samo enega ni izmed njih.

Brat Janko?

Brat, čemu si storil to? Ali ti ni bila rodna hiša dovolj velika? Ali ti ni bila dovolj dobra? — Vsega ti je ponujala v izobilju, čemu si hotel in zaželel še ostalega? Pa, da bi bil rabil vsaj dostojna sredstva. Saj je hotel oče tako. Saj sta te ljubila oba, tudi mati, ki si ji prizadel toliko gorja. Vsi smo te ljubili, vsi. Bratje in sestre bi živeli s teboj pod eno streho. In ko si zaželel druzega, srca, ki bolj ljubi nego bratovško in sestrsko — se ti jeli kdo ustavljal?

Ti pa nisi hotel — hotel si biti samosvoj, brez nas — češ, da nočeš nadzorstva.

In če bi prav bilo to — le čemu si segel po tem sredstvu? Čemu ogrdil in očrnil mater. Ona te je ljubila ravno tako, kakor nas; prečula mnogo noči in premolila zate, ti pa to.

Brat! Sam si začrtal sebi to pot, to stezo — sam hodi po njej. In ko si videl, da je zaman vse tvoje prizadevanje — si odšel daleč od doma, ki si si ga sam odtujil.

In nocoj te ni med nami.

On, ki smo ga ljubili vsi, ki ga je ljubila moja duša — je zašel. Gospod reši ga!

24. decembra 1902.

V tujini sem sedaj sam. Še pol ure in zopet bodo zapeli božični zvonovi. Včasih sem jih poslušal doma, danes prvič v tujini med tujimi srci, postavljen in poslan v to, da vedno vsajam božično radost v druga srca.

Ta tuja srca? Včasih se mi zdi, da nimajo pravega čustvovanja, včasih kot bi bila sestrska in bratska srca. Iti nocoj, kakšna so? Bodo li čutila isto božično pesem zadovoljstva in sočutja, kakor moje? Moje srce je še nekam veseloradostno, še nekam božično slovesno. In njihova? Niso li vsakdanja srca brez sočuvstva, brez zanimanja za tuje težave?

Vstal sem in šel med nje. Božična radost jim je sijala raz obraz in božične njihove oči, kakor one lučke na božičnem drevescu. In te lučke so se zasvetile in zažarele, ko sem stopil med nje. In sede pri mizi smo obnavljali vesele spomine svetega večera. In zazdelo se mi je, da so vsa ta tuja srca, kakor srca bratov in sestra. Saj so bila tudi njihova srca tuja v tujini.

Da, tudi v tujini se dobe sočutna, mehka srca — pa ob enem zadovoljna. Čemu nisem zadovoljen v tujini jaz? — Česa mi manjka ravno nocoj?

Med igro in smehom si nisem vedel odgovora. In še potem, ko sem prišel od polnočnice domov in poslušal glas zvonov, se mi je zdelo, da čujem veselo zadovoljnost tujih src, katera bodriti in krepiti bi moral sam.

Že davno so prenehali veličastni, svetonočni, radost nad odrešenjem oznanujoči glasovi zvonov, ko sem še slonel ob mizi in ugibal.

Nato pa sem nehote premaknil knjigo na mizi ter zagledal pismo naslovljeno name. Še neodprto in iz daljnje tujine onkraj morja. Kedaj je prišlo to pismo sem? — Pisava bratova. Kako to, da sem je prezrl? — In spomnil sem se, da sem pred dvema dnevoma dobil bratovo pismo, ki sem ga vsled obilnega dela zadnjih dni odložil, da ga preberem ob času.

Kak slučaj! — Ne, ni slučaj. To je delo one velike, božje roke, ki vodi in uravnava vse tako, kar je v korist ljudem.

Hlastno in pohlepno sem ga odprl. Čutil sem, da se mi tresejo roke, tako sem bil razburjen.

Dragi brat!
Johnstown, 1. grudna 1902.

Ti si daleč od mene. Loči naju široko morje — vendar vseeno hiti moje srce k Tebi. Kako sem sam, daleč, daleč od domače hiše, ki sem jo zavrgel. Brat moj! Ne sodi prehitro, ampak čuj in potem govori.

Zahrepenel sem bil po našem lepem premoženju z ono silo, kakor pričakuje suha zemlja dežja. Videl sem to rojstno grudo, obdeloval sem jo s posebnim veseljem — pa sem hotel biti tudi njen gospodar. Zato sem storil oni najnesrečnejši korak mojega življenja in obdolžil mater, misleč, da mi ona zapira pot do te lepe grude. — Danes pa se kesam tega koraka, ki sem ga storil v svoji mladostni nepremišljenosti. Zraven pa še tisti nesrečni podpihavci. Znani so ti, zato jih nočem omenjati. Brat moj, v mojem imenu prosi mater, naj mi odpusti.

In še nekaj! Ravno pred enim tednom me je zadela božja roka. Sedaj, ko spoznam, kaj sem zakrivil, ne godrnjam. V rovu smo delali trije pri brleči luči premogarjev. Rojaki smo bili. In pogovor je nanesel, da smo govorili o božičnih dneh v domovini. Človek uvidi šele v tujini, ker ni daleč na okrog nobene naše cerkvice — kaj se pravi pravo božično veselje. Potem pa smo utihnili. Vsak se je zamislil v lepe božične dni, v to čudno lepo in ubrano zvonenje, v ves oni kras, ki ga prinašajo ti sveti dnevi s seboj — vsakdo je videl v duhu pred saboj jaslice v mili domači hiši, videl, kako je v duhu klečal z domačimi tam pred jaslicami — kar naenkrat grozen šum in ropot — nato sem začutil grozno bolečino na rami in roki — kaj je bilo potem, se ne zavedam.

Drugi dan so mi pripovedovali, da so se vsled neprevidnosti enega izmed tovarišev v sosednjem rovu vžgali škodljivi plini ter povzročili to nesrečo. Vsi so se čudili, da smo mi trije srečno rešili življenje.

Brat moj — vem, zakaj je to, in zakaj me je zadela nesreča ravno na tisto roko, ki sem jo v zaslepljenosti dvignil nad materjo — zato molčim in trpim ter sporočam samo Tebi. — Prosim pa Te, ne pripoveduj očetu in materi tega, da jih ne vznemirjaš. Samo to povej, da jih prosim odpuščanja. Pozneje bom storil tudi sam isto. Te pozdravlja

brat Janko.

Bral sem in bral. — Kmalu pa so začeli peti božični zvonovi, ki so mene in druge vabili k zornicam. In peli so tako veličastno, tako ubrano kot še nikoli doslej.

24. decembra 1903.

Nocoj je eno leto od tega, pa sem vesel in božično radost nosim v srcu. Med tujimi srci, pa sem jih vesel, zadovoljen. In poleg mene je tudi eno izmed domačih src, srce bratovo, ki se je vrnil iz tujine.

Zunaj pa pojo božični zvonovi. In iznova se mi zdi, da čujem v teh zvoneh, kakor glasove angelov:

»Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji, ki so blage volje.«

***

Odložil je dnevnik, oprl si glavo na roki in se prepuščal mislim svetega večera.

Zunaj pa so peli zvonovi veličastno himno.