Ob obali jadranskega morja
| Ob obali jadranskega morja. Odlomek mojega potovanja. Mary Janesh |
| |||||||||||||
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
To je bilo lepo gledati, kako so ena za drugo poskakovale v morje. Zdaj se jih je videlo in spet jih ni bilo več; kakih par metrov naprej so se spet prikazale na vrhu morja; prav kot ribe znajo plavati ta primorska dekleta. Priljubila se nam je zlasti ena izmed deklet, katera je imela vedno mnogo za povedati; bila je življenje njenih sošolk. Med šolskim odmorom, ko so vsa dekleta priletele na vrt, bila je prva zunaj in seveda zadnja notri ali vendar ni še mogla vsega povedati, kajti še po stopnicah se je čul njen močni glas, njen odmevajoči smeh. Tudi v plavanju ni zaostala za drugimi; daleč od obale je splavala na veliko skalo, kjer se je solnčilo nebroj morskih galebov, kateri so se pa odstranili, ko je ona začela plezati po veliki skali.
Bilo je okoli šeste ure, ko sve se še pri morju pogovarjale od našega doživljaja zadnjih dni, ko vidno začne morje naraščati. Skočile sve na noge in v nekaj minutah bila je skala, na kateri sve sedeli, zalita z morjem. Pač čudežna skrivnost morja. Počasi sve spet korakali proti samostanu.
Drugi jutro namenile smo si ogledati mesto Split. Po zajutreku podale smo se v spremstvu, da nam razlagajo zanimive dele mesta. Najprvo smo se podale na Marmornov trg. Do tega vodijo ozke ulice nizdol, kajti mesto Split z luko leži v vznožju hriba. Na tem trgu se nahaja mnogo lepih stavb: Hotel Central, hotel Slavija, najboljše restavracije in kavarne. Najbolj živahen trg je pred kavarno Central; tukaj srečaš ljudi iz vseh delov sveta: Amerikanee, Angleže, Dunajčane, Nemce, Čehe itd. Govori se različne jezike. Na trgu, pred kavarno imajo razpostavljene mize in stole, kjer lahko naročiš najboljšo kavo, mali prigrizek ali vsakovrstno fino pijačo, zlasti dobro znani marašin (marasca), pristna dalmatinska pijača. Tukaj se obenem kratkočasiš z godbo, ki v raznih urah igra na trgu.
Nasproti kavarne smo se podale v državni arheološki muzej. Tu so shranjeni vsakovrstni starinski predmeti. Poleg arheološkega muzeja je obrtna šola ročnega dela, ki ji je namen narodno umetnost potom umetne aplikacije dalje razvijati. V bogastvo in barvno krasoto dalmatinske narodne umetnosti nas vpelje etnografski muzej, ki je zdaj nameščen v starem občinskem poslopju na Narodnem trgu, zidan leta 1433. Celi venec šeg in navad jugoslovanskega ljudstva je v muzeju v raznih slikah razodet.
Lepa slika dalmatinske neveste, ko celi teden pred poroko hodi na studenec po vodo vsa okrašena v živobarvne trake.
Ko prideta ženin in nevesta po poroki na dom, vstopi preje deček v hišo, češ, naj bo prvorojenec deček. Ker je Dalmacija tudi trpela pred Turki, ki so venomer naskakovali njih trdnjave v 15. stoletju, se je ljudstva polastilo nekaj turških šeg in navad. Nekateri Dalmatinci imajo še danes navado, da pokopljejo mrliča po turškem običaju, to je: samo v rjuho ovit in z obrazom v zemljo obrnjen. Enako žalujejo n. pr. ob smrti sorodnika; najamejo takozvane jokajoče. Najeti piskači kažejo žalost s tem, da si pulijo lase in strašno jokajo ob mrliču. Ob smrti sorodnika ženski spol ne sme izstopiti iz hiše za tri mesece; s tem kažejo žalost. Te šege so bile uvedene v Dalmacijo iz Turškega. Še celo dalmatinski narodna noša je nekoliko posneta iz orienta.
Ono turško kapo, ki jo imenujejo “fez”, nosi mnogo Dalmatincev še danes. Znano je tudi, da v okolici Dalmacije in v notranjosti dežele nosijo nekateri popolnoma turško ali mohamedansko oblačilo; seveda ti so tudi mohamedanske vere in imajo tudi svoj tempelj. Bolj čarovno uverjenega ljudstva menda ni kot so ljudje Dalmacije. Za razne bolezni poizkušajo razne nasvete, predno se ravnajo po modernejših običajih.
Split je postal v palači in iz palače carja Dioklecijana. Še danes, ko se je mesto razširilo preko zidu palače in se še dalje širi, je stari del mesta v okvirju palače, srce Splita. Tu se nahajajo edinstveni spomeniki, Peristil, carjev mavzolej in Jupitrov hram. Pred mavzolejem stoji visoko splitsko znamenje romantični zvonik. Prvotno je bila Dioklecianova palača gosposko bivališče s pripadajočimi prostori. Vrata, ogelni in središčni stolpiči ji dajejo zunanji značaj starorimskega vojaškega tabora. Glavni vhod tvori takozvana Porta A urea. Vzhodna vrata palače, takozvana Porta Argentea so danes skoraj popolnoma uničena.
Mavzolej je pretvoril škof Ivan Ravenjan v drugi polovici osmega stoletja v stolno cerkev. Danes ima ta stolna cerkev v Splitu bogato zakladnico, ki hrani najrazličnejše dragocenosti. V petnajstem stoletju iz Beneške preneseni gotski slog je dal večini historičnih palač v Splitu karakteristični značaj. Na južni strani blizu morja se dviguje stolp bana Hrvoja še iz 15. stoletja. V bližini tega stolpa je znamenita palača Milesi, katere zočetek je bil privatni vrt rimskega cesarja Dioklecijana. Ravno ob vznožju vrta je lepa kapela zidana od meščanov, ko so iskali zavetje pred napadajočimi Turki in so prihiteli na hrib Marjan. Dasi lepa kapelica, je sedaj popolnoma zapuščena in kot smo zagledali v kotu, da porabljajo kot cementni hram, akoravno je mah oltar še dobro ohranjen Mogoče je to le začasno, ker ob strani hriba še vedno gradijo nove stopnice m spravljajo orodje in tvor v varni hram. Z godznatega Marjana je krasen razgled na Split, Vranjič, Solin m Riviero. Ob vznožju hriba Stoji doprsni kip pesnika svobode Luke Batiča, eno prvih del Ivana Meštroviča.
V bližnji okolici Splita je nedvomno Solin najvažnejši kraj. Mesto Salonea ali Solin sedaj imenovano, je takorekoč uvod Splita. Najstarejši prebivalci Solina so bili Iliri, v petem stoletju po Kristusu so se naselili grški kolonisti. Neslogo grških kolonistov (naseljencev) m Ilircev, ki so bili že dobro organizirani v svojih nacionalnihn naselbinah vsaj v južni Dalmaciji so izbrali Rimljani, da si osvoje tudi te kraje. Definitvno vojno okupacaijo ilirskih krajev so Rimljani izvršili za časa cesarja Augusta. Ilirska plemena, ki so se drugače junaško borila za svobodo, je upropastila njih nesloga. Glavno mesto te nove rimske pokrajine je postala Salonea, ki je postala obenem tudi sedež namestnika province.
Višek svojega razvoja je dosegla Salonea, ko je Dioklecian kot sin tega mesta zasedel rimski prestol, posebno pa še, ko je v bližini tega mesta sezidal veličastno palačo (iz te palače je nastalo mesto Split), v katero se je pozneje naselil.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]
Ko je Beneška uprla pogled na Dalmacijo in njene otoke, se je ozrla tudi na Dubrovnik. Tedaj je sprejel Dubrovnik Beneško kot zaveznico ali nevesto Jadrana, — kot obrambo naši neodvisnosti, so si tolmačili. V politično vez novega beneškega razvoja je Dubrovnik podpisal sporazum enakopravnosti, ali sporazum enakopravnosti je pomnožil beneško gospodstvo, večja števila glasov so bila sprejeta in naslednik beneških knezov je prevzel sedež Dubrovnika. Apeliranje neodvisnega Dubrovnika je dal popolno prostost Benečanom.
Benečanom je mali slovanski neodvisni Dubrovnik (Dublo) skladal debla za beneške ladje. In kakšno žrtev hrastov se je polastila Benečija ne le v Dubrovniku, temveč ob celi obali Jadrana, to je vidno še danes ob goli obali Dalmacije.
Simbolični res so bili dubrovniški mornarji, ko so za božičnico nosili velikansko božično deblo h kneževemu ognjišču, med tem, ko so prepevali božičnice.
Tako je bil Dubrovnik pod beneško oskrbo za 150 let.
Leta 1348, kot prerokovanem koncu Beneške, je strašna kuga zadivjala na obojni obali Jadranskega morja. — Naš Gospod Bog, — piše kronika — nam je poslal grozno obsodbo skozi neozdravljivo bolezen, katera je povzročila pluvanje krvi in oteklost telesa.
Ta bolezen je tudi divjala v Dubrovniku in pokončala tri četrtine beneških naseljencev. Beneško gospodstvo je polagoma hiralo. V nekaj letih je minula njih morska slava. Leta 1358 je zapustila djubrovniško republiko. Energična politika ogrskega kralja Ludovika Vel. je primorala Benečijo, da prepusti vso Dalmacijo hrvatsko-ogrskim kraljem. Tedaj je Dubrovnik politično dobro misleč, spet se ozrl na rastočo moč ogrske države.
Ko se je poslovil iz Raguse ali Dubrovnika zadnji beneški knez Marko Sanudo, je obiskal Dubrovnik Ludovik Vel. Tedaj je bila utrjena nova zveza z ogrsko državo, katera je prevzela v oskrbo in varstvo Dubrovnik. Dubrovnik je seveda plačeval ogrski državi davek za varstvo. Še enkratna slava na morju in notranje kupčevanje je pomnožilo bogastvo male neodvisne države.
V štirinajstem stoletju je imel Dubrovnik speljano pot skozi Balkan doli do Carigrada. Uvažanje soli v notranje dežele je bil tedaj največji dohodek za malo državo. Potovalna karavana je bila preskrbljena z oslički. Naprej je potoval osliček z voditeljem, kateri je venomer piskal ali trobil na trobento. Ako je pretila nevarnost, je dal znamenje; tedaj so se karavane napravile na napad ali pa obrnile smer proti domu. Ko so divji Turki obkolili Balkan in žugali Ogrski, se je Dubrovnik spet samostojno utrdil. Trgovstvo kot navadno, — si je tolmačil. Obrnil se je proti Carigradu v slučaju, da bi ona luka postala moč Jadranskega morja. In te mednarodne okolščine so obvarovale Dubrovnik do 18. stoletja. Tedaj se je Napoleon namenil združiti ilirske dežele kot podlago za poznejšo njegovo zmago. Leta 1808 je sklical Napoleon dubrovniške zborovalce.
“Dubrovniške republike” ni več,” tako se je glasilo sporočilo žalujočim zborovalcem. Tedaj je bila uničena slavna mala država po 1200letni dubrovniški neodvisnosti. In danes je vknjižena tudi v Parizu Ragusa v vrsti Napoleonovih zmag, katere krasijo “Arc de triomphe”. Leta 1814 je prišel Dubrovnik pod avstro-ogrsko vlado, katera je trajala do konca svetovne vojne, ko je postal Dubrovnik s celo Dalmacijo mesto v kraljevini Jugoslaviji.
Slikajmo si Dubrovnik. Na vrhuncu slave je štel štirideset tisoč ljudi. Zgodovina omeni, da večina aristokratov, tedaj plemičev, so bili Slovani, Srbo-Hrvati. Radi mednarodne diplomacije je bil dvorni jezik latinski, nikakor ne italijanski. — Ako so dubrovniški plemiči pisali Slovanom, so to storili v srbohrvaščini ali rabili so cirilico, podpisali so se s pristnim slovanskim imenom. Ako greš na razvaline malega cerkvenega pokopališča ob vrhuncu samotnega gradu Lapad, kjer dubrovniški patrioti spijo smrtno spanje, tam vsak spomenik nosi ime znano slovanskemu plemenu.
Mesto Ragirsa je bilo v sedmem stoletju imenovano slovansko “Dubrovnik”. V šestnajstem stoletju je bil Dubrovnik imenovan “Slovanske Atene”, in nikdo ne bo oporekal, da je zaslužil to zavidno ime, ker v tej majhni bogati državi je jugoslovansko pleme najbolj pokazalo sposobnost za kulturni razvoj.
Dubrovnik se odlikuje od dalmatinskega obrežja s tem, da jo edini, kateri ne nosi grb Leva sv. Marka, temveč njih grb je na mnogih vratih mestnega zidovja prelepi kip sv. Blaža.
Tako vidiš ravno nad vhodom v mesto nad Porta Pile velik kip sv. Blaža, patrona Dubrovnika. Skozi ta vrata prehodi vsak dan dolga vrsta ljudi. Kmetje iz okolice tako slikovito opravljeni, da moram nekoliko opisati njih nošo. Kadar vidiš moža z rudečim turbanom, belo srajco, z dolgimi nabranimi rokavi, kratki rudeči jopič našit z zlatimi okraski, široke, temnoplave hlače, dolge do kolen, bele nogavice in opanke, so to s sosednje vasi Breno. Njih ženski spol ima znane živobarvane prte, navezane okoli glave tako, da njih konci visijo po hrbtu, tanko nabrana krila z živobarvnimi okraski nosijo kratka, da se vidijo bele nogavice. Njih moderci so všiti s tenko pozlačeno nitjo, in mnogi pozlačeni gumbi se svetijo od daleč, ko se približujejo. Ženske nosijo dolge zlate uhane.
Tu ti hitro potečejo ure, ako motriš mimoidočo množico. Je najbolje se nagledati živaborvnega bogastva, kajti ostane ti v spominu, kateri ti je drag, kajdar se povrneš v resno, črno objdano množico velikomestja. Blizu Porta Pile je zelo znajmenit frančiškanski samostan, Mala Brača, s starodavno apoteko, tretjo najstarejšo v Evropi, ustanovljeno leta 1307. Mnogi nabiralci starodavnega imetja so prezirljivo gledali na dragocene vrče, kateri so hranili zelišča in rastline prvotnih časov. Muzeji so obljubljali visoke svote za nje, ali čast frančiškanom, nočejo jih prodati.
[manjka nekaj besedila, ker faksimile ni dostopen]