Ob naši Soči
| Ob naši Soči anonimno |
| |||||||||||||
Z Bogom, bela Ljubljana, vsaj za par dni, - sem si mislil tisto jutro, ko me je nesel urni jutranji vlak proti Gorenjski.
Rad sem šel tisto jutro na pot, dasiravno vožnja v nabito polnem vlaku ni bila preprijetna in naju je čakala težavna pot. Bila sva namreč dva, jaz in tovariš, tako ga hočem nazivati. Naj mi blagohotno oprosti tega »tovariša«, ker krav nisva nikdar skupaj pasla, pa ker je res izboren in moderno-demokratičen mož, mi tega gotovo ne bo prav nič zameril.
»Bova vsaj enkrat po dolgem času zopet zadihala domači goriški zrak.« Tako je izrazil tovariš svojo zadovoljnost in reči moram, da je govoril tudi meni iz srca. Oba Goričana, oba begunca-izgnanca, - kako bi se ne veselila kratkega izleta na lepa domača tla!
Bogata polja, njive polne božjega blagoslova, beli kmečki domovi, vse je hitelo pred očmi nazaj, kakor da se odvija pred nami največji film, ki ga je mogla vpodobiti samo Stvarnikova vsemoč. Vsa pokrajina se je kopala v zlatu jutranjega solnca, iz širnih poljan je dihalo kipeče življenje.
Lepa si, plodna Kranjska! Nebo čuvaj nad teboj, da ogenj in meč in konjsko kopito vseuničujočega bojnega boga nikdar ne poteptajo teh rodovitnih planjav; krvava usoda s krvjo in solzami prepojene Goriške naj bo tebi prizanešena!
Naglo je šla vožnja naprej. Postaja za postajo. Zamišljen sem zrl skozi okno in razmišljal, kdaj bo tisti naš veliki dan, ko se bomo mi izgnanci za stalno vračali v domovino, k naši Soči, v solnčno Gorico. Da bi ga le dočakal in doživel, s kakim veseljem se bo izmučeno ljudstvo vračalo na rodno gruden, pod domače solnce, dasi bode tam našlo zgolj razvaline in grobove ...
Na postaji v Kranju je zbudil mojo pozornost že star sklonjen možicelj, ki je vstopil z velikim nahrbtnikom v naš voz. Pevajoče narečje ga je izdajalo, da mora biti doma tam nekje od tolminske okolice. Možakar me je zanimal in kmalu se je razvnel med nama živahen razgovor. Pripovedoval je, kako da je pri njih doma, kake čudovite spremembe je napravila vojska ter z nekim ponosom poudarjal, da živé v večnih nevarnostih, a da se prav nič ne bojé ter da bi bila zanje največja nesreča, če bi jih izgnali od doma. »Celo v Tolminu samem je še vedno nekaj družin, dasiravno so Lahi prav blizu in so skoraj vse hiše hudo razstreljene. Vsi so se navadili na vojsko, prav malo se zmenijo za laške granate in za tiste tiče, ki iz zraka spuščajo posebno v zadnjem času zelo pogostoma svoje bombe. Že bog tako hoče ali pa Lahi nič ne znajo, prav malo nesreč je. Ljudje se držijo svojega doma kakor klopje, in še tisti, ki ki so bili šli proč, si žele nazaj. Dom je le dom, še umrje se lažje pod lastno streho nego med tujimi ljudmi. Živi se bolje doma, nekaj pridelamo, nekaj poskrbi gosposka. Po svetu pa je velik bogpomagaj, še tisti mora stradati, ki ima kaj cvenka. Bil sem v Kranju, da nakupim kaj, pa skoraj nič ni več dobiti, še malo črnega kruha sem moral seboj vzeti, če nisem hotel biti lačen. Ni čuda, da toliko beguncev pomrje v svetu. Še naš gospod dekan je raje prišel nazaj v svojo faro, še tak gospod, ki ima nekajin ki bi si že znal in mogel pomagati tudi drugod. Potem bi se mi, ubogi kmetje, hodili klatit in beračit križemsvet, kjer je begunec vsem in še samemu sebi na potu. Zato se vsak rad tišči doma, četudi je pri nas tisoč križev in težav in četudi moramo vsak večer obujati grevengo, ker nismo nikdar gotovi, se li še zbudimo zjutraj na tem svetu. V božjih rokah je vse, vsi laški kanoni ti ne skrivijo lasu, ako ti ni namenjeno. Če pa je človeku namenjena in pisana taka smrt, ji ne uteče. In prava reč, če se zgodi, da zapustim kak dan prej svet, ko izak dandanes vse življenje ni vredno piškavega oreha. Vse gre vprek in vkrižem, država proti državi, ljudstvo zoper ljudstvo, najpravičnejši in najpoštenejši ima največ sovražnikov. Lakota, strašanska dragoča, pomanjkanje vsega. Kar je bilo kaj prida ljudi, vse je zunaj v vojski ali pa že pod zemljo, doma je ostala sama slabota in žalost. In potem še razne reči, ki bi jih ne bilo treba, ženski svet – o tem še govoriti ni. Prišlo je vse prav tako, kakor se bere v tistem svetem evangeliju, kjer je pisano od Antikrista in konca sveta. Jaz bi stavil, da je Antikrist že na svetu ...«
Tako je modroval in tožil zgovorni dedec ter posebno poudarjal, da slabše pač ne more biti na svetu, ko se še tobaka za pipo prav malo in prav težko dobi, sama goljufija, več druge primesi, nego tobaka.
Ko se je vlak ustavil na Jesenicah, je starec moral prestopiti na drug vlak. Za slovo sem mu voščil, da bi prav kmalu dočakal boljših časov, ko bo tobaka po štiri solde dovolj in rebula pri Kranjcu v tolminu po zeksarju kvartin. Zmajeval je z glavo. »Težko, težko bo kaj. Mladina pa ga bo še pila pri Kranjcu, to sem prepričan, da Lah nikdar ne bo imel Tolmina, tudi če sam Mrzli vrh našpika s samimi osemindvajsetarcmi. Srečno!«
Ravno prav ćasa je še bilo, da sva si s tovarišem v restavraciji s skromnim prigrizkom za silo privezala želodec. Naročil sem si še črno »kavo«, koliko je bilo kave v njej, ne vem, a to me je jezilo, ker so zraven prinesli samo eno smet »zaherlina« - pardon saharina, tako, da bi jo človek še z mikroskopom komaj našel. So že boljše ljubljanske »kofetarije«, tam dajo po dve taki smeti! Pa še eno smolo sem imel. Rad bi bil kupil kak novi nemški list. Ker je bilo že vse razprodano, sem vlovil ostanek, najslabše – »Neues Wiener Journal«!
Železni konj nas je vlekel naprej. Par postaj in kmalu smo bili na najini zadnji postaji, v Kranjski gori. Kraj krasen, samo sveže zelenje povsod, naokoli impozantne gore. Pohvaliti moram še okusno in prav ceno kosilo v hotelu »Slavcu«, toda žalibog, če bi pri vsaki dobi stvari le toliko teh »če« in »ako« ne bi bilo.
Kazalec na uri je kazal eno. To nazadnjaško solnce, ki noče upoštevati modrih odredb tega sveta, pa je bilo s svojo potjo za celo uro nazaj in se ni nič zmenilo za »verrückte Zeit«, kakor je nekdo imenoval to novotarijo. Z najvišje točke doli se je zlobno smejalo na naju popotnika, ki sva bila ravno vzela belo cesto pod noge in z rešpektom in malodušnostjo gledala pred seboj visoko gorovje, preko ktarega se nama je bilo treba povzpeti kljub pasji vročini in trdi cesti.
Vročina je parila že tako, da gotovo še v peklu v teh časih pomanjkuje kuriva, nimajo hujše. Kurje oko na nogi me je jelo opozarjati, da moderni čevlji niso vedno tudi najbolj praktični. Cesta se je z neusmiljeno doslednostjo pričela dvigovati vedno bolj in bolj. Zavidal sem procesijo zabojev in vreč, ki so v isti smeri romali ob cesti po žični železnici, ne da bi jim bilo treba brusiti pete. Ponos mi ni dopuščal, da bi se izpostavljal posmehovanju gospoda tovariša, zato sem rajši delal vesel obraz k hudi igri in se z samozatajevanjem trudil, da ne bi zaostal ni za korak za tovarišem, ki je kakor nalašč brez usmiljenja v dolgih korakih naglo stopal naprej. Sopihal sem, kakor nadušljiv konj, pa ugnati se nisem pustil. Trmasto sem tekmoval z nagajivim sotrpinom. Cesta zelo osamljena, nobenega prometa. Samo tupatam par leno cincajočih ujetnikov-Rusov ali kak popotni vojak. »Rohr-Brücke«, Scotti-Brücke« in slični napisi spominjajo na sedanjo vojsko in njenje prejšnje komandante, ki so se posebno proslavili v tem odseku. Nekje blesti v živo skalo vskan pomenljiv napis »Die Felsen werden reden«. Škoda, da je vse samo v nemškem jeziku!
»Ob nach Norden, on nach Süden
jede Strasse führt zum Ziele;
ob zum Kampfe, ob zum Frieden,
das entscheidet guter Wille.«
Ta verz je nekdo dal zapisati ob cesti. Razmišljal sem o njegovem pomenu in ga obračal sam nase. Dobre volje je treba za vsako reč, ša gre – naj odloči dobra volja še to, da bova kmalu na vrhu strme poti! Stisnil sem zobe skupaj in še z večjo eneržijo marširal krepko naprej.
Spredaj in ob straneh so se dvigala strma pobočja, izkipevajoča v ostrih obrisih v špičaste skalne vrhove, vse gole in sive, kakor glave stoletnih starcev. Nižje zelenje, višje pa same izprane pečine, štrleče pošastno-veličastno pod modro nebo. Tu in tam se v policah in poniklinah vidijo bele pege, ostanki snega.
»Erzherzog Eugen Strasse«. V strmo brežino zasekana, podprta po mogočnih podzidjih in nasipih se vije v gostih ovinkih navzgor proti prelazu Mojstrovka široka, lepa cesta, ki nosi ponosno ime vrhovnega poveljnika cele italjanske fronte. Mojstrska, velika zgradba. Najelegantnejši avtomobili lahko spejo tod čez visoki prelaz.
Vzrajnost je prejela zasluženo plačilo! Na vrhu sva, na prelazu Mojstrovka. Sneg, ki še vedno leži na prelazu, dokazuje, da smo v zdatni višini. Razdiralni plazovi hudih plazov se poznajo daleč naokoli.
Pozdravljena, mila goriška stran!
Kratek oddih. Košček ljubljanskega vojnega kruha mi je po krepkem požirku ledene vode snežnice šel bolj v slast, nego da bi ga pregrizoval v »Unionski« kleti ob slanodragem Vipavcu.
Mojstrovka, Grintovec in veličasten venec drugih velikanov-hribov nudi očarajoč pogled. Zroč na ta čudesa prirpde se človek čuti nekaj tako neznatnega, majčkenega pred tem mogočnim veličanstvom stvarstva, mimo kojega izginjajo rodovi, stoletja, tisočletja neopaženo, skoro brez sledu.
Proti trentaski strani se vije cesta v dolgih serpentinah kakor ogromna kača po pobočju hriba navzdol. Ovinek za ovinkom, dvaindvajset jih je menda, kajti na najvišjem stoji tabla z napisom »22. Kehre«.
Vse lažje sva stopala navzdol proti dolini. Ni bilo časa občudovati to divo planinsko romantiko, k ise tukaj nudi pravemu ljubitelju prirodne lepote. Ko se ne bo več odbijal med temi nebotičnimi planinami grozeč grom topov, ko se umakne duh vojske svetemu, idiličnemu miru, ko po teh lepih hribih ne bo slišati drugega nego vriskanje pastirjev in planincev, zvončkov čed drobnice in ob tihi večernih urah srebrnih zvokov Avemarije od male cerkvice v dolini, tedaj bi želel tukaj preživeti nekaj lepih dni, da bi se naužil krasote planin in napil v tem čistem ozračju zdravja in moči. Bog prinesi kmalu ta tedaj!
Doli v dnu planine se nekaj srebri. »Krasna si bistra hči planin!« Po dolgem času te torej tukaj v tvoji zibeljki zopet videvam, draga znanka iz nižine, Soča! Tukaj je torej tvoj dom, tukaj v tem planinskem raju piješ svojo krasoto. Majhna še, a tem krasnejša, lepša tu nego doli nižje, kjer moraš teči umirjenejša in že – skaljena. Kar je prerokoval tvoj pesnik-slavilec, to sedaj doživljaš. Samo tod še tečeš po svobodnih naših tleh, nižje doli te že kali kali sovražna in – naša kri in gledati moraš vso nesrečo in bezmejno gorje naše uboge domovine. Koliko solza in krvi se je že izteklo v te in koliko grozot si že zrla ob svojih bregovih! Med samimi grobovi gre tvoja pot, povsod ob tebi se razteza ena sama velika razvalina, eno samo veliko razdejanje, vpijoče v nebo, po maščevanju in osveti. Kdaj izpolneš naročilo preroka-pesnika, kdaj zadiha naša zemlja zopet prosta, osvobojena suženjstva sovražnika, ko boš zopet vsa naša, ti sveta reka, slovenska Soča!
Že nas od dalečl pozdravlja mala cerkvica svete Marije v Trenti. Po kamenitem pašniku si skrajšava pot in prestopiva po leseni brvi na desni Sočni breg. Prijeten hlad puhti iz kristalnočistih valov in vabi v mrzlo kopelj.
Vštric ob vodi se cesta polagoma niža proti jugu. Na več krajih pričajo »znamenja« z naivno-priprostimi slikarijami, da je tod nekdaj nesrečen človek »smrt storil«, proseč mimoidoče za pobožno molitev. Pred srednjo trento prereže cesta še enkrat Sočo in kmalu sva v središču Trente, pri cerkvici, ki se vsa majčkena in ponižna s svojimi nizkim stolpičem sramežljivo skriva za prostornejše župnišče, kakor da se sramuje da je tako majhna. Cerkvica z župniščem, dve mali hišici, to je glavni del, centrum Trente, ki je raztreščena po vsej dolini.
Ljubeznivo sprejeta od gospoda kurata sva se prav vzradostila njegove prijazne ponudbe, naj se nastaneva čez noč kar pri njem, kajti gostilne, prenočišča se v teh časih v trenti ne najde nikjer.
Že dolgo nisem tako sladko spal, kakor tisto noč pod gostoljubno streho dobrega trentarskega gospoda. Prav nič me ni motilo skrivnostno šumljanje Sočinih valčkov, k ineprestano mrmrajo svojo nerazumljivo govorico le par korakov pod župniščem. Sijal je zunaj že svetel solnčen dan, ko me je naslednje jutro zbudila iz globokega spanja Sočina pesem.
Krasno poletno jutro se je smejalo po dolinici. Gorski velikani so ogrevali svoje plešaste glave v lesketajočem se ognju solčnih žarkov. Soča je razposajeno-veselo lovila svoje poskoćčne valčke naprej. Iz vse prirode je dihalo nekaj kakor veselje nad lepim mladim dnem. Zrak, krepčajoč prsa kakor zdravilen balzam, je vel v lahkem vetričku od planin. Tam na levi strani je v svojem tihem veličanstvu ponosno dvigal svojo trooglato krono očak Triglav v čisto ozračje.
Nujno delo dneva je klicalo po svojih opravkih. Treba je bilo opraviti tekom dneva to in ono. Predpoldne sva se morala večinoma muditi v Trenti, a zaneslo naju je tudi v Spodnjo Trento. Vojska jo je preobrazila v slikovito naselbino. Lične bele stavbe, vmes zeleni nasadi in vrtiči, z belim peskom posute poti, to je nova spodnja Trenta, ki se od daleč vidi kakor čedno mestece v minijaturi.
K obedu sva bila povabljena od nekega prijaznega gospoda k častniški mizi. Mož je bil zelo ljubezniv, da se kar nisva mogla ubraniti dobrohotnega vabila. V lepi zračni lopici sva sedela pri belo pogrnjeni mizi v družbi šestih gospodov. Srečno izbran kraj; tik pod nami je Soča šumela svojo »Tafelmusik«, naokrog pa je bil diven razgled na nebotične hribe. Kosilo je bilo bolj priprosto, brez vseh razkošnosti in brezpotrebnih potratnosti, zato pa zelo okusno in tečno. Lepo po abstinentovsko smo se krepčali z dobrim sadnim sokom, mešanim z ledenohladno mineralno vodo. Če bi že drugače ne bil vedel, bi bil že iz tega zdravega, pametnega načina, kakor ti gospodje živijo, lahko sklepal, da se naš gostitelj že po poklicu dobro razume na to, kaj je najbolj zdravo za človeško telo. Ura je hitro minila, kajti gospodje so bili preprijazni. Hvalili so lepoto krajev in povdarjali, da je še le potom te vojne spoznal širni svet, kake najbolj mi je ugajal dobrodušen gospod, prijazno smehljajočih se oči, ki je zatrjeval, da je že skoro dve leti v tem samotnem gorskem kotu, da pa ga nikdar nič ne mika, da bi izrabil pravico do odpusta in šel iz te lepe samote pogledat ven v svet.
Da bi šla popoldne do izvira Soče, tega »dulce« nama čas ni dopuščal. »Utile«, - potrebno delo je bilo treba prej odpraviti; a tega sva imela prepolne roke prav do večera.
Popoldne je priplaval od laške stani visoko iznad hribov nad vas Sočo sovražni letalec. Kmalu so se začele razpokavati okrog njega beli oblači naših šrapnelov in najbrže se v tem spremstvu ni počutil preveč varnega, zato je rajši kmalu izginil zopet za hrib. To je bilo skoro vse, kar sva videla od vojske. Še slišati je bilo malo, sem in tja kak strel iz kanonam ki je votlo odmeval med hribi in opozarjal, da smo ob fronti, kjer ni nikdar popolnega pokoja. Tod so za laške »odreševalce« naša jabolka najbolj kisla, kajti vsa njihova obnemogla jeza vsi njihovi napori jih niso v dveh letih spravili ni za korak naprej, Kakor stoje hribi nepremakljivo, tako stoji tukaj ob zgornji Soči že nad dve leti železnotrdno brambna črta soških junakov in se ne zgane ob najhujših navalih Cadornovih armad. »Die Felsen werden reden«, skale bodo pričale, vekovečni hribi bodo pomniki slavnih junaštev, doprinešenih v tej vojni zvestobe zoper nezvestobo in efijaltstvo!
V mraku že sva se vračala nazaj v Srednji Trento. Civilnih ljudi sva srečala prav malo, vsi se kar izgubE v številnem vojaštvu. Za vojaštvo je dobro preskrbljeno, povsod so zgrajene lepe prostorne barake. »Soldatenheim«, »Marketenderei« in podobni napisi kažejo, kako vojaška uprava skrbi, da si mošvo najpotrebnejše stavri tudi v teh krajih lahko kupi za poštene cene. Lepo zgrajeno kegljišče skrbi tudi za primerno zabavo.
Na neki kajži mi je padla v oči tabla »Kaffe – 30 h«. Iz radovednosti sem si ogledal to trentarsko kavarno. V enem samem prostoru je bila kavarna in obenem trgovina drobnarij, ki jih vojaki najbolj potrebujejo. Da za borih 30 h nisem dobil najboljše kave, se samo po sebi razume. Čedno dekle mi je natočilo precejšen kozarec te pijače, barva je bila tako v sredi med črno kavo in čajem, nekolio sladko in ravno prav gorko je bilo, vžitno. Prav nič ni bilo reči z ozirom na kraj, razmere in ceno. Da bi si človek mogle kupiti kaj, kar bi bilo za pod zob, o tem še govora ni, ker se take reči pretežko dobijo. Še vžigalic niso imeli, gospodar mi je iz prijaznosti odstopil ene od svoje privatne zaloge. Z razno drobnarijo pa je bila »štacuna« še zadostno založena in iz številnih kupovalcev bi bilo sklepati, da kupčija ne gre ravno preslabo. V nekem kotu so se gizdalinsko postavljali celo po najnovejši modi napravljeni ženski čeveljčki tisti »lični« z visokimi in ozkimi podpetniki. Ženska je pač ženska in dandanes se je svet tako izjednačil kakor je v Ljubljani tako je tudi v Trenti: moda komandira povsod!
Pred svojo idilično rezidenco naju je že čakal gostoljubni trentarski gospod in naju povabil v hišo. Zunaj se je delal lep julijski večer mi pa smo se vsedli k dobri večerji, s ktero nam je prijazno postregla skrbna gospodinja, vljudna gospodična sestra gospodova. Da nam bi nudili nekaj posebnega, je naš preskrbni gostitelj lastnoročno bil nalovil v Soči par lepih postrvi. Kaka slaščica, kako izborna posebnost so soške postrvi, tega ni treba povdarjati.
Prehitro je mineval lepi večer. Gospod nama je pripovedoval o svojem samotarskem mirnem življenju v tem odrezanem kotu Goriške. Pogovor je nanesel tudi na »starega Trentarja«, ki je prvi dolgo število let pasel pred več kot sto leti duše v tem kraju. Njegov spomin še vedno slovi med Trentarji in živi v ustnem izročilu kot preroški mož, ki je bil že vnaprej povedal, kako čudne prekucije se bodo vršile na svetu in kaj ve bodo doživeli Trentarski hribi. In vse se menda vresničuje.
Ura je klicala k počitku. Zopet noč krasnega spanja. »Soča voda je šumela« pod oknom. Nočno šepetanje valčkov se je zdelo, kakor da šušljá zunaj prijeten pohleven dežek.
Rano zjutraj sva se poslovila od prijaznih ljudi. Bog z vami, lepa Soča in ve ponosne planine. Naj bi vas mogel v prihodnjem poletju obiskati v lepših razmerah, naj bi tedaj že sijalo in celilo rane te hude vojne blagodejno solnce miru!
Popoldanski vlak naju je prinesel nazaj v belo Ljubljano, a vrnila se nisva veselo razpoložena .Bilo mi je, kakor da sem bil kratek čas na domu in da sem ga sedaj zopet moral zapustiti. Za nas je tudi Ljubljana – tujina!