Ob mrtvaški knjigi

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ob mrtvaški knjigi
Ivan Baloh
Izdano: Slovenec 45/39 (17. 2. 1917), 1–2.
Viri: dLib
Dovoljenje: Copyright.svg Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Sedel je v naslanjaču pri gorki peči. Zunaj je brila mrzla burja; ljudje niso pomnili take hude zime že deset let. Tu – v svojem naslonjaču je pisal uradne stvari, bral knjige in časopise in opravljal svoje dnevne molitve. Bil je zlatomašnik. Tu v kotu njegove nizke, preproste sobe je slonela še lesena pozlačena palica, na vrhu je bil šop ovenelih cvetic, katere mu je mladina poklonila ob njegovi zlati maši. Poleg palice je visela štola, ne dragocena, ampak lepa in čedna z napisom: Svojemu župniku – zlatomašniku – hvaležni farani. Po sobi sta skakljala dva lepa zlatorumena kanarčka – edino veselje njegovo. Ko sta mu zjutraj odpela jutranjo pesem, jima je odprl kletki, da sta se veselila svoje svobode, da sta se kratkočasila ter delala njemu zabavo in kratek čas. Bila je združena mladost in starost.

Pred njim je ležala odprta mrtvaška knjiga. Končano je bilo novo leto in treba je bilo odposlati izpiske na višje oblasti. Njegova roka ni bila več mladostna, pisava je bila počasna, roka se mu je tresla. Sicer pa mrličev v preteklem letu itak ni bilo veliko.

Odprto mrtvaško knjigo je vzel v roke in trenotno pregledal zapisana imena. V duhu je šlo še enkrat vse njihovo življenje pred njegovimi očmi. Prelistal je teh par listov, prebral vsa imena od začetka do konca. Pero je hotelo prepisavati, začelo je govoriti srce ...

»Ah, Milka, ti otrok moj zlati, ti si prva zapisana v mrtvaški knjigi. Bila si žrtev mrzle zime, zato je bil tvoj grob brez cvetja, ampak sama si bila najlepši cvet. Kadar sem zrl v tvoje nebeško lepe oči in gledal tvoja cvetoča lica, slišač tvoj angelski glas, poslušal tvoje odgovore na moja vprašanja, tako mirne, premišljene in točne – redaj se mi je v srcu porodila misel: Oh, ko bi bili vsi šolski otroci taki! – Ti si vase srkala besede iz mojih ust, medtem, ko so se drugi otroci igrali in me jezili. Ti si bila podukov in svaril najmanj potrebna in greh se bi mi zdel, če bi te kdo udaril. Ne bom pozabil prizora, ko si stala pred Nadpastirjem s tresočo roko s šopkom rož, a z jasnim pogledom. Zanesel sem se nate. In ko si končala – se je globok vzdih izvil iz tvojih nežnih prsi. Blagoslovila te je roka – zadnjikrat.« 

Zlatomašnik je utihnil – in v mrtvaški knjigi čital dalje.

»Ivan, ko berem tvoje ime, me iznova srce zaboli, kakor takrat, ko sem ti zatisnil oči. Bil si moj up, mladenič, a mož-značaj. Miren, resen in trezen – popolnoma nasproten svojemu očetu. Ko si prišel od vojakov na dopust, je bila tvoja prva pot poleg k domu, k meni. Tega ne bom pozabil. Mislil sem si, ko bomo mi stari možje odmrli ali odšli, boš ti zbral mladino okoli sebe in če tudi brez mene, bo varna moja čreda. In okoli tebe se bodo zbrali drugi možje in ti jih boš vodil, ti podučeval – in poslušali te bodo in ubogali. Toda – nebo je sklenilo drugače. Samo osem dni si ležal in – umrl. Zapisal sem ti kot vzrok smrti – pljučnico. Prosim sem, naj ti pošljejo po zdravnika, pa niso hoteli. Oče je bil v gostilni, mati pa je tožila, da je živina bolna in da ni denarja ... Zagrebli so te. Oče je stal ob grobu svojega sina nem, mrzel – brez ene solze. Jaz sem pa s težkim srcem vrgel kos trde zemlje na tvojo rakev rekoč: Vzemi zemlja, kar je tvojega ... A nehote so mi iz ust hotele uiti besede: Oh, Ivan, kako je tebe škoda! ...

In ti, Pavla! Komaj, da se je usedel spomladanski grob Ivanov, so poleg njega položili tebe. Bila si duhteča roža v cerkvi in doma. Tvoje veselje je bil Marijin oltar, tvoja obednica – obhajilna miza. Tako tiha in skromna, da skoro nikdo ni vedel, da bivaš v vasi. Nepozaben mi ostane tvoj testament: Oblecite me na parah v belo obleko. – Če bi imel v zgodnji pomladi rdečih cvetic, posul bi tvoj grob. Pa jih ni bilo. Ampak nebo se je pooblačilo in na tisoče solzic je padlo na tvoj svež grob iz neba. –

Umrla si tudi ti. Ana, krščanska mati. Kadar vidim v cerkvi tvoj prazen prostor v cerkvenem stolu, se vselej spomnim nate. Ni te več in ne bo te več. Poznal sem te kot otroka, dekleta, nevesto, ženo in mater. Ko se spomnim nate, se vprašam: Ali si ti sama poslušala moje nauke kot dekle, nevesta, žena in mati? Kje so ostale druge? In zakaj si ravno ti šla in pustila svojih pet malih, nedoraslih otrok? Zakaj? Sam ne vem odgovora. Bolj kot žalostinka pevcev ob tvojem grobu je trgalo srca ihtenje tvojih sirot. Jaz pa sem si mislil: Zakaj ni več takih mater in zakaj si ravno ti šla v večnost ...

Oh, očka, tudi vi ste šli. Bila sva si znanca in prijatelja od prvega dne, ko sva se videla. Pozdravili ste me kot cerkveni ključar ob mojem prihodu. Od tedaj sva si bila prijatelja nešteto vrsto let. Tri gospode sem preživel – to so bile tvoje besede ob mojem nameščenju, – pa bom še Vas! Pa Bog je hotel drugače; leta so prišla in so zahtevala svojo žrtev. Bilo je ob zlati poroki. Cerkev se je slovesno okrasila za zlato poroko svojega ključarja. Bila je slovesnost, kakršne nikdo ne pomni. Zbrali so se vsi sorodniki, vsi vnuki in vnukinje do tretjega rodu. Tedaj sem sedel na njegovi strani, se vzdignil ter izpregovoril pozdravico. Bila je po dolgih, dolgih letih zopet ena in mislim – zadnja. Nisem govoril veliko. Ampak ko sem končal, se je utrnila solza iz njegovih oči. Bila je ena sama. Dotlej še nikdar nisem videl solze v njegovih očeh. Žvenketale so kupice, pesem se je odpela, vse se je pomladilo. Starček se nasloni na mojo ramo, prime me za mojo roko ter mi pravi s tresočim glasom: Oh, gospod, lepo prijetno je, ampak — joj ne bom dolgo. Kaj ne, star sem. Saj, da sem to doživel — in pa še Vašo zlato mašo bi rad doživel. Takrat bo veselje. Vsa fara bo vesela. Ja, ampak, gospod, zdaj ni več tako kot je bilo včasih. To so bili časi. Kaj ne, po sveti maši smo se zbrali pod lipo pred cerkvijo, pa ste nam kaj lepega in novega povedali. Kako smo Vas poslušali in ubogali! Bili ste naš pastir, voditelj, z eno besedo — vse! Pa zdaj je vse drugače! Ne vem, ali smo se mi izpremenili, ali so mladi drugačni. Nobeden nas več ne posluša. Nekaj Vam bom povedal, gotovo še ne veste. Saj veste, jaz sem mož, pa sem v zadnji občinski seji predlagal, da naj se gospodu vsaj za zlato mašo popravi župnišče, ki je sramota za celo vas. Pa sem si mislil, da bodo vsi edini; a ni bilo tako. Starček je obmolknil. Mladina je bila vesela, pela je, vmes pa je ravno nekdo dokončal svojo napitnico, katere nikdo več poslušal ni. Čez moj obraz je šla resnoba.

Nekaj časa potem sem dejal zlatoporočencema: Še enkrat — vse najboljše obema! Starčku pa sem na uho pošepnil: Očka, hvala lepa za Vaš trud in za vse. Stara sva oba in iti bo treba. —

Tedaj pa sva si zadnjikrat segla v roko. Otroci, mladina, — vsi — odrasli tudi možje so postajali zelo glasni in veseli, jaz pa sem odšel tiho, neopažen domu. Čez par tednov je očka obolel in v treh dneh ga ni bilo več. Ljudje so rekli: starost. In ko sem ga spremil k zadnjemu počitku, me je celo pot spremljala misel: Zlata poroka — zlata maša — priprava na smrt. — On je ni več dočakal — moje petdesetletnice. Lepo je bilo — med brati kmalu potem — pa je hitro vse minulo. Vse na svetu je nično.«

Obrnil je list.

»Da, tudi ti si šel, moj sosed — Matija. Šel si hitro, nepričakovano. Zapisane imaš v mrtvaški knjigi kratke, a pomenljive besede: kap, nepreviden. Midva si pa nisva bila prijatelja. Ne vem sam, zakaj ne. Nikoli ti nisem krivice storil, a zadnja leta si nisva bila prijatelja, četudi sva si bila soseda. To so bili lepi, srečni časi, ko smo s tvojim ranjkim očetom skupaj hodili na sprehod, na lov in skupaj se zabavali v tvoji hiši. Ti časi so minuli. Rajnki te je poslal v mesto v šole, pa si kmalu prišel domov in nisi bil ne gospod, ne kmet. Imel si dobro ženo in dobre otroke. Še sem prišel v tvojo hišo, a ko je oče umrl, bil sem vedno sam, čutil sem, da sem tujec, nobeden ni maral zame, ljudje so pa rekli, da si ti — nekaj več. In že več let je preteklo, odkar si nisva bila dobra. Pa imel si vendar dobro srce. — Bog ti bodi molostljiv!« 

Starček se je zamislil. Zmračilo se je, dan je bil kratek. Ptičke so utihnile v kletkah — in on je knjigo zaprl. Hotel je prepisavati prihodnje dni.

Mraz ni pojenjal. Sedeč v spovednici se je prehladil in ostal par dni doma. Naročil je cerkovniku, naj pride vprašat v župnišče predno zvoni. Boljše mu ni bilo. Pokliče soseda — sobrata. Bila sta pri najboljši volji.

»Le še pridi — saj bom boljši« — bile so njegove poslovilne besede.

Cerkovnik pride drugo jutro in potrka. Nič odgovora. Odpre vrata in najde zlatomašnika sedečega v naslonjaču -- brez življenja. Zaspal je za vedno.

Pred njim je ležala odprta mrtvaška knjiga. In prvo je bilo v novem letu zapisanov njej — njegovo ime.