Ob misionu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Skoči na: navigacija, iskanje
Ob misionu. Črtica.
Ivo Trošt
Izdano: Slovenski narod, 42/83, 84, 86, 1909
Viri: dLib 83, 84, 86
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

»Joj, lepo je bilo pri nas o sv. misionu! Trije gospodje so pridigovali slehrni dan, dve slovesni maši, popoldne križev pot, litanije, blagoslov, vsak dan odpustki; k spovedi pa si pristopil, kadar si hotel. Lepo, lepo! Za moške, ženske, dekleta, fante, celo za otroke so bile posebne pridige, vse sveče so gorele po cerkvi trikrat na dan in pridige so bile dolge, da si pozabil misliti — na konec. Lepo, zares lepo! Čas milosti! Samo nebo se je odprlo in rosilo blagoslov na izpokorjene ovčice, smelo rečeno: na izpreobrnjeno faro. Kozlov je bilo le malo in tem so privoščili samo v nedeljo po sklepu — posebno pridigo, ki je pa tudi niso prišli poslušat. Seveda: srca imajo zatrjena, pa jim ne more pomagati nič na svetu. Bog nas varuj trdovratnosti!« Tako so pomnili ljudje misionski čas, tako jim je ostal v spominu čas milosti. Kozli niso bili deležni ne prvega in ne drugega, pa so govorili o misionu stvari, ki niso za spodobno družbo.

Gospodje v spovednici so namreč vedeli vse. Seveda božji namestniki! Poznali so Toma Krevijo, pol črevljarja, pol socialista, ki živi z neko žensko in ona ž njim. Oj to je bil vrišč z obema. Kar zapodili so njega z moške, njo z ženske strani od spovednice in potem še naravnost iz cerkve. Sam gospod ju je izločil iz črede zveličanih.

Poznali so Mico Žabarjevo, ki ima moža v Ameriki, doma pa vsako leto otroka ... Ta se je jokala že pred spovedjo, zakaj bala se je in ne zastonj. Prav nič ni manjkalo, pa bi se odprlo peklensko žrelo in jo požrlo živo — z otroki ali brez otrok, ni mogoče dognati. Znana jim je bila celo Rjavčeva Lena, poštena, a zapeljana devica ... Poznali so vse skrivnosti naše fare. Zabili niso niti Mavčeve Minke, ki se je pred nekaj leti spozabila in dvignila lepe, pregrešne oči na gospoda v črni suknji, z duhovskim ovratnikom ... Bil je mlad, lepo obrit, lepo okrogel. Zagledala se je vanj in trdila, da ga ljubi, naj si je to prepovedano v samih Mojzesovih bukvah ali najnovejših cerkvenih postavah.

No, tudi nji je pomagal sv. mision. Kako krasen je bil po tolikih uspehih šele sklep! Trije mladeniči, najbrhkejši v fari, seveda, so nosili v dolgi procesiji velik, težak križ, znamenje prisege, znamenje poboljšanja, pevci so peli, gospodje so molili. Kako v srce segajoč govor je imel potem pater-voditelj. Vse je jokalo po cerkvi, vse obetalo pokoro in vztrajnost v svojih dobrih sklepih. Marsikatera mamica je v solzeh za mladostne grehe in skrbeh za grehe svojih otrok namočila kar po dve rutici — in ne zastonj. Odpustkov je dobrotno nebo ta dan kar deževalo v toliki meri, da so se lahko poskrili vsi smrtni grehi. Blagoslovljene vode so raznesli toliko čebrov na vse strani sveta, da bi je kmalu mežnar in trije pomočniki ne mogli dovolj nanesti. Pa bi ne pomagalo vse to!

Slovesno, zelo slovesno se je zvršil pri nas mision. Lepo vreme si je izvolil gospod, solnčne dneve brez mraza pa tisti teden pred Božičem, kdo še pomni. Snega nismo še imeli in mraza niti za pol suknje. Kramarji so kar goloroki ponujali svoje blago, pušili tobak in hvalili gospode misijonarje.

Tako naglo, prenaglo je minil zlati čas!

Tisto noč po sklepu je pa zapadel sneg do kolena. Mavčeva Minka je letela bosa okolu cerkve, župnišča, okolu šole in po vasi. Letela je v gozd in se zgubila v goro z groznim krikom: »Gorim, gorim! jaz sem pogubljena, prokleta! Hudič me je vzel, ker sem grešila! Le glejte me, glejte! Nisem več tista! Samo duh je moj. Jaz gorim v peklu, gorim ...«

* * *

Lepo, snažno dekletce je bila Mavčeva Minka. Ko je devetnajstič praznovala svoj god, se je radovala samih rožnatih misli. Vedela je za gotovo — kdo bi dvomil v mladosti? — da pride v zadružno trgovino, kjer se izuči za prvo potrebo, potem pojde izpopolnit svoje znanje v mesto, od koder se vrne voditeljica trgovine in sede na pripravljeni sedež. Samo pisala bo in računala ...

Njen vzornik ji je celo obljubil, da se pojde učit celo kuharske umetnosti, ko se naveliča trgovskega posla. Ko se privadi kuhi in boljšemu gospodinjstvu, bo pa lahko njegova gospodinja ali pa pojde kam drugam, kakor bo hotela ...

Joj, sreče! Kam drugam od gospoda Valentina? Njena mladostnokrila domišljija je tem načrtom še dodala, ker je nedostojalo od gospodnje in kuharice do pravega zakonskega življenja. Njena sreča ni potrebovala nobene krone več.

Ali ni gospod Valentin zal mladenič, kri in mleko. Lepo zna govoriti in vselej ostane mož-beseda. Zakaj ne bi tega izpolnil nji, ki mu je dokazala že tolikrat, da ga ljubi! O to more biti drugače! Svet bi se moral preobrniti.

Ne! Svet se ni preobrnil in vendar je bilo drugače.

Minkina sreča je bila prevelika, da bi se ž njo ne pohvalila prijateljicam. Te so jo pa zavidale za njo. Kako jo je to grelo. Pobahala se je slednjič še z vsem, kar ji je naslikala nje bujna mlada domišljija in kar se ji je zdelo najlepše.

Prijateljice so se muzale, ji navidezno pritrdile, med seboj jo pa nazvale — norico. Vest ni mogla ostati tajna že zaradi gospoda Valentina, ki so ga dobro poznale vse, spoštovale in si mislile o njem, no, samo tako daleč, kakor si more misliti posvetno dekle o gospodu — — pa prav nič več. Toda Mavčeva Minka, tista, ki so govorili o nji, da ima gosposki obraz in gosposke — fine — roke, ona je mislila še naprej — — Zato ni ostalo z njo samo pri tej nesreči. Plavala je kakor v blišču jutranje zore v svoji ljubezni naprej, naprej ...

Minkina sreča je bila velika kot morje; razlila se je po okolici kot povodenj, preplavila ves ženski svet in zadonela nekoč na ušesa celo gospodu Valentinu. To ga je ugrelo, da je pozval Minko in njeno mater k sebi ter povedal, da vsled zadnjih dogodkov in govoric ne more biti iz njegovih in njenih načrtov nikdar nič. Njegova suknja je sicer vsak dan črna ali umazana nikoli — —. Kako si je mogla ona slikati stvari, ki jih ni nikdar niti omenjal! Ljudje potem dodajo še več in slika največje ostudnosti je postavljena v izložnem oknu ...

Sedaj se je zdelo Minki, da ne sliši več dobro. Prijela je gospoda Valentina — prav rahlo — za rokav, a on se je naglo umaknil, kakor da se ga je dotaknila — mrzla kača. Dekle se vendar ni dalo tako hladno odpraviti, pa je dejalo: Sedaj še ne more biti, kaj ne da, gospod —, ali sčasoma — v par letih prav gotovo ...« Gospodu se je zdela vsa stvar vedno bolj sitna, zato je pritrdil, samo da se je je odkrižal.

Zadružna trgovina je dobila novo voditeljico, sorodnico gospoda Valentina, Minka je pa čakala in čakala. Vsako, še tako potrpežljivo srce se naveliča čakanja; naveličala se ga je tudi Minka Mavčeva. Začela je siliti mater, naj gre z njo vnovič h gospodu Valentinu, toda mati se ni udala, temveč imenovala hčerko naravnost nespametnico. »Če pa ne morem drugače!« je bil vedno enak odgovor, vedno enako neuspešna prošnja. To ji pa ni splašilo, da ne bi ponavljala svoje zahteve desetič, dvajsetič ... Mati je začela mladi nepokornici izbijati neumnost — z jermenom. Ali z udarci se ne spravlja bolezni iz človeka, temveč vanj. Ljubezen pa je bolezen, veli stara pesem, še vedno peta, še nikdar dopeta. Minka je začela z enako prošnjo laziti okolu sorodnikov, naj jo ta in oni spremi h gospodu. Zaman. Šla je nekolikrat celo sama in našla vselej zaklenjene duri. Sorodniki so svetovali materi, naj pošlje Minko kam daleč strani, kjer jo bodo minile te muhe. Mavčevka je slušala nič napačni nasvet in Minka se je odpravila k oddaljeni sorodnici za Ljubljano. Od tam so pa kar deževale razglednice s tisočerimi pozdravi gospodu Valentinu.

Minka je šla, Minka se je vrnila čez pol leta. Vedno ista pesem. Začela je siliti znance, naj gredo ž njo h gospodu — zaman. Zatekla se je slednjič celo h gospodovim nasprotnikom, naj se potrudijo ž njo, kjer bodo priče, kaj ji je obetal, a izpolnil še prav ničesar. Ali jo je dal izučiti tointo? — Ona ne more več čakati ... Zakaj? — Gospod že ve, zakaj ne more. Pove naj vpričo mož, da jo takoj vzame v trgovino ali pa v kuhinjo. Nekaj zna, nekaj se bo navadila, nekaj bosta pa potrpela ...

Ker ni maral nihče ž njo, ni mogla več strpeti: stopila je kar sama, pa je naletela zlo. Domače ženske so jo nagnale z burkljami, s krepeljci, poleni. Doma je zopel žvižgal jermen. Uboga Minka. Vse se je za rotilo proti nji.

Vse, prav vse ...

Doslej še je bilo v tolažbo vsaj to, da je šla večkrat k izpovedi, kjer se je pogovorila z gospodom Valentinom, v cerkvi mu je smela zreti naravnost v obraz. Toda nekega dne dobi prazno spovednico in sporočilo po cerkveniku, da gospod Valentin ne bo več spovedoval nje, naj si le poišče drugega. Tudi cerkven sedež je bil oddan drugi ženski.

»Iz klopi me je vrgel in iz cerkve, zapodil od spovednice, a jaz ga imam še rada. Seveda: gospodje imajo svoje zapovedi.« Tako se je tolažila, jokala, ocvitala, venela. Govorili so, da se je loteva sušica.

In tedaj so oznanili v cerkvi mision.

Verno je poslušala vse govore. Ni ji ušla niti ena besedica. Vsakega dne se je veselila naprej, zakaj gospod Valentin je sedel pred oltarjem, poslušaj tudi sam in opazoval svoje ovčice; gotovo je videl tudi njo. Ali neko popoldne je čula s prižnice o kakovosti greha in raznih okoliščinah, ki preminjajo in večajo greh: »Če pa imaš ti zvezo z Bogu posvečeno osebo ali celo grešiš z njo, je to greh, velik kot morje in samo to te mere odvezali groznih posledic v hudičevih krempljih, ako se trdno, zares in za vselej odpoveš ti zvezi; da, obljubiti moraš in slovesno priseči kakor ti je drago zveličanje tvoje duše, ki je zanjo tekla Kristova Rešnja kri na lesu sv. križa, da ne boš nikdar več mislila na tisto osebo, nikoli več obrnila pogleda na njo ter se je ogibala vsaj na tako daljavo, kakor jo doseže tvoj glas, če zavpiješ na vso moč. Brez tega te ima v krempljih satan, noben mision, vsi svetniki, niti Mati Božja te ne more rešiti, ti ne more pomagati. Beži, grešnica s tega svetega kraja, ne oskrunjaj ga s svojo hudiču posvečeno osebo! Beži in obupaj! Zate ni pomoči! Odnese naj te on, ki si se mu udala ...« Šele za nekaj trenutkov, ko se ni nihče upal ne le geniti, niti dihati po cerkvi, nadaljuje govornik: »Beži in se pogubi ali ostani in se poboljšaj!«

Mavčeva Minka ni mogla storiti ne tega, ne onega.

Z dekleti je šla k izpovedi in potožila spovedniku svoje revno srce. Gospod je pa že poznal njo in njeno srce, seveda. Zaropotal je, da se je stresla spovednica. Zahteval je od nje obljubo, prisego, kakor na prižnici, sicer je že danes satanova nevesta, nevredna božje milosti, zakaj Kristus je zanjo zastonj potil krvavi pot, zastonj umrl na križu. Svete maše se zastonj darujejo zanjo, vsa njena dobra dela ji ne pomagajo nič, zakaj to je greh, ki pelje naravnost v peklensko brezdno ...

Minka je izjavila, da ne more obljubiti ničesar.

»Srce mi vzemite, srce, gospod, ki je davno ni več moje, marveč samo njegovo. Drugo srce mi dajte, pa bom ž njim ljubila — samo njega — — —.« Spovednik si je mašil ušesa. Spokorniki po cerkvi so se ozrli k spovednici, kjer je klečala Minka, in presodili, da po tolikem ropotanju ne bo dobrega konca. Mogoče da pride res sam hudič, kakor so čuli oni dan s prižnice; zakaj vsi so poznali greh Mavčeve Minke. Res, niso se ušteli za mnogo. Satan, sicer ni prifrfotal, toda gospod je zavpil na Minko, da je grozno donelo po cerkvi: »Ven, ven od tukaj! Stran izpred božjega obličja!«

Zbežala je osramočena in se stisnila v najbližjo klop. Poznala ni nikogar, ni vedela, kaj dela. Strogi sodnik je prišel za njo, jo prijel za roko in vlekel v sveti jezi do cerkvenega praga, tam jo je pustil in rekel: »Druga oblast je v tvojem srcu ne pa božja. Zato ostani v satanovi oblasti, ker se je ne maraš odreči. Amen.«

Minka je odšla glasno jokaje.

Verniki v cerkvi so pa šepetali: »Obsedena je, Bog nas varuj! Gotovo bodo šele zadnji dan izgnali iz nje hudiča. Gospodom je pokorno vse.«

A tudi zadnji dan ga niso izgnali; morda so pozabili. Minka ni šla v cerkev. Skozi okno doma je skrivoma opazovala sklepno procesijo, čula molitev in petje, videla lep, nov križ — znamenje sprave z Bogom, videla tudi gospoda Valentina v zlatem ornatu, opazila celo onega gospoda, ki jo je peljal iz cerkve naravnost — hudiču, ki mu jo je izročil. Nehote se je umaknila od okna in se prekrižala. Oj! križ jo je pekel kakor žrjavica, molitev skelela kot sol na odprti rani in petje ji je rezalo srce. Opazila je samo še vrsto tovarišic za Marijino zastavo in sam hudič ji je zopet navdahnil misel, da je marsikatera med vrstnicami večja grešnica kot ona in vendar nosi svečo za Marijo ... Ona je v satanovi oblasti, pogubljena na vse večne čase. Ni drugače ... gospod je rekel ... gospod ve.

Peklenske muke so ji bile vedno bolj pred očmi. Zdelo se ji je, da že sliši jok in škrtanje z zobmi, ropot z verigami, dim, smrad po smoli in žveplu, cvrčanje pekočih se teles, kletev grešnic, krohot peklenske drhali ... Oči so ji izstupile kakor človeku, ki je užil strup, telo se je treslo, na ustnicah bela pena ... Letela je od soseda do soseda. Vsi so se je bali in izogibali. Njen pogled, kakor pogled po svetu begajočega Kajna, pogled obupančov jo bil zares grozen, diabolski. Povsod so se zapirala vrata pred njo, kakor pred steklim psom.

Neka jetična ženska se je tako prestrašila bodoče stanovalke v peklu, da je umrla par tednov pozneje, dve noseči ste porodili pred časom mrtva otroka, otroci se nekaj dni niso upali na cesto.

Ko je veselo pritrkovalo v farnem zvoniku odhajajočim misijonarjem v slovo, so Minko peljal zvezano v deželno blaznico. Težavno so stopali konji po debelem snegu, a pogled po naravi jo bil krasen, obžarjen v žarkih božičnega solnca.

Ljudje bodu še dolgu pomnili čas misiona in dogodke, ki so ž njim v zvezi. Lepo je bilo tedaj pri nas. Nebo se je odprlo, čas milosti je praznovala naša fara. Stara nasprotstva su se poravnala, strasti se ublažile, prepiri ponehali, pravde ustavile — za koliko časa? Malobrojni trdovratniki trde, da do — drugrega misiona.

Vsem je pomagal mision.

* * *

Črevljar in socialist Krevlja je tiste dni našel svoja šila in kopita pred vrati dosodanjega bivališča. Pobral jih je in odnesel za pokoro; pozneje je poslal še po šivalni stroj — in pri ženski ni imel ničesar več. Ona je obljubila pri spovedi, da ga zapodi, pa ga je res. On je obljubil, da njo zapodi, pa je ni bilo treba; raje so jo umaknil sam brez prepira in sovraštva. Tako je bilo ustreženo njima in — Bogu.

Takoj potem sta se vrnila v cerkev pa naravnost k izpovednici on na muško, ona na žensku stran. Mirno sta upravila in lahko. Vsi so ju videli in hvalili.

Žabkarjeva Mica, ki je oni dan rodila na njivi med žetvijo nezakonsko dote, pa ima moža v Ameriki, je kar sama zazidala okno, koder je prihajal k nji tisti pijani Jože ... Prišla je potem drugič k spovednici in bila drago volje sprejeta v družbo zveličanih ...

Celo Rjavčeva Lena je zaprla takoj zvečer duri svoje spalnice in jih skrbno zaklenila od znotraj. Zastonj je klical in se pridušal zunaj sam Švigarjev sin ter jo strašil, da poslej ne bo več plačeval za otroka. Zastonj je razbijal ...

Samo Mavčeva Minka se ni mogla izpokoriti. Vsem je bil znan njen greh in vsi so se čudili, da je za to tako huda kazen. Drugi so imeli po lastni sodbi še vse hujše krivice na vesti, pa vendar ni bilo toliko hudobcev obveščenih o njih napakah. Kaj se hoče; taka je postava, taki preroki.

V dveh mesecih so izpustili siroto iz blaznice kot ljudem nenevarno. V dveh mesecih je marsikatera ženica zmolila vsako nedeljo pet očenašev pred misionskim križem v cerkvi, vendar se je v kratkem času premenilo dokaj v naši fari. Tone Krevlja se je norčeval, ko je prvič videl iz blaznice došlo Mavčevo Minko: »Hm! Neumnost! — eklet: ravno toliko greha bi imela, ko bi ljubila na ta način — eklet, vse duhovne gospode kakor če ljubi samo enega. To bi ji bilo potem šteto — eklet v zasluženje — eklet: božje služabnike moramo ljubiti in spoštovati, kaj, — eklet. Vsi se moramo ljubiti med soboj, — eklet!« In prav zmagovito je pogled na zapeček, kjer je sedela njegova lepša polovica. Iz samega usmiljenja se je bil nedavno zopet prisilil k nji, da bo pomagal zibati — najmlajši zakonski prirastek, kakor ga bo Bog dal. Potem se poročita po božji in človeški postavi. Tako namreč govori Kravlja pred vsakim porodom in ob vsakem povratku v prepovedano družbo in grešno priložnost. Kaj mu pa morejo?

Žabkarica je štirinajst dni po odhodu misijonarjev šele opazila, da okno v njeno spalnico ni več zakidano; zid je namreč razdrl njen Jože. Drugod si ni mogel utreti poti v njeno srce. Moža itak ne bo še kmalu iz Amerike in obnovitev misiona je še daleč ...

Rjavčeva Lena se baha glasno, da le ona in nobena druga bo mlada Švigarica, dasi ji je umrl sinko Janko, prvi prepovedani sad. No, saj so Švifarjevemu sinu zopet odprte duri na stežaj v njeno svetišče; tam je pa nebeško lepo — —. Stari Švigar sicer preklinja in trdi, da takaintaka ne bo nikdar gospodinja na njegovem domu. Švigarica miga z ramami in pritrja staremu:

»Ne, ne! Jaz se ne umaknem takiintaki!« Sin Švigarjev in Lena se pa smejeta v toplem svetišču: »Še rada se umakneta oba. Niti žugnil ne bo nobeden, ko pridejo štirje možje in vaju zadenejo na rame, ali bosta za na večno?«

Le Minka, Mavčeva Minka ...

Tako nežna, drobna. Še v šoli so ji povedali, da je gosposkih udov. Vse je znala; pisala, risala, računala ter kvačkača je najlepše. Mati jo je dala potem izučit za šiviljo. Vrlo je napredovala. Vsi so jo imeli radi. Razumela je hitro vsakršen kroj, delala pa marljivo in vstrajno. In pozneje, ko je zahajala časih nadomeščat prodajalko v zadružno trgovino, ali niso vedeli vsi od kraja o nji samo hvalo, kako je pridna, pripravna in umna, najglasneji je bil gospod Valentin, seveda. Nekoč so dekleta iz vasi snažile vežo v župnišču in so hitele druga pred drugo, da vidi gospod, katera je najbolj pridna. Tedaj je poklical gospod Valentin Minko k sebi gori na mostovž in ji povedal tiste sladke besede, kako in kaj namerava ž njo. Zakaj ni tega razložil kaki drugi? Ali ni pomenilo to več, kot pravo priznanje ljubezni. Kaj tisti poljubi in objemi! Gospodje, seveda se ne smejo ženiti — tako je sklepala zaljubljena Minka, a imajo vendar svoje gospodinje. Kako drugače jih dobe, če ne na ta način. Ali ne more gospod skrivaje, seveda, tudi blagosloviti zveze s tako žensko? Saj je Minka že čula, da gospod lahko tudi samemu sebi odpusti grehe, pa bi bila taka zveza kaj čudnega. Vsak dan ji je bolj ugajala in gospod Valentin ji je bil vsak dan bolj všeč.

Tedaj je videla, kako krasna je nje zvezda sreče, ki pravkar vzhaja izza gore. Veselila se je nje prihoda in ni videla, kako naglo se je utrnila, kako grozno jo je prevarila.

Zadružna trgovina se je razdružila z nekaj tisočaki dolgov. Prodajalka je šla po svetu za drugo službo. Razprodali so ostanke, pohištvo in drugi inventar ter zvalili primanjkljaj na rame odboru, ki še danes ne ve, kam bi ž njim. In Minka čuje, kako ljudje preklinjajo gospoda Valentina, ki se je pravočasno preselil drugam osrečevati ljudi z zadrugami in misioni, in dobro se ji zdi, da ga preklinjajo. Tudi sama čuti, da ga ne ljubi več in bi ga morala celo sovražiti. Tega sicer še ne more. Ali govori se, da pride k nam v kratkem drug gospod — Valentin —, ki bo velel obnoviti unekdanji mision. Tedaj bo pri nas zopet lepo, kakor je bilo prvič. Ljudje se zopet preobrnejo, sovraštva minejo, pravde nehajo, nasprotstva se poležejo in Mavčeva Minka ozdravi, ko pove, da — sovraži gospoda Valentina in vse bo zopet dobro, vse prav kakor zadnjič ob misionu.