Ob ledenem morji

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Urejanje Ob ledenem morji
J. P.
Izdano: Besednik let. 1, št. 1, 1869
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko o zimskih večerih sedimo pri gorkej peči ter si pripovedujemo pravljice ali pa se menimo o raznih domačih zadevah, gotovo nikomur ne pride na mar, kako je ta čas neki daleč daleč gori na severji, — ob ledenem morji.

O strašno, zelo strašno je! — Naj se pri nas o novem letu še tako ivje dela, naj burja še tako piska krog.voglov in mede sneg po golem Krasu — in pozneje sušec vije z repom, kolikor hoče, to še vse nič ni proti onim krajem, kjer vlada večna zima in ostri vetrovi neprenehoma brijejo.

Neizmerna goličava prostira se ob severnem morji po treh delih sveta: Evropi, Aziji in Ameriki. Ta gola planjava, kjer ne raste nobeno veče drevo ali grmovje, zove se tundra. Ostra sapa, ki piše od ledenega morja sem, ugonobi vse, kar bi se predrznilo kviško vzrasti in pognati veje; kot edini severni poglavar pridrvi se prek planjave ledeni veter in posmodi vse, kar bi si upalo povzdigniti glavo.

Nobena stvar na svetu ne more biti bolj žalostna in puščobna, nego je ta tundra. Druzega ne vidiš tu, nego neizmerna močvirja ali pa planjave, poraščene z tišjem in žoltim mahovjem. Posamezne travnate bilke ali cvetke, ki so se po naključbi vgnejzdile v kakem zatišji, so jako redka stvar. Vsa priroda je tukaj zavita v dolgočasni, enakobarvni prt, kterega skoraj nikdar ne spremeni.

Le v posebno skritih krajih se dviga kviško kaka ped dolga vrba ali malinov grmič in drugo enako robidovje, kar se še ustavlja ostrej severni zimi; pa tudi ti utrjeni severni prebivalci morajo se večkrat skrivati med mahovje in listje ter si upajo samo peresca ali mladike pomoliti izpod odeje.

Ne moremo si misliti grozne smrtne tišine, ki vlada po zimi na teh planjavah. Nikjer nikakoršnega življenja, kakor bi bil potoval smrtni angelj z ostro koso po teh krajih; vse molči, le zdaj pa zdaj razlegne se po temnej noči lajanje posamezne lisice ali pa skovikanje bele sove, ki drami občino tišino s svojim dolgočasnim glasom. Tako je ob ledenem morji po zimi; poglejmo pa, kaj nam prinese leto, saj o spomladi in jeseni skoraj ni moč govoriti, ker vse poletje trpi komaj tri mesce.

Ko se zopet pokaže izpod snega rujava zemlja ter se močvirje otaja, prilete od juga cela krdela ptičev. Obilna hrana po močvirjih, ob rekah in morji privabila jih je za nekaj časa v te kraje; tudi imajo tukaj lepšo priložnost misiti se in gnjezditi. Nekteri ostanejo bliže gozdov, drugi se naselijo po močvirjih, povodni ptiči pa gredo do obrežja, kjer najdejo v morji potrebnega živeža.

Sedaj se prikaže tudi severni jelen iz gozda, kjer je prebil zimo v varnem zatišji; prišel se je past na planjavo, kjer je mnogo mahovja in lišja, razun tega pa ga morska sapa varuje nadležnih mrčesov. Tako nastane tudi na žalostnej tundri nekaj časa splošno gibanje. Pa ne le živali imajo tu svoj shod, tudi človek obrne sem svoje korake: ta pride lovit ribe, uni streljat živali, tretji prižene zopet svoje jelene na pašo ter je spremlja povsod, kot skrbni varuh in čuvaj. Tudi ti kraji, kterim je odmenila narava tako pičlo imetje, morajo dajati človeku, kot gospodarju na zemlji, svoj delež. Morajo mu preskrbeti živež, obleko in pašo njegovim jelenom.

Komaj pa začne zmrzovati mesca avgusta ali septembra in opominjati na bližajočo se zimo, ko nagloma vse zapusti neizmerno, plan beže pred hudim mrazom. Cela krdela gosi, rac, labudov se umikajo proti jugu, obrežni ptiči pa iščejo mečih tal, da bi je mogli razrivati s svojimi kljuni ter iskati si živeža. — Severni jelen umakne se zopet v gozd, in človek poišče zimskih bivališč; kajti na tundri ni ničesar več, kar bi ga še delj vzdrževalo. Kmalo pokrije debela snežna odeja trdo zemljo, zamrznjeno jezero in reke — ter jo zakrije osem, celó devet mescev z belim plaščem.

Ta sneg, ki se do poletja več ne staja, varuje bomo severno rastlinstvo gotovega pogina, on je hrani pred ostro sapo, ki piše od morja in uniči vsako stvar. Pod snegom ima tudi varno bivališče celo dolgo zimo severna lisica, ki bi sicer zunaj razsajajočega mraza ne prenašala.

Še obširneje, nego severna tundra, je gozdovje, ki se poteza nekoliko južneje enakomerno ob tundri, kot širok pas. Nobena sekira ni še tu sekala, noben kmet še iztrebil goščave, vse je še v prvotnem stanji. Ali ti gozdje se ne smejo nikakor primerjati onim po južnih deželah, kjer rastó razna drevesa, različno grmovje in raznovrstna zelišča; ondi je vse pisano in človeško oko se ne more dovolj nasititi te razlike, drugače pa je na severji.

Tukaj je drevje enolično, pritlikavo, pozna se mu, da mu hudi mraz zadržuje rast. Le enega visocega drevesa ni videti, nobene vitke smreke in gladke jele, vse le plazi pri tleh, kakor bi hotelo zopet iskati zavetja pred ostro sapo v zemlji, od koder je pognalo. Kamor se oko ozre, povsod se nahaja le iglato drevje; kajti to je vstvarjeno nalašč za te kraje, ker lože prenaša ostro zimo. Pa tudi še drugi razloček je med južnimi in severnimi gozdi. Ondi rasto strupena drevesa in zelišča, po hosti se potikajo razne ropne živali, ki preže na mimogredočega popotnika, strupene kače grejejo se na solncu, ali pa leže v svitek zvite pod kamenjem in mahovjem, da nikdar ni varna človeška noga pred njihnim pikom; vsega tega na severji najti ni. Niti strupenih dreves in zelišč, niti kač se tu ne nahaja, celo ropnih živali ni razan severnega ali belega medveda ob mori in gladnih volkov globokeje v gozdih, pa ti niso tako nevarni, kakor na jugu.

Severni gozdje so videti vedno mladi, kakor bi še le nekaj let rastli, ker jih mraz poprej skrči, preden bi se mogli popolnoma razviti.

Čem bolj se bližamo severju, tem manjše in redkejše prihaja drevje. Čisto v mahu skrit moli tu pa tam kak grm svoje mladike iz zatišja, kakor bi hotel opominjati popotnika, da tu še ni popolnoma izginilo življenje.

Borovci, sibirske jelke, mecesni in sive smreke so navadna gozdna drevesa na severji. Pritlikave breze segajo najdalje proti severju in utrjene vrbe nahajajo se celó ob rekah po pustej tundri. Tudi kaka jelša ali jesen se dobi tu pa tam, največ pa je najti grmovja, ki rodi razne jagode, edino sadje na severji.

Kadar v jeseni nastane mraz, obvisi mnogo jagod po grmovji, ki so drugo poletje, kadar zopet posije gorko solnce, tem okusnejše, ter dajo tečno hrano potujočim ptičem, ki so prišli sem gnjezdit.

Ti žalostni gozdje so pa oropani tudi onih prebivalcev, ki nas spomladi najbolj vabijo v hladne gaje. Mnogoterih pisanih, sladko pevajočih ptičkov tukaj ni, ki bi razveseljevali okolico z milimi pesmicami. Pisani metulji ne letajo po cvetkah in svitlokrili hrošči ne lazijo po steblih in perji; le zdaj pa zdaj zakrokoče kak orel visoko v zraku se zibaje, ali pa zatuli gladni volk, da odmeva votlo po divji samoti.

Taka je vsa okolica na severji, vedno še nespremenjena, kakor je bila pred tisoč leti.