Ob gramofonu

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Ob gramofonu
Ivan Baloh
Objavljeno v Slovenec 1910, št. 200 (3. september) v rubriki Listek
Spisano: Postavila Martina Hvalc
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob gramofonu[uredi]

Na oknu drugega nadstropja v predmestni ulici je slonela priletna ženska. Iz gostilne od nasprotne strani so doneli glasovi močnega gramofona, lep samospev Ave Maria iz neke opere se je slišal daleč okoli med vpitjem, petjem in kletvijo gostilniških gostov. Ženska je slonela neprenehoma na oknu, poslušala krasne akorde in debele solze so ji tekle po licih in padale doli na cestni tlak, ljudje pa so hodili po njih . . .

Globok vzdih je prišel iz njenih prsij. Ni bila več mlada ta ženska, pa tudi stara ne. V krasnih črnih kodrih so že bili nasejani posamezni sivi lasje, na licih pa je še ostal sled nekdanje lepote, katero so odnesli čas in skrbi.

Pri oknu jo je držala neka nevidna moč, vsa utopljena je bila v glasove gramofona, ki so ji bili toliko znani …

In potok solz ji ni usahnil, ljudje so pa hodili po njih.

Ozrla se je po sobi. Pri oknu šivalni stroj, kjer je preživela in presedela cel dan in vse večere, pri peči majhen štedilnik, ki je pripravljal jedi in dajal gorkoto, da ni bilo treba dvakrat kuriti sobe, na eni strani star divan, njena postelj, na drugi strani pa trhlena postelj, na kateri je ležala njena bolna mati. Še ena miza sredi sobe, par stolov, nekaj pokrajinskih slik na stenah in zaprašen zastor pri edinem oknu, to je bila vsa oprava njena, vse premoženje nekdaj toli slavljene, odlikovane in ljubljene Cecilije.

Cecilija je bila edina hči matere svoje — šivilje. Očeta svojega ni nikdar poznala. Mati njena je svojemu edinemu otroku podarila vso ljubezen svojega srca in jo vzgojila po svojih najboljših močeh. Z delom svojih rok je preživljala sebe in svoje dete. Znana je bila daleč okoli kot izvrstna izdelovalka perila, katero so v obilni meri naročevale pri njej razne trgovine. Dekle je odraslo in je že pomagalo materi pri njenem delu.

Mala Cecilija je hodila v šolo, v kateri so podučevale redovnice. Rade so imele krepko, črnolaso in črnooko Cecilijo, ki je bila tako lepega, polnega lica, tako prikupljivega obnašanja in ki je imela tako krasen glas. Kedar je ona zapela s svojim ljubkim, za njeno starost močnim, polnodonečim sopranom, tedaj so jo součenke — ene zavidale, druge blagrovale. V tem glasu je bil skrit njen zaklad in vsa njena bodočnost.

Cecilija je rastla, ž njo pa tudi lepota in moč njenega glasu. Kamorkoli je prišla, kjerkoli je nastopila, vse je očarala, vsi so ji prerokovali sijajno bodočnost. Kedar je v samostanski cerkvi zapela kak samospev, je vse utihnilo po svetišču in spraševali so ljudje drug drugega, kdo da je pel. Kmalu je bilo znano širšim krogom njeno ime. Kako je bila vesela njena mati, da imajo ljudje tako radi njenega otroka, njeno edino hčerko, kako ji je veselja drhtelo njeno srce, ko je slišala, kako hvalijo glas Cecilijin in ji obetajo lepo bodočnost.

Iskrena želja njenih predstojnikov je bila, da bi bila ostala v samostanu, ko je imela že dokončati študije, drugi pa so ponujali razna mesta, službe, da bi le tu ostala ter pomagala pri društvenih nastopih, pri predstavah, cerkvah itd. Zopet drugi so pa rekli, da ima zlato v grlu, da bi bila škoda, ko bi ne porabila krasnih talentov ter ne šla na visoke šole in se dalje izobrazila. Sijajna plača, čast in slava jo čaka, tako so prigovarjali njeni materi hišni prijatelji.

Cecilija se dolgo ni udala. Ali ko je videla, kako se mati njena ubija z vsakdanjim delom, gledala v bodočnost, da bo imela krasne dohodke, da bo češčena in slavljena, da bo brez skrbi lahko živela s svojo materjo ter ji na stara njena leta obilno poplačala njeno skrb, tedaj, ko se jo ž njo vred dolgo posvetovala, ali bi šla ali ne, tedaj je zmagal — glas sveta . . .

Potrebovala jo še šole, tako so rekli vsi, ki so poznali lepoto njenega glasu in ji dobro želeli za bodočnost. Težko se jo Cecilija ločila od samostana, kjer je preživela najlepša leta svojih mladih let, še težje njene vzgojiteljice, ker so vedele, da tako nadarjene pevke ne bodo kmalu imeli v zavodu.

Za Cecilijo se jo pričela popolnoma nova doba. Popreje navezana le na ozki krog svojih součenk in učiteljic sc je morala zdaj seznaniti s širšim svetom. Bili so trenotki, ko se je mati njena bala za njo, pa tolažila se je, da je imela hči njena izvrstno vzgojo. Tudi Cecilija sama se jo včasih prestrašila bodočnosti, toda le za trenotek, slavna, imenitna postati, to je bil njen cilj, njeno hrepenenje.

Dobili so se dobrotniki, ki so Ceciliji obljubili svojo pomoč. Mati sama je obljubila, da bo podvojila svoje moči, da si bo otrok njen na lažji način služil kruha, kakor ona.

Cecilija je odšla na visoko šolo. Prvikrat v velikem mestu je ostala še vedno nekako boječa, plaha, kakor je bila vzgojena. Pa ravno ta njena priprostost in nedolžnost jo je vsem prikupila. Mati njena je poskrbela, da je bila hči njena v dobri hiši, ali v velikem mestu je življenje vse drugače, kot v pokrajinskem.

Hitro so tekli tedni in meseci. Cecilija je imela veliko sovrstnic, nadarjenih pevk, ni bila ena prvih, ali vsi so rekli, da je ona velik, nenavaden talent in da ima bodočnost ne samo radi svojega glasu, ampak tudi radi svoje krasne postave, cvetočih lic . . . Izvrstno je dokončala šolo ter koj dobila različne ponudbe z dobro plačo. Ko je mati zvedela od svoje hčere, kako lepa bodočnost jo čaka in kako lepo plačo bo imela, tedaj je sklenila, da gre za svojo hčerjo že iz skrbi za njo in pa da bi ž njo in poleg nje uživala njeno čast in njeno slavo. Odpovedala je delo, prodala skoraj vso opravo ter se k Ceciliji preselila. To je bil začetek brezskrbnih dni za obe. Skoraj da se mati teh novih razmer ni mogla privaditi takoj. Vse spremenjeno: druga hrana, druga obleka, lepše stanovanje, vedno obiski , — vse je bilo nekaj nenavadnega za njo, ki je bila navajena le malomestnega življenja. Pa privadila se je vsemu, samo da je bila srečna ona in — Cecilija.

Slava njena se je kmalu raznesla drugam. Časopisi so prinašali njeno sliko in hvalili njeno petje in njen nastop. Prišel je ravnatelj, ki je ponudil drugo službo v lepšem kraju, s sijajnejšo plačo. Šla je in mati ž njo. Težko je bilo slovo od priljubljene pevke. S šopki in solzami so se ločili od nje. Prišli sta drugam. Koj pri prvem nastopu si je pridobila srca vseh. In čim večkrat je občinstvo slišalo njen glas, tembolj jo je oboževalo. Tedaj je bil čas, ko so jo obsipali s cvetjem in venci, ko se ji je zdelo, da je vse le bajni sen, ne pa resnica. Imela je dosti čestilcev, oboževateljev krasnega glasu, tudi ženini so se oglašali iz bogatih, celo plemenitih rodbin — toda Cecilija je vse odklonila, ona je hotela služiti le umetnosti. Le naprej, le kvišku na poti slave — to je bil njen namen.

Odpovedala je sama po končani pogodbi svojo službo. Ravnatelj ji je ponudil velik dodatek že k itak nenavadni plači, a ona je rekla: ne! Zdelo se ji je, da premalokrat nastopi, zato je sklenila, da odslej nastopa le na koncertnih večerih. Tu je pričakovala več triumfov in več dohodkov. In zdaj se je pričela doba vednega njenega preseljevanja. Le par dni je bivala v enem kraju in zopet iskala slave drugodi. To je bilo veliko časti zanjo. V najlepših, dragocenih, z biseri posutih oblekah je nastopala, češčena, oboževana od vsega občinstva, ki je Vselej do zadnjega prostora napolnilo dvorane, kjer je ona — pela. Mati njena se je sicer naveličala tega vednega preseljevanja, ampak slava njene hčere je omamila tudi njo.

Tedaj je bila Cecilija na vrhuncu svoje slave . . . Dragocene so bile njene pesmi, in srečen, kdor je njo dobil pod svojo streho — kot gosta.

Bilo je v pozni jeseni, ko je bila povabljena na večer v grad imenitnega plemenitaša. Za visok honorar je obljubila peti tri pesmi. Izpela jih je in bila odlikovana z vsemi častmi od visoke gospode. Po pevskem večeru pričel se je ples. Cecilija je užila mrzlo jed, ki ji ni dobro storila. Zavila se je v svoj dragoceni zimski plašč in se odpeljala domov. Prehladila se je, in sicer v grlu. Za bodoče dni je imela napovedanih že več koncertov, pa vse je odpovedala. Ker pa ravnatelji navadno poznajo nežnost takih slavnih pevk, zato niso verjeli njenemu nerazpoloženju. Bo pozneje nastopila, s tem so se tolažili. Ceciliji pa ni boljše. Prejšnjega glasu ni hotelo nazaj. Mati njena jo je tolažila, da je le hipno prehlajenje, Cecilija pa je bila v silnih skrbeh. Sedla je h glasovirju in hotela zapeti pesmi, ki jih je pela že neštetokrat. Ni šlo. V višavi je zmanjkalo glasu. Poslala je po zdravnika. Ta jo je potolažil, da bo boljše, ko bo lepše vreme. Prišlo je, a glas njen je ostal nečist, hripav. Boljše mora biti, se je tolažila, vse eno bo šlo — in zopet je nastopila Pa ljudstvo je ostalo hladno, navdušenje jo ponehalo in časopisi niso bili zadovoljni. To je bolelo Cecilijo. Šla jo k na najslavnejšemu zdravniku, a ni dobila točnega odgovora. Mnogo zdravil — a bolezen vedno ista; glasu več ni nazaj, strašna misel! - Še enkrat jo nastopila pa ostalo mrzlo, mladina je žvižgala …

Njena slava – prazna pena!

Ta strašna misel ji je prišla pred oči. Ni se mogla ž njo sprijaznili. Neozdravljiva , nečeščena, pozabljena — nekaj strašnega. A prišlo je! Čestilci so zapustili njen dom, časopisi so utihnili o njej, doma je sedela ob glasovirju in igrala — a zapela ni nikdar več!

Kupila je gramofon, ki je prednašal eno njenih najlepših pesmi: Ave Maria. In ob njegovih glasovih je mislila na pretekle dni.

Vse končano! — Strašne skrbi so legle na dušo Cecilije in njene matere. Proč — nazaj v domači kraj — to je bila želja obeh. In prišli sta nazaj, najeli majhno, ozko sobo, ob šivalnem stroju kot nekdaj si služili svoj vsakdanji kruh. To so bili žalostni dnevi. Zaslužek slab, konkurenca velika; vse je šlo polagoma v zastavljalnico: biseri, obleke, oprava . . . Ostal je pri hiši le še gramofon in v njem njen nekdanji prekrasen glas, edini spomin . . .

Pa tudi ta je moral iti. Prišel je Gospodar v hišo in tirjal denar za stanovanje za celo leto. Denarja ni bilo, prijateljev ne; šla je mati in v sosednji gostilni ponudila gramofon za nizko ceno. In kupili so ga.

Dan za dnem so doneli njegovi zvoki gori v samotno sobico drugega nadstropja, mati je ležala bolehna na postelji, Cecilija pa je pri oknu slonela in se vprašala: čemu sem šla med svet?

Zopet in zopet so v gostilni navili gramofon in zahtevali prekrasno pesem neznane Cecilije, ona pa je molče slonela na oknu, solze so padale doli na kameniti tlak, ljudje pa so hodili po njih …