Ob devetnajstih zjutraj

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search

Vsebina[uredi]

Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Ob devetnajstih zjutraj
Ob devetnajstih zjutraj
Milan Dekleva
Spisano: Pretipkala iz Ob devetnajstih zjutraj 1985, Tjaša Rozina.
Izdano: Založba Mladinska knjiga
Dovoljenje: Green copyright.svg To delo je objavljeno s pisnim dovoljenjem avtorja, pod pogoji licence CreativeCommons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0.
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ob devetnajstih zjutraj


Mihec je moderen mulec. Z moderno mamo in z modernim očetom živi v modernem stanovanju. In v prav takšnem sodobnem mestu. Mihec si kar ne more predstavljati, da je njegovo mesto dobilo elektriko šele pred devetnajstimi leti; danes so v njem televizijski in radijski studiji, kinematografi in gledališča, založbe in časnikarske hiše, raziskovalni inštituti in računalniški centri, telegrafi, telefoni, skratka polno ustanov, ki vsako minuto sprejmejo in oddajo na tisoče podatkov ali sporočil. Očk

a pravi, da je življenje avtomatizirano in da smo sužnji tehnike. Mama pravi, da so ljudje od samega znanja postali čsito neumni. Mihec tega ne razume povsem, a kadar se mu ne ljubi v vrtec, ji reče, da se boji postati preveč pameten. Še nekaj Mihcu ne gre v glavo: čemu imajo ljudje zdaj, ko je vse avtomatizirano, tako malo časa za zbijanje žoge in za skrivanje in za pripovedovanje pravljic.

»A mi lahko poveš,« je Mihec zjutraj rekel očku, »zakaj zmeraj, ko te kaj vprašam, pogledaš na uro in rečeš, da nimaš časa?«

»Nimam časa,« mu je odgovoril očka.

»Sovražim čas,« je trmasto ugotovil Mihec. Očka si je nehal nervozno zavezovati kravato in ga nekam mehko pogledal: »Čas nas obvleduje, veš. Mudi se mi v službo. Je že tričetrt na sedem.«

»Če je tričetrt na sedem,« je rekel Mihec, »potem imaš tričetrt ure do službe. To pa je veliko.«

»Ne, ne,« se je nasmehnil očka, »tričetrt na sedem pomeni petnajst minut do sedmih. To je malo.«

»Tega ne razumem in tudi ne bom nikoli razumel,« je pribil Mihec.

»Boš,« je rekel očka. »Ti bom razložil zvečer.«

»Ob sedmih?« je vprašal Mihec.

»No, ob devetnajstih,« je odvrnil očka. »To, kar je zjutraj sedem, je zvečer devetnajst.«

Ko je očka odšel, je mamica odpeljala Mihca v vrtec in mu skušala razložiti, zakaj se televizijski dnevnik začne ob devetnajstih trideset in ne ob pol osmih.

»Kaj pa,« je vprašal Mihec, »če bi se začel ob pol osmih?«

»Potem bi bilo vse narobe,« je odvrnila mama.

In potem je bilo vse narobe. Najprej v Mihčevi glavi, in zvečer, ko je odšel spat, v njegovih sanjah. Očka ob devetnajstih ni imel časa, da bi mu razložil, kako je zmeštrana ta reč.

Ob štiriindvajsetih, se reče o polnoči, se je Mihcu sanjalo, da se je v njegovem modernem, avtomatiziranem mestu zgodila napaka. V centru za elektronsko uravnavanje časa je neka snažilka zjutraj pomotoma izključila glavno stikalo. Dežurni tehnik, ki je malce zadremal, se je zbudil, pogledal na digitalno uro in ugotovil, da kaže sedem. Ker je bila tema, je mislil, da je zunaj večer in bi morala ura pravzaprav kazati devetnajst. Računalniku je ukazal, naj uro nastavi tako, da bo kazala pravilen čas. Hip zatem je bila v vseh domovih in šolah in tovarnah ura sedem zvečer namesto sedem zjutraj.

Delavci, ki so hoteli pravkar pognati stroje, so začutili silno utrujenost in odhiteli domov večerjat. Otroci, ki so se začeli zbirati pred šolo, so videli, da tam ni nikogar in so zdirjali domov, da bi še ujeli risanko. Televizijski napovedovalci, ki so pravkar hoteli prebirati jutranja poročila in si potem oddahnili ob že posneti kmetijski oddaji, so mrzlično iskali napovedi za filme tedna in kvize in srečanja z vami. Urednik radijskega programa je od jeze skorajda pregriznil telefon, ko je klical v službo. Doma je namreč pravkar lezel v pižamo, na radiu pa so ga opozorili, da se bo čez nekaj trenutkov pričelo dopoldansko zasedanje vlade.

Ob osmih so razpečevalci živil opazili, da so opravili kar dvanajst nadur, to so si skrbno zapisali v notese in zaklenili vrata kamionov. Ob istem času je bilo videti po ulicah precej drvečih violinistov, baletnikov, na pol kostumiranih igralcev in nekaj pekov s črno obrobljenimi očmi. Umetniki so hiteli na koncerte in predstave, ki so jih – ne da bi vedeli čemu – zamudili. Peki, ki so pravkar prenehali z nočnim delom, so nenadoma opazili, da je spet večer in so šli na delo povsem zbiti in skrokani.

Ob desetih dopoldne so bile ulice popolnoma prazne, le nekaj varnostnikov se je z bicikli podilo v službo, čeprav se jim je zdelo, da je nekam sumljivo svetlo za ta letni čas. Zapozneli pijančki so zaman trkali na vrata zaprtih gostiln in bifejev. Ljuidje so zagrnili okna in navzlic strogemu varčevanju z električno energijo sredi belega dne prižgali luči. Celo mesto se je pripravljalo, da zaspi. Avioni, ki so prileteli v naš zračni prostor, in mednarodni vlaki na obmejnih postajah so (prvič v zgodovini našega prometa) opazili, da so na cilj prispeli dvanajst ur prezgodaj.

Ob štirih, pol petih popoldne so začeli v tovarne odhajati prvi delavci in se čudili praznim avtobusom mestnega prometa. Zmešnjava je bila popolna. Tako popolna, da se je Mihec zbudil. Čisto tiho je bilo v njegovi sobici, trda tema.

»Mama, očka, pozabila sta priti pome v vrtec,« je zakričal Mihec. V sosednji sobi se je zaslišalo zaspano godrnjanje.

»A se ti je zmešalo, da naju budiš sredi noči?« je brundal očka, ki je predolgo sestankoval. K Mihčevi postelji je potihoma prišla mama. Mihca je pobožala po laseh in rekla: »Ja kaj se ti je pa sanjalo?« Si spet vse zmešal? To je zato, ker očka nikoli nima dovolj časa, da bi ti stvari razložil natančno in do konca.« Mihec je nekaj časa molčal, potem pa zašepetal: »Veš mama, saj je bilo kar v redu. Kot v filmu.« Zdaj se je že smejal.

»A veš kaj?«

»Ne vem.«

»Vse mi je jasno o času. Ti bom zjutraj, ko bo ura devetnajst, razložil, kako je s to rečjo.«