O zmaju Fonzku
| O zmaju Fonzku Damijan Perne |
| |||||||
V Netunetamskem kraljestvu že dolga stoletja vlada blažen mit. S sosednjimi kraljestvi živijo v slogi in prijateljstvu, o kakšni vojni pa se še pogovarjajo ne. Nasploh Netunetamci živijo srečno in mirno življenje, brez posebnih pretresov in katastrof. Če odštejemo lansko pomlad, ko je princeska Kunigunda prebolela norice, pa še to je trajalo le tri dni in je minilo brez posledic.
Nekega mirnega sobotnega popoldneva je v grajsko dnevno dvorano pridrvel grajski čarovnik in jasnovidec Poldisimus.
»Prihaja, prihaja, o groza, prihaja!!!« se je na ves glas drl in rogovilil z rokami, da je bil bolj podoben mlinu na veter kot pa glavnemu grajskemu modrecu.
»Kdo prihaja?« je zanimalo kralja Lamberta, ki je bil ravno zatopljen v partijo pasjanse.
»Ja, on prihajaaaaaaa!« je še bolj panično zategnil Poldisimus.
»Tak zberi se že Poldi in povej kdo nam prihaja v goste,« je pritegnila še kraljica Brunhilda in prenehala vezti najnovejši prtič.
»Ja kdo!?! Zmaj! Ogromen, zelen zmaj kolovrati proti našemu gradu! Ravnokar sem ga videl v svoji kristalni krogli!« je rahlo užaljen, ker ga je kraljica poklicala z njegovim neslavnim imenom Poldi, odrezavo odvrnil Poldisimus.
»Prava reč. Bomo pač pri mizi pogrnili še za enega več, pa bo stvar rešena,« je mirno odvrnil kralj in elegantni položil še zadnjo karto na kupček.
»Ampak, vaše visočanstvo,« ni odnehal Poldisimus, »zmaji ne pridejo na večerjo! To so grozne pošasti, ki se ves čas klatijo po svetu in se bojujejo s hrabrimi vitezi, v prostem času pa tu in tam pohrustajo kakšno princesko!«
»Kaj!!!!!!!!« sta v en glas vzkliknila kralj in kraljica. Uboga kraljica je kar omedlela od groze, kralj pa se je na hitro zbral:
»Nak! Ne bomo mu dovolili, da bi naši Kunigundi storil kaj žalega. Takoj pokličete hrabrega viteza Arčibalda! Hitro naj nabrusi svoj meč, trobentač pa naj zatrobi borbeno pesem, da bo grdobež vedel s kom ima opravka!«
Kot je bilo naročeno, tako je bilo storjeno.
»Tratarara ta, tratarara ta, tratrarara …« je odmevalo med grajskimi zidovi, ko je grajski ječar, in v prostem času trobentač, Bruno zatrobil k pripravljenosti.
V gradu je kar završalo. Konjušnik Šime je takoj pripravil in okrasil najlepšega vranca, kar jih je premore grajska konjušnica. Kuharica Rozi je skuhala dvojno količini borovničevega pudinga.
»Da bo hrabri vitez bolj močan,« je rekla.
Vitez Arčibald je tako zloščil svojo oklep, da se je lahko videl vanj. Na viteško čelado pa si je pripel šopek cvetlic, ki jih je v ta namen nabral vrtnar Cvetko.
Kletar Hinko je k sedlu vitezovega vranca pripel velik meh najslajšega vinca – za pogum.
Tako pripravljeni so čakali groznega zmaja.
Čakali so štiri dni in štiri noči, zmaja pa od nikoder. Skoraj so že obupali, ko so peto jutro v daljavi zagledali, kako se nekaj velikega in zelenega približuje gradu.
»Zmaj!!!« je završalo na grajskem dvorišču. »Zmaj prihaja!«
Hrabri vitez Arčibald se je zavihtel v sedlo, se poklonil kraljevski družini in odgalopiral nevarni usodi nasproti.
Salamensko tesno je bilo pri srcu vitezu Arčibaldu. Že res, da je leta in leta čakal na ta trenutek in da je ničkolikokrat sanjaril, kako v deželo prihrumi grozen, sedem ali celo več glavi zmaj in kako mu potem on, na vse splošno odobravanje in svojo veliko slavo, te glave drugo za drugo v bridki bitki poseka.
Zdaj se šlo zares in, verjeli ali ne, našega junaka je bilo (pa nikar nikomur ne povejte) kar nekoliko strah.
V tistem pa: »Vušššššššššššk!«
Ogromen plamen je švignil tik nad vitezovo glavo in osmodil veje bližnjega hrasta.
Arčibald se je ustrašil, zmanjkalo mu je ravnotežja in, »štrbunk«, že se je znašel v zeleni travi.
Ampak naš junak se je hitro zbral. V žilah mu je zavalovala junaška kri, izza pasu je potegnil svojo bridko sabljico in se kar peš pognal proti pošasti, ki ga je napadla. Tedaj se je zaslišalo nekaj zares čudnega. Zmaj je prestrašeno pogledal Arčibalda, padel na kolena, v očeh pa se mu je nabralo pravo jezerce solz.
»Buuaaaaa,« se je kar ulilo iz zmaja. »UUUUUUU, noben me ne mara, noben ne mara ubogega zmajčka Fonzija! Vsi me samo preganjate, jaz pa si želim samo topel dom, nič drugega. Samo topel dom in veliiiiiiiko prijateljev!«
Jej, kako je bil Arčibald presenečen. Lahko bi rekli, da je bil celo razočaran.
Ne samo, da zmaj ni imel sedem glav, ampak eno samo. In ne samo, da je bil veliko manjši, kot je pričakoval hrabri vitez. Ta zmaj se je, namesto da bi se boril do zadnjega daha, cmeril kot mila Jera.
»Daj, ne cmeri se!« je bil hud Arčibald. »Upiraj se kot pravi zmaj!«
»Ne, nočem se boriti, jaz hočem biti tvoj prijatelj!« je posmrkal solzni zmaj in krotko pogledal Arčibalda.
»Daj no daj, pokora. Nikar se ne pretvarjaj,« se ni dal vitez. »Zakaj pa si me potem skušal skuriti, če si tako prijazen, kaj?!«
»Saj nisem nalašč, res ne. Samo kihnil sem. Veš, toliko časa se že skrivam po raznih vlažnih votlinah, da sem si že pošteno prehladil sinuse. Zdaj pa kiham. Pri tem včasih ponesreči uide tudi kakšen plamenček,« je bil ves skesan zmaj. »Sploh pa mi ni ime pokora, ampak Fonzi, in zelo vesel bi bil, če me kličeš Fonzek.«
Kaj drugega je preostalo našemu hrabremu vitezu, kod da pohlevnega zmajčka vzame s seboj na grad.
»Ah, spet ne bo nič s slavo,« je zavzdihnil, ko sta se vračala proti domu.
Gromozansko je bilo presenečenje na gradu, ko so opazili, kako se njihov junaški vitez brez skrivljenega lasu vrača domov. Grozni zmaj (ki po pravici povedano sploh ni bil tako zelo grozen) pa kot kak psiček caplja za njim. Še večje je bilo potem navdušenje, ko so ugotovili, kako koristen zna biti Fonzek. Na gradu so imeli že nekaj časa težave s kurjavo, saj ječar, priložnosti trobentač, navijalec grajske ure in vratar Bruno ni hotel biti več priložnostni kurjač. »Da ima tako preveč funkcij,« je rekel.
Tako je zmajček Fonzek takoj dobil novo zaposlitev, postal je – grajski kurjač. Njegova sposobnost bruhanja ognja mu je pri tem delu samo v korist.
Od kar imajo na gradu vedno prijetno toplo, zmaj Fonzek pa je dobil tisto, o čemer je vedno sanjal: topel dom in veliiiiiiiko prijateljev. Postal je enakopraven član grajske druščine.