O zlatem Jakopu
| O zlatem Jakopu Fran Nedeljko |
| |||||||||||
Živela sta v neki vasi mož in žena. Bila sta zelo bogata. Ali vse njijino bogastvo ni ju moglo razveseliti, ker nista imela nobenega otroka. Pride pa v njijino hišo nek berač, ter ženo vpraša, zakaj je tako žalostna. Ona mu pove; berač pa ji reče, da bo v kratkem dobila otroka; mora ga imenovati Jakop, a ko bo deček sedem let star, prišel bo po njega. Ko je to izgovoril je odšel. Kmalo se je izpolnilo, kar je obečal berač. Žena res dobi zalega sinčka, ter ga da krstiti za Jakopa. Ko preteče sedmo leto pride berač nazaj. Žena otroka skrije v klet, beraču pa reče da je umrl. Starec ji odgovori, da deček ni umrl, nego da je v kleti skrit, naj ga le hitro pripelje. Ko žena vidi, da ni drugače in da mora otroka dati beraču gre v klet in ga pripelje. Ko se deček od svojih poslovi, prime ga berač za roko in še tisti dan prideta do neke krčme, ki je bila štiristo milj daleč od Jakopovega doma. Tu se deček seznani s sedemletno krčmarjevo hčerko, pa si obljubita, da se ne bosta nikdar ločila. Ali v jutro zapove berač dečku, da mora vstati, ker bodeta zopet dalje potovala. Jakop se poslovi od deklice, ona pa mu da v spomin zlato sonce. Kmalu prideta do starčevega doma. Starec pelje Jakopa na vrt, kateri je bil poln najlepših cvetlic, pa mu prepove, da za Boga ne sme nobene vtrgati, sicer bi ga hudo kaznil. Dečku se pa ena cvetličica jako dopade in že jo meni vtrgati, kar vse druge rožice zavpijejo: «Jakop vtrgaj mene vtrgaj mene!» Ko to zasliši stari čarovnik, pride na vrt, pa vbogega dečka tako pretepe, da je bil ves črn. Zdaj ga pelje na drugi vrt, kateri je bil poln lepega sadja ali tudi tukaj prepove mu trgati sadje. — Tu hoče Jakop vtrgati hruško, pa ga zopet izdajo druge, berač pa ga dobro namlati. Starec ga potem pelje v konjski hlev, kjer bi moral snažiti dva konja in belo kobilico. Tri dni je opravljal to delo. Tretji dan obrne se kobilica k njemu in mu veli: «Jakop! Hitro skoči v sobo, vzemi zlato sonce, zlato uzdo in zlato sedlo, pa me osedlaj in obuzdaj, vzemi si pa tudi krtači in krpo s katerimi snažiš konje. Ko bodeš to storil vrzi klobuk raz glave, pa jo pomoči v lužo na dvorišči, ali si jo dobro zavij z robcem, da ne bode nobenega lasu videti.« Jakop vse to hitro stori in zajaše kobilico. Tako je bežala, da so iskre izpod nje švigale. Ko se že precejo ddaljita, reče mu, naj se ozre in ji pove kaj bode videl. On se ogleda in vidi svojega gospodarja dirjati za njima. Kobilica mu veli, da naj hitro eno krtačo vrže predenj, nazaj pogleda in ji pove kaj bode videl. Jakop to stori, pa vidi za seboj samo skalovje in bregove. Za nekoliko časa reče mu zopet naj se ozre nazaj. Deček se ozre in vidi starca že tako blizu, da bi ju mogel zagrabiti. Kobilica mu de, naj še drugo krtačo vrže predenj, a ko se ozre vidi za seboj same gozde. Čez nekaj časa se zopet ozre in zapazi starega čarovnika že tik za seboj. Ko to pove kobilici, mu reče: «Vrzi hitro krpo predenj, s katero si snažil konje, ozri se in mi povej kaj boš videl.» Deček tako stori in ji naznani da vidi samo vodo. Kobilica odgovori, da zdaj ni več nevarnosti. Prišla sta na velik travnik. Na travniku stala je debela vrba, a ta vrba bila je votla. Kobilica mu veli, naj jo priveže in trikrat seže v votlino in pogleda kaj bode izvlekel. Deček jo uboga, ter izvleče prvič bakreno obleko, drugič sreberno, a tretjič zlato obleko. Nato se obleče, a obleka pristajala mu je jako dobro. Potem se sleče in obleko skrbno spravi v votlo vrbo. S travnika videl se je v daljavi lep in velik grad. Kobilica pravi Jakopu, da je to grad nekega cesarja, naj gre tja, tam bo dobil službo, ali ne sme nanjo pozabiti, ker ni kobila, nego tista krčmarjeva hči, kateri je obečal da je ne bode nikdar zapustil. Ko bode dobil službo, naj pride večkrat k nji pogledat. Ko je deček prišel v grad in prosil službe, mu je vsak odgovoril da ne potrebujejo nobenega hlapca. Cesarjeva hči zapazi ga na dvorišči in ker se ji na prvi pogled jako dopade, pokliče svojo deklo in ji zapove mladeniča pozvati. Ko ga dekla privede, vpraša ga cesaričina; kaj bi rad. Jakop ji pove, da bi rad služil, pa ne more dobiti službe. Nato ga cesaričina vzame za vrtnarja. Deček se ji zahvali in odide na vrt, kjer je marljivo okopaval in zalival cvetlice, tako da je bil njegov vrt zmeraj lepši kakor oni starega vrtnarja. Cesaričina bila bi se rada omožila. Zategadelj napove veliko gostijo in povabi mnogo kraljičev in knezov, svojima vrtnarjema pa naroči narediti lepe šopke, da bi krasili mizo. Jakop napravi jako lep in velik šopek in ga poveže z enim svojih zlatih las, ker njegovi lasje postali so od onega časa zlati, ko je glavo pomočil v lužo. — Cesaričina pregleda šopke in najde da je šopek mladega vrtnarja povezan s zlatim lasom. Pokliče tedaj Jakopa k sebi in ga vpraša, kdo mu je dal zlati las. On pa ji odgovori, da to ni zlati las nego samo zlata nit. Ali cesaričina se ne da pregovoriti, nego pove svojim gostom, da se tako dolgo ne bo možila dokler se ne najde kraljevič s zlatimi lasi. Snubači se zaradi tega jako razsrde in cesarju napovedo boj. Pripeljal je vsak veliko vojsko. Cesar je bil v veliki zadregi. Jakopu se cesar smili in premišljevaje kako bi ga rešil, odide na travnik; mogoče da mu bo povedala kobilica kako naj bi mu pomagal. Kobilica mu reče naj jo osedla s zlatim sedlom in obuzda s zlato uzdo, sam pa naj obleče bakreno obleko. Kolikorkrat bode s svojim mečem udaril ob zemljo, toliko polkov vojakov bode imel; naj si pa tudi razčeše zlate lase. Jakop tako napravi, mahne nekolikokrat z mečem ob zemljo, pa je imel precej dovolj vojakov okoli sebe; s tem odjezdi proti cesarjevemu gradu. Ko ga sovražniki zagledajo, precej zbeže. Že od daleč cesaričina zapazi Jakopa in vsa vesela naznani očetu, da je to tisti kraljevič kateri je vrtnarju dal zlati las. Ko pa mladenič prijezdi blizo, zahvali se mu za pomoč, ter ga prosi za moža. Mladenič pa ji odgovori, da mora hitro iti na svoj dom, ker se boji da ne bi sovražniki napadli njegove dežele. Ko pride zopet na travnik mahne z mečem navskriž in precej so izginili vsi vojaki. Potem se preobleče, odsedla kobilico, ter odide v cesarski vrt. Ker je cesaričina mislila, da bo gotovo prišel tudi kraljevič s zlatimi lasi je napravila drugo gostijo. Ali pričakovanega kraljeviča ni bilo. — Zgodilo se je kakor prvikrat. Jakop je zopet odšel na travnik oblekel sreberno obleko in vse sovražnike zapodil v beg. Tudi tretjikrat ni cesaričina nobenega izmed snubačev vzela za moža, ker ni bilo princa s zlatimi lasi. Ko so snubači zopet napadli cesarja, odšel je Jakop na travnik, oblekel si zlato obleko in precej ko se je prikazal na bojnem polji, pobegnili so vsi sovražniki. Sedaj pa se Jakop v zlati obleki napoti v grad. Ko ga cesaričina zagleda, hiti mu z velikim veseljem nasproti in ga kakor svojega moža vede v grad, kjer sta se poročila. Po poroki ji reče da gre malo pogledat na polje, pa odide na travnik k svoji kobilici. Kobilica zagledavši Jakopa prosi ga žalostna naj seže v vrbino votlino po sreberno sabljico, pa ji naj odseka glavo ker drugače bodeta obadva pogubljena. Dolgo se je branil ko ga je pa tretjič prosila odsekal ji je vendar glavo. Iz njene glave pa je zletel lep bel golobček naravnost proti nebesom. Jakop je ves objokan prišel domov in ko ga je žena vprašala zakaj je tako žalosten, ji je razodel vse svoje življenje, a cesaričina ga je potolažila in živela sta še dolgo srečno in veselo.